10. člen ZJZ

Škodni dogodek - poškodba ahilove tetive. Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Ta pogodba je bila sklenjena dne 19.10.2014 in gre za vrsto (podtip) gostinske pogodbe, ki je kot izpolnitveno ravnanje vsebovala tudi izvedbo koncerta. V okoliščinah konkretnega primera je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varnost njegovih gostov. vsebina pogodbene obveznosti zavarovanca toženke je bila prepoved uporabe steklenic (izročanje gostom pijače v steklenicah) na prireditvenem prostoru. Sodišče druge stopnje ureditev v OZ, določbe o poslovni odškodninski obveznosti, razlaga tako, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko je kršitev pogodbene obveznosti zavarovanca toženke, povzročena po osebi, za katero odgovarja, pomenila poseg v telesno integriteto tožnice (v telo in zdravje) in so nastale tudi t.i. sekundarne posledice, ki so urejene kot pravno priznane vrste nepremoženjskih škod, odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, v skladu z 246. členom OZ, dopustno. Ravnanje oškodovanca (upnika) se načeloma presoja po enakih predpostavkah, kot ravnanje povzročitelja (dolžnika). Ker pa ne obstaja pravilo, ki bi za lastna

Tožnik kot oškodovanec s tožbo uveljavlja neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega je po njegovih trditvah odgovorna zavarovanka. Odgovornost zavarovanke, K.Z.S. - organizatorja kolesarske dirke - pa ostaja pritožbeno sporna.

Zagotavljanje zadostnega števila varnostnikov in rediteljev na javnih shodih in prireditvah je obveznost, ki je ne gre podcenjevati, saj je mogoče le na tak način zagotoviti ustrezno stopnjo varnosti zdravja in življenja udeležencev javne prireditve in tudi udeleženci take prireditve upravičeno računajo, da je obisk take prireditve zanje varen. Zato je nujno potrebno in pravilno, da policija izvaja nadzor nad izvrševanjem določb tega zakona, kot ji to tudi sicer nalaga 36. člen ZJZ. Ko pa se nadzor izvaja, je treba upoštevati, da je ustrezne ukrepe dolžan zagotavljati organizator prireditve in je zato organizator tisti, ki mora izkazati, da so pogoji iz dovoljenja izpolnjeni. Izpovedba, da ni bilo zadostnega števila varnostnikov, ko bi jih moralo biti 20, pomeni, da jih ni bilo 20.

Organizator shoda večjega števila ljudi v zaprtem prostoru odgovarja za škodo le v primeru, če nastane zaradi izrednih okoliščin.

Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Za pogodbe, kot je predmetna, ki se sklepajo pogosto in množično ter v ustni obliki, velja, da njihovo vsebino dopolnjujejo bodisi tipska pravila sorodnih nominatnih pogodb, splošna pravila pogodbenega prava ali drugi avtonomni viri. Razbremenilni razlogi iz 240. člena OZ so zelo strogi. S prodajo pijače v steklenicah na prireditvenem prostoru, njihovem razbijanju, vsled česar so bili na tleh prireditvenega prostora ostanki stekla je zavarovanec toženke kršil 10. člen ZJZ. Ker je bil zato nastanek škodnega dogodka predvidljiv, zelo verjeten, predvsem pa odvrnljiv, se zavarovanec toženke ni razbremenil svoje odgovornosti, zato je podana odškodninska obveznost.

Določitev območja (prostora), kjer je bila prireditev, je stvar konkretnih okoliščin. Organizator prireditve je dolžan zagotavljati red in s tem varstvo udeležencev prireditve le na tem območju. To območje pa v konkretnem primeru lahko ni omejeno le na notranje prostore diskoteke, če so utemeljene navedbe tožnika, da se je prireditev izvajala tudi zunaj diskoteke, kjer so se pekle pice, s tem, da so obiskovalci odnašali pijačo iz lokala.

Glede na določbo 10. člena ZJZ se organizatorju prireditve nalaga dolžnost, da poskrbi za red in prepreči ogroženost zdravja ali življenja udeležencev prireditve, ne more pa se od njega zahtevati, da prepreči kakršenkoli oziroma sleherni napad, saj bi to krivdno odgovornost spremenilo v objektivno.

Javni shodi niso nevarna dejavnost sama po sebi, saj nasilje udeležencev ne izvira iz same narave shoda. Javni shodi naj bi bili predvideno mirni in jih kot take ureja tudi ZJZ (prim. 1. člen ZJZ). Zgolj obstoj večje možnosti sporov oziroma drugih dogodkov, ki ogrožajo javni red in mir, ni okoliščina zaradi katere bi bil mogoč zaključek, da je javni shod nevarna dejavnost. Slednje izhaja tudi iz zgradbe OZ, ki v poglavju „Posebni primeri odgovornosti“ določa kdaj v primeru javnih demonstracij oziroma prireditev gre za objektivno odgovornost, pri čemer to odgovornost veže na primere, ko škodni dogodek povzroči smrt ali telesno poškodbo (156. in 157. člen OZ). Iz navedenega je mogoč zaključek, da v drugih primerih oziroma v primerih, ko med javnimi demonstracijami pride „le“ do premoženjske škode, kot je bilo to v obravnavani zadevi, o objektivni odgovornosti organizatorja in vodje javnega shoda ni mogoče govoriti. V konkretnem primeru je bila posledica škodnega dogodka škoda na stavbi DZ, torej na državnem premoženju. S tem je bil oškodovan organ države (DZ) in s tem država sama. Tožeča stranka kot zavarovalnica zato subrogacijski zahtevek iz 963. člena OZ uveljavlja zoper

V primerih, ko so povzročitelji škode varnostniki, zaposleni pri varnostni službi, ki jo lastnik lokala najame za varstvo reda in miru v lokalu, ni mogoče odškodninske odgovornosti lastnika lokala graditi na določbi 147. člena OZ, ki ureja odgovornost delodajalca za delavca. Za ravnanje varnostnika kot delavca, skladno z novejšim stališčem VSRS, ne moreta odgovarjati dva delodajalca. Pojem delodajalca se presoja strožje, kot so ga pred to odločitvijo presojala višja sodišča, na katera se sklicuje prvostopenjsko sodišče. Odgovornost organizatorja javne prireditve je krivdna. Tožena stranka odgovarja za slabo izbiro zunanjega izvajalca varovanja (culpa in eligendo) ali pomanjkanje skrbnosti pri organizaciji varovanja. Sodišče prve stopnje pa odgovornost spreminja v objektivno, ko navaja, da bi tožena stranka morala izbrati takšno varnostno službo, ki bi preprečila „sleherni“ napad. Pri tem se sklicuje na 10. člen ZJZ, ki pa organizatorju nalaga dolžnost, da poskrbi za red in prepreči ogroženost zdravja ali življenja udeležencev, ne pa da prepreči kakršenkoli oziroma sleherni napad.

Toženi stranki sta solidarna dolžnika, pa tudi če bi bila enotna sospornika, sta še vedno solidarna dolžnika. Okoliščina, da je pravnomočno odločeno o zahtevku zoper enega od solidarnih dolžnikov, drugega ne razbremenjuje obveznosti. Šele s plačilom enega ugasne tudi obveznost drugega solidarnega dolžnika. Drugotožene stranke zgolj dejstvo sklenitve pogodbe ne razbremenjuje odgovornosti za vso morebitno nastalo škodo. Dolžna je namreč zagotoviti pogoje za varovanje zdravja in življenja vseh udeležencev in drugih, med katere spadajo tudi reditelji, česar pa ji zgolj s postavljenimi ograjami ni uspelo.

Tožnica se je poškodovala na koncertu ''hardcore'' skupine, ki ga je organizirala tožena stranka. Zaradi gibanja publike v prvih vrstah jo je stisnilo ob rob odra. Tožena stranka bi morala zaradi pričakovanega načina obnašanja obiskovalcev tovrstnih koncertov poskrbeti za njihovo varnost, z zaščitno ograjo ali varnostniki, ki bi nadzirali gibanje publike. S tem, ko je tožnica koncert spremljala iz prvih vrst (pod odrom), kjer poslušalci posebej intenzivno izražajo navdušenje, je tudi sama pripomogla h nastanku škode. Lahko bi izbrala drugo mesto, saj je kot odrasla oseba mogla oceniti, da je tveganje tam manjše.

Pri izdaji dovoljenja za javno prireditev se pravilnost in zakonitost naravovarstvenega soglasja ne presoja.

Organizator je dolžan organizirati prireditev tako, da je na prireditvi poskrbljeno za red in da nista ogrožena življenje in zdravje udeležencev prireditve. Če gre za večje število udeležencev, mora organizator prireditve zagotoviti rediteljsko službo. Zavarovanka tožene stranke bi se razbremenila odgovornosti za škodni dogodek le v primeru, če bi dokazala, da je poskrbela za red in varnost udeležencev prireditve, pa je kljub izkazani (profesionalni) skrbnosti prišlo do škodnega dogodka.