VSL sodba in sklep II Cp 498/2012

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdita izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in vmesno sodbo z dne 23.2.2010 ter s sklepom in dopolnilno sodbo z dne 24.11.2011 v zvezi s popravnim sklepom z dne 23.12.2011 odločilo, da so tožbeni zahtevki tožnikov po temelju utemeljeni zoper tretjo toženo stranko R., d.o.o., četrto toženo stranko T. Z. in sedmo toženo stranko E., d.o.o. Tožbene zahtevke tožnikov proti prvi toženi stranki Republiki Sloveniji, drugi toženi stranki Občini Medvode, peti toženi stranki F. Z. in šesti toženi stranki M. Z. pa je zavrnilo. Sklenilo je, da se dopusti sprememba tožbe z dne 27.5.2008 ter stranska intervencija zavarovalnice A., d.d., ter tožeči stranki naložilo, da je v roku 15-ih dni dolžna plačati Republiki Sloveniji pravdne stroške v znesku 5.384,00 EUR, Občini Medvode pravdne stroške v znesku 4.940,00 EUR ter M. in F. Z. pravdne stroške v znesku 2.767,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka do plačila.

2Zoper zavrnilni in stroškovni del izpodbijane sodbe z dne 23.2.2010 ter zoper sklep in dopolnilno sodbo z dne 24.11.2011 v celoti, so se zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožili tožniki. V pritožbah navajajo, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo pravdne stroške, ki naj bi jih tožniki povrnili nasprotnim strankam. Tožniki namreč niso enotni sosporniki, zato njihova odgovornost povrnitve stroškov nasprotnim strankam ni solidarna, zato stroški ne morejo biti odmerjeni skupno, temveč le za vsakega posameznega tožnika posebej. Tako odmerjena višina je previsoka, saj bi sodišče moralo upoštevati vrednost spora za vsakega posameznega tožnika posebej, ta pa se giblje med 25.100,00 EUR do največ 27.565,00 EUR. Poudarjajo, da ni pravilno stališče prvostopnega sodišča, da ni podana vzročna zveza med morebitno opustitvijo ukrepov državnih organov in nastalo škodo. Glede protipravnosti dejanj inšpekcijskih služb (gradbene in tržne) ter Upravne enote Ljubljana Šiška, sodišče ni izrecno zavzelo stališča o protipravnosti dejanj, ki so jih tožniki navajali, temveč je menilo, da ni podana vzročna zveza, glede delovanja policije pa je prvo sodišče menilo, da ni delovala protipravno. Tožniki so že v obširnih vlogah natančno navedli, katero je bilo tisto ravnanje državnih organov, ki je omogočalo nezakonito poslovanje lokala, torej poslovanje, ki je bilo nevarno zdravju in življenju ljudi. Tožniki se tudi ne strinjajo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je organizator izvajal prireditev v okviru redne, registrirane dejavnosti, zaradi česar mu prireditve ne bi bilo potrebno posebej prijaviti. Menijo, da organizator spornega dne ni organiziral prireditve v okviru redne dejavnosti, ker se je prireditev odvijala v prostorih, za katere ni imel uporabnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne le, da se je prireditev opravljala na 700 m2 in ne na 73,13 m2, kot izhaja iz odločbe, iz predložene dokumentacije tudi izhaja, da je bil objekt, za katerega je bilo izdano uporabno dovoljenje, že porušen, prireditev se je ob 21.00 uri šele dobro začela, medtem ko naj bi bil dovoljeni obratovalni čas v lokalu le do 23.00 ure, prav tako pa tudi dejavnost za organiziranje takšne prireditve ni bila registrirana, saj ni šlo za običajno diskotečno dejavnost. Po mnenju tožnikov bi bilo potrebno prireditev, ki se je spornega dne vršila, prijaviti, saj je presegla tako prostorske, kot tudi časovne in vsebinske okvire registrirane dejavnosti. Tožniki se ne strinjajo s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi, če bi pristojni organi lokal zaprli, bi vseeno lahko prišlo do škode, če bi organizator prireditev organiziral na enak način. Menijo, da če bi bila pravna država učinkovita, do nastanka škode ne bi moglo priti, saj organizator v tem primeru takšne prireditve ne bi mogel organizirati. Tudi dejanje policije je bilo protipravno, ker ni ravnala tako, kot se od nje zahteva, ko gre za neprijavljeno javno prireditev. Glede na to, da je bilo policiji znano, da se bo prireditev odvijala, je opustitev dolžnih ravnanj s strani policije nedvomno v vzročni zvezi z nastalo posledico. Tožniki se tudi ne strinjajo s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da Občini Medvode ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti, saj naj ne bi bila seznanjena z dejstvom, da lokal nima veljavnega uporabnega dovoljenja ter, da naj bi bilo moč dopis Občine Medvode z dne 29.10.2002 po vsebini šteti za predlog, da TIRS zapre lokal. Drugi toženi stranki glede na korespondenco s PO Medvode in TIRS ni bilo neznano, da se uporabno dovoljenje z dne 30.1.1996 nanaša na objekt, ki je bil porušen. Od pristojnih uslužbencev kot strokovnjakov bi se pričakovalo, da bi se pred izdajo obratovalnega dovoljenja pozanimali, ali so dovoljenja Upravne enote sploh še aktualna. Protipravna pa je tudi opustitev dolžnega ravnanja. TIRS je namreč z dopisom z dne 30.3.2001 drugi toženi stranki podal predlog, da na podlagi 19. člena Zakona o gostinstvu zaradi ponavljajočih prekrškov iz 21. in 22. člena Zakona o gostinstvu poda pisni predlog, da se T. Z. začasno ali trajno prepove opravljati gostinsko dejavnost v prostorih gostinskega obrata tipa bar. Župan Občine Medvode pa je z dopisom z dne 29.10.2002 ta predlog ostro zavrnil z utemeljitvijo, da Občina Medvode ni pristojna za izvrševanje takšnih ukrepov in tako predloga za trajno ali začasno prepoved opravljanja dejavnosti v lokalu X. ni podal. Glede odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper F. Z. pritožba izpostavlja, da so tožniki že v vlogi z dne 30.5.2008 navedli, da je bila varnostna ograja postavljena pred zadnjo stopnico in je zožala dostop do vhodnih vrat ter, da je izvedenec dr. T. Č. pohodno ograjo z varnostnega vidika ocenil za motečo. V skladu s 160. členom OZ je za škodo, ki nastane s tem, da se poruši ali odpade del gradbe, odgovoren imetnik gradbe, razen, če dokaže, da dogodek ni posledica pomanjkljivosti gradbe in da je storil vse, da bi odvrnil nevarnost. Imetnik gradbe je F. Z. Dokazno breme je bilo na toženi stranki, ki pa glede teh vprašanj ni podala trditev. Glede odgovornosti M. Z. pritožba poudarja, da M. Z. svoje dejanske vodilne vloge pri vodenju lokala v tem postopku ni zanikala, zato zapisniki o zaslišanju drugih prič ne morejo biti relevantni. Sodišče je vezano na trditveno podlago tožene stranke, zato zaključek sodišča, da je bila njena dejanska vloga zgolj vloga prokurista, ne temelji niti na njenih trditvah.

3Prva in druga tožena stranka sta odgovorili na pritožbi tožeče stranke ter predlagali njuno zavrnitev.

4Četrta tožena stranka se je pritožila zoper 3. točko izpodbijane odločbe z dne 23.2.2010 iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da ni storila ničesar protipravnega, med njenim ravnanjem oziroma njenimi opustitvami ter nastalimi škodnimi posledicami ne obstoji pravno priznana vzročna zveza. Protipravne posledice so namreč povzročili ljudje, ki so samostojno odškodninsko odgovorni ter aktivna in nerazumljiva ravnanja teh ljudi. Tudi kazenska obsodilna sodba je sama po sebi strokovno neprepričljiva ter predstavlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče v konkretnem primeru ni upoštevalo okoliščine, da so za nastanek zadevnega primera soodgovorna tudi sama poškodovana dekleta, ker so sodelovala v prerivanju na parkirišču do pohodne ograje, kot tudi, da sta bili dve dekleti v vinjenem stanju. Potrebno je vprašati tudi njihove starše, zakaj jih niso v konkretnem primeru nadzorovali ter to okoliščino upoštevati kot njihov prispevek k nastanku škode oziroma škodnih posledic. Sodišče ni izvedlo celotnega dokaznega postopka. Moralo bi izvesti dokaz s pregledom posnetkov samega dogodka in ugotoviti vzroke in okoliščine, zakaj so se mladi ljudje spravili v stanje alkoholiziranosti ter kdo je tem ljudem omogočil uživanje alkohola ter izvesti dokaze z zaslišanjem M. Z., F. Z. ter T. Z.

5Sedma tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku zoper sedmo toženo stranko iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti sedmi toženi stranki stroškovno zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu s sklepom razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je bila zahteva naročnika, da se varovanje opravlja le z enim varnostnikom. Zaveza sedme tožene stranke izhaja iz pogodbe in predvsem zakona in sicer Zakona o osebnem varovanju. Ugotovitev sodišča, da je do tragedije prišlo zato, ker varnostnik, ki je prišel na delo pred smrtjo deklet, ni takoj poklical policije, je nevzdržna. Meni, da ravnanje varnostnika ni bilo nedopustno. V zatečeni situaciji je ravnal v skladu s svojimi pooblastili, pogodbo in Zakonom o zasebnem varovanju. Od varnostnika L. ni bilo mogoče pričakovati, da bi ravnal tako, kot bi ravnale družbe, ki so imele licenco za varovanje javnih zbiranj in so se tudi usposobile za to dejavnost. Če bi bila sedma tožena stranka obveščena, da bo prišla na kraj dogodka takšna množica ljudi, bi naročnika opozorila, da mora za varovanje najeti družbo, ki ima ustrezno licenco. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je sedma tožena stranka izvajala varovanje javnih zbiranj. Sedma tožena stranka se ni zavezala varovati javnih shodov. Sodišče pa je tudi prevzelo vse dokaze iz kazenskega postopka in jih je v dokaznem postopku le prebralo, zaradi česar sedmi toženi stranki ni bila dana možnost se o njih izjasniti z neposrednim zaslišanjem, zaradi česar je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, pa tudi 22. člen Ustave RS. Sodišče tudi ne loči med licenco za varovanje ljudi in premoženja na eni strani, ter licenco za varovanje javnih zbiranj na drugi strani. Že pojmovno je tudi izključeno, da bi lahko en varnostnik opravljal varovanje javnih zbiranj.

6Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila četrto do šesto tožena stranka ter predlagala njeno zavrnitev.

7Pritožbe niso utemeljene.

8Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ima oporo v pravilno in popolno ocenjenih listinah ter v priloženem kazenskem spisu ter se sklicuje na pravilne in natančno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi.

O pritožbi tožnikov:

O odgovornosti prve tožene stranke Republike Slovenije:

9Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, za katerega ravnanje jamči država, v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu Ustave (prim. 148. člen OZ). Pogoj za njeno odgovornost je civilni delikt, ki je podan, če je nastala škoda, če ta izvira iz nedopustnega ravnanja, če med obema obstoji vzročna zveza in če obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode. Država seveda ne odgovarja le tedaj, ko njeni organi povzročijo škodo s pozitivnim ravnanjem, temveč tudi, ko so opustili potrebno ravnanje. Vendar pa mora tožeča stranka za obstoj odškodninske odgovornosti po 26. členu URS, poleg protipravnosti izkazati tudi obstoj pravno priznane škode in vzročno zvezo med njima.

10Tožeča stranka očita prvi toženi stranki več nepravilnosti: - upravni enoti izdajo obratovalnega dovoljenja, čeprav lokal ni imel uporabnega dovoljenja; - tržni inšpektorat, kljub več pravnim podlagam, ni ravnal v skladu s svojimi pristojnostmi in ni prepovedal opravljanja gostinske dejavnosti v lokalu družbe R., d.o.o.; - tudi gradbena inšpekcija ni izvršila svoje odločbe o prepovedi obratovanja, čeprav so za to obstajali vsi pogoji. Tožeča stranka gradi odgovornost prve tožene stranke na trditvi, da bi državni organi morali zapreti lokal X. in ker tega niso storili, bi morali pričakovati, da se bo tragedija dejansko zgodila.

11Obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Šele kavzalni neksus vzpostavlja tako vez med škodljivim dejstvom in škodo, ki opravičuje dolžnost osebe, odgovorne za škodljivo dejstvo, da odpravi nastalo škodo (dr. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, stran 671, GV Založba, Ljubljana, 2003). Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da takšno pojmovanje vzročne veze, kot ga v konkretnem primeru zagovarja tožeča stranka in ki temelji na enakostih vseh pogojev, pri povzročitvi posledice, ni sprejeto ne v teoriji ne v sodni praksi. Krog odgovornih oseb bi se po tej razlagi vzročne zveze namreč razširil preko vseh razumnih meja, kar bi pripeljalo do nesprejemljivih rešitev. V konkretnem primeru pride v poštev teorija ratio legis vzročnosti (teorija o varstvenem namenu norme), po kateri je pravno relevanten le tisti vzrok, ki ga pravna norma šteje za vzrok in ki pomeni kršitev pravne norme. Korektiv tej teoriji pa je teorija o adekvatni vzročnosti, po kateri je treba upoštevati tiste vzroke, ki so na splošno primerni oziroma, ki po rednem teku stvari praviloma ali vsaj zelo verjetno privedejo do škodnega dogodka. Ugotoviti je torej potrebno, ali je posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Kadar pride do posledice zaradi posebnih specifičnih okoliščin, takrat praviloma ni pravno relevantne vzročne zveze. Torej se je potrebno najprej vprašati, ali se je zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja uresničila prav tista škodna posledica, ki jo je varnostna norma želela preprečiti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je namen obratovalnega dovoljenja v tem, da je lokal varen za življenje in zdravje ljudi ter da do škode ne pride zaradi samega objekta. Res je Ministrstvo za obrambo, Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami izdalo požarno soglasje št. 4005-S-22301-175/96-JK z dne 20.9.1999 za 200 obiskovalcev, v lokalu pa se je po navedbah policije redno zadrževalo do 1.500 gostov ter, da je gradbena inšpektorica ugotovila, da je požarna varnost zaradi tega izredno obremenjena in je močno ogroženo življenje in zdravje prisotnih gostov, kot to tožeča stranka opozarja v pritožbi, vendar pa je potrebno na tem mestu izpostaviti, da tožeča stranka ne zatrjuje, da prostori v katerih se je opravljala gostinska dejavnost, ne bi izpolnjevali tehničnih pogojev, ki jih določajo predpisi iz prvega in drugega odstavka 10. člena Zakona o gostinstvu oziroma, da prostori ne izpolnjujejo sanitarno zdravstvenih pogojev, ki jih določajo predpisi iz tretjega odstavka 10. člena člena tega zakona oziroma da bi kršitev teh norm lahko bila v vzročni zvezi z nastalo posledico. Sicer pa iz dopisa Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami z dne 6.4.2005 izhaja, da so se pogoji glede prvotne omejitve glede števila obiskovalcev (do 200 obiskovalcev) močno spremenili s tem, da je lastnik naknadno izdelal požarno stopnišče do terase do nivoja zunanjega terena ter, da si je za tovrstno projektno rešitev pridobil tudi soglasje navedenega inšpektorata dne 25.1.2005. Tudi inšpekcijski ukrepi zaradi kršitev norme o delovnem času družbe R, d.o.o., zaradi kršitev javnega reda in miru ter dela na črno, sami po sebi ne pripeljejo do takšne škode, ki je nastala, zaradi česar morebitna opustitev ukrepov državnih organov nima za posledico nastanka zatrjevane škode. Oziroma povedano drugače. Iz obveznosti upravne enote, da (ne) izda obratovalno dovoljenje na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja za obstoječi objekt, kot tudi neizdaja odločbe o prepovedi opravljanja dejavnosti s strani inšpekcijskih organov zaradi neizpolnitve pogojev po Zakonu o gospodarskih družbah ter Zakonu o gostinstvu, ni moč izluščiti pravila, ki naj bi zagotavljalo varnost udeležencev prireditve v smislu pogojev iz Zakona o javnih zbiranjih. Prav tako tudi posledica, kakršna je nastala v konkretnem primeru zaradi protipravnega ravnanja upravne enote oziroma inšpekcijskih organov, ni bila objektivno predvidljiva. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni podana pravno relevantna vzročna zveza med zatrjevanimi nepravilnostmi in nastalo škodo.

12Tožeča stranka očita policiji, da je ravnala protipravno, ker ni ravnala tako, kot se od nje zahteva v primeru, da gre za neprijavljeno javno prireditev. Pri tem se je sklicevala na 6. in 31. člen Zakona o javnih zbiranjih.

13Po drugem odstavku 4. člena takrat veljavnega Zakona o javnih zbiranjih (UR. List RS, št. 59/2002, 60/2005, 90/2005, v nadaljevanju ZJZ) je javna prireditev vsako organizirano zbiranje oseb zaradi izvajanja kulturne, športne, zabavne, izobraževalne, verske ali druge aktivnosti tako, da je udeležba brezpogojna ali pa pod določenimi pogoji dovoljena vsakomur. Organizirana prireditev pa je po tretjem odstavku 4. člena ZJZ tista prireditev, pri kateri organizator javno oglašuje oziroma poziva k udeležbi z javno objavo oziroma z vabili, posredovano tistim, ki naj se shoda oziroma prireditve udeležijo. ZJZ je v 11. členu določal, da mora organizator prireditve prireditev prijaviti najmanj pet dni pred dnevom prireditve. Na podlagi 12. člena ZJZ pa ni bilo potrebno prijaviti prireditve tisti gospodarski družbi oziroma samostojnemu podjetniku, ki prireditev opravlja kot svojo redno dejavnost v svojih poslovnih prostorih. Ker v ZJZ ni določeno, kaj se šteje za diskoteko oziroma nočni lokal je treba pri tolmačenju navedenega pojma uporabiti predpise s področja gostinstva. Pri klasifikaciji gostinskih obratov kot nočnih lokalov je v Zakonu o gostinstvu določeno, da so gostinski obrati funkcionalno povezani in ustrezno urejeni prostori, ki omogočajo opravljanje določene vrste gostinske dejavnosti( 2. odst. 4 .čl.). V uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti je pod šifro 55.0401 določeno točenje pijač in napitkov v točilnicah in dnevnih barih ter pod šifro 55.0402 točenje pijač in napitkov v diskotekah in nočnih barih. V slednje pa spada tudi dejavnost diskotek in obratov, ki poleg pijač nudijo gostom tudi glasbo za ples ali družabni program in imajo za to namenjen ustrezen prostor. Pritožbeno sodišče zato sledi stališču sodišča prve stopnje, da družbi R., d.o.o., glede na njeno registrirano dejavnost, navedene prireditve ni bilo potrebno prijaviti. Kot izhaja iz izpovedi zaslišanih prič v kazenskem postopku, se je v konkretnem primeru diskotečna dejavnost v lokalu redno odvijala. Takšnega značaja pa je bila tudi konkretna prireditev. Splošno znano dejstvo je, da diskoteke preko sredstev javnega obveščanja oglašujejo oziroma vabijo potencialne goste, da se v posamezni diskoteki določenega dne vrti določena zvrst glasbe. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prireditev sicer presegla tako časovne, kot tudi prostorske okvire registrirane dejavnosti družbe R., d.o.o., vendar pa od policije ni mogoče pričakovati, da bi morala vsakič, ko je bila zabava v diskoteki javno oglaševana, določiti potrebno število policistov, ki bi takšno prireditev spremljali le za vsak primer, če bi prireditev presegla tiste prostorske zmožnosti, za katere je bila navedena družba registrirana. Zakon o policiji v tretjem členu med drugim določa, da je naloga policije varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter vzdrževanje javnega reda. Navedeno pa ne pomeni, da je policija dolžna na vsakem javnem zbiranju zagotavljati red, kajti za red so primarno odgovorni in ga morajo zagotavljati organizator, vodja javnega zbiranja in rediteljska služba. Policija pa potek javnih zbiranj nadzira občasno in po lastni oceni (Mile Nunič; Zakon o javnih zbiranjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 119).

14Trditvena podlaga tožečih strank ne omogoča zaključka, da bi bila policija dolžna ravnati v skladu s 6. členom ZJZ, saj tožeča stranka ni postavila trditve, da bi bila prireditev organizirana z namenom izvrševanja kaznivega dejanja oziroma pozivanja k izvrševanju kaznivih dejanj, ali z namenom povzročanja nasilja, motenja javnega reda oziroma oviranja javnega prometa.

O odgovornosti druge tožene stranke Občine Medvode:

15Tožeča stranka je utemeljevala odgovornost druge tožene stranke s tem, da je druga toženka opustila dolžno skrbnost, ko je družbi R., d.o.o., izdala odločbo za obratovalni čas za lokal X., na podlagi uporabnega dovoljenja iz leta 1996, izdanega za objekt, ki je bil kasneje porušen ter da bi v skladu z 19. členom Zakona o gostinstvu, morala predlagati, da se družbi R., d.o.o., trajno ali začasno prepove opravljati gostinsko dejavnost, saj je družba ponavljala prekrške iz 21. in 22. člena Zakona o gostinstvu.

16Glede odgovornosti druge tožene stranke je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med njenim delovanjem in nastalo škodo, poleg tega pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo protipravnosti, na katere se sklicuje tožeča stranka.

17Ravnanje druge tožene stranke bi lahko opredelili kot protipravno le takrat, če bi odstopalo od običajne metode dela, od službene dolžnosti in potrebne skrbnosti. Druga tožena stranka je utemeljeno izdala Odločbo o obratovalnem času št. 603-34/4 z dne 11.1.2005 za leto 2005 na podlagi Odločbe o izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti družbe R., d.o.o., št. 62204-302-74/2001 z dne 8.6.2001, ki jo je izdala Upravna enota Ljubljana, Izpostava Šiška. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da druga tožena stranka ni pristojna posegati v pravnomočno odločbo pristojne upravne enote. Zato ji pri izdaji odločbe o obratovalnem času ni mogoče očitati neskrbnosti, saj je bila odločba izdana na podlagi vseh potrebnih dovoljenj, ki jih zahteva zakon za izdajo takšne odločbe. Prav tako pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dopis z dne 29.10.2010 mogoče šteti kot predlog inšpekciji za zaprtje lokala v skladu z 19. členom Zakona o gostinstvu. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z materialnopravnim izhodiščem prvostopenjskega sodišča, da med izdajo odločbe o obratovalnem času ter opustitvijo predloga na podlagi 19. člena Zakona o gostinstvu, ni podane vzročne zveze za nastalo škodo.

O odgovornosti pete tožene stranke F. Z.:

18Odgovornost pete tožene stranke je tožeča stranka utemeljevala na določbi 159. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da imetnik stavbe odgovarja za škodo, če iz stavbe pade nevarno postavljena oziroma vržena stvar. Nevarno postavljena stvar pa je stvar, ki ni sestavina nepremičnine. Kot izhaja iz listin kazenskega spisa, je bila kovinska ograja pritrjena tako v betonsko ograjo, kot tudi v tla, zato ni mogoče zaključiti, da ograja ni bila sestavni del nepremičnine. V konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 160. člena OZ, ki določa, da imetnik odgovarja za škodo, ki nastane s tem, da se poruši ali odpade del gradbe in to ne zaradi ravnanja tretjega, ampak sam od sebe. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je namreč ograja popustila zaradi velikega pritiska množice in ne sama od sebe.

19Sicer pa tudi, če bi bila ograja z varnostnega vidika moteča, kot to navaja tožeča stranka v pritožbi, peta tožena stranka ne bi odgovarjala, ker ni bila organizator prireditve, zato za varnostni vidik izvedbe prireditve ne more biti odgovorna. Kot je v izvedeniškem mnenju navedel izvedenec dr. T. Č., bi tudi v primeru, če bi ograja zadržala pritisk in se ne bi porušila, zaradi pritiska množice lahko prišlo do hudih poškodb oseb ob ograji, iz česar torej izhaja, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi napačno postavljene ograje, temveč zaradi gibanja množice.

20Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper peto toženo stranko utemeljeno zavrnilo.

O odgovornosti šeste tožene stranke M. Z.:

21Odgovornost šeste tožene stranke M. Z. je tožeča stranka utemeljevala iz njenega položaja v družbi kot prokuristke.

22Materialno pravno pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da za nezakonito poslovanje družbe ni odgovoren prokurist, temveč le družba sama in njen zakoniti zastopnik. Prokuristi namreč niso zakoniti zastopniki družbe in ne delujejo v svojem imenu in na svoj račun, temveč delujejo v imenu in na račun družbe.

23Tožeča stranka v pritožbi navaja, da šesta tožena stranka vodilne vloge pri vodenju lokala v tem postopku ni zanikala, zato zaključek sodišča, da je bila njena dejanska vloga zgolj v vlogi prokurista, ne temelji na trditvah šeste toženke. Tožeča stranka sama je v trditveni podlagi zatrjevala, da je bila šesta tožena stranka prokurist družbe. Sicer pa tudi, če je šesta tožena stranka sodelovala pri poslovnih odločitvah družbe, je nesporno, da ni bila niti družbenik te družbe, niti njen zakoniti zastopnik, zato ne odgovarja za obveznosti družbe. Tožeče stranka pa ne zatrjuje, da bi bila šesta tožena stranka kot fizična oseba organizator navedene javne prireditve.

O stroških postopka:

24Temeljno merilo za odločitev o povrnitvi stroškov pravdnega postopka je v skladu z določili 154. člena ZPP, dosežen končni uspeh pravdnih strank glede na odločitev sodišča o glavnem tožbenem zahtevku. To temeljno merilo dopolnjujejo pravila o povrnitvi pravdnih stroškov po načelu krivde (156. člen ZPP) in posebna pravila za določene vrste stroškov (157. do 162. člen ZPP). Določilo 161. člena ZPP pa vsebuje pravilo o tem, kako se sosporniki obsodijo na povračilo pravdnih stroškov. Nanaša se na vse vrste sosporništva. Treba je razlikovati dva primera - ali so stroškovni dolžniki solidarni zavezanci ali ne. Če niso solidarno zavezani, krijejo stroške po enakih delih. Pravilo učinkuje, ne da bi sodišče v izreku odločbe stroške posebej porazdelilo med posamezne sospornike (glej Nina Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 51).

25V konkretnem primeru gre za navadno sosporništvo po 195. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo prvi odstavek 161. člena ZPP, ki določa, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih in tožnikom naložilo povrnitev pravdnih stroškov, ne da bi jih hkrati zavezalo, da so toženi stranki te stroške dolžni povrniti solidarno. Ker med sosporniki tudi ni precejšnje razlike glede njihovega deleža pri spornem predmetu, sodišče pravilno tudi ni uporabilo drugega odstavka 161. člena ZPP.

O pritožbi četrte tožene stranke T. Z.:

26Na podlagi 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker četrti toženec neizvedbo dokaza s pregledom posnetkov samega dogodka ter z zaslišanjem predlaganih prič M. Z., F. Z. in T. Z., ni uveljavljal pred sodiščem prve stopnje, se nanje v pritožbi ne more več sklicevati. To procesno pravilo vzpostavlja domnevo, da stranka s konkretno izvedbo postopka soglaša. Tudi sicer je sodišče prve stopnje prosto pri odločanju o tem, katere dokaze dopusti in katerih ne in ni vezano na neka dokazna pravila, niti pri dovoljevanju dokazov niti pri njihovi oceni (8. člen ZPP). Sicer pa so vse stranke (glej zapisnik o opravljeni glavni obravnavi z dne 28.1.2010) izrecno soglašale, da se preberejo zapisniki zaslišanja prič na kazenski obravnavi. Branje zapisnika iz drugega postopka je namreč listinski dokaz in če četrti toženec vsebini posamezne listine nasprotuje, bi moral izrecno zahtevati zaslišanje posameznih prič oziroma stranke. Zato opustitev zaslišanja prič F. Z. in M. Z. ter zaslišanja četrte tožene stranke kot stranke in upoštevanje namesto tega izpoved navedenih oseb kot prič v kazenskem postopku, ni mogoče opredeliti kot kršitev načela neposrednosti, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

27Sodišče prve stopnje je odgovornost četrte tožene stranke T. Z. oprlo na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil četrti toženec obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po petem, tretjem in prvem odstavku 314. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ko temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče na podlagi 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Četrti toženec je kot organizator javne prireditve kršil predpise Zakona o javnih zbiranjih in Zakona o osebnem varovanju in je opustil dolžne varnostne ukrepe oziroma prireditve ni organiziral tako, da bi bilo na njej poskrbljeno za red ter, da ne bi bilo ogroženo življenje in zdravje udeležencev prireditve, kot mu je nalagal 10. člen ZJZ. Na tako ugotovljeno protipravno ravnanje četrtega toženca, kot na vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalimi posledicami, je pravdno sodišče vezano, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, zato so pritožbene navedbe, da četrti toženec ni storil ničesar protipravnega ter da med njegovim ravnanjem in nastalimi škodnimi posledicami ne obstoji pravno priznana vzročna zveza, brezpredmetne. Glede pritožbenega izvajanja, da so v konkretnem primeru za nastanek škodnih posledic odgovorna sama poškodovana dekleta ter njihovi starši, ker so opustili nadzorstvo nad njimi, pa se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na jasne, logične in utemeljene razloge, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče na strani 23 obrazložitve sodbe in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o izključni odgovornosti posameznih toženih strank za povzročeno škodo.

28O pritožbi sedmo tožene stranke E., d.o.o.:

29Sedmi toženec kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z neposrednim zaslišanjem prič, pred prvim sodiščem ni pravočasno grajal, zato se nanjo v pritožbi ne more več sklicevati (268b. čl. ZPP). Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo pod točko 25 obrazložitve te odločbe, se je tudi sedmi toženec strinjal, da se preberejo zapisniki zaslišanja prič iz kazenske obravnave in vsebini posamezne listine tudi ni nasprotoval.

30Iz pogodbe o fizičnem varovanju št. 02/2005-BS z dne 1.1.2005, sklenjene med družbo R., d.o.o., in sedmo toženo stranko izhaja, da je bil predmet pogodbe fizično varovanje objekta, oseb in obiskovalcev kluba X. tako, da je zagotovljeno varstvo pred uničenjem, poškodovanjem, tatvino in drugimi oblikami škodljivih dejavnikov z načini in oblikami, ki jih določajo veljavni predpisi. Ni sporno, da je imela družba E. licenco za varovanje premoženja, ne pa tudi licence za varovanje javnih zbiranj (priloga A31). Tako iz izpovedi zaslišanih prič v kazenskem postopku, kot tudi iz spisu priloženih policijskih zapisnikov, izhaja, da so se v diskoteki X. prireditve (tudi z javnim oglaševanjem) pogosto odvijale ter da se je takšnih zabav udeleževalo večje število ljudi (celo do 1.500). Sedmi toženi stranki je bil dobro poznan tako značaj prireditev kot tudi število obiskovalcev prireditev, saj je pred tragičnim dogodkom dejavnost varovanja opravljala že eno leto. Glede na značaj takšnih prireditev, bi morala sedma tožena stranka kot profesionalna organizacija (drugi odstavek 6. člena OZ) naročnika, družbo R., d.o.o., opozoriti, da nima licence za varovanje javnih zbiranj in da za varovanje takšnih prireditev tudi ni usposobljena oziroma varovanja, ki ga je dejansko izvajala, ne bi smela prevzeti. Sicer pa bi se sedmo tožena stranka (predvsem glede na predpraznični čas prireditve) morala pri naročniku pozanimati za značaj konkretne prireditve. Prav tako v konkretnem primeru ni šlo za splet tako izjemnih okoliščin, ki jih sedma tožena stranka kot dober strokovnjak ne bi mogla predvideti oziroma jih preprečiti, saj je življenjsko izkustveno sprejemljivo, da če bi bilo prisotno večje število varnostnikov, ki imajo licenco za javno zbiranje, bi takšen tragičen dogodek lahko preprečili. Nadalje pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala varnostna služba, ne glede na to, da ni imela licence za varovanje javnih zbiranj, ravnati kot dober strokovnjak in takoj, ko se je varnostnik zavedel, da prireditve ne bo mogel obvladati, na pomoč poklicati policijo ter nemudoma začeti izvajati potrebne ukrepe za sprostitev množice.

31Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tudi proti sedmi toženi stranki, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku po temelju tudi zoper sedmo toženo stranko pravilno ugodilo.

32Sklepno:

33Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbe pravdnih strank kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje.

34S pritožbo neuspešni tožniki in četrta ter šesta tožena stranka sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovori na pritožbi niso prispevali k odločitvi, morajo prva, druga in četrta do šesta tožena stranka kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP.