15. člen ZLPP

S sklenitvijo sporazuma, na podlagi katerega je bila v zameno za plačilo odškodnine umaknjena tožba v postopku zavarovanje po ZLPP, je bilo omogočeno lastninjenje nepremičnine po določbah predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij. Stranke sporazuma so se zato z umikom tožbe odpovedale pravici do vračila premoženja v naravi, ki bi jim šla kot pravnim naslednicam denacionalizacijskega upravičenca. Odškodnina, ki so jo za tako razpolaganje prejele, ne more pomeniti drugega kot v odškodnini izraženo nadomestno obliko vračanja za vrnitev v naravi. Stranke sporazuma so tako na račun svojih upravičenj kot pravne naslednice denacionalizacijskega upravičenca za obravnavano nepremičnino že prejele odškodnino. Če je tako, pa v obsegu vračanja, ki odpade nanje kot morebitne pravne naslednice upravičenca, denacionalizacijska zahteva ne more biti utemeljena. Drugačna razlaga učinkov umika navedene tožbe in v zameno prejete odškodnine bi bila v nasprotju z namenom in načeli denacionalizacije, saj bi imela namesto poprave krivic, ki je temeljno vodilo ZDen, na račun denacionalizacijskih postopkov mogoča obogatitev.

Zastaralni rok za škodo, nastalo zaradi prikrajšanja glede oblike vračila denacionaliziranega premoženja, lahko začne teči šele od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji dalje, tudi če so bili upravičenci že prej seznanjeni z dejstvom, da nepremičnin ne bodo dobili vrnjenih v naravi. Država po 26. členu URS odgovarja za napako upravnega organa, ki je opustil obvestilo podjetjema kot denacionalizacijskima zavezancema o vloženi začasni odredbi po ZLPP, zaradi česar je bilo olastninjeno tudi premoženje, ki bi ga sicer denacionalizacijski upravičenci prejeli v naravi.

Dobra vera pridobiteljev za presojo utemeljenosti obravnavane izbrisne tožbe ni pravno odločilna. V konkretnem primeru prepoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, ne pomeni kršitve manjšega pomena, zmotno pa je tudi revizijsko naziranje, da je konkretna pogodba zgolj izpodbojna.

Pravica uporabe nepremičnin v družbeni lasti se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno; v sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena in (tudi zaradi tega) zemljiškoknjižni podatki pogosto niso izkazovali resničnega nosilca te pravice. Ugotovitev imetnika pravice uporabe zato ni mogla biti omejena le na podatke zemljiške knjige, pač pa je terjala večjo skrbnost: vsaj še ugotovitev posestnika, in v primerih, ko nepremičnine ni imel v posesti v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe, tudi ugotovitev, ali njegova posest temelji na zunajknjižno pridobljeni pravici uporabe. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjeno v 10. členu SPZ, je načelo stvarnega prava, ki je namenjeno varstvu knjižnih pravic, ki jih pridobi dobroverni tretji od pravnega prednika, katerega položaj je pomanjkljiv ali neveljaven. Položaja denacionalizacijskega upravičenca ne varuje v primeru, ko denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe po ZLPP (domnevno) zaradi pričakovanja, da bo sporna nepremičnina vključena v proces lastninskega preoblikovanja po ZZad, ker je bila pri njej vpisana pravica uporabe v koris

V konkretnem primeru se je kapital P. p.o. olastninil po ZLPP in ne po ZZad. Zato presoja, ali bi denacionalizacijska upravičenka morala svoj zahtevek za denacionalizacijo v naravi zavarovati s predlogom za začasno odredbo po 74. in 81. členu ZZad za odločitev o revizijah ni pomembna. Revizijsko sodišče kljub temu dodaja, da za podjetja, ki so se lastninsko preoblikovala po ZZad, zavarovanje pravic nekdanjih lastnikov ni bilo predvideno. Začasna odredba po ZLPP preprečuje, da bi zaradi vključitve nacionaliziranega premoženja v proces lastninskega preoblikovanja podjetja prišlo do ovire za denacionalizacijo tega premoženja v naravi; med obema oblikama lastninjenja zakon daje prednost denacionalizaciji v naravi, mehanizem za dosego te pa je v rokah denacionalizacijskega upravičenca: vložiti mora predlog za začasno odredbo. Le v drugih primerih razpolaganja s predmetom denacionalizacije (ko ni opisane konkurence načinov lastninjenja) zadostno varstvo pred ovirami za vrnitev v naravi nudijo določbe 88. člena ZDen.

Revizija se dopusti glede vprašanj: ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožniki niso bili dolžni zavarovati svoje terjatve na izročitev nepremičnine v smislu določb 10. in 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ter 74. in 81. člena Zakona o zadrugah, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da dobra vera osebe, v korist katere je bila pridobitev pravice vknjižena, ne izključuje izbrisne tožbe v povezavi z ničnostno tožbo po 88. členu Zakona o denacionalizaciji in ali je sodba sodišča druge stopnje lahko izdana zoper pravno osebo, ki je zaradi izbrisa iz sodnega registra zaradi pripojitve že prenehala obstajati v času izdaje odločbe pritožbenega sodišča.

Da bi lahko denacionalizacijski upravičenec pridobil nepremičnine v naravi, se morajo posledice ničnosti menjalne pogodbe tudi zemljiškoknjižno realizirati. Če zakon denacionalizacijskemu upravičencu omogoča ugotovitev ničnosti pogodbe, je logično, da lahko upravičenec zahteva tudi zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti pogodbe, sicer bi 88. člen ZDen ostal brez pomena. Zemljiškoknjižno izvedbo posledic ničnosti menjalne pogodbe bi denacionalizacijski upravičenec načeloma lahko dosegel s pomočjo izbrisne tožbe, vendar te možnosti tožnica v tej zadevi nima, saj se je denacionalizacijski zavezanec v vmesnem času že lastninsko preoblikoval. Zato je treba tožnici v taki situaciji omogočiti vložitev tožbe, s katero od druge toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi kot lastnica vpisala prva toženka, saj bi v nasprotnem primeru tožnica kot denacionalizacijska upravičenka v situaciji, kot je obravnavana, ostala brez možnosti, da doseže vrnitev nepremičnin v naravi. Ob razlagi, da začasne odredbe tudi po določbah ZDen pomenijo zavarovanje zahtevka za vračilo premoženja v naravi, bi tudi ničnostna sankcija po 88. členu

1. Tožniki, ki niso vedeli za nevpisani podatek, da je bila v relevantnem obdobju imetnica pravice uporabe P. p.o., ne morejo trpeti posledic iz drugega odstavka 15. člena ZLPP. 2. Pritožbeno razlogovanje, da bi morali tožniki zavarovati svoje premoženjske koristi v zvezi z vtoževano nepremičnino, kot je določeno v 74. členu ZZad, je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. 3. Pogodba in aneks sta sklenjeni v nasprotju z določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji – Zden, zato sta nična. 4. Prepoved je bila sprejeta zaradi varovanja zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev, zato je jasno, da ta prepoved ne bi imela nobenega smisla, če denacionalizacijski upravičenec, ki ima možnost, da se mu vrne premoženje v naravi, ne bi mogel doseči vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zato v takih primerih dobra vera oseb, v katerih korist je bila vknjižena pridobitev lastninske pravice, ne izključuje izbrisne tožbe.

Ker pa toženca uveljavljata kršitev 2. odstavka 481. člena ZPP šele v pritožbeni fazi in hkrati ne zatrjujeta, da bi sodišče prve stopnje sploh uporabilo kakšno določbo, ki jo sodišče sme uporabiti samo v gospodarskih sporih, pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Likvidacijski upravitelj mora zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele, in znanih terjatev, ki jih upnik ni prijavil, kar pomeni, da mora likvidacijski upravitelj pri poplačilu terjatev upoštevati tudi terjatve, ki niso bile pravočasno prijavljene oziroma sploh niso bile prijavljene, če so mu znane. Ker prvo in drugo toženka nimata položaja osebe iz 2. odstavka 244. člena ZZK-1, pač pa položaj osebe iz 1. odstavka 244. člena ZZK-1, vknjižba lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe z dne 25.9.2002 ni materialnopravno neveljavna zgolj zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti prvo toženke, marveč tudi zaradi materialnopravne neveljavnosti neposrednega zavezovalnega in tudi razpolagalnega posla. Ničnost pogodbe in s tem materialnopravna neveljavnost vknjižbe je torej tu objektivna, zato dobra

Tožniki, ki niso vedeli za nevpisani podatek, da je bila v relevantnem obdobju imetnica pravice uporabe pravna prednica prvotoženke, ne morejo trpeti posledic iz drugega odstavka 15. člena ZLPP. Upravičenci imajo po predpisih o denacionalizaciji pravico (in ne dolžnost) zavarovati svoje zahtevke (do zadrug) po določbah ZLPP, ki se nanašajo na varstvo pravic nekdanjih lastnikov in njihovih dedičev. Prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve (88. člen), ki za primer kršitve določa sankcijo ničnosti, je bila določena v javnem interesu, zato dobra vera strank ne vpliva na veljavnost poslov in ne izključuje možnosti izbrisne tožbe za dosego prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Ker je določba 15. člena ZLPP prenehala veljati z začetkom veljavnosti ZZLPP in ker glede na izpodbijano sodbo premoženje, katerega vrnitev v naravi revident uveljavlja z v denacionalizacijskem postopku, sploh ni bilo zajeto v družbenem kapitalu, ki je predmet lastninskega preoblikovanja z izpodbijano upravno odločbo, pravno vprašanje, ki ga zastavlja revident in ki se nanaša na 15. člen ZLPP, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice in na veliko vrednost premoženja ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Začasna odredba v smislu določb ZLPP preprečuje, da bi do ovire za vračanje tega premoženja v naravi (lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb; tretji odstavek 16. člena ZDen) prišlo zaradi lastninskega preoblikovanja podjetja. V drug(ačn)ih primerih razpolaganja s predmetom denacionalizacije je upravičenec pred oviro za vračilo v naravi zadostno varovan z določbo 88. člena ZDen, ki takšna razpolaganja prepoveduje. Ovira zaradi opustitve zavarovanja zahtevka za denacionalizacijo oziroma posledica iz določbe drugega odstavka 15. člena ZLPP bi torej nastopila le, če bi bilo podržavljeno premoženje vključeno v program lastninskega preoblikovanja podjetja. Za ničnostno pravdo na podlagi določbe 88. člena ZDen je bistvena zgolj možnost vrnitve v naravi in ne morda (že) konkretno ugotovljena dolžnost vrnitve. Namen predpisa je bil ustavitev prometa s premoženjem, ki je (lahko) predmet denacionalizacije, zato zajema vsako razpolaganje s tem premoženjem, ki bi lahko vplivalo na njegovo vrnitev ali obliko vrnitve in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj denacionalizacijskih upravičencev.

Tožba prvotožeče stranke je utemeljena iz razloga, ker se organ prve stopnje in organ druge stopnje nista opredelila do tožničinega ugovora, s katerim je uveljavljala oviro za vrnitev v naravi. Vprašanje, ali je podana ovira za vrnitev stvari v naravi in s tem podlaga za določitev odškodnine, pa posledično vpliva tudi na ugotovitev vrednosti deležev. Drugotožeča stranka vlaga tožbo zoper 4. in 7. točko izreka prvostopnega organa, in se nanaša na vrednotenje parcele št. 4506/1. Parcela je bila v času podržavljenja odprto skladišče in kot taka se je tudi dejansko uporabljala, zato zato upravičencu pripada odškodnina po formuli, ki je opredeljena v prilogi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Nepremičnina predstavlja premoženje, ki je bilo po zakonu zajeto z lastninskim preoblikovanjem podjetij. Denacionalizacijski upravičenec, ki je želel vrnitev takšnega podržavljenega premoženja v naravi, je moral predlagati začasno odredbo za zavarovanje svojega denacionalizacijskega zahtevka (10. člen ZLPP) do 7.6.1993, ker je bil v nasprotnem primeru upravičen le do odškodnine v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti RS (drugi odstavek 15. člena ZLPP).

Namen začasnih odredb je bil omogočiti sočasen potek postopkov lastninjenja podjetij in denacionalizacije. Začasne odredbe so imele smisel le v primeru, ko je bil postopek denacionalizacije med lastninskim preoblikovanjem podjetja še v teku. V primeru, ko se je denacionalizacijski postopek med lastninskim preoblikovanjem podjetja že končal, se je lahko prenos delnic opravil še na podlagi odločbe organa, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku. Denacionalizacijski upravičenec lahko v postopku lastninskega preoblikovanja pridobi največ toliko delnic, kolikor bi jih moralo biti za zavarovanje njegovega zahtevka prenešenih na Sklad, pri čemer lahko od Sklada terja le toliko delnic, kolikor jih je bilo na Sklad za zavarovanje njegovega zahtevka tudi dejansko prenešenih.

Zmotno je tudi stališče, ki ga pritožba ves čas ponavlja, da gre namreč zaradi spremembe namembnosti iz konjskega hleva v stanovanje sedaj za novo stvar. Nesporno je, da je bila zgradba po nacionalizaciji obnovljena, spremenjena je bila njena namembnost, vendar pa zaradi obnovitvenih in adaptacijskih del ne gre za novo stvar, saj se obnavlja in adaptira lahko le obstoječa stvar. S tem se lahko seveda bistveno poveča njena vrednost, ne nastane pa z adaptacijo nova stvar.

Pravna ovira za lastninsko preoblikovanje podjetja je vložen predlog za izdajo začasne odredbe po 10. čl. ZLPP.

Tožnik ne uveljavlja več zahtevkov temveč en sam zahtevek, ki je pogojen z vrnitvijo nezazidanih stavbnih zemljišč v last in posest, oziroma podrejeno, s plačilom odškodnine. Zahtevani obliki vračanja premoženja, ne predstavljata samostojnih zahtevkov, sta pa bistven in nujni sestavni del odločbe, s katero se odloči o samem denacionalizacijskem zahtevku. Ker v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo delne odločbe, bo morala tožena stranka izdati odločbo, s katero bo rešila predmet postopka v celoti. Odločitev, da se sporno zemljišče ne vrne v naravi, temelji na stališču, da tožnik ni pravočasno do 7.6.1993 (11. člen ZLPP) vložil zahteve za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka. Ker je bilo zemljišče, ki ga v denacionalizacijskem postopku zahteva tožnik, nesporno izločeno iz otvoritvene bilance podjetja (zavezanca za vrnitev), dejansko stanje glede možnosti vrnitve v naravi ni popolno ugotovljeno. Ne glede na to, da izločitev iz otvoritvene bilance temelji na začasni odredbi, ki so jo pravočasno vložili pravni nasledniki D. D. (in se ne nanaša na zemljišče, ki ga zahteva tožnik), tožnikovega primarnega zahtevka (vrnitev stvari v naravi), ob dejstvu, da ze

S sporazumom, ki temelji na 68. členu ZDen ter 15. členu ZLPP, tožeča stranka ni dogovorila v kakšnem obsegu naj bi ji bilo podržavljeno premoženje vrnjeno, ampak v kakšnem obsegu bo varovan njen zahtevek, o katerem se bo odločalo v postopku denacionalizacije. Zato upravni organ ni imel pravne podlage, da bi omenjeni sporazum upošteval kot poravnavo v smislu 69. člena ZDen.

Sporazum o izločitvi sredstev predstavlja sporazum o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij in ima enake učinke kot pravnomočna začasna odredba po 10. in 11. členu oz. 15. členu ZLPP. Ker pa ZLPP ob času odločanja upravnega organa ni več veljal, bi ta lahko svojo odločitev oprl le na ZZLPPO.