159. člen OZ

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Po mnenju pritožbenega sodišča odgovornost zavarovanca toženke za nastanek škode ni podana, ker je glede na okoliščine predmetne zadeve kraj škodnega dogodka še ustrezal standardu normalne pohodne površine. Tožnica je namreč vedela, da na mestu škodnega dogodka zastaja meteorna voda (ki odteka s poslovne stavbe), kraj škodnega dogodka je dobro poznala, saj je v poslovni stavbi zaposlena, vedela je, da je zunaj mrzlo (dan prej je snežilo), zato bi morala pričakovati, da lahko površina, kjer se nabira voda, poledeni, lužo je ob 7.00 uri zjutraj videla, pa je vseeno stopila vanjo misleč, da ni poledenela (kot je sama izpovedala). Glede na navedeno sporen del pohodne površine za tožnico ni bil niti nepričakovan niti zakrit. Po mnenju pritožbenega sodišča bi lahko normalno pazljiv pešec v takih okoliščinah parkirišče prehodil brez težav, saj bi se spornemu delu parkirišča, kjer je bila vidna luža, izognil (in ne bi stopil v lužo lahkomiselno misleč, da ni poledenela).

Razlogi izpodbijane vmesne sodbe glede po toženi stranki ugovarjane izključitve zavarovalnega jamstva na podlagi 8. in 9. člena Posebnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PD-OD-13 (priloga B 5), ki so navedeni v 19. točki obrazložitve, so nejasni in med seboj v nasprotju, zaključek v 20. točki obrazložitve o obstoju odškodninske odgovornosti pa neobrazložen, tako da se vmesne sodbe ne da preizkusiti.

Tudi če je neposredni vzrok škodnemu dogodku npr. neurje, zaradi katerega odpade del gradbe, se bo imetnik gradbe lahko razbremenil odgovornosti le v primeru, če bo dokazal, da je bila gradba zgrajena v skladu z ustreznimi tehničnimi standardi oz. da je bila strokovno in skrbno vzdrževana.

Avto, ki ga hotelski gost parkira na nevarovanem parkirišču, ki ga hotelir ne trži in je brezplačno ter prosto dostopno tretjim, ni prinesena stvar.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Določilo 159. člena OZ, po stališču teorije in sodne prakse namreč izhaja iz tega, da je potrebno olajšati položaj oškodovanca v ugotavljanju tega, kdo je imetnik nevarne stvari, zato pa je imetnik nevarne stvari praviloma njen lastnik, ta pa je tisti, ki mora dokazati, da je riziko prešel na drugega, ker je sicer sam odgovoren za škodo.

V primeru, da lastnik stanovanjske stavbe utrpi škodo zaradi požara, katerega vzrok izhaja iz priključne električne omarice, nameščene v stanovanjski stavbi, odškodninske odgovornosti elektro podjetja ni mogoče presojati na podlagi 159. člena OZ.

Po določbi 159. člena OZ je za škodo, ki nastane, ko s stavbe (ali njenega dela) pade nevarno postavljena ali vržena stvar, pasivno legitimiran imetnik stavbe (ali njenega dela). Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, (i) da je treba pasivno legitimacijo ugotoviti po 16. členu SZ-1, (ii) da je za škodo odgovoren zemljiškoknjižni lastnik (ker se lastninska pravica pridobi šele z vknjižbo). Ker je imetnikova odgovornost objektivna, OZ pa pojma imetnika ne definira, ga je treba razlagati enako kot pojem imetnika nevarne stvari po 150. členu OZ. Za slednjega pa velja, da naj riziko povečane nevarnosti v zvezi z nevarno stvarjo nosi tisti, ki stvar uporablja v svojo korist, z njo razpolaga, jo nadzoruje.

Na temelju 169. člena OZ je oškodovanec dolžan zgolj postaviti trditve o višini škode. Odgovorna oseba pa je tista, ki lahko takšnim trditvam, kot pretiranim, nasprotuje. Uveljavlja lahko na primer, da je za oškodovanca nastala s škodnim dogodkom korist, zaradi katere je njegova škoda manjša, kot sam trdi, da je. Vendar je trditveno in dokazno breme na odgovorni osebi, praviloma torej na oškodovancu.

Utemeljeno toženka opozarja na to, da njena odgovornost ni 100 %, temveč je omejena na zavarovalni delež 54,23 %. Čeprav etažni lastniki kot solastniki police na večstanovanjski stavbi odgovarjajo za škodo, ki je nastala tožnici, solidarno in bi tožnica lahko zahtevala plačilo celotne odškodnine od kateregakoli (enega ali več) izmed njih, pa to ne pomeni, da bi lahko zahtevala izpolnitev celotne obveznosti od zavarovalnice. Oškodovanec ima pravico direktno uveljavljati odškodnino proti zavarovalnici, a njena obveznost ne more presegati zneska obveznosti, ki je določen v zavarovalni pogodbi. Obveznost zavarovalnice je tako odvisna od pogodbenega dogovora med zavarovancem in zavarovalnico, ki lahko proti njemu in s tem tudi oškodovancu omeji svojo odgovornost z instituti, kot so na primer izvzetje kritja za določene rizike ali določen krog oseb, določitev zavarovalne vsote, do katere odgovarja, dogovor o odbitni franšizi, navedba zavarovalnega deleža, itn.

Revizija se dopusti glede vprašanj - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je glede osebe, odgovorne za škodo zaradi izliva vode v stanovanju, treba uporabiti 16. člen SZ-1, - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo za škodo zaradi izliva vode v stanovanju odgovoren zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, - ali sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge za zavrnitev ugovora tožene stranke glede soprispevka tožnika k nastali škodi po 171. členu OZ.

Tožnik je v dokazovanje obsega škode predložil pred pravdo pridobljeno mnenje sodne izvedenke in cenilke gradbene stroke, katerega dokazni moči je toženec substancirano ugovarjal. Tovrstno izvedensko mnenje se lahko tako šteje le kot del trditev tožnika, v dokazovanje katerih (glede obsega škode) pa tožnik ni ponudil nobenega dokaza oziroma ga je umaknil, zato mu ni uspelo dokazati ene od predpostavk odškodninske odgovornosti (višina škode).

Lastnik stavbe, v kateri je zaradi poka vodovodne cevi (zaradi korozije je v njej nastala 2 mm luknjica) prišlo do izlitja vode (preko 400 m3), ki je navlažila stene hiše, last zavarovanca tožeče stranke, za škodo odgovarja ne glede na krivdo.

Imetnik stavbe oziroma prostora se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda posledica dogodka ali dejanja tretjega, ki je izven njegove sfere in katerega škodljivosti posledic ni mogel obvladati.

Nadzor nad skladiščenjem pomeni, da skladiščene stvari ne smejo biti postavljene tako, da lahko povzročijo škodo. Dejstvo, da tožena stranka, kakor zatrjuje, večkrat dnevno pregleda stanje na deponiji ne zadostuje, ampak bi morala poskrbeti za varnost na deponiji tega pa očitno ni storila.

Nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo kot element civilnega delikta je širši od pojma protipravnosti. Za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno dejanje ali opustitev, ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo posebej zapovedano ali prepovedano s pravno normo. Ob ustrezni skrbnosti bi toženci vedeli, da plinska peč, ki je bila ponovno priključena, s strani dimnikarske službe že več kot leto dni ni bila pregledana in da je bila v isto tuljavo dimnika priključena tudi kuhinjska napa. V takih okoliščinah pa bi ustrezno skrben lastnik poskrbel, da bi dimnikar opravil letni pregled ter dimnikarja ob tem tudi opozoril na novo priključeno napo. Glede na okoliščine konkretnega primera je tako dejstvo, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezen pregled, nedopustno.

Zastaranje začne teči, ko je tožnik zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Časovni mejnik predstavlja zaključeno zdravljenje, s čemer je postal znan obseg tožnikove škode. Ker je zastaranje vezano na pravočasno uveljavljanje tovrstne škode in ne na njen nominalni znesek, povišan zahtevek ne bi zastaral niti tedaj, če bi do zvišanja prišlo po preteku triletnega roka. Če tožnik zatrjuje in te trditve uspe dokazati, da bi zaradi ponujenega napredovanja dejansko zaslužil več, nastala razlika predstavlja pravno priznano škodo, ki jo je tožena stranka kot odgovorna oseba dolžna povrniti. Škoda zaradi nižjega zaslužka je tožniku začela nastajati takoj po nesreči, ko je nastopil bolniški stalež in je začel prejemati nižje nadomestilo, kot bi bil zaslužek, če bi delal. Od spremembe zakonodaje v letu 2002 se zamudne obresti priznavajo tudi za čas pred izdajo sodbe, in sicer od dneva zamude. Povedano velja tako za premoženjsko kot nepremoženjsko škodo.

Kadar pride do posledice zaradi posebnih specifičnih okoliščin, takrat praviloma ni pravno relevantne vzročne zveze. Zato se je treba najprej vprašati, ali se je zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja uresničila prav tista škodna posledica, ki jo je varnostna norma želela preprečiti. Od policije ni mogoče pričakovati, da bi morala vsakič, ko je bila zabava v diskoteki javno oglaševana, določiti potrebno število policistov, ki bi takšno prireditev spremljali le za vsak primer, če bi prireditev presegla tiste prostorske zmožnosti, za katere je bila navedena družba registrirana. Glede na značaj prireditev v diskoteki, bi morala sedma tožena stranka kot profesionalna organizacija naročnika, družbo R., d.o.o., opozoriti, da nima licence za varovanje javnih zbiranj in da za varovanje takšnih prireditev tudi ni usposobljena, oziroma varovanja, ki ga je dejansko izvajala, ne bi smela prevzeti.

Tožena stranka je kot imetnik stavbe objektivno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ko mu je na roko s fasade stavbe padla plošča, in to ne glede na dejstvo, da se je tožnik v trenutku nesreče nahajal ob avtu, ki je bil parkiran na nedovoljenem mestu. Takšno ravnanje bi namreč tožena stranka morala pričakovati, saj so tudi drugi kurirji parkirali na istem mestu, nesreči pa bi se lahko izognila ali da bi bolje pritrdila plošče na fasado ali da bi preprečila parkiranje ob stavbi – na primer s postavitvijo zabojev ali palic. Le v tem primeru bi ravnala dovolj skrbno. Parkiranje na mestu, ki za to ni predvideno, namreč nikakor ni primerljivo z dolžnostjo imetnika stavbe, da zavaruje mimoidoče pred padajočimi predmeti.