6. člen OZ

Po pravilih medicinske stroke bi izkušen specialist že med 7. in 7.30 uro zjutraj ponovil laboratorijske preiskave in po pridobitvi izvidov (praviloma v eni uri), torej že ob 8.30 uvedel tožniku (tedaj staremu 21 mesecev) zdravljenje z antibiotikom, kar je skoraj 4 ure prej, kot ga je v resnici prejel. Konkreten dejanski stan po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljuje sklep, da je bilo ravnanje tožnikovih zdravnic in zdravstvenega osebja zaradi opustitve laboratorijske preiskave ob bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika in posledične zapoznele/prepozne uvedbe antibiotika contra legem artis. Te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je prvi toženec storil zdravniško napako. Po strokovnem stališču izvedenca je smrtnost zaradi bakterije streptococcus pyogenes 50 % tudi pri zdravljenih otrocih. Tožnik (tedaj star 21 mesecev) ni umrl, temveč je prav zaradi (sicer zapoznelega) antibiotičnega zdravljenja preživel. Antibiotik je pri njem torej učinkoval. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča tožnik z zadostno (nadpolovično) stopnjo verjetnosti dokazal, da je prepozno ukrepanje prvega toženca pravno odločilno povečalo verjetnost nastanka septičnega šoka ali vsaj hujših tr

Tožnik je v času sklepanja aneksa št. 2 poznal dejanske okoliščine glede svojega prikrajšanja ter vedel, da je ta posledica pogodbenega pogoja, ki so mu ga uslužbenci banke prikazovali v drugačni, bistveno napačni luči ter ga zavajali. Ob skrbnem ravnanju bi se lahko obrnil na strokovno pravno pomoč (bolje: bi to za varstvo svojega pravnega položaja mogel in moral storiti). Pravni strokovnjak bi upoštevaje postavljeno pravo tedaj lahko oblikoval ustrezen sodni kondikcijski zahtevek. Ker je tako in je bilo, upoštevaje 5 letni zastaralni rok, za to dovolj časa, ni bilo več nepremagljivih ovir, ki bi utemeljevale nadaljnje zadrževanje teka zastaranja.

Glede na naravo mandatnega razmerja med odvetnikom, ki je pravni strokovnjak, in stranko, ki to ni, ni realno pričakovati, da bo stranka v času, ko odvetnik poskuša na podlagi njenega pooblastila sanirati svojo napako, zoper njega že uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi te napake.

Čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake oziroma zamenjava blaga ni mogoča/ustrezna ali ni izpolnjena v primernem roku. Kadar se stranki dogovorita za določene lastnosti stvari, pa jih stvar nima, gre za stvarno napako, ne glede na to, ali je stvar sicer uporabna. V konkretnem primeru je šlo za stvarno napako, ker kuhinja ni imela takšnih lastnosti, kot je bilo med strankama izrecno dogovorjeno.

Zaradi zaščite kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb ZVKSES kot lex specialis s svojimi kogentnimi določbami odstopa od ureditve po OZ-u. Zakonodajalec je pojem "izročitve nepremičnine" zelo konkretizirano ovsebinil. Povezal ga je z več pravnimi dejanji prodajalca, tudi z izročitvijo uporabnega dovoljenja, in ne zgolj s prenosom posesti. Slednje tvori zgolj eno dejanje v celotnem sklopu izpolnitvenega ravnanja. Vse uveljavljene metode razlage zakonskih besedil pritrjujejo reviziji, da je bila toženka, ker uporabnega dovoljenja do izteka pogodbeno dogovorjenega roka ni pridobila, v zamudi z izročitvijo nepremičnine (četrti odstavek 16. člena ZVKSES).

Ni sporno, da se je tožnica za skok z jadralnim padalom v tandemu odločila sama, prostovoljno. S tem je, kakor pri vseh drugih športih, ki so nevarni, sprejela rizike, ki iz te nevarnosti izhajajo. Organizator, ki je tožnici (zgolj) omogočil polet - nevarno dejavnost, v razmerju do nje ni tisti, ki se z njo ukvarja, pač pa je to postala tožnica sama. Tožnici organizator odgovarja lahko (le) zaradi kršitve pogodbe o izvedbi poleta v tandemu. Pritožbeno sodišče je krivdno odgovornost presojalo po merilih pogodbene odškodninske odgovornosti. Podlago zatrjevane odškodninske obveznosti je namreč (ne glede na odsotnost kakršnekoli pisne listine) predstavljalo pogodbeno razmerje tožnice in toženkine zavarovanke, pri čemer je bilo izpolnitveno ravnaje slednje organizacija in izvedba skoka z jadralnim padalom (v tandemu). Treba je bilo odgovoriti na vprašanje, ali je bila prekršena kakšna obveznost iz pogodbenega razmerja, merilo za presojo pa je skrbnost dobrega strokovnjaka. Ključno za presojo je vprašanje, ali sta bila organizator poleta v tandemu in pilot sam dovolj skrbna oz. ali so podani pogoji za oprostitev odgovornosti po 240. členu OZ.

Ker stranka kot laik ne ve, kaj je bilo vzrok poslabšanja njenega zdravja (zaplet ali strokovna napaka), je v takem primeru dovoljen (informativni) dokaz z izvedencem, ki se je opiral na tožničine substancirane trditve, tožnica pa je šele na njegovi podlagi lahko natančneje navedla tudi trditve v zvezi z vzročno zvezo (da če bi bila operacija izvedena z največjo skrbnostjo in po vseh standardih medicinske doktrine, do te okvare ne bi smelo priti). Zaradi dopolnitve svoje trditvene podlage z dejstvi, ki se nanašajo na okoliščino preprečljivosti, tožeča stranka ni niti nesorazmerno otežila, upočasnila postopka niti ogrozila toženkine pravice do sojenja v razumnem roku. Po drugi strani je treba upoštevati tudi ravnanje tožene in stranskega intervenienta, ki sta se sklicevala na strokovno napako (njen neobstoj), se v tej zvezi opredelila, spraševala izvedenca in zahtevala dopolnitev mnenja. Ko sodišče presodi, da je podana strokovna napaka, so pravno nepomembne vse okoliščine, ki se nanašajo na kršitev pojasnilne dolžnosti. Pacientova morebitna privolitev v ravnanja contra legem artis ne more biti pravno veljavna. Tudi če zdravnik pacienta v naprej obvesti o tem, da se

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Predlog se v delu, ki se nanaša na prvo in drugo vprašanje zavrže, sicer pa se zavrne.

Ali je skladno z načeloma kontradiktornosti in enakosti orožij ter s pravico do poštenega sojenja, da sodišči pri presoji odločilnih dejstev glede izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti spregledata izrecne in z listinskimi dokazi podprte navedbe tožene stranke o tem, da določena oseba ni sodelovala pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe, ter kljub temu svojo odločitev opreta na izpovedbe tožečih strank o ravnanju te osebe pri sklepanju pogodbe?

Preventivno ravnanje vzdrževalca cest (preden dejansko pride do nevarnosti za udeležence v prometu zaradi zastoja vode v podvozu) ima lahko podlago zgolj v njegovem pričakovanju, da bo podvoz zalila voda. Zastajanje vode v podvozu v primeru obilnega deževja za vzdrževalca cest načeloma ni nepričakovan dogodek, vendar to ne pomeni, da je toženec v danih okoliščinah ravnal v nasprotju z dolžno skrbnostjo (torej protipravno). Njegova odškodninska odgovornost bi bila podana, če bi bile izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi toženec ob dolžni skrbnosti moral in mogel pričakovati, da bo spornega večera poplavilo prav obravnavani podvoz.

Razpoložljivo dokazno gradivo je sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o tožbenem zahtevku. Okoliščine primera niso terjale izvedbe dokaza z izvedencem (prim. 243. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bi lahko sámo, brez izvedenca, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napolnilo pravni standard dolžne skrbnosti.

Sodišče prve stopnje je kot precedenčni pravni vir pravilno upoštevalo, povzelo in sledilo stališčem iz sodbe VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. Vrhovno sodišče ima kot najvišje sodišče v državi položaj precedenčnega sodišča, v pristojnosti katerega so mehanizmi za zagotavljanje enotne sodne prakse in s tem za zagotavljanje enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). V nadaljnjem razvoju sodne prakse so bila namreč po odločbah Ustavnega sodišča RS in v njih zavzetih stališčih o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov, in upoštevaje nadaljnjo prakso SEU prej sprejeta stališča revidirana in nadgrajena z novimi izhodišči, katerih bistvo je v: - zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; - stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno; - razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani; ter - vzpos

Predlog se zavrne.