VSRS sodba II Ips 298/2015

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna prvi tožnici plačati 210,68 EUR, drugi tožnici pa 257,03 EUR stroškov za odgovor na revizijo, in sicer v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Oris zadeve

1Bistvo zahtevkov se je nanašalo na vprašanje, ali je država s tranzicijskimi predpisi postala lastnica spornih nepremičnin. Teza nasprotne strani je, da se to ni zgodilo, ker so bile nepremičnine del sredstev gospodarske družbe, ustanovljene po Zakonu o podjetjih in ker se pravna prednica toženke ni lastninila po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP). Zato naj bi tožena stranka lastninsko pravico pridobila po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Na podlagi tega zakona se je toženka tudi vpisala v zemljiško knjigo. Trdi torej, da je zemljiškoknjižno stanje odraz materialnopravne resničnosti.

Ali to drži ali ne, je odvisno od presoje, ali je glede na okoliščine konkretnega primera država že pred ZLNDL postala protiknjižni lastnik. Predmet revizijske presoje torej je, ali je država v letu 1993 po samem zakonu pridobila lastninsko pravico. Relevantno podlago naj bi nudil 14. člen Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ).

Glede na vprašanje, dopuščeno v drugem sklepu, pa je poseben predmet presoje tudi vprašanje, ali konkretna zemljišča ustrezajo pojmu zemljišč, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93). V skladu s tretjim odstavkom 14. člena ZSKZ se namreč tudi zanje šteje, da gre za kmetijska zemljišča in gozdove.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je v četrtem sojenju (drugače kot v prvih treh) vse zahtevke zavrnilo. Razloge za zavrnitev zahtevka vsebuje sodba v točkah 38-41 (stran 13 in 14). Sodišče najprej ugotavlja, da je toženka delniška družba v družbeni lastnini. V sodni register se je njena pravna prednica A., d. d., vpisala na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Celju Srg 389/91 z dne 20. 3. 1991. Dalje se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS Ur 34/94 z dne 23. 10. 1995, kjer je bilo (ob reševanju računskega upravnega spora) ugotovljeno, da toženka ni podjetje z družbenim kapitalom v smislu ZLPP in se zato ne lastnini po omenjenem zakonu. Nadaljnja ugotovitev je, da je imela v letu 1993 na spornih zemljiščih pravico uporabe pravna prednica toženke (A., d. d.) ter da ta ni izkazovala nenormiranega (pravilno najbrž: nenominiranega) kapitala. Sledi sklep, da se 14. člen ZSKZ ne nanaša na zemljišča v lasti kapitalskih družb z znanimi lastniki. Zato po stališču sodišča prve stopnje država ni postala lastnik spornih nepremičnin.

Odločitev sodišča druge stopnje

3Pritožbeno sodišče je v četrtem sojenju ugodilo pritožbi tožeče stranke ter sodbo spremenilo tako, da je ugodilo ugotovitvenemu lastninskemu zahtevku. V ostalem delu je zavrnilno sodbo glede glavne stvari potrdilo.

Razlogi za takšno odločitev so podani v 11. in 12. točki sodbe (str. 9-12). V bistvenem delu je pojasnilo, da za odločitev ni pravno pomembno, da se toženka ni lastninila po določbah ZLPP. Nesporno naj bi bilo namreč ugotovljeno, da je toženka lastninsko pravico pridobila po določbah ZLNDL in da je bila torej vse dotlej vpisana (zgolj) pravica uporabe. Pojasnilo je, da se ob preoblikovanju družbenega kapitala v kapital z znanim lastnikom ter s prenosom stvarnega vložka v novonastalo družbo pravica uporabe ni mogla preoblikovati v lastninsko pravico. Lastninjenje kapitala namreč še ni pomenilo tudi lastninjenja nepremičnin, ki so spadale med sredstva podjetij.

Nato pojasni, da bi na podlagi 14. člena ZSKZ ta zemljišča morala 11. 3. 1993 ex lege postati last Republike Slovenije in zato kasnejše lastninjenje po ZLNDL več ni bilo mogoče.

Glede statusa zemljišč se je pritožbeno sodišče oprlo na določbo tretjega odstavka 14. člena ZSKZ, saj je ugotovilo, da na dan 11. 3. 1993 ta zemljišča niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v nobenem prostorskem izvedbenem aktu.

Sklepa o dopustitvi revizije

4Revizija toženke je bila s sklepom II DoR 72/2015 z dne 28. maja 2015 dopuščena glede vprašanja, ali se 14. člen ZSKZ uporablja tudi za kmetijska zemljišča v lasti pravnih oseb, ki se niso lastninsko preoblikovale, ker med svojimi sredstvi niso imele nenominiranega družbenega kapitala.

5Revizija drugega stranskega intervenienta je bila s sklepom II DoR 76/2015 z dne 28. maja 2015 dopuščena glede pravnega vprašanja uporabe 14. člena ZSKZ za nepremičnine v lasti pravnih oseb, ki se niso lastninsko preoblikovale, ker med svojimi sredstvi niso imele nenominiranega družbenega kapitala ter glede vprašanja statusa zemljišč v lasti tožene stranke.

Revizija tožene stranke

6Toženka je prepričana, da sporna zemljišča 11. 3. 1993 niso bila v družbeni lastnini, ker so bila izročena kot stvarni vložek v gospodarsko družbo, katere ustanovitelj je bilo družbeno podjetje. Zato meni, da je lastninsko pravico pridobila ex lege na podlagi ZLNDL.

Vseskozi je zatrjevala, da je bila njena pravna prednica A., d. d. od ustanovitve dalje kapitalska družba z znanimi lastniki. Slednje izhaja tudi iz odločbe VS RS Ur 34/94 z dne 23. 10. 1995, zaradi česar se ni lastninila po ZLPP. Po določbi 3. člena ZLPP so se za podjetja z družbenim kapitalom štela podjetja, ki so imela med viri sredstev v bilanci družbeni kapital.

Trdi, da je ZTLR omogočal prehod stvari iz družbene v zasebno sfero. Določal je, da je ta prehod mogoč le na podlagi sklepa skupščine družbenopolitične skupnosti in na podlagi podanega soglasja izvršnega sveta družbenopolitične skupnosti. Tudi Zakon o podjetjih naj bi določal, da je mogoče nepremičnine kot stvarni vložek vložiti v delniško družbo v družbeni lastnini. Za izročitev takšnega stvarnega vložka je družbeno podjetje potrebovalo soglasje zveznega izvršnega sveta in le-tega je toženka imela.

Meni, da je pravno nevzdržno, če bi nekdo na stvarnem vložku še naprej obdržal lastninsko pravico.

Trdi, da določba 14. člena ZSKZ zajema le kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, ki so pripadala pravnim osebam z nenominiranim družbenim kapitalom. Torej za pravno prednico toženke ta določba ne velja. Slednja je bila namreč pravna oseba z znanimi lastniki. Ker je tožena stranka imela v letu 1993 na spornih nepremičninah knjiženo pravico uporabe, se je lastninska pravica pri teh nepremičninah na toženo stranko knjižila na podlagi ZLNDL 25. 7. 1997.

Poudarja, da je bil predpogoj za vknjižbo na podlagi ZLNDL, da je podjetje svoj program lastninskega preoblikovanja dalo v odobritev Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo.

Revizija drugega stranskega intervenienta na toženi strani

7Meni, da je stališče pritožbenega sodišča, da lastninjenje kapitala ni imelo za posledico lastninjenja nepremičnin, ki so spadala v sredstva podjetij in so na njih imela pravico uporabe, napačno.

Napačno naj bi bilo tudi stališče, da dejstvo, da se tožena stranka ni olastninila po ZLPP, ni pravno pomembno.

Trdi, da je ZSKZ tranzicijski predpis, ki se je nanašal na prehod v državno lastnino glede kmetijskih zemljišč, ki jih podjetja niso izločila iz svojih sredstev že po 5. členu ZLPP. 14. člen ZSKZ po svojem namenu zajema le tista zemljišča, na katerih so imele pravico uporabe pravne osebe, ki so imele med svojimi viri sredstev nenominiran družbeni kapital. ZSKZ se ne nanaša na zemljišča v lasti kapitalskih družb z znanimi lastniki. V nasprotnem primeru bi po ZSKZ postala lastnina države tudi kmetijska zemljišča z vknjiženo pravico uporabe v korist fizičnih oseb. To pa nesporno ni bil namen zakona in se tako tudi ne razlaga.

Razlaga zakona, kot jo je podalo višje sodišče, dejansko predstavlja diskriminatorno obravnavo pravne osebe z znanimi lastniki v primerjavi s fizičnimi osebami ter s tem kršitev 14. in 22. člena Ustave.

S tem, ko je bil v prednico toženke vložen stvarni vložek, je to premoženje prešlo iz ustanoviteljičine sfere v sfero družbe hčerke, s tem pa iz družbenega premoženja v premoženje družbe z znanimi lastniki. Stališče višjega sodišča, ki to negira, pomeni razlastitev. Na nek način je bilo tako spodmaknjena premoženjska in kapitalska osnova delniške družbe.

Trdi, da je višje sodišče s svojo odločitvijo celo preseglo zakonsko besedilo ZSKZ. Ta namreč v 16. členu predvideva izvedbo zemljiškoknjižnega prenosa kmetijskih zemljišč s pravno poslovnimi dejanji.

V drugem delu revizije se ta ukvarja z vprašanjem „statusa zemljišč v lasti tožene stranke“. Trdi, da na parceli 414 stojijo objekti golf igrišča, za katere je bilo 17. 5. 1003 (pravilno: 1993; gre za očitno napako; op. rev. sodišča) izdano gradbeno dovoljenje in 8. 7. 1994 uporabno dovoljenje. Obe dovoljenji sta v spisu in ju je sodišče prve stopnje dopustilo kot dokaz, pritožbeno sodišče pa prezrlo. Zato meni, da spornih nepremičnin ne bi smeli obravnavati kot kmetijskih zemljišč po 14. členu ZSKZ. Poleg tega je intervenient na podlagi napotkov Višjega sodišča v sklepu Cp 887/2007 z dne 27. 3. 2008 izrecno navedel, da je bila za parcelo 414 dne 10. 3. 1993 (torej pred uveljavitvijo ZSKZ) odobrena lokacija objekta (kar izhaja iz gradbenega dovoljenja) ter da je bila parcela 414 v Urbanistični zasnovi naselja Rogaška slatina v okviru Dolgoročnega plana Občine Šmarje pri Jelšah za obdobje 1976-2000 zajeta v območje pozidave. V zvezi s tem je predlagal opravo poizvedb. Prav tako je predložil odločbo o odmeri odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča, iz katere izhaja, da je bila odškodnina odmerjena na podlagi lokacijske dokumentacije številka 42/92, september 1992. Vse navedeno je pritožbeno sodišče prezrlo, kar predstavlja procesno kršitev po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni dokazno ocenilo predloženih dokazov, hkrati pa tudi kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tako tožena stranka kot stranski intervenient sta zaupala v veljavnost upravnih dovoljenj. Stališče višjega sodišča, da 14. člen ZSKZ preseže pomen gradbenega in uporabnega dovoljenja, je sporno in napačno. Če bi obveljalo, potem noben pridobitelj zemljišča, ki na dan 11. 3. 1993 ni bilo v prostorskih izvedbenih aktih opredeljeno kot nezazidano stavbo zemljišče, še desetletja ne more biti prepričan o svoji lastninski pravici.

Odgovor tožnic

8Drugotožnica je odgovorila na obe reviziji, prvotožnica pa le na revizijo toženke. V vseh treh vlogah je predlagana zavrnitev in so priglašeni stroški.

9Reviziji nista utemeljeni.

10Relevantna določba 14. člena ZSKZ je jezikovno jasna in se glasi: „Kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) oziroma po zakonu o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92), ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino.“

11Pogoja za ex lege pridobitev lastninske pravice v korist države, sta torej dva:

- da je šlo za kmetijska zemljišča in

- da so bila ta ob uveljavitvi ZSKZ še v družbeni lastnini.

12Ker je bila ustavnost te določbe že preizkušena pred Ustavnim sodiščem (U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995), je torej jezikovne meje te določbe mogoče prebiti le z uporabo argumenta teleološke redukcije. Vsebinsko skuša to na več mestih storiti v reviziji predvsem stranski intervenient, a po presoji revizijskega sodišča neutemeljeno.

13Njegovo utemeljevanje ni v celoti koherentno. Zoper tezo, da so bile sporne nepremičnine olastninjene (tako, da je bila nekdanja družbena lastnina podržavljena) s 14. členom ZSKZ, se namreč brani z dvemi protislovnimi izhodišči.

14Kot je razumeti stranskega intervenienta, zastopa stališče, da nepremičnina, ki je bila vložena v gospodarsko družbo z znanimi lastniki, četudi je formalno še vedno bila družbena lastnina, to na nek način ni več. Celo izrecno reče, da v času uveljavitve ZSKZ sporne nepremičnine več niso bile družbena lastnina. Po drugi strani pa trdi, da je toženka lastninsko pravico pridobila z ZLNDL (torej leta 1997). To protislovno stališče je mogoče razumeti tudi kot tezo, da je s tem, ko je bila nepremičnina v družbeni lastnini vložena v družbo z znanimi lastniki, pravica uporabe na njej pridobila drugačno pravno vsebino. Takšno, da tudi ni bila predmet lastninjena - v korist države - po ZLPP (in je zato lahko bila predmet lastninjena po ZLNDL - v korist toženke).

15Kljub pravni nezdružljivosti dualizma dveh lastninskopravnih koncepcij, pa je prav ta dualizem zaznamoval tranzicijsko obdobje. Nujni pogoj, da je začasni dualizem pravno znosen (torej sploh vzdržen) pa je, da je konkretna stvar v konkretnem času (še) bila v družbeni lastnini ali pa to ni bila več. Pravna nezdružljivost hkratnega obstoja sistema družbene lastnine (katere opredelilni element je ravno nelastnina) in koncepta lastninskopravnega reda (katerega opredelilni element je lastnina s svojo izključujočnostjo) bi postala pravno nevzdržna, če bi obstajala še tretja možnost: da bi torej neka konkretna stvar postopoma prehajala iz družbene v zasebno sfero.

16Ker je tako, mora biti tudi odgovor na vprašanje, ali so bile sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZSKZ (torej 11. 3. 1993) v družbeni lastnini ali ne, popolnoma jasen. Ta odgovor je, da so sporne nepremičnine tedaj še bile v družbeni lastnini. Tako je zato, ker ni bilo nobene materialnopravne podlage, da ne bi bile.

17Vrhovno sodišče je že pojasnilo(1), da je zakonodajalec lastninjenje kmetijskih zemljišč uredil z ZLPP, Zakonom o zadrugah (ZZad) in z ZSKZ. Prav tako je tudi že pojasnilo(2), da se s tem, ko so bila kmetijska zemljišča vložena kot stvarni vložek, še niso olastninila (ne Zakon o podjetjih ne kakšen kasnejši statusnopravni zakon ni določal podlage za prehod nepremičnin iz družbene v zasebno sfero). Revizijska trditev, da naj bi takšno podlago nudil Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pa preprosto ne drži (revidentka niti ne pove, kje točno v tem zakonu, naj bi obstajala zatrjevana materialnopravna podlaga(3)). To ni veljalo le glede kmetijskih zemljišč, marveč glede nepremičnin, ki so bila med sredstvi olastninjenih podjetij nasploh(4). Razlika je bila le v tem, da so se kmetijska zemljišča lastnininila (postala last države) po prej navedenih predpisih, ostale nepremičnine pa po ZLNDL. Razlika seveda ni nebistvena, saj je v prvem primeru postala lastnik država, v drugem pa olastninjeno podjetje. A tudi to, zakaj je ta razlika utemeljena iz stvarnih razlogov, je bilo že pojasnjeno(5).

18Ob odgovoru, da so bila sporna zemljišča 11. 3. 1993 v družbeni lastnini, je treba odgovoriti še na vprašanji, ali je sporna zemljišča šteti za kmetijska zemljišča in če je odgovor pritrdilen, ali je mogoče z uporabo argumenta teleološke redukcije vendarle izključiti uporabo 14. člena ZSKZ.

19Revizijsko sodišče najprej odgovarja na slednje vprašanje in zavrača možnost uporabe argumenta teleološke redukcije. Revidenta namreč zamegljujeta razliko med lastniškimi (upraviteljskimi) upravičenji do gospodarske družbe na eni ter stvarnopravnimi upravičenji same gospodarske družbe do njenih sredstev na drugi strani. Lastniška upravičenja do same gospodarske družbe so morda že bila vzpostavljena, to pa ne velja tudi za lastniška upravičenja same družbe do njenih sredstev (v tem primeru do spornih nepremičnin). Ker lastninska pravica na nepremičninah, ki so kmetijska zemljišča, s samo vložitvijo v novonastale (bolj ali manj) hibridne gospodarske družbe, še ni nastala, je bila torej del sredstev te novo nastale družbe še vedno zgolj pravica uporabe. Čim je tako, tudi ni mogoče govoriti o razlastitvi, ki naj bi jo predstavljalo lastninjenje (podržavljenje) po 14. členu ZSKZ. Res je tudi, da ni mogoče zanikati (oziroma bi bilo takšno zanikanje enako sprenevedanju), da je tudi pravica uporabe predstavljala določeno vrsto pravnega upravičenja. Se pravi upravičenja, v katerega ni mogoče kar tako poseči. Vendar s tem, ko je zakonodajalec predvidel varovala (ustavno sodišče pa jih je s citiranima odločbama(6)) še dodatno okrepilo, do posega v resnici ni prišlo. Prišlo je le do transformacije pravice uporabe v obligacijsko pravico, ki je skladna s konceptom lastninskopravnega reda(7).

20Stranski intervenient v reviziji sicer pravilno poudarja, da se 14. člen ZSKZ nanaša le na zemljišča v družbeni lastnini, ne pa na zemljišča v lasti kapitalskih družb z znanimi lastniki. A pri tem ignorira dejstvo, da sporne nepremičnine, kot rečeno, niso bile v lasti tožene stranke, marveč je imela na njih toženka le pravico uporabe. 14. člen ZSKZ zato ni posegel v njeno lastninsko pravico, marveč v njeno pravico uporabe. O tem, da ne gre za nedopusten razlaščujoč poseg, se je v odločbi U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 (ki se vsebinsko opira na odločbo U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995 in nanjo tudi sklicuje) izjavilo Ustavno sodišče. Pojasnilo je, kakšna je bila narava pravice uporabe. Priznalo je, da je šlo pri podržavljenju kmetijskih zemljišč za poseg v pravni položaj, a dodalo, da je ta poseg ustavno dopusten. O tem, zakaj je tak poseg ustavno dopusten, se je izjavilo (predvsem) v 62. in 63. točki Odločbe U-I-77/93.

21Stranski intervenient še trdi, da predstavlja razlaga ZSKZ, kakršno je sprejelo pritožbeno sodišče, diskriminatorno obravnavo pravne osebe v primerjavi s fizičnimi osebami, ki so imele na kmetijskih zemljiščih pravico uporabe. Izhaja namreč s predpostavke, da 14. člen ZSKZ zemljišč, na katerih so imele pravico uporabe fizične osebe, ni podržavil.

22Morebitne teleološke redukcije glede fizičnih oseb Vrhovno sodišče tu ne presoja. Zadošča presoja, da bi bila uporaba argumenta teleološke redukcije glede gospodarskih družb z znanimi lastniki utemeljena le, če bi sodišče poprej ugotovilo obstoj prekrite pravne praznine. Argumenta za tak razlagalni sklep pa iz vseh doslej navedenih razlogov Vrhovno sodišče ne vidi.

23Neutemeljena je tudi revizijska trditev, češ da je pritožbeno sodišče (očitno z ugoditvijo ugotovitvenemu zahtevku) preseglo besedilo ZSKZ. Revizijsko sodišče namreč ne soglaša s tem, da 16. člen ZSKZ govori o pravnoposlovnem (torej derivativnem) prenosu. Iz določbe 14. člena ZSKZ namreč jasno izhaja, da ne gre za derivativno pridobitev lastninske pravice, marveč za originarno (ex lege) lastninjenje. To navsezadnje izhaja že iz dejstva, da prejšnji imetnik pravice uporabe lastninske pravice sploh ni imel ter je tako v skladu z načelom Nemo plus iuris ad alium transferre potest quam ipse habet (Nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam) tudi ni mogel biti zavezan prenesti na državo.

24Nazadnje pa je treba odgovoriti še na vprašanje glede statusa spornih zemljišč. Ob dejanski podlagi v 12. točki sodbe pritožbenega sodišča je sklep, da je treba sporna zemljišča v skladu s tretjim odstavkom 14. člena ZSKZ šteti za kmetijska zemljišča, pravilen. Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da toženka ni izkazala obstoja prostorskega izvedbenega akta iz tretjega odstavka 14. člena ZSKZ (se pravi ne prostorsko ureditvenih pogojev ne prostorskih izvedbenih načrtov)(8). Ker revizija ni bila dopuščena glede morebitne procesne kršitve v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva, so revizijske navedbe, podane v tej smeri, neupoštevne (drugi odstavek 371. člena ZPP).

25Neutemeljeni reviziji je zato revizijsko sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz 378. člena ZPP zavrnilo.

26Odločitev, da toženka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora toženka tožeči stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo in sicer vsaki tožnici 210,68 EUR, drugi tožnici pa dodatno še stroške davka na dodano vrednost. Stroški so glede na prehodno določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi odmerjeni po določbah prej veljavne Odvetniške tarife in sicer 3. točke tar.št. 21 in tretjega odstavka 13. člena njenega splošnega dela. Čeprav je drugotožnica vložila tako odgovor na revizijo toženke kot na revizijo stranskega intervenienta, revizijsko sodišče v toženkino breme (saj podlage za nekrivdno stroškovno obremenitev stranskega intervenienta v ZPP ni) ni naložilo plačila dvojnih stroškov. Tako je ravnalo ob presoji vsebine obeh odgovorov v luči pravila o za pravdo potrebnih stroških iz 155. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Sodba II Ips 265/2014 z dne 18. 12. 2014.

Op. št. (2): V odločbi II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012.

Op. št. (3): Poleg tega trditve o dovoljenju oziroma soglasju zvezne vlade, o katerem govori v reviziji, presegajo dejansko podlago izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): Sodba II Ips 559/2005 z dne 6. 12. 2007.

Op. št. (5): Glej 32. in 33. točko Odločbe Ustavnega sodišča U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995 ter 8. točko Sodbe VS RS II Ips 265/2014 z dne 18. 12. 2014.

Op. št. (6): Odločbi U-I-77/93 z dne 6. 7. 1995 in U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995.

Op. št. (7): Podržavljenje kmetijskih zemljišč s hkratnim varovalom, ki sta ga nudili določbi 17. člena ZSKZ ter določba drugega odstavka 5. člena ZLPP, če se razlagata tako, kot je v odločbah U-I-77/93 in U-I-78/93 interpretiralo Ustavno sodišče je v resnici zelo primerljivo s tistimi položaji po Stanovanjskem zakonu, v katerih nekdanji imetniki stanovanjske pravice ob tranziciji niso zmogli (oziroma niso hoteli) ali niso mogli (v primeru denacionaliziranih stanovanj) pridobiti lastninske pravice.

Op. št. (8): Primerjaj 2. točko izreka Odločbe U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, ki se glasi: „Tretji odstavek 14. člena ZSKZ (prvotnega besedila; op. rev. sodišča) ni v skladu z ustavo, kolikor od prostorskih izvedbenih aktov upošteva samo prostorske izvedbene načrte.“ ter določbo 21. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki pozna dva tipa prostorsko izvedbenih aktov: prostorsko ureditvene pogoje in prostorsko izvedbene načrte.