10. člen ZLPP

Ker sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco, tožnica po zaključku lastninjenja pravne prednice ni pridobila pravice uporabe na spornih zemljiščih. Zato na njih ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL.

Pravica uporabe nepremičnin v družbeni lasti se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno; v sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena in (tudi zaradi tega) zemljiškoknjižni podatki pogosto niso izkazovali resničnega nosilca te pravice. Ugotovitev imetnika pravice uporabe zato ni mogla biti omejena le na podatke zemljiške knjige, pač pa je terjala večjo skrbnost: vsaj še ugotovitev posestnika, in v primerih, ko nepremičnine ni imel v posesti v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe, tudi ugotovitev, ali njegova posest temelji na zunajknjižno pridobljeni pravici uporabe. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjeno v 10. členu SPZ, je načelo stvarnega prava, ki je namenjeno varstvu knjižnih pravic, ki jih pridobi dobroverni tretji od pravnega prednika, katerega položaj je pomanjkljiv ali neveljaven. Položaja denacionalizacijskega upravičenca ne varuje v primeru, ko denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe po ZLPP (domnevno) zaradi pričakovanja, da bo sporna nepremičnina vključena v proces lastninskega preoblikovanja po ZZad, ker je bila pri njej vpisana pravica uporabe v koris

V konkretnem primeru se je kapital P. p.o. olastninil po ZLPP in ne po ZZad. Zato presoja, ali bi denacionalizacijska upravičenka morala svoj zahtevek za denacionalizacijo v naravi zavarovati s predlogom za začasno odredbo po 74. in 81. členu ZZad za odločitev o revizijah ni pomembna. Revizijsko sodišče kljub temu dodaja, da za podjetja, ki so se lastninsko preoblikovala po ZZad, zavarovanje pravic nekdanjih lastnikov ni bilo predvideno. Začasna odredba po ZLPP preprečuje, da bi zaradi vključitve nacionaliziranega premoženja v proces lastninskega preoblikovanja podjetja prišlo do ovire za denacionalizacijo tega premoženja v naravi; med obema oblikama lastninjenja zakon daje prednost denacionalizaciji v naravi, mehanizem za dosego te pa je v rokah denacionalizacijskega upravičenca: vložiti mora predlog za začasno odredbo. Le v drugih primerih razpolaganja s predmetom denacionalizacije (ko ni opisane konkurence načinov lastninjenja) zadostno varstvo pred ovirami za vrnitev v naravi nudijo določbe 88. člena ZDen.

Revizija se dopusti glede vprašanj: ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožniki niso bili dolžni zavarovati svoje terjatve na izročitev nepremičnine v smislu določb 10. in 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ter 74. in 81. člena Zakona o zadrugah, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da dobra vera osebe, v korist katere je bila pridobitev pravice vknjižena, ne izključuje izbrisne tožbe v povezavi z ničnostno tožbo po 88. členu Zakona o denacionalizaciji in ali je sodba sodišča druge stopnje lahko izdana zoper pravno osebo, ki je zaradi izbrisa iz sodnega registra zaradi pripojitve že prenehala obstajati v času izdaje odločbe pritožbenega sodišča.

Vrhovno sodišče je ocenilo, da so podoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.a člena ZPP).

1. Tožniki, ki niso vedeli za nevpisani podatek, da je bila v relevantnem obdobju imetnica pravice uporabe P. p.o., ne morejo trpeti posledic iz drugega odstavka 15. člena ZLPP. 2. Pritožbeno razlogovanje, da bi morali tožniki zavarovati svoje premoženjske koristi v zvezi z vtoževano nepremičnino, kot je določeno v 74. členu ZZad, je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. 3. Pogodba in aneks sta sklenjeni v nasprotju z določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji – Zden, zato sta nična. 4. Prepoved je bila sprejeta zaradi varovanja zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev, zato je jasno, da ta prepoved ne bi imela nobenega smisla, če denacionalizacijski upravičenec, ki ima možnost, da se mu vrne premoženje v naravi, ne bi mogel doseči vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zato v takih primerih dobra vera oseb, v katerih korist je bila vknjižena pridobitev lastninske pravice, ne izključuje izbrisne tožbe.

Prvo sodišče je pravilno poudarilo, da je relevantna okoliščina glede obstoja pravice uporabe tožnice na dan uveljavitve ZLNDL tudi ta, ali so bile sporne nepremičnine zajete v otvoritveni bilanci podjetja z družbenim kapitalom ob njegovem lastninskem preoblikovanju (in s tem predmet lastninjenja v postopku lastninskega preoblikovanja po določbah ZLPP). Celotno premoženje podjetja z družbenim kapitalom je bilo osnova za otvoritveno bilanco in za lastninsko preoblikovanje podjetja. Otvoritvena bilanca je služila za lastninjenje podjetja. Družbeni kapital se je moral zaradi lastninskega preoblikovanja vključiti v otvoritveno bilanco podjetja v postopku lastninjenja. Z lastninskim preoblikovanjem podjetij v družbeni lastnini je družbeni kapital pridobil lastnike.

Začasna odredba v smislu določb ZLPP preprečuje, da bi do ovire za vračanje tega premoženja v naravi (lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb; tretji odstavek 16. člena ZDen) prišlo zaradi lastninskega preoblikovanja podjetja. V drug(ačn)ih primerih razpolaganja s predmetom denacionalizacije je upravičenec pred oviro za vračilo v naravi zadostno varovan z določbo 88. člena ZDen, ki takšna razpolaganja prepoveduje. Ovira zaradi opustitve zavarovanja zahtevka za denacionalizacijo oziroma posledica iz določbe drugega odstavka 15. člena ZLPP bi torej nastopila le, če bi bilo podržavljeno premoženje vključeno v program lastninskega preoblikovanja podjetja. Za ničnostno pravdo na podlagi določbe 88. člena ZDen je bistvena zgolj možnost vrnitve v naravi in ne morda (že) konkretno ugotovljena dolžnost vrnitve. Namen predpisa je bil ustavitev prometa s premoženjem, ki je (lahko) predmet denacionalizacije, zato zajema vsako razpolaganje s tem premoženjem, ki bi lahko vplivalo na njegovo vrnitev ali obliko vrnitve in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj denacionalizacijskih upravičencev.

Vrhovno sodišče opozarja na določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP, po katerem mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala; zgolj s pomanjkljivo navedbo opravilnih številk dveh zadev brez navedbe pravnega vprašanja, ki ga ti zadevi rešujeta domnevno drugače kot sodba, zoper katero je vložen predlog za dopustitev revizije, ne zadošča.

Tožeča stranka začasne odredbe, s katero bi zahtevala prepoved lastninjenja I., p.o. ni predlagala, zato vrnitev denacionaliziranega premoženja v naravi ni možna. Tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti po 88. členu ZDen. Namen tovrstne tožbe je z razveljavitvijo pravnih poslov doseči vrnitev premoženja v naravi, za kar bi morala izkazati, da bi ji uspeh v konkretni pravdi odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi svojo pravico ali korist, ki ji jo zagotavlja ZDen.

Zavarovanje zahtevkov, ki se nanašajo na podjetja, ki se lastninsko preoblikujejo, je ZLPP v 9. do 16. čl. uredil posebej z namenom, da se ob istočasnem procesu denacionalizacije omogoči tudi nemoten proces lastninskega preoblikovanja podjetij. Ker se tožnika tega zavarovanja nista poslužila, ničnostna sankcija za pravni posel, ki ga je sklenilo podjetje (2. odst. 88. čl. ZDen), ne pride v poštev.

Zmotno je tudi stališče, ki ga pritožba ves čas ponavlja, da gre namreč zaradi spremembe namembnosti iz konjskega hleva v stanovanje sedaj za novo stvar. Nesporno je, da je bila zgradba po nacionalizaciji obnovljena, spremenjena je bila njena namembnost, vendar pa zaradi obnovitvenih in adaptacijskih del ne gre za novo stvar, saj se obnavlja in adaptira lahko le obstoječa stvar. S tem se lahko seveda bistveno poveča njena vrednost, ne nastane pa z adaptacijo nova stvar.

Pravna ovira za lastninsko preoblikovanje podjetja je vložen predlog za izdajo začasne odredbe po 10. čl. ZLPP.

Tožnik ne uveljavlja več zahtevkov temveč en sam zahtevek, ki je pogojen z vrnitvijo nezazidanih stavbnih zemljišč v last in posest, oziroma podrejeno, s plačilom odškodnine. Zahtevani obliki vračanja premoženja, ne predstavljata samostojnih zahtevkov, sta pa bistven in nujni sestavni del odločbe, s katero se odloči o samem denacionalizacijskem zahtevku. Ker v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo delne odločbe, bo morala tožena stranka izdati odločbo, s katero bo rešila predmet postopka v celoti. Odločitev, da se sporno zemljišče ne vrne v naravi, temelji na stališču, da tožnik ni pravočasno do 7.6.1993 (11. člen ZLPP) vložil zahteve za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka. Ker je bilo zemljišče, ki ga v denacionalizacijskem postopku zahteva tožnik, nesporno izločeno iz otvoritvene bilance podjetja (zavezanca za vrnitev), dejansko stanje glede možnosti vrnitve v naravi ni popolno ugotovljeno. Ne glede na to, da izločitev iz otvoritvene bilance temelji na začasni odredbi, ki so jo pravočasno vložili pravni nasledniki D. D. (in se ne nanaša na zemljišče, ki ga zahteva tožnik), tožnikovega primarnega zahtevka (vrnitev stvari v naravi), ob dejstvu, da ze

Sporazum o izločitvi sredstev predstavlja sporazum o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij in ima enake učinke kot pravnomočna začasna odredba po 10. in 11. členu oz. 15. členu ZLPP. Ker pa ZLPP ob času odločanja upravnega organa ni več veljal, bi ta lahko svojo odločitev oprl le na ZZLPPO.

V obravnavani zadevi ni bila uporabljena določba 46. člena ZUstS, prizadeta stranka pa je lahko izvedla lastninsko preoblikovanje družbenega kapitala, saj je bila zahteva tožnika za izdajo začasne odredbe po ZLPP zavržena, tožnik pa se zoper zavrženje ni pritožil.

Ker tožnica zoper podjetje ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe, je s tem izgubila pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi in procesno pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Zato ni podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Obstoja razloga po 1. točki 249. člena ZUP/86 pa ne bi bilo treba ugotavljati po vsebini, ker je predlog vložila neupravičena oseba, torej tožnica, ki ni stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja in to tudi ne more biti.

Denacionalizacijski upravičenec, ki ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP je s tem izgubil pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi oz. v deležu na podjetju in tudi pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Enako velja tudi za primere, če je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravočasno vložen, vendar z njim podjetje oz. agencija nista bila seznanjena.

Tožnik ni stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, ker ni pravočasno vložil predloga za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po 9. do 16. členu ZLPP oz. je bil tak predlog pravnomočno zavržen oz. zavrnjen. Na to ne vpliva niti sklep o dovolitvi obnove postopka zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP, saj ta ni postal pravnomočen. Sklep o dovolitvi obnove postopka zadrži izvršitev akta, zoper katerega je obnova dovoljena, le ko je pravnomočen, in samo tedaj, če gre za obnovo postopka akta, ki se ga izvršuje.

Čeprav je tožnica skupaj z denacionalizacijsko zahtevo vložila predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, bi morala v skladu z 41. členom ZDen in 9. - 15. členom ZLPP vložiti tudi predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP, če je hotela zavarovati svoj denacionalizacijski zahtevek do zavezanega podjetja, saj o začasni odredbi po 68. členu ZDen do uveljavitve ZLPP ni bilo pravnomočno odločeno. Ker tega ni storila, ji podržavljeno premoženje ne more biti vrnjeno v naravi.