3. člen ZLNDL

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali se v okoliščinah konkretnega primera tožnica lahko v razmerju do toženke učinkovito sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo oziroma na lastno vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi pri spornem parkirnem mestu št. 4?

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine. Tožnica pa takšnega pravnega posla, pri katerem bi se zanašala na podatke v zemljiški knjigi in bi ji pri tem nastala škoda, ni sklenila. Za presojo pasivne legitimacije v tem sporu je odločilno, kdo je imel pravico uporabe na spornih nepremičninah v času lastninjenja. Lastnik nepremičnine je postala fizična oziroma pravna oseba, ki je ob uveljavitvi zakona imela na nepremičnini pravico uporabe in je na njej dejansko izvajala to pravico (2. in 3. člen ZLNDL). Tisti, katerega pravica uporabe se je 25. 7. 1997 ex lege pretvorila v lastninsko pravico, je pridobil lastninsko pravico na originaren način. Pred lastninjenjem pa se je pravica uporabe prenašala tudi izvenknjižno. Za veljavnost prenosa oziroma priznanja pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, zemljiškoknjižni podatki pa takrat velikokrat niso izkazovali resničnega nosilca te pravice.

Tožnica uveljavlja zahtevek zoper toženko na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 99. člena SPZ, na podlagi katerih lahko lastnik od vsakega zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri tem pa mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Uveljavljanje takega zahtevka ne zastara. Na podlagi 99. člena SPZ pa lahko, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugačen kot z odvzemom stvari, lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Sodišče verjame toženki, da parkirni prostor po svojih prednikih uporablja več kot 25 let oz. je pridobila lastninsko pravico v skladu s 3. členom ZLNDL (predloga za vpis v zemljiško knjigo ni podala), vendar pa v tem času ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZLNDL, s tem pa lastninske pravice zoper z.k. lastnika - tožnico, ki se je na svojo lastninsko pravico lahko zanesla, ne more več uveljavljati. S vknjižbo lastninske pravice v korist dobrovernega in p

Tožeča stranka zaradi pridobitve lastninske pravice na stavbah, ni pridobila rudarske koncesije za črpanje gramoza v D., temveč jo je pridobila, prvič na podlagi najema zemljišča kot pridobivalnega prostora (glej 33. člen ZRud) ter drugič, na podlagi koncesijske pogodbe pravico izvajati rudarska dela na tem zemljišču v lasti tožene stranke.

Predmetne nepremičnin so bile v petdesetih letih prejšnjega stoletja t.i. splošno ljudsko premoženje oziroma kasneje družbena lastnina. Lastnik je bila družba kot celota, to premoženje je bilo namenjeno potrebam skupnosti. Posameznim družbenim subjektom, v konkretnem primeru E. (tretji osebi), je bilo zaupano, da s tem premoženjem upravljajo (gospodarijo). Ta pravica uprave je bila povezana s pričetkom izgradnje počitniškega doma, obsegala pa je tudi pravico uporabe stvari. Zgolj z zatrjevanim prispevkom posameznega elektrogospodarskega podjetja pri tej gradnji tožnik ni mogel spremeniti tega pravnega režima in pridobiti lastnih stvarnopravnih upravičenj na nepremičninah. Toženec je bil s predvidenim zaslišanjem svojega pooblaščenca predhodno seznanjen. Če je menil, da bo zaradi tega omejena njegova pravica do zastopanja oziroma sodelovanja v postopku, kot navaja v pritožbi, bi lahko angažiral drugega pooblaščenca. To možnost je imel, vendar je ni izkoristil.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da imajo na spornih delih parcel močnejšo pravico (lastninsko pravico) toženci in ne tožnica. Meja med pravdnima strankama ni bila dokončno urejena v katastru, toženci in njihovi pravni predniki pa so sporne nepremičnine imeli v posesti in uporabljali kot lastne ves čas od gradnje dalje do leta 2012, približno 50 let. Golo dejstvo, da dejanski potek meje ni bil skladen s potekom meje v katastru, ne pomeni, da na tožence ob gradnji hiš ni bila prenesena tudi pravica uporabe na spornih delih zemljiščih. V takratnem času družbene lastnine vpis v zemljiško knjigo niti ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe. Pravne knjige in evidence niso imele takšnega pomena kot danes. Bistveno je bilo, kdo je v dejanskem pomenu imel v konkretnem primeru pravico uporabe na spornih nepremičninah. Ob izkazanem pravnem naslovu in dejanski odmeri meje v naravi ter nesporni dolgoletni posesti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila na tožence prenesena pravica uporabe tudi na spornem delu nepremičnin. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za dokazovanje lastninjenja družbenega premoženja nujno potrebna postavitev i

Na podlagi ZLNDL, ki je urejal lastninjene nepremičnin na podlagi imetništva pravice uporabe, se je lastninska pravica po samem zakonu ob njegovi uveljavitvi pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca pa je potrebno določiti, upoštevajoč tedanje predpise. Narava pravice uporabe je bila namreč drugačna od klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos, pri čemer vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, temveč deklaratoren. Poleg tega so se vknjižbe po noveli ZLNDL-A izvajale avtomatično in v primeru, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina in pravica uporabe v korist določene pravne ali fizične osebe, se je avtomatično na podlagi tega zakona vpisala lastninska pravica v korist osebe, ki je bila pred tem imetnik pravice uporabe. Ta rešitev je bila enostavna, vendar ne nujno najboljša, saj je privedla do vrste materialnopravno nepravilnih vknjižb, na kar je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. Če je bil upravičenec do lastninske pravice na podlagi specialnega predpisa drug, kot je bil v zemljiški knjigi vpisan imetnik pravice uporabe, je vknjižba lastninske pravice na podlagi ZLNDL nezakonita. Tisti, ki pravice uporabe ob uveljav

Ker sodišče toženi stranki ni osebno vročilo izvedenskega mnenja, ni kršilo 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Če je tožena stranka menila, da je bil rok za odgovor na izvedensko mnenje prekratek, bi morala sodišču predlagati podaljšanje sodno določenega roka (drugi odstavek 110. člena ZPP). Tudi če je bilo v zadevi, ki se vodi po ZVETL-1, zaradi ugotovitve pripadajočega zemljišča k stavbi odločeno, da sklop parcel predstavlja skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del dveh stavb oziroma da predstavlja skupno lastnino vsakokratnih etažnih lastnikov stavb, odločitev v tej pravdni zadevi etažnih lastnikov ne veže, saj niso bile stranke tega postopka in se torej na njih subjektivne meje pravnomočnosti ne raztezajo. Okoliščina, da gre za odločanje o stvarnih pravicah, ki sicer po materialnem pravu učinkujejo erga omnes, še ne pomeni, da tudi sodba glede stvarne pravice učinkuje erga omnes. Sodba v tej zadevi učinkuje le med strankama postopka. Bistveno je, da so bile ob uveljavitvi ZGJS na nepremičninah že zgrajene ceste (v času družbene lastnine) in so se po tedaj veljavnih predpisih štele za javno površino, na katerih je imela dejansko pravico uporabe tožeč

Le ZLNDL pa je izrecno podajal podlago za vpis lastninske pravice na tistega, ki je imel v zemljiški knjigi pri družbeni lastnini vpisano pravico uporabe. Ta zakon je določil, da postane nepremičnina lastnina tiste tiste osebe, ki ima ob uveljavitvi zakona vpisano pravico uporabe (2. in 3. člen). Take podlage ZZad nima. Zato je po ZZK-1, ki je matični predpis in ker je treba vse vpise načeloma obravnavati enako, predlagatelj dolžan za vpis lastninske pravice na nepremičnini predložiti ustrezno listino (ZZK-1 namreč ne dopušča, da se v zemljiškoknjižnem postopku ugotavljajo dejstva za vpis). To velja tudi, če je temelj pridobitve zakon. Edina izjema od tega pravila, kot je bilo predhodno navedeno, je vpis lastninske pravice po ZLNDL.

Iz prvega odstavka 5. člena ZLPP izhaja, da pred ugotovitvijo družbenega kapitala podjetje izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje SKZG oziroma občin /.../. Po tretjem odstavku 14. člena ZSKZ pa se za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove (med drugim) po 5. členu ZLPP štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu ZUN. V obravnavani zadevi ni sporno, da predmetne nepremičnine predstavljajo po namenski rabi nezazidana stavbna zemljišča. Navedeno dovoljuje zaključek, da predmetne nepremičnine niso prešle ex lege v last Republike Slovenije oziroma občine in se torej niso lastninile po 14. členu ZSKZ.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišč nižjih stopenj glede statusa zemljišč, in glede na to - ali je na podlagi 14. člena ZSKZ Republika Slovenija postala ex lege lastnica v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje navedenih nepremičnin.

V primerih, ko je društvo že pred uveljavitvijo ZSpo imelo na športnih objektih lastninsko pravico, lastninjenje in pravica lokalne skupnosti, da objekt razglasi kot objekt lokalnega pomena, ni mogla priti v poštev. Lastninjenju po ZSpo so lahko podvržene le nepremičnine, na katerih niso stali objekti v zasebni lasti. Za nepremičnine, ki se niso lastninile po ZSpo, pride v poštev lastninjenje po ZLNDL. Sodišče prve stopnje je lastninsko pravico tožeče stranke na spornih nepremičninah presojalo zgolj z vidika pripadajočega zemljišča h gostišču M., ki pa ni bila edina podlaga, na kateri je tožeča stranka temeljila svoj tožbeni zahtevek. Zatrjevala je, da je do formalnega prenosa pravice uporabe nanjo kot dejanskega uporabnika spornih nepremičnin prišlo na podlagi (konkretno opredeljenih) upravnih odločb. Navedene trditve pomenijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, ki je sodišče prve stopnje ni obravnavalo. Ker se sodišče prve stopnje do navedb in predlaganih podlag tožeče stranke ni opredelilo, ji je odvzelo možnost vsebinskega obravnavanja pred sodiščem ter s tem kršilo 22. člen Ustave RS. Enako varstvo pravic (22. člen Ustave) zahteva tudi, da sodišče svojo odločitev u

V skladu z utrjeno sodno prakso, ki jo ponudi tudi pritožba, je izbira pravnega varstva prepuščena tožniku. Ni razloga, da tožnica – še posebej v konkretnem primeru, ko zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice – svoje pravice ne bi mogla varovati (le) z ugotovitveno tožbo. Če se pridobi pravica originarno oz. na podlagi zakona, dajatveni zahtevek ni potreben. Zato je stališče sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe zmotno.

V sporu o obsegu zapuščine morajo sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. Spor o tem, ali določena stvar spada v zapuščino, je zato mogoče rešiti samo na enak način za vse sodediče. To velja tako v primeru, ko je spor med sodediči na eni ter tretjimi na drugi strani, kot v primeru, ko je spor med samimi sodediči. Bistveno je, da je bil zapustnik imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, to pravico pa je izgubil, ko je to stanovanje na podlagi pogodbe zamenjal za drugo stanovanje, na katerem je s tem pridobil stanovanjsko pravico. Na spornih prostorih, ki so prej predstavljali del stanovanja in jih je obdržal v uporabi za opravljanje odvetniške dejavnosti, zapustnik ni več imel stanovanjske pravice. Te prostore je imel v „trajnem“ najemu, kar je pomenilo, da je omenjena pogodba imela v tem pogledu naravo najemne pogodbe, na podlagi katere je imel pravico uporabljati te prostore. Pri tem je šlo za pravico uporabe iz obligacijskega razmerja, kar pomeni, da zapustnik ni bil nosilec pravice uporabe na stvari v družbeni lastnini, ki se je v stvarnopravnem pomenu transformirala v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, ki je bil uveljavljen v letu 1997.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Ključno vprašanje v predmetni zadevi je bilo, katera od pravdnih strank (oziroma njunih pravnih prednic) je imela v času uveljavitve ZLNDL pravico uporabe na obeh spornih parcelah. Pritožba ne upošteva, da je do nacionalizacije (lastninjenja) relevantnega zemljišča v konkretni zadevi prišlo na določb ZNNZ, ki je v prvem odstavku 38. člena sam predvidel, da ostane nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišče v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler se ta po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali da izvede kakšna druga dela. V prvem odstavku 39. člena istega zakona pa je bilo določeno, da ima prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča pravico brezplačno uživati to zemljišče vse dotlej, dokler je v njegovi posesti. V primerih torej, kot je konkretni, je (že) sam zakon (ZNNZ) predvidel, da ostane zemljišče (dokler se ga ni potrebovalo za gradnjo ali kakšna druga dela) v posesti prejšnjega lastnika. Vendar pa (oziroma zato) okoliščina, da sta toženkini pravni prednici posest zemljišča obdržali oziroma sta imeli na njem pravico brezplačnega uživanja, ne pomeni

Ni dopustna tožba, ki bi temeljila na sklopu dejstev iz istega življenjskega dogodka, na katerem temelji pravnomočna sodba, četudi tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, in se morda sklicuje na drugo pravno podlago. Identiteta med zadevama je podana tudi v primeru, ko stranka v kasnejši tožbi uveljavlja zahtevek, ki je v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno.

Lastninjenje športnih objektov je večplastno, objekt, ki je razglašen za objekt lokalnega pomena, zares in dokončno postane last lokalne skupnosti (šele), če se prizadeti lastnik (društvo ali druga oseba zasebnega prava): 1) lastninski pravici odreče, 2) svojega zahtevka ne priglasi v roku iz drugega odstavka 64. člena ZSpo in 3) po priglasitvi tega zahtevka ne izkaže svoje lastninske pravice na tem objektu. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je priglasitev zahtevka pristojnemu organu lokalne skupnosti (le) procesna predpostavka za poznejše uveljavljanje lastninske pravice v sodnem postopku. Ne glede na dosledno izpeljavo načela superficies solo cedit in načela konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo v SPZ ter posledično močno omejene možnosti protiknjižnega priposestvovanja, novejša sodna praksa zastopa stališče, da je treba ugotavljati opravičljivost zmote vsakokratnega posestnika, upoštevaje vse okoliščine primera. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, tudi po tem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah.

Ne drži pritožbena navedba, da bi stališče sodišča prve stopnje o neskladnosti zemljiškoknjižnih vpisov z dejanskim stanjem prišlo v poštev le v primeru, če bi obstajal določen pravni posel ali akt oblastvenega organa, na podlagi katerega bi lahko prišlo do veljavnega prenosa pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, ki pa ga tožnici v obravnavani zadevi naj ne bi navedli in predložili. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so etažni lastniki s pridobitvijo pravice do uporabe na posameznih delih stavbe že po zakonu pridobili skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (6. člen ZPDS); ta pravica je sledila pravici na objektu (7. člen ZPDS in 7. člen ZPN). Tudi to stališče je v sodni praksi že ustaljeno.