119. člen ZKP

Pritožnik pri tem, ko graja vročanje sodnega vročevalca povsem prezre, da je v prvi vrsti njegova dolžnost, da je poštno dosegljiv, se odziva na sodna pisanja sodišča in da sodišče obvesti o vsaki spremembi naslova in prebivališča, vse do končanega postopka. Upoštevaje število klicev in poslanih SMS sporočil ni dvoma, da se je obsojenec vročanju pisanj očitno izogibal (poročilo l. št. 577-578). Po obrazloženem je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pravilno in utemeljeno obsojencu v plačilo naložilo stroške vročanj zgoraj izpostavljenih sodnih pisanj, ki so nastali izključno po njegovi krivdi.

Tudi skladno s sodno teorijo je potrebno pojem odrasli član gospodinjstva razlagati tako, kot je to določeno v Splošnih pogojih izvajanja univerzalne poštne storitve, torej da gre za osebo, ki je starejša od 15 let, ki je razsodna in živi z naslovnikom v istem gospodinjstvu. Glede družinskih članov ZKP namreč izrecno zahteva le, da so "odrasli", ne pa tudi, da so polnoletni.

Izbira načina vročanja po prvem odstavku 117. člena ZKP je v diskreciji sodišča in ne drži, da so načini vročanja, ki ne potekajo po pošti, nujno subsidiarni načini v razmerju do pošte. Vabilo na predobravnavni narok se ne vroča po določbi 118., temveč 119. člena ZKP.

Osnovno pravilo v zvezi s krivdnimi stroški je, da stroški ne veljajo za zakrivljene le v primeru, če je obtoženi (oziroma ta, ki so mu naloženi v plačilo) storil vse, kar je po zakonu dolžan storiti. Kot je navedel že zagovornik v pritožbi, je bil obtoženi ob zaslišanju dne 27. 12. 2023 poučen, da se mora odzivati vabilom sodišča in sporočati vsako spremembo naslova bivanja. Ta obveznost že po naravi in vsebini obtoženčeve obveznosti vključuje tudi obveznost obtoženega, da na naslovu, ki ga navedene sodišču kot naslov bivanja oziroma vročanja (če je drugačen od kraja bivališča) uredi vse potrebno za sprejem sodnih pisanj. Če sodnih pisanj, ki so mu bila vročana na tem naslovu ni dvignil, obtoženi ni storil vsega, kar je bil dolžan.

Prošnja za vrnitev v prejšnje stanje v delu, ki se nanaša na ponovni razpis naroka oziroma seje za preklic pogojne obsodbe, ni dovoljena. Vložnik mora namreč ob vložitvi prošnje za vrnitev nedvoumno izkazati, kdaj je izvedel za zamudo. Poleg tega pa morajo biti razlogi, s katerimi se utemeljuje opravičena zamuda, tehtni, pri čemer po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča zgolj obseg dela v tujini ni takšna okoliščina, ki bi narekovala vrnitev v prejšnje stanje.

Kadar se sodno pisanje na delovnem mestu naslovnika izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, je taka nadomestna vročitev procesno veljavna, ne glede na to, ali je oseba pisanje dejansko predala naslovniku ali ne.

Vse vročitve so bile opravljene zakonito, skladno s citirano zakonsko določbo 123. člena ZKP. V vsakem posameznem primeru je bila namreč odklonitev sprejema sodne pošiljke glede na vsebino poročil pooblaščenega vročevalca ugotovljena nedvoumno, to pa pomeni, da ni bilo potrebno predhodno obveščanje naslovnika po prvem odstavku 118. člena ZKP.

Ponujeno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, po katerem bi moralo sodišče druge stopnje pri obveščanju o seji senata ravnati na enak način, kot je to predpisano za zagotavljanje navzočnosti na glavni obravnavi, ni določeno v zakonskem besedilu, niti ne izhaja iz sodne prakse, na katero se sklicujejo vložniki. Ker ZKP ne določa načina obveščanja o seji, je pomembno, da je bil obsojenec o seji obveščen pravočasno in transparentno, torej preverljivo. Sodišče druge stopnje je na dan pritožbene seje sprva presodilo, da nadomestna vročitev ni bila izkazana in da pogoji za opravo javne seje niso izpolnjeni, vendar pri tem zmotno ni upoštevalo, da je bila obsojenčeva žena na podlagi prvega odstavka 119. člena ZKP dolžna sprejeti sodno pisanje in da je vročevalec šele po tem, ko je brez zakonitega razloga odklonila sprejem pošiljke, pisanje pustil v hišnem predalčniku (123. člen ZKP). Zakonsko besedilo ZKP (zlasti 42. člen ZKP) izrecno ne predpisuje, da bi bilo treba izjavo sodnika, ki se jo pridobi pred odločanjem o zahtevi za njegovo izločitev, vročati stranki, da se o njej izjavi. Vendar sodišča pri sodnem odločanju niso vezana samo na zakon, temveč tudi na Ustavo RS,

Res je, da je pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, ena od temeljnih procesnih garancij, vendar pa se v zvezi z izpodbijanim sklepom obdolžencu ni očitalo kaznivo dejanje, temveč se mu je naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške, pri čemer pa ni pravne podlage, da bi sodišče pred izdajo take odločbe vabilo procesne udeležence na zaslišanje in morebitno izvajanje dokazov ter mu v skladu z načelom kontradiktornosti postopka vročalo v izjavo listinsko dokumentacijo (poročilo detektivke), kot se za to v pritožbi zmotno zavzema obdolženec, ki mu je bila sicer zagotovljena pravica do pravnega sredstva – pritožbe, v kateri se je lahko opredelil do vseh relevantnih okoliščin.

Pasivni subjekt očitanega kaznivega dejanja je zunajzakonska partnerka obdolženca, zoper katero je obdolženi po očitku usmeril svoj fizični napad v obliki prijema za vrat, davljenja, močnega potiska na posteljo, večkratnih udarcev po glavi s pestjo in vrženjem mobilnega telefona proti njej. Ni tudi dvoma, kakšne posledice je obdolženi, na področju telesne in duševne celovitosti oškodovanke, zatrjevano povzročil z očitanim kaznivim dejanjem; glede na konkretni opis je B. B. utrpela bolečine in podplutbe na glavi ter občutek osebne ogroženosti, prestrašenosti in močne vznemirjenosti. Na zapisani način je konkretizirano izvršitveno ravnanje obdolženca zoper točno določeno oškodovanko s točno določenimi poškodbenimi posledicami, ta konkretni dejanski stan pa, upoštevaje naravo zatrjevanega obdolženčevega ravnanja, zajema tudi konkretizacijo posebnega abstraktno določenega namena ustrahovanja in vznemirjenja B. B.

Po pogodbi, sklenjeni med Pošto Slovenije in družbo Petrol o sprejemanju in izročanju poštnih pošiljk, je mogoče priporočene poštne pošiljke oddati tudi na pooblaščenih bencinskih servisih družbe Petrol.

Pritožbeno sodišče primarno poudarja, da zakonski minimalni rok osmih dni za pripravo obrambe iz tretjega odstavka 288. člena ZKP, na katerega se sklicuje obdolženec, velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo, ne pa tudi potem, ko se je glavna obravnava že začela in posamezni naroki kontinuirano sledijo eden drugemu. Napačno pa je stališče obdolženca, da navedeni določbi 29. člena URS in 6. člena EKČP sodišču prve stopnje nalagata obvezo, da izvede vse predlagane dokaze. Po ustaljeni ustavnosodni praksi namreč razpravljajoče sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sámo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Pri tem pa nikakor ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Ob tem pa je breme na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Policist kot uradna oseba je v kazenskem postopku lahko zaslišan kot priča, četudi je v skladu z nalogami in pooblastili policije opravljal preiskovalna dejanja v drugi (ali celo isti) kazenski zadevi. Obdolženčevo izražanje pa ni bilo usmerjeno v grajo oz

Po drugem odstavku 129. člena ZKP postane pravnomočna sodba izvršljiva, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir.

Takšna zahteva za izločitev in predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki sta vložena z namenom zavlačevanja, pa sta očitno neutemeljena. Zagovornik je namreč smiselno enake navedbe izpostavil že v vlogi z dne 16. 6. 2021, ki jo je naslovil kot "zahteva za izločitev", v njeni dopolnitvi (list. št. 1058) pa je izrecno navedel, da predlaga prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. O vlogi je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 22. 7. 2021, s katerim je predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo, še manj pa z odločitvijo drugih sodnikov, četudi je bila morebiti v škodo stranke, ki zahteva izločitev, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče druge stopnje zahtevo za izločitev višjih sodnikov zavrglo kot očitno neutemeljeno (peti odstavek 42. člena ZKP).

Vročevalec je pritožnici pustil dve obvestili o poskusu vročitve vabila v poštnem predalčniku. Dejstvo, da ni odpirala nabiralnika kot navaja v pritožbi, je ne more razbremeniti krivde. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep oprlo na ugotovitev, da vročitev sodnega pisanja pritožnici po pošti ni bila uspešna, ker se priča ni odzvala obvestilu in pouku pošte, da dvigne sodno pošiljko. Stroške vročanja, ki je bilo za tem opravljeno po pooblaščenem vročevalcu, je zato povzročila pritožnica s svojim neaktivnim ravnanjem.

V zvezi s pritožnikovim prizadevanjem za oprostitev plačila naloženih krivdnih stroškov pa je le še dodati, da slednje izrecno onemogoča šesti odstavek 95. člena ZKP, ki določa, da določbe o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu stroškov iz četrtega in petega odstavka 95. člena ZKP ne veljajo v primerih iz 94. člena tega zakona.

Sodišče je o vročitvi prvostopenjske sodbe obsojencu opravilo poizvedbe in pridobilo dokazila o tem, da je bila sodba v prevodu obsojencu dvakrat osebno vročena na naslovu njegovega prebivališča v Italiji. Obsojencu je bila vročena pritožba državne tožilke zoper sodbo, na katero je odgovoril in navedel, da se je zoper sodbo pritožil tudi njegov zagovornik. Ob tem ni navedel, da sodbe sodišča prve stopnje ne bi prejel. Vložnika s svojimi navedbami tako izpodbijata dejanske ugotovitve in presojo sodišč ter verodostojnost pridobljenih pisnih dokazil o opravljeni vročitvi sodbe obsojencu, s tem pa uveljavljata razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Prav tako ni mogoče pritrditi očitkom zagovornika o pristranskosti sodišča zaradi zatrjevanega prepisovanje sodbe, s katero sta bila obsojena M. in B. Sam način ubeseditve razlogov sodišča v sodbi ni ključen, bistveno je, da so razlogi, ki jih je sodišče navedlo razumni, prepričljivi in koherentni, obrazložitev sodbe pa notranje konsistentna. Če so razlogi za zaključek o določenem dejstvu ali okoliščini isti ali enaki, ni potrebno, da so podani z drugimi besedami.

Pisanja, za katera je v zakonu določeno, da se vročajo osebno, je potrebno izročiti neposredno naslovniku, ob predhodnem obvestilu, naj bo naslovnik določenega dne ob določeni uri doma, pa je mogoča tudi nadomestna vročitev osebam, določenih v prvem odstavku 119. člena ZKP. Navedeno predhodno obvestilo je torej pogoj za zakonito nadomestno vročitev, ne predstavlja pa pogoja za zakonito in veljavno osebno vročitev naslovniku sodnega pisanja. Zato vročevalec ni kršil določb kazenskega postopka s tem, ko obsojencu ni pustil sporočila o tem, kdaj naj bo doma, da mu bo vročil sodno pisanje, temveč mu je naslednjega dne sodna pisanja ponovno vročal osebno. Dejstvo, ki ga ugotovili nižji sodišči, da je obsojenec zbežal v hišo, ko je zagledal pooblaščenega vročevalca, pomeni konkludentno odklonitev sprejema sodne pošiljke, kot je to pravilno presodilo že pritožbeno sodišče, istočasno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni pooblastilo za vročitev sodnega pisanja preko hišnega predalčnika, zato je bila vročitev sodbe obsojencu opravljena zakonito in ni podana kršitev določb kazenskega postopka, prav tako pa obsojencu ni bila kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. čle

Obsojencu je bila sodba sodišča prve stopnje pravilno vročena že dne 20. 11. 2017, ko jo je vročevalec potem, ko je obsojenčeva partnerka ni želela sprejeti, čeprav je bila to skladno s prvim odstavkom 119. člena ZKP dolžna storiti, pustil v poštnem predalčniku na naslovu bivanja, pri čemer je postopal skladno s 123. členom ZKP. Ne glede na takšno ugotovitev pa je neutemeljeno tudi zatrjevanje vložnika, da vročitev ni bila veljavno opravljena na podlagi izvršene trajne odredbe za privedbo obsojenca zaradi vročitve sodbe dne 1. 2. 2018. Vložnik sicer utemeljeno opozarja, da sodišče za izdajo predmetne trajne odredbe za privedbo ni imelo zakonske podlage v 194. členu ZKP, ker je bila obsojencu s sodbo, ki se je vročala, izrečena pogojna obsodba. Vendar pa kršitev navedene določbe ZKP pomeni drugo kršitev določb kazenskega postopka po tretji alineji prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, česar pa vložnik ni izkazal. Obsojencu je bila z realizacijo odredbe za privedbo dana možnost, da pisanje dejansko prejme, se seznani s sodbo in uresničuje svojo pravico do pritožbe zoper to sodbo, čemur pa se je sam odrekel, ko je vročitev z

Povzeto pritožbeno naziranje, da obsojenka ni bila dolžna prevzeti sodnega pisanja, in da ji je sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo strošek vročanja po detektivu, ki temelji na obdolženki lastnem dojemanju vsebine določb ZKP, na katere se sklicuje, ni pravilno. ZKP zaradi posebne narave kazenskega postopka posebej določa, katera pisanja se vročajo osebno. Če ima obdolženec zagovornika, kot je to v obravnavanem primeru, pa sodišče vroči pisanja iz drugega odstavka 120. člena ZKP zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje sodno pisanje (obtožnico z dne 16. 4. 2020) obdolženi K. P. poslalo na naslov stalnega prebivališča, vendar se je pisanje dvakrat vrnilo z oznako "obveščen, ni dvignil" (l. št. 253 in 273). Zato je sodišče odredilo vročitev po detektivu, ki je obtožnico obdolženi uspešno vročil dne 18. 6. 2020.