76. člen ZGJS

Iz zunanje ureditve zemljišča izhaja, da je služilo potrebam stavbe, ne pa potrebam splošne javnosti. Takšna redna raba zemljišča je kazalnik njegove dejanske namembnosti za redno rabo stavbe. Tega ne spremeni okoliščina, da je ta del zemljišča za parkiranje ali pešhojo uporabljal tudi kdorkoli drug. Pomembna je redna raba zemljišča, ne postranska. Nasprotna udeleženka tudi ni zatrjevala, da bi kakorkoli gospodarila s tem delom zemljišča. Ker pločnik nikoli ni bil urejen oziroma zgrajen, gre za neupoštevano urbanistično spremembo izvornega stanja. Ker pločnik kot komunalni objekt ni bil zgrajen oziroma ker ta del zemljišča ni nikoli postal javna infrastruktura, tudi ni mogel biti predmet lastninjenja občine po 76. členu ZGJS. Ker lastninjenja po omenjenem določilu ZGJS v letu 1993 iz navedenega razloga ni moglo biti, se je tudi ta del parcele olastninil z ZLNDL z dnem 25. 7. 1997, tako kot to ugotovlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Izpodbijana odločitev je zato v tem delu pravilna.

Raziskovalna dolžnost zajema ravnanje, ki naj odpravi objektivno obstoječ, navzven zaznaven dvom v netočnost zemljiškoknjižnih podatkov ali pa ga, nasprotno, potrdi. Zahteve pa ne smejo biti pretirane, torej takšne, da bi hromile pravno poslovni promet, temelječ na sistemu zemljiške knjige. Iz dejanskih okoliščin konkretne prodaje tako osmemu tožencu ni mogoče očitati, da glede navedenih parcel, ki so nedvomno tudi funkcionalno povezane s stavbo, ni izpolnil svoje raziskovalne dolžnosti s tem, ko ni pomislil na napako pri usklajevanju in prenosu podatkov v računalniško vodeno zemljiško knjigo in pred nakupom ni preveril še ročne zemljiške knjige.

Glede na to, da niti iz pritožbenih navedb niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zgoraj navedeni etažni lastniki prijavili udeležbo v postopku (zaradi česar jim sodišče prve stopnje tudi ni vročalo sodnih pisanj v predmetnem postopku, vključno s končnim sklepom), imajo status materialnih sospornikov, ki se niso udeleževali postopka. Glede na zgoraj predstavljena teoretična izhodišča to pomeni, da se zaslišujejo kot priče in je zanje mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku torej ni podana. To pomeni, da zakon določa dva pogoja za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Prvi je, da je bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (dejanski vidik), drugi pa, da je sporno zemljišče postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. (pravni vidik). Pri ugotavljanju, kateri trenutek je odločilen za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1, je v sodni praksi ob sklicevanju na predlog ZVEtL-

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali bi se višje sodišče (sploh ob zaključku, da bi sporna ... načeloma lahko bila predmet lastninjenja po Zakonu o gospodarskih javnih službah - ZGJS) moralo vsebinsko opredeliti do pogojev za lastninjenje na podlagi 76. člena ZGJS in do navedb tožeče stranke v zvezi z izpolnjenostjo teh pogojev, podanih v pritožbenem postopku?

Stanovanjske stavbe predlagateljev so bile zgrajene v času družbene lastnine, ko je veljalo obrnjeno načelo "superficies solo cedit". To pomeni, da se je pravica na pripadajočem zemljišču "ex lege" prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na njenem posameznem delu. Kupci so z nakupom stanovanj v stavbi pridobili tudi pravico uporabe na pripadajočem zemljišču, ki se je ob uveljavitvi ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da imajo na spornih delih parcel močnejšo pravico (lastninsko pravico) toženci in ne tožnica. Meja med pravdnima strankama ni bila dokončno urejena v katastru, toženci in njihovi pravni predniki pa so sporne nepremičnine imeli v posesti in uporabljali kot lastne ves čas od gradnje dalje do leta 2012, približno 50 let. Golo dejstvo, da dejanski potek meje ni bil skladen s potekom meje v katastru, ne pomeni, da na tožence ob gradnji hiš ni bila prenesena tudi pravica uporabe na spornih delih zemljiščih. V takratnem času družbene lastnine vpis v zemljiško knjigo niti ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe. Pravne knjige in evidence niso imele takšnega pomena kot danes. Bistveno je bilo, kdo je v dejanskem pomenu imel v konkretnem primeru pravico uporabe na spornih nepremičninah. Ob izkazanem pravnem naslovu in dejanski odmeri meje v naravi ter nesporni dolgoletni posesti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila na tožence prenesena pravica uporabe tudi na spornem delu nepremičnin. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za dokazovanje lastninjenja družbenega premoženja nujno potrebna postavitev i

Čeprav je pri lastninjenju infrastrukture na področjih gospodarskih javnih služb temelj za pridobitev lastninske pravice zakon, so zemljiškoknjižna pravila glede vpisa enaka, kar pomeni, da sodišče dovoli predlagani vpis, če iz listine izhaja utemeljenost zahtevanega vpisa. Navedeno pomeni, da mora listina vsebovati vse v zakonu naštete dejanske okoliščine, katerih pravna posledica je pridobitev lastninske pravice upravičene skupnosti.

Toženec je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo drugostopenjskega sodišča, in sicer glede pravnih vprašanj: 1.) ali je bila določba petega odstavka 342. člena ZFPPIPP v okoliščinah konkretnega primera uporabljena pravilno in ali je možno ne glede na to določbo posegati s sodno odločbo v pravnomočen sklep o izročitvi premoženja; 2.) ali so bila v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabljena določila petega odstavka 299. člena ZFPPIPP o izgubi izločitvene pravice, če izločitveni upnik v stečajnem postopku ne prijavi izločitvene pravice ter je nepremičnina v stečajnem postopku prodana; 3.) ali so bila v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabljena določila ZGJS; 4.) ali so bila v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabljena določila 8. člena Zakona o zemljiški knjigi glede zaupanja v podatke zemljiške knjige in prepovedi povzročitve škode tistemu, ki je vanje zaupal; 5) ali je poseg v lastninsko pravico tožene stranke, kot izhaja iz okoliščin konkretnega primera, dopusten v Republiki Sloveniji, v bistvu nacionalizacija brez zakonske podlage in ustreznega nadomestila.

Pogoj za ex lege pridobitev lastninske pravice občine po ZSKZ v danem primeru ni izpolnjen. Res je šlo za kmetijsko zemljišče, na dan uveljavitve ZSKZ je šlo za družbeno lastnino, ki je ležala na območju občine, a na dan 6. 4. 1941 ni bila v lasti občine. Tudi priposestvovanje v tem primeru ni bilo mogoče.

Na nepremičninah so že v letu 1993 stali infrastrukturni objekti oziroma naprave, ki so bile namenjene izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena, to je komunalni dejavnosti. Ravno s tem namenom so bile v upravljanje prenesene toženki kot izvajalki komunalne dejavnosti. Ker gre za takšne objekte in nepremičnine, je leta 1993 njihova lastnica na podlagi ZGJS postala tožnica kot občina.

Predlog se zavrne.

Cestno javno infrastrukturo je na dan uveljavitve ZGJS urejal Zakon o cestah iz leta 1981, po katerem je bila javna cesta prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom (2. člen). Po takratni ureditvi pa so obstajale še druge ceste in poti, ki so bile osnovno sredstvo takratnih organizacij združenega dela in po izrecni določbi tretjega odstavka 11. člena Zakona o cestah niso bile javne ceste v smislu tega zakona. Te ceste in poti zato z uveljavitvijo ZGJS niso postale last občin ali države. Za zaključek, da gre pri posamezni cesti za javno infrastrukturo ni pomembno, kdo je imel vknjiženo pravico uporabe, prav tako ne, ali je bila cesta z oblastvenimi akti določena kot javna cesta. Določbo 11. člena, da ni javna cesta tista cesta, ki je osnovno sredstvo organizacije združenega dela, pa je treba razlagati na način, da ni pomembno, ali je bila kot osnovno sredstvo vpisana v poslovne knjige, ampak, da jo je ta pravna oseba dejansko uporabljala za svoje potrebe. Bistveno torej je, da je v naravi šlo za cesto, ki se je uporabljala za promet in jo je lahko vsakdo uporabljal. Dokazno breme, da je šlo za ja

Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ki jih je pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje, so tisti, ki javno dobro razmejijo od pripadajočega zemljišča.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Ker sodišče toženi stranki ni osebno vročilo izvedenskega mnenja, ni kršilo 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Če je tožena stranka menila, da je bil rok za odgovor na izvedensko mnenje prekratek, bi morala sodišču predlagati podaljšanje sodno določenega roka (drugi odstavek 110. člena ZPP). Tudi če je bilo v zadevi, ki se vodi po ZVETL-1, zaradi ugotovitve pripadajočega zemljišča k stavbi odločeno, da sklop parcel predstavlja skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del dveh stavb oziroma da predstavlja skupno lastnino vsakokratnih etažnih lastnikov stavb, odločitev v tej pravdni zadevi etažnih lastnikov ne veže, saj niso bile stranke tega postopka in se torej na njih subjektivne meje pravnomočnosti ne raztezajo. Okoliščina, da gre za odločanje o stvarnih pravicah, ki sicer po materialnem pravu učinkujejo erga omnes, še ne pomeni, da tudi sodba glede stvarne pravice učinkuje erga omnes. Sodba v tej zadevi učinkuje le med strankama postopka. Bistveno je, da so bile ob uveljavitvi ZGJS na nepremičninah že zgrajene ceste (v času družbene lastnine) in so se po tedaj veljavnih predpisih štele za javno površino, na katerih je imela dejansko pravico uporabe tožeč

Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit, pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu, za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe. Gre za prostor, ki obkroža sporno stavbo in je funkcionalno povezan in namenjen njeni neposredni redni rabi, saj predstavlja dostopne poti, dvorišče s prostorom za parkiranje in manevriranje, prostor za vzdrževanje stavbe, prostor za sušenje perila, zunanje stopnišče, zelene površine kot prostor vrtičkov, za igro in sprostitev, kar je bilo zasnovano že ob gradnji in je v takšni obliki in obsegu še sedaj.

Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno premoženje pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, je odgovor na vprašanje, ali je to zemljišče v času družbene lastnine pomenilo njeno funkcionalno zemljišče, ki je kot kategorija družbene lastnine zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo (rabo) stavbe oziroma objekta. Ob dejstvu, da pritožnica, na kateri je dokazno breme, ni ponudila dokazov, da so se navedene nepremičnine olastninile po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, ob prepričljivi in strokovno utemeljeni razlagi dosegljive dokumentacije s strani urbanističnega vidika ter po ugotovitvah o dejanski rabi površin, je pravilna ugotovitev, da tudi sporni del zemljišča 780/57, ki v naravi predstavlja zelenico, predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi in ne javnih površin.

Nasprotna udeleženka ima kot zastopnica javnega interesa pravni interes le glede pritožbenih trditev, s katerimi uveljavlja stališče, da gre za javne površine (trditve o skupnem pripadajočem zemljišču ji ne koristijo). Glede pritožbenih navedb, da so predmetne parcele javne površine (del grajenega javnega dobra) in da so navedbe predlagateljev o izključni rabi teh parcel pavšalne, nedokazane, velja opozoriti na porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz 44. člena ZVEtL-1: trditveno in dokazno breme je na tistem, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča.

Parcela je bila ves čas v sklopu zemljišč, namenjenih za izgradnjo stanovanjske soseske, in ne predstavlja javnega dobra oziroma nepremičnine v splošni rabi. Posamezni lastniki stanovanj so z nakupom stanovanj v stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, že po samem zakonu pridobil tudi skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Sklicevanje prve nasprotne udeleženke na strokovni elaborat iz leta 2014 ne more biti uspešno, saj ta elaborat ne izkazuje namembnosti parcele kot javnega dobra v času pred 1. 1. 2003.