6. člen ZJZ

Ko Ustavno sodišče presodi, da zakonska določba krši legalitetno načelo, nadaljnja vsebinska presoja podzakonskega akta ni več mogoča, saj nezakonit podzakonski akt ne more imeti nobenih pravnih učinkov. Navedena neustavnost 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB pa učinkuje na vse na njeni podlagi sprejete podzakonske akte. Zato niso nezakoniti (in posledično protiustavni) le odloki, glede katerih je Ustavno sodišče to ugotovilo v 6. točki izreka navedene odločbe, ampak tudi ostali na navedeni zakonski podlagi sprejeti odloki. To v obravnavani zadevi ob upoštevanju učinka razveljavitve izpodbijanih odlokov (7. točka izreka in 108. točka obrazložitve navedene ustavne odločbe) pomeni, da sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ne more uporabiti Odloka/193 (exceptio illegalis), saj je bil sprejet na podlagi navedenih protiustavnih točk prvega odstavka 39. člena ZNB.

Prepoved arbitrarnosti izhaja iz določila 22. člena URS, po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Arbitrarnost pri sprejemanju odločitev pomeni samovoljno odločanje, ki je očitno napačno in brez razumnih pravnih argumentov. Odločba sodišča ali upravnega organa je samovoljna, če bi že na prvi pogled iz nje razbrali, da je bilo o nečem odločeno v očitnem nasprotju z zakonom ali celo brez zakonske podlage ali brez vsakih (razumnih) razlogov. Vsaka napačna razlaga oziroma uporaba zakonske norme sama po sebi ni arbitrarna. Prag za ugotovitev arbitrarnosti mora biti visok, saj bi bila sicer vsaka nezakonita odločba sodišča oziroma upravnega organa, ki je obremenjena s postopkovnimi kršitvami v smislu nejasnih, pomanjkljivih razlogov ali nepravilno uporabo materialnega prava, lahko označena za arbitrarno in kot takšna podlaga za odškodninsko odgovornost države.

Za odgovornost za kaznivo dejanje ne zadošča le objektivno dejstvo, da je storilec s svojim dejanjem povzročil prepovedano posledico, temveč je potrebno tudi, da je njegovo telesno delovanje bilo spremljano z ustreznim kvalitetnim duševnim delovanjem. Potrebna je torej tudi subjektivna komponenta, torej volja. Prepovedi javnih prireditev in/ali zborovanj ni mogoče sprejeti na podlagi časopisnih člankov in televizijskih prispevkov ter komunikacij po spletnih portalih, saj to niso objektivni dokazi, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v uradnem postopku. Potencialna propaganda neke ideologije zato po stališču ESČP ne more biti edini razlog za omejitev, tudi morebitne napovedane proti demonstracije ne morejo biti razlog za prepoved prireditve.

Pravica do pritožbe vsakomur zagotavlja tudi pravico do učinkovitega pravnega varstva, kar izhaja tudi iz 13. člena EKČP. Poseg v to pravico je zato treba presojati po t.i. strogem testu sorazmernosti, kar pomeni, da je poseg dopusten le v primeru, ko je nujen za varstvo pravic drugih, poseg pa tudi ne sme biti prekomeren.

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da o začasni odredbi odloči na podlagi ZIZ. Začasna odredba, izdana na podlagi 32. člena ZUS-1, se po svoji pravni naravi razlikuje od začasnih odredb, ki jih sodišča izdajajo na podlagi 25. poglavja ZIZ (266. člen ZIZ in naslednji) in je namenjena začasnemu ukrepanju pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ) in sicer za zavarovanje denarnih (270. člen ZIZ) ali nedenarnih terjatev (272. člen ZIZ) pod pogoji, ki jih določa sam ZIZ. Skladno s tem so v ZIZ urejeni tudi vsi procesni vidiki in določitve pristojnosti sodišč, da tako odredbo izdajo, zato ureditev ZIZ ne dopolnjuje ureditve po ZUS-1, ki v tem delu pomeni lex specialis.

Kadar pride do posledice zaradi posebnih specifičnih okoliščin, takrat praviloma ni pravno relevantne vzročne zveze. Zato se je treba najprej vprašati, ali se je zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja uresničila prav tista škodna posledica, ki jo je varnostna norma želela preprečiti. Od policije ni mogoče pričakovati, da bi morala vsakič, ko je bila zabava v diskoteki javno oglaševana, določiti potrebno število policistov, ki bi takšno prireditev spremljali le za vsak primer, če bi prireditev presegla tiste prostorske zmožnosti, za katere je bila navedena družba registrirana. Glede na značaj prireditev v diskoteki, bi morala sedma tožena stranka kot profesionalna organizacija naročnika, družbo R., d.o.o., opozoriti, da nima licence za varovanje javnih zbiranj in da za varovanje takšnih prireditev tudi ni usposobljena, oziroma varovanja, ki ga je dejansko izvajala, ne bi smela prevzeti.