5. člen ZOPNI

Predlog se zavrne.

Upoštevanje točno določenega premoženja pri izračunu nesorazmerja v končnem poročilu finančne preiskave po presoji pritožbenega sodišča ni nujno ključni element za upoštevanje točno istega premoženja tudi kasneje v pravdnem postopku, ki sledi (zakonska ureditev ne zahteva popolne identitete tožbenega zahtevka s končnim poročilom finančne preiskave). Omejitev, da se finančna preiskava pred vložitvijo tožbe vodi v zvezi s premoženjem, za katerega bo kasneje s tožbo zahtevano, naj se odvzame, pomeni to, da se lahko s tožbo zahteva odvzem le tistega premoženja, na katerega se/bi se lahko (časovno) nanašala finančna preiskava, to pa je premoženje, ki je bilo pridobljeno v petih letih pred storitvijo očitanega kataloškega kaznivega dejanja in ne tudi na drugo premoženje izven tega obdobja. ZOPNI-B je v 26. členu le izrecno določil tisto, kar je sicer izhajalo že sedaj iz zgoraj povzetega namena celotne ureditve po ZOPNI, da lahko država s tožbo zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, tudi v primeru, če zaradi okoliščin, ki so nastale pred vložitvijo

Pri odrejanju zavarovanja sodišče ne presoja izvora premoženja, temveč samo preverja, ali je obseg zavarovanja sorazmeren z verjetnim obsegom nezakonito pridobljenega premoženja.

Za izpodbitje zakonske domneve je treba trditve izkazati s stopnjo prepričanja, ki je dosežena v primeru, ko je izključen vsak razumen dvom oziroma ko o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Država kot tožeča stranka je lahko v pravdnem postopku popolnoma pasivna, če se v finančni preiskavi ugotovi očitno nesorazmerje med premoženjem in neto prihodki tožene stranke. Zadošča zgolj njeno sklicevanje na domnevo iz 5. člena ZOPNI, izid pravde pa je v tem primeru odvisen od aktivnosti tožene stranke.

Tožencu je bila zasežena tudi gotovina tretjih oseb. Kljub skupnemu zasegu je ohranila samostojen položaj. Ker jo je mogoče ločiti od premoženja (denarnih sredstev), za katera toženec ni uspel dokazati zakonitega izvora, je odločitev, da se (zaseženo) premoženje tretjih oseb ne odvzame, sprejeta ob pravilni uporabi prvega in drugega odstavka 4. člena ZOPNI.

V postopku začasnega zavarovanja premoženja nezakonitega izvora (v teku pravde) se za odreditev začasnega zavarovanja ali za njegovo podaljšanje smiselno uporabljajo določbe 3. poglavja ZOPNI (začasno zavarovanje odvzema in začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora) ter ZIZ (glej drugi odstavek 28. člena ZOPNI). Materialnopravni pogoji za začasno zavarovanje se presojajo po 20. členu ZOPNI, saj gre za specialni predpis, glede teka postopka pa se smiselno uporabljajo določbe ZIZ. Začasno zavarovanje se odredi zoper osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika, za katerega so podani utemeljeni razlogi za sum, da razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora ali zoper pravnega naslednika ali povezano osebo, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno na to osebo (prvi odstavek 21. člena ZOPNI). Sodišče se pri odrejanju zavarovanja ne spušča v presojo zakonitosti podlag za pridobitev premoženja, temveč se omeji na oceno sorazmernosti na podlagi predloženih podatkov (del tretji odstavek 21. člena ZOPNI). Postopek odvzema nezakonito pridobljenega premoženja temelji na obrnjenem dokaznem bremenu in mora tožnica, kot to d

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila vzpostavljena domnevna baza iz 5. člena ZOPNI.

Vprašanje, katero premoženje se upošteva pri ugotavljanju nesorazmernosti, je pravne narave; nanj mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec. Za začetek postopka finančne preiskave po ZOPNI ni pomembno, ali je kataloško kaznivo dejanje v povezavi s premoženjem, ki se odvzema, niti ni pomembno, ali je bilo očitano dejanje sploh storjeno. Tožnica se je, upoštevaje zakonsko domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI, v pravdi smela sklicevati na izid finančne preiskave, medtem ko bi moral toženec dokazati, da je sporno premoženje pridobil iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Sodišče prve stopnje zato ni nedopustno prevalilo dokaznega bremena na toženca, potem ko je tožnici uspelo dokazati domnevno bazo (očitano nesorazmerje med toženčevim premoženjem in dohodki). Toženec bi se lahko izognil odvzemu premoženja, če bi z gotovostjo dokazal, da je kupnino plačal s sredstvi, ki jih je pridobil pred 29. 11. 2011, torej s premoženjem, na katerega se domneva njegovega nezakonitega izvora iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI ne razteza. Po vsebini gre za pobotnico, ki je po 296. členu OZ namenjena dolžniku, ki je izpolnil svojo obveznost. Toženec ni pojasnil, z

Neutemeljene so pritožbene trditve, da sta tako sodišče kot tožnica šteli, da obrnjeno dokazno breme o nezakonitosti izvora premoženja velja za celotno premoženje druge toženke, in to še preden bi bilo izkazano, ali in koliko premoženja je nanjo prešlo s strani prvega toženca, tožnica pa bi lahko zahtevala le odvzem tistega premoženja, ki je bilo neodplačno preneseno s strani prvega toženca. V postopkih po ZOPNI je glede povezanih oseb bistveno, ali uspejo dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora, pri presoji pa je treba izhajati iz domneve, po kateri se šteje, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima v družinskem pravu svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza, le da zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali. Bistvo postopka po ZOPNI pa ni v ugotavljanju obstoja zunajzakonske zveze za zaščito položaja enega od partnerjev. Kot že povedano, je v primeru povezanih oseb bistveno, ali uspe oseba, za katero na podlag

Zaradi ugotovitvenega dela zahtevka je pravilno, da je s tožbo zajeta tudi oseba, ki je primarni pridobitelj premoženja, tudi če je premoženje pred tem že odsvojila na ožje povezano osebo. Prvi toženec je namreč imel status osumljenca v predkazenskem postopku in zoper njega se je začela finančna preiskava. Kot tak je oseba, najtesneje povezana z vprašanjem nezakonitosti izvora premoženja in je pasivno legitimirana zaradi tega, ker mora sodba vsebovati tudi ugotovitveni del, da je premoženje nezakonitega izvora. V skladu s sodno prakso pristojnost sodišča Republike Slovenije ni izključena samo zaradi tega, ker se stvar nahaja na ozemlju druge države. V postopku po ZOPNI ne gre za klasičen civilnopravni spor glede lastninske pravice na stvari, ampak po vsebini za oblastveni akt, s katerim se odvzame premoženje nezakonitega izvora. Zaradi podane pasivne legitimacije prvega toženca, ki je slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je pristojnost slovenskega sodišča podana. Tožeča stranka je toženo konkretno opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago. Zato je treba šteti, da sta bila na pomanjkljivost trditev toženca opozorjena že na podlagi teh n

Za izpodbitje zakonske domneve je treba trditve izkazati s stopnjo prepričanja, ki je dosežena v primeru, ko je izključen vsak razumen dvom oziroma ko o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Zgolj z verjetnostjo izkazan zakoniti vir sredstev drugo tožene stranke, ob neizpodbitih zaključkih prvostopenjskega sodišča, iz katerih izhaja, da je druga toženka verjetno razpolagala tudi z nezakonitimi sredstvi prvega toženca, ne izkazuje z zadostno stopnjo verjetnosti nakupa in obnove nepremičnine izključno z zakonitimi sredstvi, da bi bila odločitev o ugoditvi ugovoru materialnopravno pravilna.

ZOPNI zasleduje dopusten namen varovanja javne koristi: doseči, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo. Odvzem premoženja nezakonitega izvora je nujen in edini primeren ukrep, s katerim se uresničuje ustavno dopusten cilj: preprečiti posameznikom, da bi se s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti, okoriščali na račun vseh članov skupnosti; s tem se posredno tudi preprečuje ali vsaj omejuje nadaljnje opravljanje in širjenje tovrstnih nezakonitih in družbeno škodljivih dejavnosti. Pred ustavnim sodiščem se presoja skladnost zakonov ali podzakonskih aktov z ustavo, ne pa vprašanje kršitve zakonov, saj je to stvar pravnih sredstev pred rednimi sodišči.

Predlog se zavrne.

Sodišče mora v skladu s 156. členom URS postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče postopka ni dolžno prekiniti vedno, kadar katera od strank to zahteva, pač pa je dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Po mnenju tožencev drugi odstavek 5. člena v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZOPNI posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 2. člena URS, ker od njih terja, da dokazujejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti. Sodišče druge stopnje v navedenem ne najde nobenega neskladja z URS. Ravno nasprotno. Pri ugotavljanju nesorazmernosti med obsegom premoženja in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke iz obdobja preiskovanja, ne gre izhajati zgolj iz finančne preiskave, ki je bila opravljena, temveč širše. Iz razloga, da neko premoženje ni bilo predmet finančne preiskave, tožencem ni mogoče odreči možnosti, da dokazujejo zakonitost izvora svojega premoženja. Ravno s preprečevanjem možnosti, da toženci dokažejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti, bi bilo nesorazmerno posežen

Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča pravilen pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki (poraba), ki jih je imel preiskovanec v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v preiskovanem obdobju razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, temveč je skladno tudi z njegovim namenom, ki je v ugotovitvi razkoraka med dohodki prvotoženca in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju. V postopku začasnega zavarovanja po ZOPNI se smiselno uporabljajo določbe ZIZ. Tožnica je v odgovoru na ugovor obema ugovoroma nasprotovala, vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve v bistvenem ni oprlo na navedbe tožnice iz odgovora na ugovor. Iz drugega odstavka 58. člena ZIZ izhaja, da če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. Glede na že pojasnjene okoliščine konkretnega primera sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo naroka za obravnavanje ugovora, saj za kaj takega ni bilo nobene potrebe. Ni kršena kontrad

Merila za dopustitev revizije oziroma zahteve za varstvo zakonitosti so enaka - izpolnjen mora biti standard pomembnega pravnega vprašanja (prvi odstavek 367.a člena ZPP in tretji odstavek 385. člena ZPP), zato zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva, ki jo je vložilo po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije in pri tem uveljavljalo bistveno enake razloge, ni mogoče vsebinsko obravnavati. Iz načela ekonomičnosti postopka in poštenega izvrševanja procesnih pravic izhaja dolžnost izbire najbolj racionalne izmed zakonsko predvidenih možnosti za enako kvalitetno uresničitev cilja varovanja javne koristi. Upravičeno je pričakovanje, da bo Vrhovno državno tožilstvo, ki je zastopalo tožnico že ob vložitvi predloga za dopustitev revizije, v revizijskem postopku izčrpalo vse relevantne okoliščine, ki bi lahko vplivale na presojo Vrhovnega sodišča o pomembnosti konkretnega pravnega vprašanja.

Domneva se, da sporno premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, kar velja tako glede stanovanja kot motornih vozil in gotovine, ki so predmet obravnavanja v tem pravdnem postopku. Dokazno breme, da je bilo sporno premoženje pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, je prešlo na tožence in so očitki, da naj bi šlo za prehudo dokazno breme, neutemeljeni.

Domneva o nezakonitem izvoru premoženja iz 5. člena ZOPNI temelji oz. je pogojena z ugotovitvami (temeljite) finančne preiskave zoper preiskovanca, glede katerega je podan (utemeljen) razlog za sum, da se ukvarja s specifično kriminalno dejavnostjo, katere specifika je prav v tem, da praviloma prinaša znatne dobičke. Domneva torej učinkuje le pod pogojem, da posameznik, ki se ga sumi ukvarjanja z lukrativno kriminalno dejavnostjo, ne zmore pojasniti izvora svojega premoženja, katerega obseg, vire, način pridobitve in razpolaganja, ipd. se je predhodno ugotavljal v finančni preiskavi. Navedena pogoja sta tako sestavni del domnevne baze domneve iz 5. člena ZOPNI. V primeru, ko oseba, katere izvor premoženja je sicer zatrjevan kot nezakonit, tega premoženja nima več, ker ga je v celoti prenesla na povezane osebe, ni stranka v postopku za njegov odvzem (zavarovanje). Ni torej pogojev za nujno (enotno) sosporništvo osebe, katere izvor premoženja se zatrjuje kot nezakonit, z osebami, na katero je bilo to premoženje v celoti prenešeno.