VSL sklep I Cp 2934/2016

I. Predlog prvo toženca za prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o (ne)ustavnosti Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) se zavrne.

II. Pritožbeni postopek se nadaljuje.

III. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Stroški tega pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 6.10.2016:

- kot neutemeljena zavrnilo ugovora tožencev zoper sklep V P 1758/2016 z dne 19.8.2016 in začasno odredbo obdržalo v veljavi (I. točka izreka),

- zavrnilo predlog za prekinitev postopka in začetek postopka ustavne presoje (II. točka izreka).

2Zoper sklep sta se pritožila ob toženca.

3Prvo toženec se pritožuje zaradi zmotne (nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ugovoru zoper začasno odredbo v celoti ugodi ter posledično sklep o začasnem zavarovanju v celoti razveljavi (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani, sploh pa jih sodišče tudi ni presojalo. Ne držijo navedbe sodišča, da za izdajo začasne odredbe v postopkih po ZOPNI zadostuje že in zgolj izpolnitev pogojev v skladu z določili ZIZ. Pritožba navaja kaj, določa drugi odstavek 28. člena ZOPNI. Izpolnjeni morajo biti pogoji za začasno zavarovanje, kot jih določa tako 20. člen ZOPNI kot tudi 272. člen ZIZ. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zakonskih pogojev po 20. členu ZOPNI. S tem, ko se šele sedaj opredeljuje do zahtevanih pogojev za začasno zavarovanje, je bila pritožniku kršena pravica do kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Kršena mu je bila pravica po 22. in 23. členu Ustave RS. Prvostopenjsko sodišče se ni ustrezno opredelilo do pogojev za izdajo začasne odredbe po 20. členu ZOPNI. Ne drži, da ni sporno, da premoženje, ki je predmet predloga za začasno zavarovanje, ni predmet zavarovanja odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek. Glede verjetnosti terjatve v zvezi z nezakonitostjo dokazov se pritožba sklicuje na prvi odstavek 18. člena ZOPNI. Upoštevaje datum vložitve tožbe in predloga za odreditev začasnega zavarovanja bi bilo potrebno ugotoviti, da bi morala biti finančna preiskava na podlagi prvega odstavka 18. člena ZOPNI v povezavi z drugim odstavkom 17. člena istega zakona z odredbo ustavljena. Na podlagi petega odstavka 18. člena ZOPNI bi se vsi drugi podatki, zbrani v okviru ustavljene finančne preiskave, v roku enega meseca od izteka trimesečnega roka določenega v tretjem odstavku 18. člena omenjenega zakona morali uničiti (pritožnik se sklicuje na odločbo VSRS I Up 77/2015 z dne 30.3.2016). Argumenti (navedbe) sodišča prve stopnje, da določila 18. člena ZOPNI v predmetni zadevi niso uporabljiva, so neutemeljeni. Pritožba navaja, kaj določa prvi odstavek 18. člena ZOPNI. Finančno preiskavo je potrebno absolutno ustaviti. In če tega tožnica ni storila, je s tem kršila omenjeno določbo. Pritožnik omenja določilo 29. člena ZOPNI. Ni moč spregledati, da omenjeni zakon predstavlja pomemben poseg v ustavno varovano lastninsko pravico kot tudi v druge pravice strank, ki se znajdejo v takšnih postopkih. Ker tega tožnica ni storila, je kršila določilo 18. člena ZOPNI. Zato so vsi dokazi, ki jih je priložila tožbi, nezakoniti. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj določata 22. in 2. člen Ustave RS. Tožničina terjatev tako ni izkazana niti z verjetnostjo, saj sploh ni izkazana. Glede vprašanja ex lege prenehanja zavarovanj opozarja na določbo 23. člena ZOPNI. Tožnica bi morala predmetno tožbo oziroma vsaj predlog za začasno zavarovanje vložiti najkasneje v roku dveh mesecev od zaključka finančne preiskave (torej najkasneje do 2.12.2015), česar pa ni storila. V takšnih primerih je na podlagi četrtega odstavka 23. člena ZOPNI potrebno, da sodišče, ki je začasno zavarovanje odredilo, izda sklep o prenehanju takšnega zavarovanja. Pritožnik se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Kopru v zadevi II Kp 59070/2013 z dne 29.4.2016 in njeno vsebino. Sodišče navaja, da je posledica nevloženega predloga za začasno zavarovanje, kot to določa 23. člen ZOPNI, ex lege prenehanje začasnih zavarovanj (s čimer se pritožba strinja), a hkrati takšnemu zaključku ne sledi. Glede pogojev za vložitev tožbe (začasne odredbe) pritožba navaja, kaj določata prvi in drugi odstavek 26. člena ZOPNI. V njem navedene priloge predstavljajo z zakonom določene obvezne priloge, ki so nujne, da bi sodišče tožbo sploh lahko obravnavalo in kot takšne predstavljajo tudi procesno predpostavko za njeno vložitev. Pisno poročilo o finančni zadevi je sicer priloženo tožbi, a ga ni moč upoštevati, saj bi moralo biti že zdavnaj uničeno. Sodne odločbe o začasnem zavarovanju odvzema premoženja prav tako niso priložene tožbi, saj sploh ne obstajajo. Ne držijo zaključki, da rok za vložitev tožbe za odvzem premoženja nezakonitega izvora ni določen. Določajo ga 17., 18. in 23. člen ZOPNI. Nelogičen je zaključek sodišča, da se samo, če tožba sploh ni bila vložena, torej niti v času trajanja finančne preiskave niti enkrat po njenem zaključku, šele tedaj finančna preiskava ustavi, dokazi, pridobljeni v njej, pa uničijo. Poudarja, da je po zakonu finančna preiskava tajna. Ker gre za takšne postopke, je jasno, da bi bilo v nasprotju s človekovimi pravicami in ustavno zagotovljenimi svoboščinami, če bi se podatki o njih hranili za nedoločen čas. Gre najmanj za kršitev 2., 22., 23. in 24. člena Ustave RS. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj določa 180. člen ZPP oziroma kaj določa ZOPNI, da je potrebno priložiti tožbi. Če ta ne vsebuje vsega, kar je treba, jo je potrebno tožbo zavreči. Stališče zavzeto v pravnem mnenju Ministrstva za pravosodje z dne 18.3.2014 na to ne more vplivati, saj slednje za pravno svetovanje ni pristojno. Tožbi je potrebno priložiti tudi zapisnik iz drugega odstavka 17.a člena ZOPNI, kar je nenazadnje posledica odločitve Ustavnega sodišča U-I-203/14 z dne 3.12.2015. Poudarja, da mora biti vabilo ustrezno vročeno, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Ne drži, da naj bi se prevzemu vabila izmikal in da posledično na narok ni pristopil. Vročitev vabila na narok po 17.a členu ZOPNI ni bila pritožniku nikoli opravljena. Šlo naj bi za kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS. Glede na s strani tožnice predloženo kuverto naj bi šlo za vročanje skladno z določili ZKP, ki ga je izvajalo Specializirano državno tožilstvo RS. Pritožnik se sklicuje na določbe 118. in 119. člena ZKP ter poudarja, da do osebne vročitve ni prišlo. Ker mu nikoli ni bila dana pravica do izjave po 17.a členu ZOPNI, je potrebno tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavreči. Poudarja, da je imel nerazumno kratek rok za ugovor zoper začasno zavarovanje, zaradi česar se je do zatrjevanega nesorazmerja, ki ga je v ugovoru izrecno prerekal, lahko opredelil zgolj v smislu, da se tožnica ni držala niti datumov obsega preiskave niti ni predložila vseh podatkov niti ni ustrezno upoštevala plačila davka (s strani A. A.) niti ni ustrezno upoštevala njegovih dohodkov. Tožnica je v spis predložila podatke, ki ne obsegajo celotnega obdobja finančne preiskave. Če so bila v pravnomočno končanem postopku davčno inšpekcijskega nadzora nad A. A. ugotovljena presežna sredstva v višini 159.254,32 EUR, to kvečjemu pomeni, da so bili davki plačani in da ne gre za nezakonito pridobljeno premoženje. Sicer pa je izračun razkoraka pri tožencu (točka III.3. tožbe) že na prvi pogled napačen. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi tožnica zatrjevala na 8. strani tožbe (spodnja tabela). Ni moč spregledati, da slednja sama navaja, da pri tožencu tudi davčni inšpekcijski postopek ni pokazal nobenih nepravilnosti. Zato pri njem ne more iti za premoženje nezakonitega izvora. Domneva, kot je zapisana v ZOPNI, govori o očitnem nesorazmerju med obsegom premoženja in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke. Dohodki, ki so že zmanjšani za plačani davek, pa so zakoniti dohodki. Celoten namen omenjenega zakona je namreč v tem, da se išče premoženje, za katerega davki niso plačani. Ne gre spregledati tožničinih navedb, ki v okviru pojasnjevanja uporabljene metode (točka III.2. tožbe), navaja, da nesorazmerje predstavlja tisti del prirasta premoženja, ki ga je preiskovanec ustvaril v določenem obdobju in za katerega v postopku ni uspel dokazati, da izvira iz obdavčenih dohodkov. Glede parcel, ki so predmet zavarovanja, oziroma razlogov za dopustitev zavarovanja na njih prvostopenjski sklep ne vsebuje nobenih razlogov (podana naj bi bila kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica v smislu svojega predloga zavarovanja na parcelah ne ponudi nobene trditvene podlage. Poleg tega so le-te predmet le podrednega tožbenega zahtevka. Opozarja na sodno prakso (in sicer VSM sklep I Ip 46/2014 z dne 14.3.2014 in VSL I Cp 3157/2013 z dne 27.11.2013), v skladu s katero mora biti nevarnost izkazana konkretizirano. Takšne konkretizacije prvostopenjsko sodišče ne pojasni. Navedbe sodišča prve stopnje, da bi brez izkazanih ukrepov zavarovanja prvi toženec lahko razpolagal s premoženjem, ne vzdržijo zahtevane presoje po ZIZ. Potrebno je izkazati (konkretno) nevarnost skrivanja, odtujitve, uničenja ali drugega razpolaganja s premoženjem. Poudarja, da je ZOPNI v neskladju z Ustavo RS in da je zato potrebno prekiniti predmetni postopek ter zadevo odstopiti v reševanje Ustavnemu sodišču RS. To naj na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču naredi instančno sodišče. Poudarja, da je v dveh podobnih postopkih, ki se vodita na podlagi določb ZOPNI, že prišlo do prekinitve postopka. S spletne strani Ustavnega sodišča RS pa izhaja, da je v reševanju kar 11 zadev, ki se nanašajo na presojo ustavnosti posameznih določil ZOPNI in zakona kot celote.

4Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

5Drugo toženka stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sklepa z dne 19.8.2016 in z dne 6.10.2016 v celoti razveljavi. Sodišče naj bi pod točko 2 in kasneje v obrazložitvi storilo kršitev določila 3. točke 388. člena ZPP. Na dejansko podlago je pri svoji presoji napačno uporabilo materialno pravo, ki je posledično privedlo do napačne vsebinske odločitve. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj naj bi sodišče prve stopnje presodilo pod 16. točko in kaj v 1. točki 9. člena določa ZOPNI. Sklep z dne 6.10.2016 je imenovan sklep za začasno zavarovanje, zaradi česar je jasno da gre za začasno zavarovanje, o katerem govori 9. člen ZOPNI, ki je v razmerju do ZPP specialni predpis. Iz 9. člena ZOPNI izhaja, da se za začasno zavarovanje smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek, če ni z zakonom določeno drugače. Pritožba omenja, kaj določa 25. člen ZOPNI. Sodišče je predlog za začasno zavarovanje vsebinsko presojalo po napačni pravni podlagi. Prav tako o pritožbi ni odločalo pristojno sodišče. O njej bi moralo odločati instančno sodišče, in sicer Višje sodišče v Ljubljani. Da je njeno stališče pravilno, izhaja iz same nomo-tehnične umestitve petega poglavja zakona ZOPNI, kjer se nahaja 35. člen. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj omenjeni člen določa. ZOPNI napotuje na ZIZ samo v primeru, ko je sodišče (torej Okrožno sodišče v Ljubljani) ob upoštevanju določil ZOPNI odločilo o začasnem zavarovanju. Zgolj za izvršitev začasne odredbe (in ne za vsebinsko presojo utemeljenosti začasnega zavarovanja) se smiselno uporabljajo določila ZIZ, kar izhaja že iz 1. člena ZOPNI. V postopku odločanja o začasnem zavarovanju odvzema po določilu 7. člena ZOPNI Okrožno sodišče v Ljubljani ni bilo ne stvarno in ne krajevno pristojno. Postopek finančne preiskave je vodilo Okrožno državno tožilstvo v Mariboru, ki je bilo pristojno za predkazenski in kazenski postopek. Pristojno sodišče bi lahko bilo edino Okrajno sodišče v Mariboru, kakor izhaja iz odredbe za izvedbo finančne preiskave z dne 2.4.2014. Iz predloga za odreditev začasnega zavarovanje SDT Ljubljana z dne 16.8.2016, ki je opisan v predlogu pod točko VIII. tožbe, nikjer ne izhaja predlog za vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo. Pritožnica omenja, kaj določa 273. člen ZIZ. Predlagatelj v okviru trditvene dolžnosti ni predlagal oziroma zahteval tudi vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiški knjigi. V skladu z 2. členom ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker tožnik ni izrecno (jasno) zahteval vpisa oziroma vknjižbe, je sodišče odločalo brez predloga tožeče stranke. Tožnica prav tako ni navedla, po kateri točki ZIZ pravzaprav predlaga odreditev začasnega ukrepa. Nevarnost, kot to zatrjuje SDT Ljubljana pod točko VIII. tožbe, sploh ni podana (in sicer objektivna realna nevarnost za onemogočitev in otežitev odvzema nepremičnine). Zgolj sama možnost pa za sklep o obstoju verjetne nevarnosti ne zadostuje. V kolikor bi B. B. imel v resnici namen kogarkoli oškodovati, bi nepremičnine ne prenašal na svoje družinske člane. Razlogovanje sodišča in tožnice, po katerem bi bilo teoretično možno tožbo vložiti tudi v roku 50-ih let po končani finančni preiskavi, je pravno zmotno. Pritožba se sklicuje na določilo 345. člena OZ. Ker takšnega roka očitno v ZOPNI ni, se uporabljajo splošne določbe o zastaranju, ki so določene v OZ. Upoštevaje, da na podlagi določila 366. člena OZ zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, je jasno, da so vsi zahtevki, ki datirajo pet let, preden je bila vložena tožba, zastarani, saj jih je imel tožnik po dne 30.5.2012 pravico uveljavljati. Zahtevek tožeče stranke je očitno neutemeljen, saj je v nasprotju z določilom 155. člena Ustave RS. ZOPNI je začel veljati dne 29.11.2011, uporabljati pa se je začel 30.5.2012. Finančna preiskava zajema celotno obdobje v letih 2005 in prej, torej pred tem, kot je omenjeni zakon sploh pričel veljati.

6Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe. Prvo toženec pa je v odgovoru izrazil strinjanje s pritožbo.

7Pritožbi sta neutemeljeni.

V zvezi s pritožbo prvo toženca:

8Pritožbeni preizkus je posebna (samostojna) faza pravdnega postopka, zaradi česar zgolj sklicevanje na trditve (glede neskladja ZOPNI z ustavo), podane v postopku na prvi stopnji, ne zadostuje. Tudi sicer je že sodišče prve stopnje v točkah 48. - 56. obrazložitve izpodbijanega sklepa obširno odgovorilo na njegove pomisleke. Pritožba tem razlogom ustrezno (konkretno) ne oporeka. Sama okoliščina, ki jo prvo toženec v pritožbi obrazloženo izpostavlja, in sicer v katerih zadevah naj bi bil zaradi presoje ustavnosti določb ZOPNI(1) postopek prekinjen oziroma koliko zadev, ki se nanašajo na presojo ustavnosti omenjenega zakona (oziroma njegovih določb), naj bi bilo pred Ustavnim sodiščem RS v reševanju, pa ni (zakonski) razlog,(2) zaradi katerega bi moralo priti tudi do prekinitve predmetnega postopka. Zato njegovemu predlogu po prekinitvi postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o (ne)ustavnosti ZPONI ni bilo moč slediti oziroma ga je bilo potrebno zavrniti. Hkrati je to sodišče sklenilo, da se ta pritožbeni postopek takoj nadaljuje.

9V konkretnem primeru so podani vsi zakonsko predvideni pogoji za (s strani tožnice) predlagano začasno zavarovanje premoženja nezakonitega izvora, ki jih je sodišče prve stopnje hkrati natančno (konkretno) in posledično prepričljivo obrazložilo.

10Ker je bilo obravnavano začasno zavarovanje predlagano (šele) v sami tožbi, je bilo dolžno sodišče prve stopnje pogoje za ugoditev takšnemu predlogu presojati zgolj v skladu z 28. členom ZOPNI, ki se v drugem odstavku jasno sklicuje na uporabo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje (torej na ZIZ(3)). Upoštevaje, da se 20. člen ZOPNI nanaša na obdobje pred vložitvijo tožbe (v skladu s 26. členom ZOPNI), v njem za začasno zavarovanje določeni pogoji v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev, zaradi česar so (vsi) očitki,(4) češ da se sodišče prve stopnje že v samem sklepu o začasni odredbi do zakonskih pogojev po 20. členu ZOPNI ni opredelilo, brezpredmetni.

11V točkah 32 do 37 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje izčrpno in hkrati prepričljivo pojasnilo, zakaj prvo toženčevo zatrjevanje nezakonitosti dokazov ni utemeljeno. Glede tega je (med drugim) upravičeno opozorilo, da govori peti odstavek 18. člena ZOPNI o uničenju podatkov, zbranih v okviru finančne preiskave, ki je bila ustavljena. Finančna preiskava pa se z ozirom na prvi odstavek 18. člena istega zakona ustavi v posledici sprejete odredbe, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo. V zvezi s pomenom prvega odstavka 18. člena ZOPNI nadalje prepričljivo zaključuje,(5) da omenjeni zakon (prekluzivnega) roka za vložitev tožbe (v skladu s 26. členom ZOPNI) nikjer ne določa.(6) Prav tako je upravičeno opozorilo, da bi bila možnost po izteku finančne preiskave vložiti (zgolj) tožbo brez podatkov oziroma ugotovitev, do katerih je ta pripeljala (in ki so za takšno vložitev seveda vsebinsko ključni), nelogična.(7) Poleg tega je tožnica že v odgovoru na ugovor pojasnila(8) tudi, da tožbe takoj po končani finančni preiskavi ni vložila zaradi izvedbe narokov po 17. a členu ZOPNI. Tega naroka pa naj ne bi bilo možno izpeljati zaradi razlogov na strani prvo toženca, in sicer (zatrjevanega) izmikanja vročitvi vabilu na narok, v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje natančno v 41. in 42. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa podalo konkretizirane ugotovitve.(9) Pritožbeno naziranje, da zaradi svoje jasnosti določilo 18. člena ZOPNI ne potrebuje nobene nadaljnje razlage, ni prepričljivo. Tudi omenjeno določbo je potrebno (kot vse ostale) razlagati (razumeti), ne le glede na ostale določbe omenjenega zakona, ampak tudi upoštevaje njegov namen oziroma namen institutov, ki jih vzpostavlja. Ker pritožnikovemu navajanju,(10) da naj bi bili (s strani tožnice) predloženi listinski dokazi nezakoniti, ni moč slediti, to velja tudi za njegov (posledičen) zaključek, da tožničina terjatev ni izkazana niti z verjetnostjo (češ da sploh ni izkazana).

12Zakaj pritožnikovo sklicevanje na določbo 23. člena ZOPNI za konkretni primer ni prepričljivo, je v 35. in 36. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno (in izčrpno) pojasnilo že sodišče prve stopnje. Določba prvega odstavka 23. člena ZOPNI, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša namreč (zgolj) na prenehanje začasnih zavarovanj, ki so bila odrejena že v fazi pred vložitvijo tožbe za odvzem nezakonitega izvora oziroma v fazi finančne preiskave (20. člen ZOPNI) in do katerega pride po samem zakonu, če takšna tožba v rokih iz prvega in drugega odstavka omenjenega člena ni vložena. Ni pa v 23. členu(11) ZOPNI (kot poskuša prepričati pritožba) uokvirjen rok, v katerem je takšno tožbo dopustno vložiti.(12) Takšnega roka (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) ZOPNI ne določa.(13) Če bi zakonodajalec tak rok v omenjenem zakonu nameraval določiti, bi to nedvomno storil jasno (izrecno). Ker tega ni storil in ker gre pri tem za ukrep civilno-pravne narave,(14) je potrebno upoštevati splošne določbe civilnega (obligacijskega) prava o rokih, v katerih je moč zahtevke uveljavljati.(15) Z ozirom na to, da je predmet tega pritožbenega preizkusa pravilnost (zakonitost) začasnega zavarovanja, ki je bilo odrejeno v pravdnem postopku, je pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevaje določbo 23. člena ZOPNI(16) sprejeti sklep, da so predlagana zavarovanja prenehala, očitno neutemeljeno.

13Na napačnost pritožnikovega naziranja v zvezi z drugim odstavkom 26. člena ZOPNI, češ da v njem predvidene priloge tožbe predstavljajo procesno predpostavko za njeno vložitev,(17) je prav tako (v okviru 39. točke obrazložitve) v celoti pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Pritožnik zgolj z vztrajanjem pri svojih trditvah v pravilnost zaključkov (razlogov) sodišča prve stopnje ne vzbudi nobenega pomisleka. Zakaj predložitev sodne odločbe o začasnem zavarovanju oziroma zapisnika iz drugega odstavka 17.a člena ZOPNI ne predstavlja (procesne) predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe (v smislu 180. člena ZPP(18)), je sodišče prve stopnje obširno in hkrati prepričljivo pojasnilo v 39. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Enaka ugotovitev pa velja tudi glede zaključka oziroma razlogov sodišča prve stopnje (glej 40. - 42. točko obrazložitve), zakaj tožnica zaradi razlogov na strani prvo toženca (in sicer zaradi (domnevnega) izmikanja pri poskusu vročanja vabila) zapisnika iz drugega odstavka 17.a člena ZOPNI o njegovi izjavi (niti) ni mogla predložiti.(19) Razlogi, da naj bi bilo zatrjevanje o nemožnosti vročitve pisanja neutemeljeno že zaradi njegovega statusa javne osebnosti, njegovih nekdanjih funkcij, stalnega prebivališča in zaposlitve, sami za sebe ne prepričajo. Pojasnjevanje, da bi mu moralo biti vabilo (osebno) vročeno skladno s 118. in 119. členom ZKP(20) in zakaj (oziroma iz česa izhaja) mu ni bilo, pa ni le neprepričljivo,(21) ampak prvenstveno (nedopustno) novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Iz omenjenih razlogov pritožbenemu zaključku, češ da bi bilo potrebno zaradi ne-predložitve takšnega zapisnika tako tožbo kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavreči, ni moč slediti. Z njimi pa je (kot je v 44. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo že sodišče prve stopnje) povezana tudi neutemeljenost njegovega očitka o nerazumno kratkem roku za ugovor zoper začasno zavarovanje. Pritožbeno vztrajanje pri dosedanjih trditvah, na katere je bilo ustrezno (obrazloženo) odgovorjeno že v izpodbijanem sklepu, v zaključke sodišča prve stopnje ne vzbudi nobenega dvoma. Trditev, da je tožnica v spis vložila podatke, ki ne obsegajo celotnega obdobja finančne preiskave, ni konkretizirana, medtem ko je (obširno) pojasnjevanje, zakaj naj bi bil izračun razkoraka pri njem (točka III.3. tožbe) napačen, ter da naj bi bil glede premoženja, ugotovljenega pri njegovi nekdanji ženi, davek plačan in da zato ne gre za nezakonito pridobljeno premoženje, (nedopustno) novo in posledično neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi sicer ZOPNI v 5. členu okoliščine, ali gre za premoženju nezakonitega izvora, ne povezuje z vprašanjem plačanih davkov, ampak z vprašanjem, ali je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način.(22)

14Neutemeljeno je nadalje pritožbeno navajanje, da prvostopenjski sklep ne vsebuje nobenih razlogov za dopustitev zavarovanja glede parcel oziroma da tožnica (v predlogu) v tem oziru ni podala nobene trditvene podlage. Na te očitke je v 46. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa v celoti (in pravilno) odgovorilo že sodišče prve stopnje.(23) Pritožnik tem razlogom konkretno sploh ne oporeka, medtem ko zgolj z vztrajanjem pri dosedanjih navedbah v pravilnost le-teh ne prepriča. Sodišče prve stopnje drugega za izdajo začasne odredbe potrebnega pogoja ne vidi le v nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ampak prvenstveno v obstoju predpostavke neznatne škode (tretji odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ), ki je v sklepu z dne 19.8.2016 tudi ustrezno (konkretno) pojasnjena. Ker pritožnik tem zaključkom (konkretno) ne oporeka, njegovi očitki v zvezi z neustrezno izkazano (pojasnjeno) nevarnostjo za presojo pravilnosti (zakonitosti) odločitve sodišča prve stopnje niso odločilni.

V zvezi s pritožbo drugo toženke:

15Pritožbeno navajanje (ob sklicevanju na 9. in 25. člen ZOPNI), da bi bilo potrebno v obravnavani zadevi začasno zavarovanje obravnavati po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek, in da je sodišče prve stopnje za to presojo uporabilo napačno pravno podlago, je zmotno. Ne le, da obe določbi ZOPNI, na kateri se sklicuje pritožnica, predvidevata, da pride uporaba določb zakona, ki ureja kazenski postopek (torej ZKP), v poštev, če s samim zakonom (torej ZOPNI) ni določeno drugače, ampak je tudi iz njune uvrstitve v samem zakonu razvidno, da se nanašata na fazo pred vložitvijo tožbe oziroma začetkom postopka odvzema premoženja nezakonitega izvora (IV. poglavje ZOPNI). V tej (kasnejši) fazi postopka pa je potrebno (kot je bilo to poudarjeno že v 9. točki obrazložitve predmetnega sklepa) pogoje za začasno zavarovanje (kakor je to v konkretnem primeru pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje) presojati upoštevaje 28. člen ZOPNI, ki pa se v drugem odstavku jasno sklicuje na uporabo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje (torej na ZIZ).(24) Z ozirom na omenjeno določbo je pritožbeni zaključek, podan ob sklicevanju na vsebino prvega in drugega odstavka 35. člena ZOPNI, da navedeni zakon na (smiselno) uporabo določb ZIZ napotuje samo glede izvršitve začasne odredbe, neprepričljiv. Iz istega razloga so zmotni tudi vsi pritožbeni pomisleki v zvezi s pristojnostjo sodnice, ki je dne 19.8.2016 izdala sklep o začasnem zavarovanju, odločiti o ugovoru (pravnem sredstvu) zoper takšno odločitev. V skladu s 54. členom v zvezi z 239. členom ZIZ (ki ga je, kot je bilo poudarjeno, potrebno v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZOPNI v konkretni zadevi upoštevati(25)) je bila takšna njena pristojnost nedvomno podana. Očitno napačno je (ob sklicevanju na določbo tretjega odstavka 7. člena ZOPNI) pritožbeno navajanje o stvarni in krajevni nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani za odločanje o začasnem zavarovanju. Ker je bilo v konkretnem primeru zavarovanje (ki je tudi predmet tega pritožbenega postopka) predlagano skupaj s tožbo (s katero se začne pravdni postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora – glej 26. člen ZOPNI), je za presojo pristojnosti relevantna določba četrtega (in ne tretjega) odstavka 7. člena ZOPNI, ki predvideva pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani. Upoštevaje, da gre (že) za (pravdni) postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora, je brezpredmetno pritožbeno pojasnjevanje, kateri organ je vodil postopek finančne preiskave oziroma katero sodišče bi moralo biti za odločitev pristojno v (pred)kazenskem postopku.

16Pritožničina navedba, da naj bi sodišče prve stopnje v sklepu z dne 6.10.2016 potrdilo njeno navedbo, da naj bi tožnica kot začasno odredbo predlagala le „odreditev začasnega zavarovanja premoženja nezakonitega izvora“ s prepovedjo odtujitve in obremenitve tožencema lastnih nepremičnin, ne drži. Sodišče prve stopnje je v okviru 20. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa (zgolj) pravilno pojasnilo, da glede na vsebino 2. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ trditvena podlaga za odreditev vpisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo ni potrebna. Iz same tožbe oziroma predloga za odreditev začasnega zavarovanja, ki sta bila v predmetnem postopku skupaj vložena (glej 27. stran omenjene vloge - list. št. 14), pa jasno izhaja, da je tožnica predlagala tudi zaznambo (predlagane) prepovedi v zemljiški knjigi. Pri tem se prepoved odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi zaznamuje in ne vknjiži, kot to napačno navaja pritožba.(26) Pritožbenim navedbam, da tožnica tovrstnega predloga ni podala (in sklicevanju na prvi odstavek 2. člena ZPP), zato ni moč slediti. Tožnica v zvezi s predlaganim začasnim zavarovanjem tudi ni bila dolžna (kot to neutemeljeno očita pritožba) navesti ustreznih določb ZIZ. Dolžnost slednje je bila podati ustrezen predlog in trditve (dokaze), medtem ko mora relevantne zakonske določbe poznati sodišče samo. Kot je bilo poudarjeno že v 13. točki obrazložitve predmetnega sklepa, je sodišče prve stopnje drugi za izdajo začasne odredbe potrebni pogoj utemeljilo prvenstveno z obstojem neznatne škode (tretji odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ), kar je v sklepu z dne 19.8.2016 tudi ustrezno (konkretno) pojasnilo. Ker pritožnica tem zaključkom ne oporeka, njeni pritožbeni očitki glede neobstoja relevantne nevarnosti (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) za presojo pravilnosti (zakonitosti) odločitve sodišča prve stopnje niso odločilni in se zato to sodišče do njih ni (posebej) opredeljevalo.

17Sodišče prve stopnje ne navaja, da roka za vložitev tožbe (v skladu s 26. členom ZOPNI) ni, ampak (zgolj), da ga ne predvideva ZOPNI. Pritožničinemu sklicevanju na zastaranje pa ni moč slediti tako iz razloga, ker je v tem postopku, ki teče zaradi zavarovanja, nedopustno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ampak tudi ker ni dovolj jasno. Ni namreč ustrezno pojasnjeno, katere konkretne zahtevke ima pritožba točno v mislih. Na (tudi sicer splošne) pritožbene pomisleke glede retroaktivnosti ZOPNI, pa je obširno in konkretno v 52. - 55. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa odgovorilo že sodišče prve stopnje.

18Ker razlogi, na katere se pritožbi sklicujeta, niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) obe kot neutemeljeni zavrnilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa potrdilo. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

-------------

Op. št. (1): Zakon odvzemu premoženja nezakonitega izvora, Uradni list RS, št. 91/2011, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Glej 23. člen Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/1994, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Vključno z zatrjevanjem, katere pravice naj bi bile posledično vse kršene.

Op. št. (5): In se pri tem povsem upravičeno sklicuje tudi na pravno mnenje Ministrstva za pravosodje z dne 18.3.2014 (priloga A29). Pritožbeno naziranje, da se sodišče v zvezi z zavzetimi stališči ne bi smelo sklicevati na takšno mnenje, ker da omenjeno ministrstvo ni pristojno za pravno svetovanje, je neprepričljivo. Čeprav so takšna mnenja (pravno) neobvezujoča, pa so lahko z ozirom na samo resorno pristojnost (matičnost področja), vsebinsko prepričljiva. Glede te okoliščine (torej same vsebinske (ne)prepričljivosti mnenja) pa pritožba ne poda nobenega (konkretnega) proti-argumenta.

Op. št. (6): Zaradi česar v primeru njene vložitve po preteku obdobja za opravo finančne preiskave procesno-pravna sankcija v smislu 5. odstavka 18. člena ZOPNI (uničenja podatkov/dokazov) ne pride v poštev. Prav tako okoliščina, ali bi morala biti v obravnavani zadevi preiskava (upoštevaje prvi odstavek 18. člena ZOPNI) ustavljena (ali ne), za vprašanje dopustnosti dokazov zato ni ključna. Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da bi bili dokazi pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic oziroma določb ZOPNI (skratka, da naj bi bili dokazi, na katere se sklicuje tožba, nedopustni), je pritožbeno sklicevanje na odločbo VSRS I Up 77/2015 z dne 30.3.2016 neutemeljeno.

Op. št. (7): Kot tudi da je namen finančne preiskave (glej 35. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) ravno v tem, da se zberejo podatki in dokazi, ki so potrebni za odločitev, ali naj se postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora (kar je tudi glavni cilj zakona – glej 2. člen ZOPNI) z vložitvijo tožbe zoper določeno osebo sploh začne.

Op. št. (8): Glej drugo - četrto stran njenega odgovora (na ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi) z dne 23.9.2016.

Op. št. (9): Zaradi katerih pritožbeno opozarjanje na (v 29. členu ZOPNI opredeljeno) načelo hitrosti in izpostavljanje, da ni bil namen zakonodajalca, da se z vložitvijo tožbe (predlogov za začasna zavarovanja) po zaključku finančne preiskave odlaša, ne prepriča.

Op. št. (10): In sklicevanju na 22. in 2. člen Ustave RS.

Op. št. (11): Niti v 17. ali 18. členu istega zakona. Ti členi (kot izhaja iz samih njihovih poimenovanj) urejajo (zgolj) trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja, trajanje finančne preiskave in njeno ustavitev.

Op. št. (12): Na nelogičnost takšnega naziranja (razlage) je opozorjeno v 35. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Op. št. (13): Z vidika tega vprašanja je pritožbeno sklicevanje na odločbo VSK sklep II Kp 59070/2013 oziroma na (iz nje razvidno) ugotovitev, da je datum uvedbe finančne preiskave okoliščina, na katero je vezana tudi odreditev začasnega zavarovanja, brezpredmetno. Glede pritožbene navedbe, da Višje sodišče v Kopru ob tem izpostavlja, da naj bi bil (z 18. členom ZOPNI) predviden zakonski prekluzivni rok, pa je moč iz vpogleda v omenjeno odločbo razbrati, da v tem oziru omenjeno sodišče (zgolj) povzema trditve obsojenčevega pooblaščenca.

Op. št. (14): Glej VSL sklep I Cp 426/2015 z dne 20.2.2015.

Op. št. (15): Zaradi česar (tudi sicer novo) pritožbeno sklicevanje na tajnost v finančni preiskavi pridobljenih podatkov ni prepričljivo (poleg tega varovanje te tajnosti ni vezano na trajanje postopkov oziroma ni z zakonom časovno omejeno – glej 16. člen ZOPNI), posledično pa ni moč slediti niti (splošnemu) sklicevanju na kršitev (najmanj) 2., 22., 23. in 24. člena Ustave RS.

Op. št. (16): Ki se (kot je bilo poudarjeno) nanaša na prenehanje začasnih zavarovanj, ki so bila odrejena že v fazi pred vložitvijo tožbe za odvzem nezakonitega izvora oziroma v fazi finančne preiskave (20. člen ZOPNI). Katera določba ZOPNI naj bi predvidevala, da je dolžan državni tožilec že v fazi finančne preiskave predlagati začasno zavarovanje, ni (po)jas(nje)no. Pritožbeno omenjanje, kako naj bi bilo v drugih postopkih, ki se vodijo na podlagi omenjenega zakona, pa takšne zakonske določbe ne more nadomestiti.

Op. št. (17): Okoliščina, da zakon (v konkretnem primeru drugi odstavek 26. člena ZOPNI) določa priloge, ki jih je potrebno priložiti tožbi, to (samo za sebe) še ne pomeni, da le-te (oziroma njihova predložitev) predstavlja procesno predpostavko.

Op. št. (18): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (19): Zaradi česar njegovo opozarjanje na pomen omenjenega člena, na odločbo Ustavnega sodišča U-I-203/14 z dne 3.12.2015, kot tudi na kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS ni prepričljivo.

Op. št. (20): Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/1994, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (21): Gre za poudarjanje, da je potrebno, če se osebe, kateri je potrebno pošto vročiti, ne najde, to vročiti drugim osebam, navedenim v 119. členu ZKP, pri čemer pritožba ne navede, koga ima točno v mislih (saj npr. v nadaljevanju ugotovitev sodišča prve stopnje o rednih stikih s hčerko označi za neresnično).

Op. št. (22): V drugem odstavku pa v zvezi z njim vzpostavlja domnevo, ki temelji na dejstvu očitnega nesorazmerja med obsegom tega premoženja in (neto) dohodki.

Op. št. (23): Tožnica v tožbi (glej drugi in predzadnji odstavek na 25. strani) pri pojasnjevanju pogojev za začasno zavarovanje uporablja množino - nepremičnine (in ne omenja zgolj stanovanja). Tudi sodišče prve stopnje v zadnjem stavku 8. točke obrazložitve sklepa o začasnem zavarovanju z dne 19.8.2016 (v kateri pojasnjuje obstoj zakonskih predpostavk) govori o nepremičninah (prav tako glej pojasnilo v 46. točki izpodbijanega sklepa).

Op. št. (24): Tudi sicer zgolj uporaba napačne materialno-pravne podlage (sama za sebe) še ne pomeni nepravilne (nezakonite) odločitve. V zvezi s tem pa pritožba ne vsebuje nobenih konkretnih razlogov.

Op. št. (25): Zaradi česar je pritožbeno sklicevanje na prvi odstavek 9. člena oziroma na prvi člen ZOPNI brezpredmetno. Pritožnica ne upošteva, da ZOPNI ne ureja le postopka odvzema premoženja nezakonitega izvora (oziroma pravdnega postopka), ampak fazo pred tem, ki ima drugačno pravno naravo, zaradi česar je tudi v zvezi z vprašanjem začasnega zavarovanja predvidena uporaba določb različnih zakonov.

Op. št. (26): Glej 98. člen Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003, s kasnejšimi spremembami.