VSRS Sodba II Ips 184/2011

Revizija se zavrne.

Tožnik mora tožencu plačati stroške revizijskega postopka v znesku 443,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik toženčevega solastniškega deleža, ki znaša 1/2 nepremičnin parc. št. 746/1 in parc. št. 745, vl. št. 1637, k. o. ..., ter da se pri toženčevem solastniškem deležu dovoli vknjižba lastninske pravice na tožnika. Odločilo je še o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 172/2009 dopustilo glede vprašanja, od kdaj dalje je lahko teklo priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile prej v družbeni lastnini. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je tožnik proti drugostopenjski sodbi vložil pravočasno revizijo zaradi revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je materialnopravno zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je priposestvovanje na nepremičninah, ki so po zemljiškoknjižnih podatkih v družbeni lastnini, lahko začelo teči šele z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). ZLNDL je bil le izvedbeni zakon za preknjižbo pravice uporabe v lastninsko pravico, vknjižba lastninske pravice na njegovi podlagi pa je bila le deklaratorne narave (ob tem se sklicuje na sklep VSRS II Ips 335/2006). Meni, da začetek teka priposestvovalne dobe na nepremičninah, ki so po zemljiškoknjižnih podatkih v družbeni lastnini, predstavlja v letu 1989 sprejeti Ustavni amandma IX k Ustavi Socialistične republike Slovenije, ki je določal, da so družbena lastnina, zadružna lastnina in zasebna lastnina enakopravne (ter se ob tem sklicuje na sklep VSRS II Ips 105/1995 in sodbo VSL II Cp 1690/2009). Upoštevajoč navedeno so torej v obravnavanem primeru podani vsi pogoji za priposestvovanje, vključno z desetletno priposestvovalno dobo, ki se šteje od leta 1989 dalje in se je iztekla najkasneje leta 2000. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

7Ustavni amandma IX k Ustavi Socialistične republike Slovenije je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (drugi odstavek 6. točke amandmaja IX, Ur. l. SRS št. 32/89). V 17. čl. Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k Ustavi Socialistične republike Slovenije (Ur. l. SRS št. 32/89) je predpisan rok za uskladitev republiških zakonov, ki niso v skladu z amandmaji, do 31. 12. 1990. Ta rok je bil podaljšan do 31. 12. 1991 z Ustavnim zakonom o spremembah ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k Ustavi RS (Ur. l. RS, št. 4/91). Enak režim je bil v načelu ohranjen tudi z Ustavnim zakonom za izvedbo Ustave RS – UZIU (Ur. l. RS, št. 33/91). Ta je v 1. členu določil, da predpisi in splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve Ustave RS, ostanejo v veljavi. Določbe predpisov, ki niso v skladu z Ustavo RS, je treba z njo uskladiti najkasneje do 31. 12. 1993. V takšni situaciji, ko je bil zakonodajalcu dan rok za prilagoditev zakonov, sprejetih na drugačni ustavni podlagi, novi ustavi, je bilo torej do sprejetja novih zakonov potrebno spoštovati vse prejšnje zakone. Zato je tudi do ukinitve družbene lastnine prišlo postopoma, in sicer z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini pa je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine(1) (in s tem tudi določba 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, ki je določala, da se na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ne more priposestvovati).

8Namen instituta priposestvovanja na nepremičninskem področju je predvsem v odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah. Do preoblikovanja družbene lastnine v zasebno lastnino pa nepremičnine v družbeni lastnini niso imele titularja oziroma je bil titular nepremičnin (zemljišč) v družbeni lastnini kar družbena lastnina sama (ki ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč vsej družbi skupaj in vsakemu posameznemu članu te družbe). V kolikor nimamo titularja (nasprotne stranke) za sklenitev prvotnega pravnega posla, katerega napake naj bi s priposestvovanjem sanirali, pa o priposestvovanju (kot institutu klasičnega stvarnega prava) ne moremo govoriti. V nasprotnem primeru bi šlo za prilastitev oz. okupacijo (nikogaršnje) nepremičnine, kar pa je seveda nedopustno.

9Ker je torej priposestvovanje nepremičnin, ki so bile predmet lastninjena na podlagi enega od zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, že načelno izključeno, se izkaže, da je izpodbijana pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (iz razlogov, ki so navedeni v tej sodbi) pravilna.

10Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora tožencu povrniti njegove stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1): M. Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten 1/2011, str. 123 in 124.