14. člen ZSKZ

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazne predloge toženke po ogledu in postavitvi izvedenca kmetijske in gradbene stroke, s katerimi toženka izpodbija domnevo, da je sporna nepremičnina kmetijsko zemljišče, toženki kršilo pravico do izjave in s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izraz izločitvena pravica je uporabljen kot skupni izraz za vsako pravico, ki vključuje upravičenje zahtevati, da se premoženje, ki je predmet te pravice, izroči imetniku te pravice oziroma izloči iz premoženja, ki pripada insolventnemu dolžniku. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja izločitvene pravice, kot (zbirnega) pravnega pojma stečajnega prava, temveč ugotovitev obstoja lastninske pravice kot pravice stvarnega prava.

V postopkih po 74. členu ZZad mora zadruga upoštevajoč merila, določena v Navodilu, dokazati ne samo, da je za nepremičnino dala nadomestilo, ampak tudi, da je to nadomestilo preseglo 30 % takratne vrednosti nepremičnine. Pogodbena zaveza toženke, da bo izročila drugo nepremičnino, ki se bo določila sporazumno, ne da bi toženka trdila in dokazala, da je s sopogodbenikom na tej podlagi res sklenila takšen sporazum ali izročila nadomestno nepremičnino, ne dokazuje odplačnosti (tj. plačila najmanj 30 % takratne vrednosti nepremičnine). V tem primeru je že v sklenitveni fazi umanjkala sklenitev v pogodbi predvidenega sporazuma in določitev konkretne nepremičnine, kar je nujno za presojo odplačnosti. Ker je obveznost toženke za izročitev nadomestne nepremičnine, katere lega (parc. št.) se bo določila sporazumno, nastopila šele „čez 10 let“, je bila ta čas desetih let toženka zavezana plačevati pogodbeno dogovorjeno letno odškodnino, zato je to obdobje plačevanja odškodnin sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo v odmeni. Nadaljnje prejemanje letne odškodnine v pogodbi časovno ni bilo določeno, zato zgolj na podlagi pogodbene določbe iz sklenitvene faze višina odmene ni

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Dejstvo, da je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, namreč izključuje možnost priposestvovanja tega zemljišča. Vrhovno sodišče RS pa je tudi že zavzelo stališče, da prisilnih predpisov, kot so ZLNDL in ZSKZ ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje. Priposestvovanje je namreč namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah, medtem ko bi v primerih, kot je obravnavan, s priposestvovanjem dejansko naknadno "legalizirali" nezakonite vpise lastninskih pravic, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin.

Predlog se zavrne.

Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je v zvezi s problematiko zemljišč, na katerih je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica lovske družine, že več let enotna. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v odločbi II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012 pojasnilo, da pravilna razlaga zakonskega besedila ne omogoča analogije, da je odplačnost pridobitve odločilna tudi za lovske družine, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja. Pomisleke v zvezi s tem je zavrnilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 ugotovilo, da določba prvega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) ni v neskladju z Ustavo RS. V citirani odločbi je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice, in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena, oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.

Ustavno sodišče je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena. Kmetijska zemljišča so imela poseben status že v sistemu družbene lastnine, saj so bila dobrina splošnega pomena, pod posebnim varstvom.

Pogoj za ex lege pridobitev lastninske pravice občine po ZSKZ v danem primeru ni izpolnjen. Res je šlo za kmetijsko zemljišče, na dan uveljavitve ZSKZ je šlo za družbeno lastnino, ki je ležala na območju občine, a na dan 6. 4. 1941 ni bila v lasti občine. Tudi priposestvovanje v tem primeru ni bilo mogoče.

Predlagatelj je ob oblikovanju ZKSZ na več mestih izpostavil nujnost celovite lastninske preobrazbe na področju kmetijskih zemljišč in gozdov. Ta cilj je zasledoval (tudi) s sprejemom Navodila. Sodna praksa pa je že oblikovala stališče, da so sodišča pri odločanju vezana na Navodilo kot podzakonski predpis. Naslovno sodišče zato nima pomislekov, da so občine (in druge pravne osebe) dolžne posredovati podatke, pomembne za prenos zemljišč, s katerimi so upravljale, na tožečo stranko. Mednje pa sodi informacija o namenski rabi na določen pretekli dan. Potrdilo o namenski rabi prostora zasleduje namen informiranja: posamezniku oziroma pravni osebi zagotavlja, da se seznani z namensko rabo prostora. Ne gre prezreti še, da je uvrščen v poglavje, naslovljeno „Informacije s področja urejanja prostora“. Tako jezikovna, logična in sistematična razlaga pripeljejo do istega pomena: potrdilo posreduje podatek o namenski rabi zemljišča, kot jo določa OPN.

Pritožbeno zavzemanje, ki ga je moč strniti v tezo, da je nelegalna pozidava (že sama po sebi oziroma kot izvršeno dejstvo) privedla do tega, da je kmetijsko zemljišče postalo (zazidano) stavbno zemljišče, je pravno zmotno. V tej smeri določbe druge alineje 1. člena ZSZ/1984 ni mogoče razlagati. Ker je bil noveliran prostorski akt sprejet ravno zaradi ex post legalizacije že obstoječe stavbe, je po oceni pritožbenega sodišča sprejemljivo, da se kot stavbno zemljišče opredeli ustrezno zaokrožena celota okrog stavbe B, torej njeno stavbišče skupaj s t.i. funkcionalnim zemljiščem.

Sodišči sta z ugoditvijo zahtevku za ugotovitev neveljavnosti in izbris zaznambe spora skupaj z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora pravilno uporabili 243. člen ZZK-1. Brez učinkov (pravnih posledic) zaznambe spora, prvi toženec svoje lastninske pravice ne bi mogel vpisati v vrstnem redu zaznambe spora, torej z učinkovanjem pred vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke. To kaže na neločljivo povezanost vknjižbe pravice v vrstnem redu zaznambe spora z vpisom zaznambe spora, ki se vzpostavi z uresničitvijo razveznega pogoja iz tretjega odstavka 80. člena ZZK-1. Povedano drugače, če je neveljavna vknjižba v vrstnem redu zaznambe spora, potem tudi zaznamba spora sama po sebi ne more veljati (ostati veljavna). Vknjižba pravice v vrstnem redu zaznambe spora pa ni neveljavna zato, ker je zemljiškoknjižno sodišče v sklepu z dne 5. 11. 2001 napačno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za zaznambo spora, ampak zaradi obrazloženih izjemnih okoliščin, ki utemeljujejo izbrisno tožbo po prvem odstavku 243.člena ZZK-1. Z zaporedjem zavestnih procesnih ravnanj v različnih sodnih postopkih sta toženca zaradi učinkov zaznambe s

Iz prvega odstavka 5. člena ZLPP izhaja, da pred ugotovitvijo družbenega kapitala podjetje izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje SKZG oziroma občin /.../. Po tretjem odstavku 14. člena ZSKZ pa se za kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove (med drugim) po 5. členu ZLPP štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu ZUN. V obravnavani zadevi ni sporno, da predmetne nepremičnine predstavljajo po namenski rabi nezazidana stavbna zemljišča. Navedeno dovoljuje zaključek, da predmetne nepremičnine niso prešle ex lege v last Republike Slovenije oziroma občine in se torej niso lastninile po 14. členu ZSKZ.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišč nižjih stopenj glede statusa zemljišč, in glede na to - ali je na podlagi 14. člena ZSKZ Republika Slovenija postala ex lege lastnica v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje navedenih nepremičnin.

S podpisom Pogodbe je tožeča stranka smiselno priznala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah toženi stranki, zato je bil tudi opravljen zakonsko predviden prenos v njeno last, ki se je izvedel s Pogodbo. Drugačne trditve tožeče stranke sedaj v tem postopku zato ne morejo pomeniti, da je Pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nična. Pritožnica kavzo (podlago) pojmuje kot pravno podlago, kar je pravno zmotno. Iz prvega odstavka 39. člena OZ izhaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Vendar izraz podlaga ne pomeni pravnega temelja (titulus iuris), temveč glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe (causa finalis) in iz nje izvirajočega obveznostnopravnega ali obligacijskega razmerja, pri tem pa v samo kavzo vdirajo tudi motivi za nastanek pogodbe.

Načeloma se za listine iz 1. točke tretjega odstavka 40. člena ZZK-1 uporablja tudi drugi odstavek 38. člena ZZK-1 in v tem pogledu ima sodišče prve stopnje prav. Vendar pa je ta primer izjemen in smiselna uporaba teh pravil glede na okoliščine primera terja drugačno razlago. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da se ga v tem primeru ne uporabi. Zemljiškoknjižnemu dovolilu ni bilo treba priložiti odobritve pravnega posla oziroma potrdila, da odobritev ni potrebna. Pri razlagi je treba izhajati iz namena določbe drugega odstavka 38. člena ZZK-1, ki je v varstvu javnega interesa. V konkretnem primeru pa ta upoštevaje vsebino Pogodbe, zakonodajo, ki ureja lastninjenje kmetijskih zemljišč ter zakonodajo, ki ureja varstvo kmetijskih zemljišč, po presoji pritožbenega sodišča ne more biti ogrožen. Iz listin, zakonodaje in vpisov v zemljiški knjigi izhaja, da ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči, gre za ureditev neurejenega stanja iz tranzicijskih časov, ki sta ga s pogodbo uredili država in občina, edini potencialni upravičenki iz naslova lastninjenja teh zemljišč na podlagi 14. člena ZSKZ.

Presoja primernosti listine, ko se predlaga vpis lastninske pravice v korist države.