14. člen ZPP

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, da škodni dogodek ni bil razlog za invalidsko upokojitev prve tožnice ali njeno slabše trajno funkcioniranje, temveč bolezen možganov. Enako velja za drugega tožnika, ki mu je bila III. kategorija invalidnosti priznana zaradi stopnjevanja motenj, ki so bile pri njem prisotne že pred škodnim dogodkom, priznana mu je bila zaradi posledic bolezni možganov in ne zaradi stresnega dogodka. Zato je bil rentni zahtevek pravilno zavrnjen.

Predpogoj za vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo je, da se o civilnopravni odgovornosti odloča na podlagi v bistvenem iste dejanske podlage, kot jo je za podlago svoje odločitve glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vzelo kazensko sodišče. Tako pravdno kot kazensko sodišče sta se ukvarjali s poroštveno izjavo, vendar primerjava obeh sodb ne pokaže le razlike, ki je posledica različnih vidikov sojenja v obeh postopkih, temveč se izkaže, da sodišči sploh nista presojali istih ravnanj. Kazensko sodišče je v razmerju do tretjega tožnika kot oškodovanca presojalo ravnanje (in odgovornost) druge tožnice in ugotovilo, da je poroštvena izjava, ki jo je podpisal, plod njene goljufije. Pravdno sodišče pa sploh ni sodilo o (civilnem) razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, temveč je razsojalo o tožbenem zahtevku tožnice, ki ga je ta gradila na ločenem pogodbenem razmerju s tretjim tožencem (na tej isti poroštveni izjavi sicer).

Povsem neutemeljene in zmotne so pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče opustilo oziroma zmotno uporabilo določbo 82. člena OZ. Prvostopno sodišče si je pri ugotavljanju veljavnosti Sporazuma pomagalo tako z jezikovno, kot tudi z namensko razlago in iskalo skupen namen pravdnih strank pri sklepanju Sporazuma, kar vse je prepričljivo pojasnilo v 13., 15., 16. in 18. točki obrazložitve, na katere se v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Ugotovilo je, da 5. točka Sporazuma določa, da sporazum velja nepreklicno do 31.12.2027, ko se izteče veljavnost služnosti po Služnostni pogodbi in ga ni mogoče enostransko preklicati. V 3. točki Sporazuma je namreč določeno, da sta pravdni stranki podaljšali Pogodbo za čas veljavnosti tega Sporazuma do dne 31. 12. 2027. Določba 5. točke Sporazuma je torej povsem jasna, da Sporazuma ni mogoče enostransko preklicati, ter da je pri ugotavljanju veljavnosti ključen datum 31. 12. 2027, kar je v skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ, treba razlagati tako kot se glasi. V konkretnem primeru to pomeni, da je bila veljavnost Sporazuma določena do datuma 31. 12. 2027 ter so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Kljub temu, da je navedena

Subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je tedaj, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zbiranje podatkov o morebitni kršitvi in odločitev o ukrepu, kakršen je izredna odpoved, zahteva od delodajalca določen čas, saj ne bi bilo razumno, če bi bil standard ugotovitve kršitve - še toliko bolj pri kršitvi z vsemi znaki kaznivega dejanja - prenizek in bi silil delodajalca k sprejemanju prenagljenih odločitev. Razumljivo je, da mora delodajalec delavcu, ki ima dostop do podatkov, v katere je vpogled omejen in so potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti, zaupati, da vestno opravlja svoje obveznosti in da ne zlorablja pooblastil. Tožnik kot policist pa je zlorabil pravico do dostopov, ki jih je imel kot uradna oseba. Gre za kršitve z znaki kaznivih dejanj, teh kršitev pa je bilo zelo veliko. Toženka od svojih zaposlenih, katerih glavna naloga je preprečevanje in odkrivanje kazniv

Iz kazenske obsodilne sodbe res izhaja, da je toženec kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, vendar pa tega stanja ni mogoče enačiti s stanjem prehodne nerazsodnosti po drugem odstavku 136. člena OZ. OZ ne daje podlage, da bi bistveno zmanjšana prištevnost, ugotovljena v kazenskem postopku, lahko kakorkoli vplivala na zmanjšanje odškodninske odgovornosti toženca.

Ali je tožena stranka tožniku dolžna vrniti zahtevani znesek, ker ga je s svojimi ravnanji "preslepila" oziroma "ogoljufala", sme pravdno sodišče avtonomno presojati v okviru pravnih pojmov obligacijskega prava, med njimi nemoralnosti. O tem lahko razsodi ne glede na vprašanje, ali iz takega dejanskega stanja morda izhajajo tudi znaki storitve kaznivega dejanja. Odločitev pravdnega sodišča torej ni odvisna od okoliščine, ali bo tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena ali ne. Povedano drugače: obstoj kaznivega dejanja ni predhodno vprašanje za odločitev o tožnikovi tožbi.

Predlog se zavrne.

Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo, sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

S pogojnim odpustom se odpusti izvršitev kazni, ne spremeni pa se sama kazen. Določba 542. člena ZKP vsebuje posebna pravila o odškodninski odgovornosti države zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Iz njih izhaja, da je za presojo (ne)utemeljenosti odvzema prostosti pomembna izrečena kazenska sankcija. Dokler je omejitev prostosti v okviru s pravnomočno sodbo izrečene kazni, se ne šteje za neutemeljeno in ne upravičuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je bil obsojen na zaporno kazen v trajanju šest mesecev, zato omejitev prostosti v takšnem trajanju (bodisi v obliki zapora bodisi v obliki hišnega pripora) ni bila protipravna, ne glede na to, kolikšen del zaporne kazni je dejansko prebil v zaporu in ali je bil z njenega prestajanja predčasno odpuščen. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da država ne odgovarja za škodo, nastalo zaradi samega teka kazenskega postopka in teže očitanega kaznivega dejanja in da zato ti okoliščini ne predstavljata podlage za samostojno odškodninsko odgovornost in odškodnino. Ob tem pa je pravilno upoštevalo, da odmevnost kazenskega postopka in teža kaznivega dejanja, na podlagi katerega in za katerega je nekdo neupraviče

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik zaradi spornega pisanja utrpel dovolj intenzivno pravno priznano nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki upravičuje priznanje pravične denarne odškodnine. V dopisu mu namreč toženec očita storitev protipravnega dejanja, kar ima izrazito negativen pomen in izraža negativno vrednostno sodbo o tožniku, ki je po neprerekanih trditvah v lokalnem okolju spoštovana oseba, ki je v preteklosti zasedala družbeno odgovorne funkcije, je podjetnik, aktiven v lokalni politiki in v civilni iniciativi. Tudi v luči sicer nesporno slabih dolgoletnih odnosov med strankama je tak očitek brez dvoma povzročil konkretne negativne posledice v tožnikovi psihični sferi. Obstoj predhodne obsodilne kazenske sodbe je odločilen le za presojo temelja (v smislu, ali je sodišče nanj vezano po 14. členu ZPP ali pa ga mora posebej ugotavljati v pravdnem postopku), medtem ko na samo višino odškodnine ne vpliva.

Pravila iz drugega odstavka 206. člena ZPP ni mogoče razširiti na primere, ko pravdno in kazensko sodišče rešujeta identično dejansko stanje. Sodišče lahko o tožbenem zahtevku odloči tako v primeru, če je tožnik, kot takratni zakoniti zastopnik toženke in stečajnega dolžnika, s sklenitvijo zatrjevanega dogovora storil kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1, kot v primeru, če kaznivega dejanja ni bilo. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od ugotovitve, ali je tožnik ravnal na način, ki je hkrati kaznivo dejanje.

Dopolnitev izvedenskega mnenja ni namenjena temu, da izvedenec ponovno oceni že upoštevane podatke in še enkrat poda mnenje, temveč temu, da se razčistijo morebitne nejasnosti, dopolnijo morebitne pomanjkljivosti ter podajo dodatna strokovna pojasnila. Iz zakona ne izhaja izrecna zahteva, kdaj je sodišče dolžno obrazložiti dokazni sklep. Če tega ne stori ob izreku dokaznega sklepa, temveč šele v sodbi, ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ravnanje sodišča vpliva na rok, do katerega je stranka dolžna grajati opustitev izvedbe dokazov. Dokler sodišče ne izda popolnega (tj. obrazloženega) dokaznega sklepa, od stranke namreč ni upravičeno zahtevati, da graja njegovo pravilnost. Dejstvo, da je povzročitelj škode s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča spoznan za krivega škodnega dogodka, ne predstavlja ovire za presojo, da je tudi sam oškodovanec s svojim ravnanjem ali opustitvijo prispeval k nastanku škodnega dogodka ali povzročil, da je škoda večja od tiste, ki bi sicer izhajala iz kaznivega dejanja.

Dejstev, ki so sestavni del konkretnega opisa zgoraj citirane sodbe, izdane v kazenskem postopku, toženec zato že zaradi določbe 14. člena ZPP ne more izpodbiti.

Po 181. členu OZ ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo.

Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da je bila BPP tožniku dodeljena zgolj za oprostitev stroškov iz petega odstavka 26. člena ZBPP oziroma zgolj za stroške sodnega izvedenca, ne pa tudi na stroške zastopanja po odvetniku. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ki je priloženo tožbi in v zvezi s tem zatrjevanje, da je toženec slednjemu oporekal že v kazenskem postopku, ter da bo oškodovanca treba ponovno pregledati, sicer pa je ta okoliščina znana tudi pričam, ki jih bo toženec predlagal. Gre za izvedensko mnenje iz kazenskega postopka, ki je v predmetnem pravdnem postopku predstavljalo zgolj enega izmed dokazov, pri čemer je sodišče prve stopnje, kot bo obrazloženo, bilo glede temelja odškodninske odgovornosti vezano na kazensko obsodilno sodbo toženca. V skladu z določbo 14. člena ZPP je v primerih, ko pravdno sodišče obravnava identično dejansko stanje, na podlagi katerega je predhodno že odločalo kazensko sodišče, pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo. Ta vezanost zajema zakonske znake kaznivega dejanja, ki so zapisani v izreku in tudi del obrazložitve, ki se nanje nanaša. Za obravnavani primer je namreč bistv

Sodišče prve stopnje je predlagano začasno odredbo pravilno zavrnilo že iz razloga, ker tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja vtoževane odškodninske terjatve zoper toženko.

Sodišče v t. i. kontumacijskem postopku izdaje zamudne sodbe resničnosti trditev o dejstvih ne preverja z dokazi, četudi so ti priloženi tožbi. Dolžno je le preveriti, ali niso morda dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Toženec, gledano vsebinsko, v pritožbi utemeljuje, zakaj iz predloženih dokazov ne izhaja resničnost zatrjevanih dejstev - čeprav skuša temu nadeti videz nasprotja. Če namreč v listinah nečesa ni, ne gre za nasprotje, kvečjemu bi lahko šlo za nedokazanost tistega, česar v njih ni. Smisel obstoja povratnice je omogočiti sodišču zanesljivo podlago za ugotovitev, da je stranki zagotovilo človekovo pravico do informacije. Četrti odstavek 224. člena ZPP dovoljuje dokazovanje, da so v javni listini (povratnici) dejstva ugotovljena neresnično ali da je bila ta nepravilno sestavljena. Toda njene dokazne moči z golim nasprotovanjem (njeni vsebini oziroma sestavi) ni mogoče izpodbiti.