2. člen ZLNDL

Tožnica je izkazala, da je bila na dan 25. 7. 1997 imetnica pravice uporabe na spornih prostorih. To posledično pomeni, da je lastninsko pravico na njih pridobila ex lege na podlagi določb ZLNDL. Za prenos pravice uporabe je zadoščala pisna pogodba in izročitev v posest, vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine. Tožnica pa takšnega pravnega posla, pri katerem bi se zanašala na podatke v zemljiški knjigi in bi ji pri tem nastala škoda, ni sklenila. Za presojo pasivne legitimacije v tem sporu je odločilno, kdo je imel pravico uporabe na spornih nepremičninah v času lastninjenja. Lastnik nepremičnine je postala fizična oziroma pravna oseba, ki je ob uveljavitvi zakona imela na nepremičnini pravico uporabe in je na njej dejansko izvajala to pravico (2. in 3. člen ZLNDL). Tisti, katerega pravica uporabe se je 25. 7. 1997 ex lege pretvorila v lastninsko pravico, je pridobil lastninsko pravico na originaren način. Pred lastninjenjem pa se je pravica uporabe prenašala tudi izvenknjižno. Za veljavnost prenosa oziroma priznanja pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, zemljiškoknjižni podatki pa takrat velikokrat niso izkazovali resničnega nosilca te pravice.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali bi se višje sodišče (sploh ob zaključku, da bi sporna ... načeloma lahko bila predmet lastninjenja po Zakonu o gospodarskih javnih službah - ZGJS) moralo vsebinsko opredeliti do pogojev za lastninjenje na podlagi 76. člena ZGJS in do navedb tožeče stranke v zvezi z izpolnjenostjo teh pogojev, podanih v pritožbenem postopku?

Predlog se zavrne.

ZLNDL določa, da vknjižba lastninske pravice po ZLNDL nima pravnih posledic za stranke v postopku denacionalizacije (8. člen ZLNDL). Že na podlagi te zakonske določbe je sklepati, da ima tako tožnica pravni interes za odločitev oz. pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v postopku denacionalizacije.Upravni organ je glede tega napačno uporabil materialno pravo. Lastninska pravica tožnice je bila vpisana po ZLNDL, ki je bil sprejet v času veljavnosti ZTLR. Vknjižba brez pravne podlage ni pomenila pridobitve lastninske pravice in zato po drugem odstavku 45. člena ZTLR ni pomenila prenehanja lastninske pravice tistega lastnika, ki jo je pridobil brez vpisa. Dejstvo je, da imajo tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik, čeprav ob uveljavitvi ZNLDL ni imel pravice uporabe, materialno pravno upravičenje za vložitev lastninske tožbe, tožnica vsekako izkazuje pravni interes za izdajo odločbe o denacionalizaciji. Tožnica je uspela dokazati, da ima pravni interes za odločanje o postopku denacionalizacije, ker je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi procesnega sklepa (ki ji v primeru spor

Bistvena predpostavka za pridobitev pravice uporabe na določenem zemljišču v družbeni lastnini je bila "gradnja stavbe v skladu z zakonom". Gradnja je bila zakonita, če je imel občan tako pravico gradnje (pravico uporabe določenega zemljišča za graditev), kot lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Vendar pa je na premoženjsko pravna razmerja graditelja stavbe odločilno vplivala predvsem pravica gradnje. Ta pravica je predstavljala specifično namensko pravico na zemljišču v družbeni lastnini, katere cilj je bil zgraditev določene stavbe. Graditelj, ki je to pravico imel, je že na podlagi zakona, s samo gradnjo, pridobi lastninsko pravico na stavbi. S tem je pridobil tudi pravico uporabe na zemljišču pod njo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo, ter upravičenje, da te pravice, skupaj s stavbo, prenese na drugega.

Sporno zemljišče predstavlja posebni skupni del v korist gostinskega lokala. S pridobitvijo gradbenega dovoljenja in zgraditvijo terase je namreč pravni prednik udeleženca na zemljišču, kjer stoji sporna pokrita terasa, pridobil pravico uporabe, ki se je po prvem odstavku 2. člena ZLNDL spremenila v lastninsko pravico.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da imajo na spornih delih parcel močnejšo pravico (lastninsko pravico) toženci in ne tožnica. Meja med pravdnima strankama ni bila dokončno urejena v katastru, toženci in njihovi pravni predniki pa so sporne nepremičnine imeli v posesti in uporabljali kot lastne ves čas od gradnje dalje do leta 2012, približno 50 let. Golo dejstvo, da dejanski potek meje ni bil skladen s potekom meje v katastru, ne pomeni, da na tožence ob gradnji hiš ni bila prenesena tudi pravica uporabe na spornih delih zemljiščih. V takratnem času družbene lastnine vpis v zemljiško knjigo niti ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe. Pravne knjige in evidence niso imele takšnega pomena kot danes. Bistveno je bilo, kdo je v dejanskem pomenu imel v konkretnem primeru pravico uporabe na spornih nepremičninah. Ob izkazanem pravnem naslovu in dejanski odmeri meje v naravi ter nesporni dolgoletni posesti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila na tožence prenesena pravica uporabe tudi na spornem delu nepremičnin. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za dokazovanje lastninjenja družbenega premoženja nujno potrebna postavitev i

Že ZNNZ je določal, da se mora ob odvzemu pravice uporabe oziroma posesti izplačati pravična odškodnina, kar kaže na to, da podržavljenje stavbnih zemljišč po navedenih predpisih ni bilo predvideno kot zaplemba premoženja brez odmene, temveč je bila po vsebini bolj podobna tudi sedaj veljavnemu in uporabljivemu institutu razlastitve v javno korist, pri kateri razlaščencu pripada pravična odmena (plačilo, odškodnina) za razlaščeno premoženje.

S prenosom uporabe oziroma lastninske pravice na stavbi (posameznem delu stavbe), ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, se je prenesla tudi pravica uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Za pridobitev te pravice uporabe ni bilo pomembno, ali je bila vpisana v zemljiški knjigi ali ne. Ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča ne pomeni, da se po njem lahko gibljejo le etažni lastniki. Trditev, da naj bi šlo za javno dobro, bi bila upoštevna le, če bi bila namembnost nepremičnine kot javne dobrine z ustreznim aktom opredeljena v času pred 1. 1. 2003.

Ob pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da je bila gradnja garaže tožniku dovoljena s strani upravnih organov, nima nobenega pomena okoliščina, da za gradnjo garaže ni obstajalo gradbeno dovoljenje in da ni bila sklenjena pogodba o prenosu pravice uporabe. To je prvo sodišče pravilno obrazložilo. Bistveno je, da je bila tožniku gradnja dovoljena (na podlagi navedenih odločb republiških komitejev) in da je pravni prednik toženke za gradnjo vedel, ker ji ni nasprotoval, v takšnem položaju pa je zato prišlo do prenosa pravice uporabe nepremičnine na tožnika. Pravni prednik toženke bi lahko od tožnika terjal plačilo denarne odmene iz naslova prenosa pravice uporabe; če tega ni storil, to ne vpliva na zaključek, da je do prenosa pravice uporabe na tožnika prišlo.

Z uveljavitvijo ZLNDL so vsi imetniki pravice uporabe na zemljiščih postali lastniki teh zemljišč po samem zakonu, če so to pravico imeli ob uveljavitvi zakona (leta 1997). A. A. je takšno pravico imela, saj jo je podedovala leta 1983. Iz sklepa o dedovanju izhaja, da je imela njena mati na nepremičninah pravico uporabe in uživanja, ostali dediči pa so njen delež na teh nepremičninah prepustili svoji sestri A. A. ZNNZ je v 38. členu določal, da nezazidano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Tudi po določbah Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja je imel prejšnji lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča (glede na določbo četrtega odstavka 5. člena pa tudi oseba, ki je pravico uporabe pridobila od prejšnjega lastnika) pravico uporabljati tako zemljišče do dneva, ko ga je moral po odločbi pristojnega organa izročiti uporabniku (3. člen). Iz tega izhaja, da za pridobitev oziroma ohranitev pravice uporabe odločba občinskega organa ni bila potrebna,

Glede na to, da so lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi zakona pridobile tiste osebe, ki so na dan 25. 7. 1997 (na dan uveljavitve ZLNDL) na njej imele pravico uporabe, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, kdo je bil imetnik pravice uporabe na spornem stanovanju na dan 25. 7. 1997. Investitor gradnje obravnavane stavbe je pridobil pravico uporabe na novozgrajeni stavbi, saj je imel za novogradnjo te stavbe gradbeno dovoljenje in je objekt uporabljal, med drugim tudi na način, da je posamezne dele stavbe prodal končnim kupcem. Iz besedila 10. člena SPZ izhaja, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje tistega, ki v pravnem prometu pošteno ravna. Z izrazom pravni promet nepremičnin označujemo (zavezovalne in razpolagalne) pravne posle, s katerimi se prenašajo, ustanavljajo ali ukinjajo stvarne pravice glede nepremičnin. Zato že iz besedila "kdor v pravnem prometu pošteno ravna" izhaja, da se načelo zaupanja v zemljiško knjigo uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine. V konkretnem primeru pa tožeča stranka ne trdi, da je sklenila kakšen pravni posel, s katerim se prenaš

Zaključek sodišča, da sta tožnika priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi osebnimi vozili in za potrebe posebnih prevozov z vsemi tovornimi vozili po poti, opredeljeni v izpodbijani odločbi, temelji na ugotovitvah, da sta toženca oziroma njuni pravni predniki to pot uporabljala od leta 1983 do vložitve tožbe v novembru 2017 in da toženci oziroma njihovi pravni predniki, ki so postali lastniki služečih nepremičnin na podlagi odločbe o denacionalizaciji, pravnomočne v letu 1994, izvrševanju služnosti niso nasprotovali. Odločitev temelji na pravilih ZTLR in SPZ, po katerih stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.

Za odločitev je pomembno, da je bila garaža zgrajena leta 1985 in da je investitor prodal sporno garažo A. A., pravnemu predniku tožnice. Šlo je za prvo prodajo, na podlagi katere je kupec pridobil lastninsko pravico. Ker je kupec pridobil lastninsko pravico, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da je šlo za nepremičnino v družbeni lastnini. Zemljiška knjiga je bila do leta 1995 in uveljavitve ZZK podcenjena in je treba dobrovernost kot predpostavke priposestvovanja lastninske pravice presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve prodajne pogodbe, v katerih zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa ni imelo pomena, kot ga ima od leta 1995 dalje. Splošno znano je, da je bilo v tistem času prepričanje povprečnega kupca nepremičnine, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi že samo s sklenitvijo pogodbe, njeno overitvijo, plačilom kupnine in davka ter prenosom posesti. Upoštevaje takšne razmere je zato treba šteti, da za tožničino dobrovernost v konkretnem primeru zadoščajo listine, s katerimi je razpolagala.

Le ZLNDL pa je izrecno podajal podlago za vpis lastninske pravice na tistega, ki je imel v zemljiški knjigi pri družbeni lastnini vpisano pravico uporabe. Ta zakon je določil, da postane nepremičnina lastnina tiste tiste osebe, ki ima ob uveljavitvi zakona vpisano pravico uporabe (2. in 3. člen). Take podlage ZZad nima. Zato je po ZZK-1, ki je matični predpis in ker je treba vse vpise načeloma obravnavati enako, predlagatelj dolžan za vpis lastninske pravice na nepremičnini predložiti ustrezno listino (ZZK-1 namreč ne dopušča, da se v zemljiškoknjižnem postopku ugotavljajo dejstva za vpis). To velja tudi, če je temelj pridobitve zakon. Edina izjema od tega pravila, kot je bilo predhodno navedeno, je vpis lastninske pravice po ZLNDL.

Zgolj dejstvo celotnega odvzema nepremičnin pravnemu predniku toženke (ki mu je bila plačana odškodnina za odvzeta zemljišča) še ne predstavlja podlage temu, da so tožniki s tem, ko so kupili posamezna stanovanja in postali etažni lastniki, avtomatično postali tudi lastniki na celotnem zemljišču, to je vseh odvzetih parcelah, kot to zahtevajo (po ZLNDL). Potrebno bi bilo namreč hkrati tudi ugotoviti, ali je zgoraj navedeno zemljišče bilo funkcionalno zemljišče, na katerem so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe. V zvezi s tem bi bilo treba ugotoviti, katere parcele oziroma njihovi deli so bili v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj predvideni kot „zemljišče, potrebno za redno rabo objektov“ na spornih naslovih ter ali to zemljišče obsega sedaj še sporno parcelo. Sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.To pa je sodišče prve stopnje storilo. Ker tožniki niso dokazali, da tudi sporna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k spornim objektom, je sodišče prve stopnje njihov zahtevek v tem delu praviln

Predlog se zavrne.

Upoštevaje, da mora biti v presojo zajet celoten časovni okvir od izgradnje do lastninjenja (1997), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo dinamičnemu principu ugotavljanja obsega (skupnega) pripadajočega zemljišča. Tako glede stavbe K. 13 kot tudi glede garaž je ubralo celovit pristop, torej pristop, ki merilom iz prvega odstavka 43. člena ZVEtl-1 pripisuje enakovreden, medsebojno dopolnjujoč se pomen. Ni upoštevalo (zgolj) upravnih aktov iz obdobja gradnje, temveč tudi dejansko ureditev v naravi, preteklo redno rabo in prostorske akte po izgradnji.

Tožnici se v dokaz kontinuitete pravice uporabe na parceli ne moreta sklicevati na pravico do uporabe družbenih pravnih oseb, ki so s hotelom in gostiščem upravljale. Tožnici sta namreč individualni pravni naslednici F. F., ki so ji bila omenjena zemljišča nacionalizirana za gradnjo in ki jih ni nikoli uporabljala za namen parkirišča hotela in gostišča, saj tega ob nacionalizaciji sploh še ni bilo. Nepomembno je torej, ali je parkirišče zgradila toženka ali podjetje B. oziroma njegov pravni naslednik, temveč da pravice do uporabe niso pridobili individualni pravni predniki tožnic. V razmerju do sodišča in nasprotne stranke ni odločilno, ali je do spremembe tožbe prišlo brez posvetovanja pooblaščenca s stranko ali z njeno vednostjo. Sodišče je spremembo tožbe dovolilo. Stranka lahko po naravi stvari svoj dokazni predlog umakne vse do trenutka, ko sodišče začne z njegovim izvajanjem, ne pa tudi kasneje.