Javni shodi in javne prireditve

Ko Ustavno sodišče presodi, da zakonska določba krši legalitetno načelo, nadaljnja vsebinska presoja podzakonskega akta ni več mogoča, saj nezakonit podzakonski akt ne more imeti nobenih pravnih učinkov. Navedena neustavnost 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB pa učinkuje na vse na njeni podlagi sprejete podzakonske akte. Zato niso nezakoniti (in posledično protiustavni) le odloki, glede katerih je Ustavno sodišče to ugotovilo v 6. točki izreka navedene odločbe, ampak tudi ostali na navedeni zakonski podlagi sprejeti odloki. To v obravnavani zadevi ob upoštevanju učinka razveljavitve izpodbijanih odlokov (7. točka izreka in 108. točka obrazložitve navedene ustavne odločbe) pomeni, da sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ne more uporabiti Odloka/193 (exceptio illegalis), saj je bil sprejet na podlagi navedenih protiustavnih točk prvega odstavka 39. člena ZNB.

Ker poročilo podatka o obratovalni električni moči oziroma nastavitvi nanjo ne vsebuje, je jasno, da tudi sheme nastavitve na tako moč in način njene pritrditve na napravo ne more vsebovati. Posledično tudi izpodbijana odločba nima navedenih sestavin o nastavitvi obratovalne električne moči na zvočnih napravah, opisa in sheme nastavitve zvočne naprave na obratovalno električno moč ter načina pritrditve tega opisa in sheme na zvočno napravo.

Toženka bi morala presoditi, ali Poročilo vsebuje vse podatke, ki jih mora vsebovati po Uredbi 1, in stranko z interesom pozvati, naj predloži poročilo, ki bo vsebovalo vse, kar Uredba 1 zahteva, ter izdati tako dovoljenje, ki bi vsebovalo vse z Uredbo 1 predpisane sestavine. Po 213. členu ZUP mora namreč izrek vsebovati vse pogoje, ki so določeni v zakonu in so povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. Četudi pogoje v obravnavanem primeru določa uredba in ne zakon, pa zakon določa ustrezno pooblastilo izvršilni veji oblasti, da take pogoje določi v podzakonskem aktu. Ker izpodbijano dovoljenje vseh zahtevanih pogojev v izreku ne vsebuje, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka in je akt iz tega razloga nezakonit.

Toženka je dovoljenje izdala preuranjeno. Toženka bi morala presoditi, ali Poročilo o emisiji hrupa v okolje, ki jo povzročajo zvočne naprave na shodih in prireditvah vsebuje vse podatke, ki jih mora vsebovati po Uredbi o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup, in stranko z interesom pozvati, naj predloži poročilo, ki bo vsebovalo vse, kar Uredba zahteva, ter izdati tako dovoljenje, ki bi vsebovalo vse z Uredbo predpisane sestavine. Ker izpodbijano dovoljenje vseh zahtevanih pogojev v izreku ne vsebuje, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka in je akt iz tega razloga nezakonit. Odločitev, da je izpodbijana odločba nezakonita, še ne pomeni, da je podana protipravnost, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti. Glede na to sodišče sodi, da je treba v postopku odločanja o odškodnini ugotavljati tako temelj odškodninske odgovornosti kot tudi višino odškodnine. Pri tem je med strankama sporno, ali je bila čezmerna raven hrupa sploh presežena. Ugotavljanje spornih dejstev glede temelja in višine bi ta upravni spor bistveno podaljšalo, zato je sodišče tožnike napotilo, da odškodninski zahtevek uveljavljajo v pravdi.

Toženka bi morala, namesto da je nekritično sledila Poročilu zato, ker ga je izdelal NLZOH, presoditi, ali vsebuje vse podatke, ki jih mora po Uredbi vsebovati in stranko z interesom pozvati, naj predloži poročilo, ki bo vsebovalo vse, kar Uredba zahteva, ter izdati tako dovoljenje, ki bi vsebovalo vse z Uredbo o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup predpisane sestavine. Po 213. členu ZUP mora namreč izrek vsebovati vse pogoje, ki so določeni v zakonu in so povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. Četudi pogoje v obravnavanem primeru določa uredba in ne zakon, pa zakon določa ustrezno pooblastilo izvršilni veji oblasti, da take pogoje določi v podzakonskem aktu. Ker izpodbijano dovoljenje vseh zahtevanih pogojev v izreku ne vsebuje, je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka oziroma je akt iz tega razloga nezakonit.

Z izpodbijanim sklepom se je odločalo o zahtevi tožnikov za izločitev uradne osebe – A. A., ki je v zadevi odločala na drugi stopnji, torej pravna narava tega sklepa onemogoča upravni spor. Razlogi za izločitev osebe, ki v izpodbijani zadevi odloča, sodišče preizkuša pri odločanju o pravilnosti in zakonitosti glavne stvari. Zgolj iz razloga, ker je v postopku izdaje dovoljenja kot aktivna stranka nastopal župan kot zakoniti zastopnik stranke, ni podan dvom o nepristranosti uradne osebe v smislu prvega odstavka 37. člena ZUP. Po drugem odstavku 12. člena ZUP namreč uradna oseba samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku in v tem okviru ugotavlja dejstva in okoliščine ter na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. Stranka lahko razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP predlaga le v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana, vendar razlogi organa, kot so navedeni v odločbi, torej dejstva o prvi prireditvi dne 4. in 5. 6. 2016 in nato še 28 naslednjih prireditev do vložitve predloga za obnovo postopka, vse na podlagi dovoljenja z dne 29. 4. 2016, niso doka

Državno odvetništvo je lahko tožnik tudi na lastno iniciativo, kadar oceni, da je treba zaradi kršitve javnega interesa izpodbijati upravni akt, s katerim je bilo sicer v upravnem postopku dokončno odločeno o pravici oziroma koristi posameznika ali druge osebe. Ker stranka z interesom o spremembi časa obravnavane prireditve ni (pravočasno) obvestila, je izpodbijana odločba prenehala pravno učinkovati. Tožnik si zato svojega položaja, to je zatrjevanega varovanja javnega interesa, v okviru katerega je želel doseči varstvo javne varnosti in človekovega dostojanstva, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. Pravnega interesa pa ni mogoče utemeljiti s hipotetičnim razpravljanjem o bodočem morebitnem ravnanju (oziroma opustitvah) policije. Iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je namreč razvidno, da je pravni interes podan, če je poseg storjen z upravnim aktom, ki se izpodbija s tožbo. To pomeni, da bodoče negotove pravne situacije ne morejo biti predmet pravnega varstva v upravnem sporu.

Za odgovornost za kaznivo dejanje ne zadošča le objektivno dejstvo, da je storilec s svojim dejanjem povzročil prepovedano posledico, temveč je potrebno tudi, da je njegovo telesno delovanje bilo spremljano z ustreznim kvalitetnim duševnim delovanjem. Potrebna je torej tudi subjektivna komponenta, torej volja. Prepovedi javnih prireditev in/ali zborovanj ni mogoče sprejeti na podlagi časopisnih člankov in televizijskih prispevkov ter komunikacij po spletnih portalih, saj to niso objektivni dokazi, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v uradnem postopku. Potencialna propaganda neke ideologije zato po stališču ESČP ne more biti edini razlog za omejitev, tudi morebitne napovedane proti demonstracije ne morejo biti razlog za prepoved prireditve.

Za ugotovitev, ali sta tožnika lahko stranska udeleženca v zadevnem postopku, ni relevantna ocena, ali bo hrup dopustno vplival nanju ali ne (pri tem gre za vprašanje, ki je podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom), ampak ocena, ali je objekt tožnikov znotraj območja, kjer lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom, ki pa mora biti obrazložena tako, da jo tožnika lahko preizkusita ter izpodbijata s konkretnimi nasprotnimi navedbami in dokazi.

Učinkovita pritožba zoper prepoved izvedbe koncerta pomeni, da pritožniku ne zagotavlja le možnosti, da doseže spremenjeno odločitev (odpravo prepovedi), ampak tudi to, da ta zanj ugodna odločitev ne bo brez pomena, ker bo sprejeta po datumu načrtovanega dogodka in zato brezpredmetna, ker koncerta ne bi bilo več mogoče izvesti. V upravnih sporih, v katerih se presoja ustavnost in zakonitost dejanja javne oblasti, je sodišče prve stopnje tisto, ki na podlagi vložene tožbe sploh prvič ugotavlja in obravnava dejansko stanje. Zato je glavno obravnavo mogoče opustiti le izjemoma tedaj, kadar je že na podlagi pisnih vlog strank upravnega spora (tožbe in odgovora na tožbo) mogoče očitno ugotoviti, da dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, med strankami v svojih bistvenih značilnostih ni sporno.

Namen norm, ki urejajo podelitev posebne pravice uporabe javne ceste za izvedbo javne prireditve, je lahko tudi varovanje posameznikovega interesa, da je posebna pravica uporabe javne ceste podeljena pod pogoji, ki jih določa zakon. Če je tako in če uporabnik javne ceste izkaže, da ima omejitev splošne rabe javne ceste s pravico posebne rabe neposreden vpliv na izvrševanje drugih njegovih pravic, bo s tem lahko utemeljil osebno in neposredno pravno korist, ki je po 4. odstavku 43. člena ZUP podlaga za njegovo udeležbo v postopku.

Javni shodi niso nevarna dejavnost sama po sebi, saj nasilje udeležencev ne izvira iz same narave shoda. Javni shodi naj bi bili predvideno mirni in jih kot take ureja tudi ZJZ (prim. 1. člen ZJZ). Zgolj obstoj večje možnosti sporov oziroma drugih dogodkov, ki ogrožajo javni red in mir, ni okoliščina zaradi katere bi bil mogoč zaključek, da je javni shod nevarna dejavnost. Slednje izhaja tudi iz zgradbe OZ, ki v poglavju „Posebni primeri odgovornosti“ določa kdaj v primeru javnih demonstracij oziroma prireditev gre za objektivno odgovornost, pri čemer to odgovornost veže na primere, ko škodni dogodek povzroči smrt ali telesno poškodbo (156. in 157. člen OZ). Iz navedenega je mogoč zaključek, da v drugih primerih oziroma v primerih, ko med javnimi demonstracijami pride „le“ do premoženjske škode, kot je bilo to v obravnavani zadevi, o objektivni odgovornosti organizatorja in vodje javnega shoda ni mogoče govoriti. V konkretnem primeru je bila posledica škodnega dogodka škoda na stavbi DZ, torej na državnem premoženju. S tem je bil oškodovan organ države (DZ) in s tem država sama. Tožeča stranka kot zavarovalnica zato subrogacijski zahtevek iz 963. člena OZ uveljavlja zoper

Stališče sodišča prve stopnje, da si stranka v zvezi s postopkom izdaje dovoljenja za uporabo javnih površin za izvedbo javne prireditve ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj je bila javna prireditev končana še pred vložitvijo tožbe in je zato treba njeno tožbo zavreči, je v nasprotju s prvim odstavkom 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva).

Stališče sodišča prve stopnje, da si stranka v zvezi s postopkom izdaje dovoljenja za uporabo javnih površin za izvedbo javne prireditve ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj je bila javna prireditev končana še pred vložitvijo tožbe in je zato treba njeno tožbo zavreči, je v nasprotju s prvim odstavkom 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva).

Iz Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju izhaja, da v III. območje varstva pred hrupom spadajo tudi površine na območju stanovanj: površine podeželskega naselja (1. alineja c točke prvega odstavka 4. člena navedene uredbe). To pa pomeni, da sodi tudi objekt tožnikov med varovane objekte. Tega dejstva pa prvostopenjski organ ni upošteval, ampak je izhajal le iz zaključka izračuna, da dopustne mejne vrednosti hrupa ne bodo dosegle najbližjih varovanih stavb in s tem tudi ne stavbe, kjer bivata tožnika in da zato ne moreta biti stranska udeleženca v postopku. Tako stališče predstavlja že vsebinsko oceno o tem, ali bo hrup dopustno vplival na tožnika ali ne, torej gre za vprašanje, ki je podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja, ne pa za odločanje, ali se tožnikoma sploh dovoli sodelovati v postopku kot stranskima udeležencema. Za ugotovitev, ali sta tožnika lahko stranska udeleženca v postopku, je ključna ocena, ali je njun objekt znotraj območja, kjer lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom, tega pa prvostopenjski organ ni upošteval.

Tožena stranka je izhajala iz zaključka izračuna, da dopustne mejne vrednosti hrupa ne bodo dosegle najbližjih varovanih stavb, s tem tudi ne stavbe, kjer bivata tožnika in da zato ne moreta biti stranska udeleženca v postopku. Tako stališče pomeni že vsebinsko oceno o tem, ali bo hrup nedopustno vplival na tožnika ali ne, torej vprašanje, ki je podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja, ne pa odločanje, ali se tožnikoma dovoli sodelovati v postopku kot stranskima udeležencema. Za ugotovitev, ali sta tožnika lahko stranka udeleženca v postopku, je torej ključna le ocena, ali je njun objekt znotraj območja, kjer lahko pride do prekomerne obremenitve s hrupom, tega pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni ugotavljala niti obrazložila. ZUP opredeljuje pojem stranskega udeleženca le v procesnem smislu, medtem ko je materialni predpis tisti, ki določa, kdo ima kakšno pravico, obveznosti ali neposredno pravno korist v konkretni upravni stvari. V obravnavanem primeru je zato osnova za odločanje o zahtevi tožnikov za sodelovanje v postopku izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom Uredba o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzro

Da bi tožnik uspešno uveljavljal, da izpodbijano dovoljenje za izvedbo javne prireditve vsaj posredno, prek nezakonito dovoljene posebne rabe javnega dobra posega v njegov (osebni, neposredni) pravni interes, bi moral v tožbi določno navesti, v izvrševanje katere njegove pravice in kako posega omejitev splošne rabe javnega dobra, ki naj bi bila podeljena na nezakonit način. Tožnik v tem pogledu navaja zgolj to, da izpodbijana odločba posega v izvrševanje njegove lastninske pravice na nepremičninah ob javni površini, ne pa tudi tega, kako naj bi do tega posega prišlo.

Uveljavljanje obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP je mogoče le v predpisanem roku enega meseca. Tožničin predlog za obnovo postopka, ki ga je prvostopenjski organ prejel dne 22. 4. 2014, se nanaša na odločbo z dne 12. 12. 2013 o dovolitvi začasne čezmerne obremenitve okolja s hrupom v času poteka javne prireditve „Krasovanje 2014“, ki se je zaključila 28. 12. 2013. V navedenem roku predlog ni bil podan. Tožničin predlog za obnovo postopka je bil zavržen, ker je bil vložen prepozno, kar pomeni, da že iz tega razloga niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo podrejenega tožbenega zahtevka, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

V primerih, ko so povzročitelji škode varnostniki, zaposleni pri varnostni službi, ki jo lastnik lokala najame za varstvo reda in miru v lokalu, ni mogoče odškodninske odgovornosti lastnika lokala graditi na določbi 147. člena OZ, ki ureja odgovornost delodajalca za delavca. Za ravnanje varnostnika kot delavca, skladno z novejšim stališčem VSRS, ne moreta odgovarjati dva delodajalca. Pojem delodajalca se presoja strožje, kot so ga pred to odločitvijo presojala višja sodišča, na katera se sklicuje prvostopenjsko sodišče. Odgovornost organizatorja javne prireditve je krivdna. Tožena stranka odgovarja za slabo izbiro zunanjega izvajalca varovanja (culpa in eligendo) ali pomanjkanje skrbnosti pri organizaciji varovanja. Sodišče prve stopnje pa odgovornost spreminja v objektivno, ko navaja, da bi tožena stranka morala izbrati takšno varnostno službo, ki bi preprečila „sleherni“ napad. Pri tem se sklicuje na 10. člen ZJZ, ki pa organizatorju nalaga dolžnost, da poskrbi za red in prepreči ogroženost zdravja ali življenja udeležencev, ne pa da prepreči kakršenkoli oziroma sleherni napad.

Tožeča stranka kot izvajalka javne zdravstvene službe, z zatrjevanimi, toda neizkazanimi navedbami o povečanem obsegu svojega dela zaradi nezakonito izdanega dovoljenja za javno prireditev, z navedbo izvajalca nujne medicinske pomoči, ki pa po njenih navedbah tega ni opravljal, temveč je to zanj delal nekdo drug, ki pa za to ni izpolnjeval pogojev, in ob tem, da niti ne zatrjuje, da bi morala biti ona izbrana za izvajalca nujne medicinske pomoči na tej prireditvi ne utemeljuje svojega pravnega interesa, ki bi izhajal iz kakšne njene neposredne, na zakon odprte osebne koristi.