162. člen ZPP

Ali bo šlo za individualni (premoženjski) delovni spor ali za socialni spor je odvisno od vsebine spora. Možnost uveljavljanja pravic pri Jamstvenem skladu ne spreminja narave terjatve. Še vedno gre za terjatev delavca proti delodajalcu oziroma stečajnemu dolžniku, ki le preide do višine pravic zagotovljenih po ZJSRS na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic (subrogacija). S prehodom terjatve na sklad vstopi sklad v razmerju do delodajalca oziroma do stečajnega dolžnika v položaj delavca kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o priznanju pravic.

Ali bo šlo za individualni (premoženjski) delovni spor ali za socialni spor je odvisno od vsebine spora. Možnost uveljavljanja pravic pri Jamstvenem skladu ne spreminja narave terjatve. Še vedno gre za terjatev delavca proti delodajalcu oziroma stečajnemu dolžniku, ki le preide do višine pravic zagotovljenih po ZJSRS na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic (subrogacija). S prehodom terjatve na sklad vstopi sklad v razmerju do delodajalca oziroma do stečajnega dolžnika v položaj delavca kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o priznanju pravic.

Ali bo šlo za individualni (premoženjski) delovni spor ali za socialni spor je odvisno od vsebine spora. Možnost uveljavljanja pravic pri Jamstvenem skladu ne spreminja narave terjatve. Še vedno gre za terjatev delavca proti delodajalcu oziroma stečajnemu dolžniku, ki le preide do višine pravic zagotovljenih po ZJSRS na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic (subrogacija).

Ali bo šlo za individualni (premoženjski) delovni spor ali za socialni spor je odvisno od vsebine spora. Možnost uveljavljanja pravic pri Jamstvenem skladu ne spreminja narave terjatve. Še vedno gre za terjatev delavca proti delodajalcu oziroma stečajnemu dolžniku, ki le preide do višine pravic zagotovljenih po ZJSRS na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic (subrogacija). S prehodom terjatve na sklad vstopi sklad v razmerju do delodajalca oziroma do stečajnega dolžnika v položaj delavca kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o priznanju pravic. V tem individualnem delovnem sporu zastopa toženo stranko Državno odvetništvo Republike Slovenije skladno z Zakonom o državnem odvetništvu. To je le zastopnik stranke (Republika Slovenija) v postopku, zato zanj ne velja določba 162. člena ZPP, po kateri ima organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da 350 EUR, kolikor je tožnik zahteval premoženjske škode, ni njemu protipravno povzročena škoda (le ta bi bila lahko po 26. členu Ustave RS in 133. členu OZ podlaga odškodninski obveznosti toženke), pač pa znesek stroškov, ki so bili odmerjeni s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani v postopku P 1580/2011 z dne 9. 5. 2012.

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da gre v zadevi, ki se nanaša na pravico do enkratnega izplačila odkupne vrednosti enot premoženja za čisti premoženjski spor, in da zato posledično zaradi narave spora pri odločanju o stroških postopka ni mogoče uporabiti 68. člena ZDSS-1. Pomeni, da je pri odločanju o povračilu stroškov toženi stranki potrebno uporabljati določbe 154. do 162. člena ZPP. Tožniki so tožbo umaknili, ko jih je tožena stranka obvestila, da bo vsem zavarovancem, ki so vložili tožbe, izplačala odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu. V okoliščinah konkretnega primera je podan dejanski stan iz 158. člena ZPP. Pomeni, da mora tožena stranka svoje stroške iz spora o glavni stvari, ki je bil zaradi umika tožb, potem ko je izpolnila obveznost do tožnikov sicer ustavljen, nositi sama.

Tožnica je v tem postopku uspela v celoti, saj sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke, s katero tožnici ni priznala pravic iz invalidskega zavarovanja, prav tako pa ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine na podlagi razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti. To, da tožnici ni bila priznana razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, na uspeh v danem primeru ne vpliva.

Za sodišče pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov ni odločilno, ali so razlogi, zaradi katerih tožeča stranka nima več pravnega interesa za tožbo, morda na strani tožene stranke. Za odločitev o pravdnih stroških je odločilen le končni uspeh v pravdi.

V kakšni meri je tožeča stranka dolžna konkretizirati svojo trditveno podlago je namreč odvisno tudi od tega, s kakšnimi trditvami tožena stranka tožbenemu zahtevku ugovarja. Ob pavšalnih ugovornih navedbah tožene stranke, tožeča stranka svojih, sicer sklepčnih trditev, ni dolžna dodatno utemeljevati. Specifikacija stroškov in način, kako jih je prvostopenjsko sodišče obračunalo, je razviden iz stroškovnika tožeče stranke, na katerega se je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi odločbe tudi sklicevalo. Glede na navedeno je bilo toženi stranki omogočeno, da jih preizkusi.

Ker v tem individualnem delovnem sporu Državno pravobranilstvo RS ni stranka, temveč le zastopnik stranke v postopku (tožeča stranka je bila Republika Slovenija), zanj ne veljajo določbe 162. člena ZPP (po kateri ima državni organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade).

Zgolj jezikovna razlaga 2. alineje prvega odstavka 7. člena ZJShemRS v primerih, kot je obravnavani, pripelje do pravnih posledic, ki so povsem nasprotne namenu samega zakona. Iz zakonodajnega gradiva namreč izhaja, da ta ni bil v omogočanju prekomernega zadolževanje podjetij čez okvire svojih zmožnosti, temveč ˝zdravo˝ zadolževanje z jamstvom države do te mere, da bi se s temi krediti podjetjem omogočilo trajnostni razvoj in rast in da bi bili krediti posledično v roku deset let v večini poplačani. Pravilna je razlaga spornega člena, ki z besedo ˝kredit˝ določa skupno višino zneska, za katerega država prevzame poroštvo za eno gospodarsko družbo.

Po določilu 2. odst. 245. člena ZPP se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. To pomeni, da postavitev izvedenca, ki ni sodni izvedenec, ne pomeni kršitve določil ZPP. Drži pritožbena navedba, da je stroškovna odločitev pomanjkljivo obrazložena. Taka obrazložitev ob konkretizirani pritožbi praviloma terja razveljavitev tega dela sodbe, ker pa tožena stranka ve, katera pravdna dejanja so bila opravljena, bi morala za uspeh v pravdi tožena stranka konkretno utemeljiti, zakaj so bili s stroški odmerjeni v previsokem znesku oziroma do katere višine stroškov bi bila tožeča stranka upravičena.

Za prisojo odškodnine zaradi nerazumno dolgega sojenja ni podlage, če sodni postopek še traja, saj še ni znan obstoj (obseg) škode.

Po ustaljeni sodni praksi je sestavni del ocene, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo, tudi presoja, ali je po nastopu škodnega primera ravnal s potrebno skrbnostjo, torej tako, da mu ni mogoče očitati malomarnosti. Ob takšnem izhodišču je odločilno, kdaj bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za protipravnost ravnanja toženke kot enega od štirih elementov odškodninske odgovornosti, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo.

Odločitev o pravdnih stroških je enovita (ni delne ugoditve oziroma delne zavrnitve), zato lahko pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano celotno stroškovno odločitev, pa čeprav se je pritožila le tožeča stranka (tej so bili stroški prisojeni), in sicer zaradi bistvene kršitve določil procesnega prava in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Državno pravobranilstvo je upravičeno do povrnitve stroškov postopka po tarifi o odvetniških storitvah.

O umiku izvršilnega predloga kot procesnemu dejanju upnika, ki ima za posledico izdajo sklepa o ustavitvi postopka, je mogoče govoriti šele, če upnik v vlogi, naslovljeni na sodišče, navede, da umika izvršilni predlog, in ko ta vloga prispe na sodišče. Sodišče prve stopnje pa je napačno izvršilni postopek ustavilo potem, ko je prejelo dopis izvršitelja, v katerem ta sodišču sporoča, da upnik predlaga ustavitev postopka, sklicujoč se na sporočilo upnikovega delavca, poslano izvršitelju, da naj se dražba prekliče, ker je dolžnik v celoti poravnal upnikovo terjatev. Ker so se razmere, zaradi katerih je bilo sprejeto načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.12.1989 (visoka inflacija), da je stranka, ki ima v pravdnem, nepravdnem in izvršilnem postopku pravico do povračila stroškov postopka od nasprotne stranke, upravičena tudi do obresti od teh stroškov po 1. odstavku 277. člena ZOR, ki tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena obveznost plačila stroškov in njihova višina, do danes spremenile, in ker ZOR več ne velja, sodišče druge stopnje meni, da ni več pravne podlage

Če se državno pravobranilstvo postopka ne udeležuje kot stranka, temveč kot zakoniti zastopnik države, ima pravico tako do stroškov (v pomenu materialnih izdatkov) kot tudi nagrade (za delo).

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških tožene stranke napačno tolmačilo 162. čl. ZPP, ki določa, da ima v primerih, kadar se državni organ udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade. Državni pravobranilec ni stranka v postopku, ampak zakoniti zastopnik države in njenih organov. Država kot stranka v pravdnem postopku je upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih določbah ZPP. Določba o izključitvi pravice do nagrade pa velja le za primere, ko se državni organi udeležujejo postopka kot stranka. Ob upoštevanju določil 16. čl. ZDPR se stroški državnega pravobranilca obračunajo po tarifi o odvetniških storitvah.

Stroški državnega pravobranilstva RS se odmerjajo po splošnih določbah ZPP o povrnitvi stroškov, če državni pravobranilec RS zastopa državo.

Stroški zastopanja Republike Slovenije po Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije se v postopkih pred sodišči obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Določba 162. člena ZPP v tem primeru ni uporabljiva, ker Republika Slovenija ni posamičen državni organ, temveč pravna oseba.