160. člen OZ

Tudi če je neposredni vzrok škodnemu dogodku npr. neurje, zaradi katerega odpade del gradbe, se bo imetnik gradbe lahko razbremenil odgovornosti le v primeru, če bo dokazal, da je bila gradba zgrajena v skladu z ustreznimi tehničnimi standardi oz. da je bila strokovno in skrbno vzdrževana.

Tožnica je spornega dne med nekajminutnim odmorom med delovnim časom zapustila proizvodno halo in stopila ven na podest. Ko je tam stala, se je robni del podesta odlomil, v posledici česar je tožnica padla 30 cm nižje in si hudo poškodovala desni gleženj. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da prvo tožena stranka v zvezi s podestom ni zagotovila varnega delovnega okolja. Tožnica ni soprispevala k nastanku škode. Tudi če bi imela namen sestopiti s podesta na pločnik po krajši poti (sodišče prve stopnje je sicer prepričljivo sledilo tožnici, da tega namena ni imela), ne da bi pri tem uporabila stopnice, ji s tem ni mogoče očitati nepazljivega ravnanja, saj se je škodni dogodek zgodil zaradi odloma plošče podesta že pri stanju tožnice na podestu in ne pri sestopanju s podesta. Pa tudi, če bi do odloma plošče prišlo med sestopanjem s podesta na pločnik (ne da bi pri tem uporabila stopnice), ob dejstvu, da je prvo tožena stranka vedela, da delavci na tak način sestopajo s podesta, tega pa ni preprečila, ter ob dejstvu, da takšno sestopanje ne bi pomenilo povečanega tveganja za nastanek poškodb, saj je bila višina sestopa s podesta na pločnik 30 cm, tožnici ne bi bil

Tožnica v tem sporu odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke uveljavlja zaradi kršitve predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu. Ali je bil podest, katerega poškodba je botrovala nastanku škodnega dogodka, ustrezen z vidika varnosti in zdravja delavcev pri delu, bi v svojem mnenju lahko pojasnil le izvedenec s tega področja. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, je onemogočilo tožnici, da dokazuje svoje navedbe o dejstvih in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sama cesta načeloma ni nevarna stvar, takšna pa lahko postane zaradi svojih lastnosti. V obravnavanem primeru je imela cesta na tem delu zaradi slabe gradnje takšne pomanjkljivosti, da udeležencem v prometu ni omogočala varne uporabe. Cesta na tem delu je predstavljala nevarno stvar.

Iz istega dogodka so poplave nastajale v različnih časih, vsaka zase pa je pomenila nov škodni dogodek. Bistveno je, da je bilo očitano škodno ravnanje zaključeno, le njegove posledice so nastajale dlje časa. Zgolj v primeru, da bi (tudi) škodno ravnanje trajalo dlje časa, bi šlo za kontinuirano nastajanje škode, zaradi česar zastaranje ne bi začelo teči.

Za škodo, ki nastane s tem, da se poruši ali odpade del gradbe, je odgovoren imetnik gradbe, razen če dokaže, da dogodek ni posledica pomanjkljive kakovosti gradbe in da je storil vse, da bi odvrnil nevarnost (160. člen OZ). Za uporabo navedene določbe je torej odločilna presoja, kaj (za)obsega pojem „gradba“ in ali je obravnavni objekt mogoče subsumirati pod ta pravni pojem.

Na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice ali vsaj pravice uporabe na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu. Če za zgrajene objekte ob izdaji sodbe ni obstajalo veljavno gradbeno dovoljenje, so objekti, zgrajeni na zemljišču v družbeni lasti, imeli lahko zgolj položaj začasnih objektov in s tem pravno naravo, ki je izenačena s pravno naravo premičnine. Zato ima sicer dobroverni graditelj sodno varstvo pred posegi ali zahtevki drugih, ne pa tudi pravice do vpisa lastninske pravice na takšnih zgradbah. Neizvršljivi zahtevki niso utemeljeni.

Povprečno skrben človek ne more pričakovati, da bo v gostinskem lokalu nanj padel omet, če lokal posluje.