74. člen ZZad

Izraz izločitvena pravica je uporabljen kot skupni izraz za vsako pravico, ki vključuje upravičenje zahtevati, da se premoženje, ki je predmet te pravice, izroči imetniku te pravice oziroma izloči iz premoženja, ki pripada insolventnemu dolžniku. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja izločitvene pravice, kot (zbirnega) pravnega pojma stečajnega prava, temveč ugotovitev obstoja lastninske pravice kot pravice stvarnega prava.

V postopkih po 74. členu ZZad mora zadruga upoštevajoč merila, določena v Navodilu, dokazati ne samo, da je za nepremičnino dala nadomestilo, ampak tudi, da je to nadomestilo preseglo 30 % takratne vrednosti nepremičnine. Pogodbena zaveza toženke, da bo izročila drugo nepremičnino, ki se bo določila sporazumno, ne da bi toženka trdila in dokazala, da je s sopogodbenikom na tej podlagi res sklenila takšen sporazum ali izročila nadomestno nepremičnino, ne dokazuje odplačnosti (tj. plačila najmanj 30 % takratne vrednosti nepremičnine). V tem primeru je že v sklenitveni fazi umanjkala sklenitev v pogodbi predvidenega sporazuma in določitev konkretne nepremičnine, kar je nujno za presojo odplačnosti. Ker je obveznost toženke za izročitev nadomestne nepremičnine, katere lega (parc. št.) se bo določila sporazumno, nastopila šele „čez 10 let“, je bila ta čas desetih let toženka zavezana plačevati pogodbeno dogovorjeno letno odškodnino, zato je to obdobje plačevanja odškodnin sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo v odmeni. Nadaljnje prejemanje letne odškodnine v pogodbi časovno ni bilo določeno, zato zgolj na podlagi pogodbene določbe iz sklenitvene faze višina odmene ni

Tožnica je za tožbo aktivno legitimirana. Ugotovitev, da je po določbah ZZad postala RS, je namreč predpostavka za zemljiškoknjižno izvedbo dokončne in pravnomočne odločbe upravnega organa, s katero je bilo upravičencem vrnjeno podržavljeno premoženje. Za tak zahtevek ima tudi pravni interes.

Le ZLNDL pa je izrecno podajal podlago za vpis lastninske pravice na tistega, ki je imel v zemljiški knjigi pri družbeni lastnini vpisano pravico uporabe. Ta zakon je določil, da postane nepremičnina lastnina tiste tiste osebe, ki ima ob uveljavitvi zakona vpisano pravico uporabe (2. in 3. člen). Take podlage ZZad nima. Zato je po ZZK-1, ki je matični predpis in ker je treba vse vpise načeloma obravnavati enako, predlagatelj dolžan za vpis lastninske pravice na nepremičnini predložiti ustrezno listino (ZZK-1 namreč ne dopušča, da se v zemljiškoknjižnem postopku ugotavljajo dejstva za vpis). To velja tudi, če je temelj pridobitve zakon. Edina izjema od tega pravila, kot je bilo predhodno navedeno, je vpis lastninske pravice po ZLNDL.

Predlog se zavrne.

S podpisom Pogodbe je tožeča stranka smiselno priznala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah toženi stranki, zato je bil tudi opravljen zakonsko predviden prenos v njeno last, ki se je izvedel s Pogodbo. Drugačne trditve tožeče stranke sedaj v tem postopku zato ne morejo pomeniti, da je Pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nična. Pritožnica kavzo (podlago) pojmuje kot pravno podlago, kar je pravno zmotno. Iz prvega odstavka 39. člena OZ izhaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Vendar izraz podlaga ne pomeni pravnega temelja (titulus iuris), temveč glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe (causa finalis) in iz nje izvirajočega obveznostnopravnega ali obligacijskega razmerja, pri tem pa v samo kavzo vdirajo tudi motivi za nastanek pogodbe.

Predlog se zavrne.

V predmetni zadevi pa sta, ob odsotnosti dvoma v to, da sta bili pogodba in odločba realizirani, tudi po oceni sodišča druge stopnje odplačna pogodba in odplačna odločba, ob indicu, da je pravna prednica najemala za te posle posojila, zadosten dokaz, da je pravna prednica za odvzeta zemljišča plačala odškodnino in dala nadomestna zemljišča. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kvalitetno in vrednostno odgovarjajočo zemljišče pomeni enakovredno dajatev, enakovredna dajatev pa pomeni, da je prag 30 % iz Navodila dosežen.

Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da je po prvem odstavku 74. člena ZZad vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, razen kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile neodplačno. Ta so na podlagi drugega odstavka 74. člena z dnem uveljavitve ZZad 28. 3. 1992 ex lege postala last Republike Slovenije.

Ker se je toženka glede parcel 760, 767, 768, 769, 770 in 771 sklicevala na arondacijsko odločbo, trdila, da je plačala odškodnino in da je znesek presegal 30 % vrednosti parcel, obenem pa predlagala še izvedenca cenilca, ki bi to slednje preveril, je prvostopno sodišče napačno ocenilo, da ni zadostila trditvenemu bremenu. Z ozirom na časovno oddaljenost dogodkov (58 let) je pretiran očitek prvostopnega sodišča, da je imela toženka ob pomanjkanju listinske dokumentacije možnost plačila dokazovati tudi s pričami. Ravno tako pomeni prestrogo tolmačenje trditvenega bremena zahteva, da bi toženka morala pojasniti, kolikšna je bila vrednost vsake posamezne nepremičnine. Toženka utemeljeno navaja, da ne razpolaga s podatki o vrednosti parcel v času podržavljenja oziroma da ji ne morejo biti znani. Ravno zaradi tega je tudi predlagala izvedenca cenilca. V tem smislu gre delno sicer za informativni dokaz, a okoliščine konkretnega primera narekujejo njegovo dopustnost; zahteva po dodatnem substancirajnu bi bila do toženke pretirana.

Ker v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZKZ za določanje kulture zemljišč veljajo podatki zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno, je bilo dokazno breme za dokazovanje trditve, da so bile sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZZad določene kot stavbna zemljišča, na toženi stranki.

Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. To Navodilo v 5. členu določa katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Ker navedeno Navodilo velja za vse nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine, je dokazno breme za dejstvo načina pridobitve nepremičnine (torej ali je šlo za odplačen ali neodplačen prenos) na tožeči stranki. Ker tožeča stranka v pritožbi ni trdila, da je toženi stranki posredovala dokumentacijo o načinu pridobitve navedenih nepremičnin, njene pritožbene navedbe, da je tožena stranka slaboverna ves čas oddajanja sporne nepremičnine v zakup, niso utemeljene. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ima zemljiškoknjižni vpis v postopku lastninjenja družbenega premoženja lahko le deklaratorni učinek.

Lastninjenje kmetijskih zemljišč lovskih družin – na enak način kot vseh drugih družbenih kmetijskih zemljišč, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz katerih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena – ni v neskladju z Ustavo.

V primeru, da zmotne uporabe materialnega prava ni, se višjemu sodišču do argumentov, ki jih je v zvezi z nasprotnim stališčem v postopku na prvi stopnji (ne pa tudi v pritožbi) podal pritožnik, ni treba opredeljevati (četudi je opredelitev do njih opustilo že prvostopenjsko sodišče). Zgolj dejstvo, da sta kot podlaga za vpis lastninske pravice tožene stranke v zemljiško knjigo navedena 34. in 74. člen ZZad, za dejansko pridobitev lastninske pravice ne zadošča. Zemljiškoknjižni sklep Dn 511/2006, s katerim je bila ta v zemljiško knjigo vpisana, namreč ne pomeni meritorne odločbe o njeni lastninski pravici. Gre le za sklep, s katerim je bila izvedena z zakonom določena vknjižba, brez vsebinske presoje o tem, ali je nepremičnina, na kateri je bila do tedaj vknjižena družbena lastnina in pravica uporabe tožene stranke, tudi dejansko premoženje tožene stranke v smislu 74. člena ZZad. Za pretvorbo pravice uporabe v lastninsko pravico je ključno, kdo je pravico uporabe dejansko imel in ne kdo je bil kot njen imetnik vpisan v zemljiško knjigo.

Ker je Republika Slovenija v zvezi z lastništvom nepremičnin vložila tožbo, glede na zakonsko določeno obveznost tožene stranke kot sklada za upravljanje s temi nepremičninami, tožena stranka od vložitve tožbe oziroma od prejema odgovora na tožbo, kjer je zadruga zatrjevala, da je nepremičnine pridobila odplačno, ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica teh Republika Slovenija.

Pogodba (o dodelitvi rabe zemljišča) po vsebini ni bila taka, da bi ustrezala „absolutnemu stvarnopravnemu upravičenju“, ki bi ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini. Zato ni prenašala pravice uporabe.

Pogodba (o dodelitvi rabe zemljišča) po vsebini ni bila taka, da bi ustrezala „absolutnemu stvarnopravnemu upravičenju“, ki bi ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini, zato ni prenašala pravice uporabe.

V primeru lastninjenja na podlagi 74. člena ZZad in 14. člena ZSKZ izvedenec ugotavlja odplačnost pridobitve spornih nepremičnin s strani - toženke - zadruge na podlagi 5. člena Navodil o tem, kaj se šteje za dokumentacijo - za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Ur. l. RS, št. 32/92).

Vknjižena pravica uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini ni imela konstitutivnega pomena.