156. člen ZPP

Toženka je bila na narok povabljena z vabilom na zaslišanje in pravilno opozorjena, da bo sodišče lahko, če se sodnemu vabilu ne bo odzvala, odločilo, da bo zaslišana samo stranka, ki je prišla na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Toženka je torej imela pravico na naroku prisostvovati kot stranka, ne glede na to, ali je bila na naroku prisotna njena pooblaščenka, iz poteka postopka pa je razvidno, da je v postopku bila zaslišana, torej je imela interes in pravico izpovedati svoj pogled na sporno razmerje. Tudi iz tega razloga so bili stroški za njen prihod na narok potrebni stroški.

Pri nepravi spremembi tožbe je enotno tudi stališče sodne prakse, da se zastaranje kasneje zvišanega zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka. Spremenjen oziroma obruten del tožbenega zahtevka tako ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen OZ). Upoštevaje navedeno je toženka neutemeljeno ugovarjala tudi zastaranje zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od s spremembo tožbe povečanih glavnic, pri čemer pa je ta ugovor neutemeljen že zato, ker je tožnik plačilo zakonskih zamudnih obresti ves čas, torej tudi s spremembo tožbe zahteval zgolj od neto zneskov.

Sodišče prve stopnje je pravilno skladno s tretjim odstavkom 188. člena ZPP postopek ustavilo zaradi umika tožbe. Štelo je, da je tožnik umaknil tožbo zaradi sklenitve izvensodne poravnave takoj, ko je toženka z njo izpolnila zahtevek, zato toženki na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP ni dolžan povrniti stroškov postopka. Ker toženkini stroški, ki so ji nastali po umiku, niso stroški, ki bi ji nastali po tožnikovi krivdi ali naključju, ki se mu je primerilo (prvi odstavek 156. člena ZPP), jih tožnik ni dolžan povrniti.

Pravdni stranki sta z izvensodno poravnavo uredili sporna vprašanja tega spora, tudi glede stroškov postopka, zaradi česar je tožnik (skladno z določili te poravnave) tudi umaknil tožbo. Iz III. točke te poravnave tako ne izhaja, da bi moral tožnik povrniti toženki stroške postopka.

V kolikor bi namreč tožnik tožbo umaknil takoj po izpolnitvi tožbenega zahtevka, bi bil upravičen do povračila nastalih pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških pravdnega postopka ni bilo dolžno upoštevati vsebine arbitražnih odločb. Iz izrekov arbitražnih odločb namreč ni razvidno, da bi arbitraža odločila tudi o stroških pravdnega postopka. Učinek pravnomočnosti arbitražnih odločb za izpodbijano stroškovno odločitev ni pomemben.

Osrednja osebnost pravice do stikov je otrok, in njegova konkretna korist je najvišje, odločilno merilo za vse odločitve o stikih. Ko gre za družinsko zadevo, je torej glavno vodilo tudi v izvršilnem postopku največja korist otroka. Glede na navedeno mora torej tudi izvršilno sodišče, ko izvršuje sodno odločbo (o stikih), presojati, če so podani razlogi, ki kažejo na to, da izvršba ne bi bila v korist otroka in v takem primeru je mogoč odstop od izvršitve skladno z izvršilnim naslovom.

Upnik, ki prijave ni podal tako, kot je treba, terjatve sicer ne bo izgubil, vendar je po nepotrebnem povzročil pravdo, da se ugotovi, da je resnični imetnik terjatve. Zato glede povrnitve stroškov ne more veljati pravilo, da je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, kdor v pravdi zmaga, temveč načelo krivde, katerega poseben izraz je določba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. V tej zadevi pa ta določba ne pride v poštev ne po njenem zapisu (po citiranem četrtem odstavku pravdni stroški bremenijo upnika v postopku za ugotovitev njegove terjatve) ne po njenem smislu. Na to pravdo je bil napoten stečajni upravitelj, ker toženkina terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Če iz toženkine prijave terjatve ne bi bilo spoznatno, kaj konkretno hoče, zakaj in zakaj ravno toliko, ne bi imelo nobenega smisla stečajnega upravitelja napotiti, da iztoži, da ne obstaja terjatev, za katero se po definiciji (tj. zaradi pomanjkljive prijave, gl. zg.) dobro ne ve, kaj sploh je. Če bi šlo res za slednjo situacijo, bi bila na pravdo napotena toženka, in če bi v njej zmagala, bi vseeno morala pokriti tožnikove pravdne stroške.

Sklenitev stavkovnega sporazuma ne pomeni izpolnitve zahtevka, prav tako predlagatelj ne zatrjuje, da bi se z nasprotno udeleženko v stavkovnem dogovoru dogovoril, da vsaka stranka krije svoje stroške kolektivnega delovnega spora.

Ker odločitev o povrnitvi stroškov postopka temelji na prvem odstavku 158. člena ZPP in ne na načelu krivde (156. člen ZPP), so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.

Predlagatelj niti v umiku predloga niti v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso pomembni.

Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka (nasprotni udeleženec) izpolnila zahtevek. Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso relevantni.

Zatrjevano dejstvo, da sta stranki sklenili stavkovni sporazum in da je izpodbijani akt prenehal veljati, ne pomeni izpolnitve zahtevka.

Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila.

Predlagatelj je z zahtevkom, kot ga je uveljavljal s predlogom, zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev splošnega akta nasprotne udeleženke. V umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, kar pa ne pomeni izpolnitve zahtevka.

V pojem zakrivljenega ravnanja v obravnavanem primeru spada opustitev plačila potrebnega zneska za izvedbo dokaza z izvedencem v ponovljenem postopku, potem ko je tožnica v pritožbenem postopku dosegla razveljavitev prvotne sodbe izključno zaradi graje, da je bila opuščena izvedba tega dokaza v prvem sojenju.

Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške, razen če je tožbo (predlog) umaknila takoj, ko je nasprotna stranka izpolnila zahtevek. Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. V umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, kar pa ne pomeni izpolnitve zahtevka.

Predlagatelj v umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, vendar to ne pomeni izpolnitve zahtevka. Predlagatelj niti ne navaja vsebine stavkovnega sporazuma, oziroma ne navaja, da bi se z nasprotno udeleženko v njem dogovoril glede izpolnitve zahtevka ali glede plačila stroškov tega sodnega postopka. Ker sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, so nepomembne pritožbene navedbe o tem, da stroški niso nastali po krivdi predlagatelja. Postopek v kolektivnem delovnem sporu ni nepravdni postopek, zato se določbe ZNP-1 v tem sporu ne uporabljajo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o stroških postopka na podlagi tožnikovega stroškovnika. Tožnik je v nasprotju z Odvetniško tarifo v stroškovniku priglasil odvetniške storitve, kar so toženci utemeljeno izpodbijali in s pritožbo uspeli, zato so na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 156. člena ZPP upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso relevantni. Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.