388. člen ZPP

Na terasi gostilne, torej na javnem kraju, lahko vsak upravičeno pričakuje, da bo ograja, ki ga zamejuje, zdržala, če se kdo nanjo prisloni ali nasloni.

Upravno sodišče ni pristojno za predhoden preizkus vložene revizije zoper sklep sodišča splošne pristojnosti na drugi stopnji.

Vloga, ki je vezana na rok mora biti izročena pristojnemu sodišču pred iztekom roka, da velja za pravočasno. Ta rok ni podaljšljiv. Samo v primeru pošiljatve priporočeno po pošti se kot dan izročitve sodišču šteje dan oddaje priporočeno na pošto. Ker je tožeča stranka na ovojnici in v reviziji sami navedla kot naslovno sodišče Vrhovno sodišče Republike Slovenije, takšne dvojne napake ni mogoče opredeliti kot očitno pomoto. Za obveznosti družbe lahko odgovarjajo po 6. členu ZGD samo osebe, ki so njeni družbeniki.

Revizijo je treba vročiti pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje (388. člen ZPP). Toženec je poslal revizijo z vlogo (ki ima sicer datum 28.11.1998) direktno na Vrhovno sodišče Republike Slovenije in sicer z navadno pošiljko (ne priporočeno) dne 30.11.1998. Revizija je prispela na to sodišče 1.12.1998. Vrhovno sodišče je postopalo po določbah ZPP in vlogo s prilogami poslalo priporočeno dne 17.12.1998 pristojnemu okrožnemu sodišču v nadaljnje poslovanje.

Po določbi prvega odstavka 400. člena ZPP se lahko vloži revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. S sklepom prvega sodišča o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo ter sklepom drugega sodišča o zavrnitvi pritožbe in potrditvi takega sklepa zapuščinski postopek ni pravnomočno končan, temveč le prekinjen (določba 210. člena Zakona o dedovanju). Pravilni so tudi nadaljnji razlogi obeh nižjih sodišč, da revizija v zapuščinskem postopku ni dovoljena. Zapuščinski postopek je po svoji naravi nepravdni postopek, za slednjega pa glede na določbo 34. člena Zakona o nepravdnem postopku velja, da revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Zakon o dedovanju v zapuščinskem postopku ne predvideva revizije.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev sklepov toženca, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi lastne izjave in da ni bila v zmoti, ko je izjavo podpisala. Njeno pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo. Tudi revizijsko sodišče je njeno revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče revizije ni zavrglo, čeprav je bila v roku poslana le nepristojnemu sodišču, ker je štelo, da je to nezakonitost mogoče pripisati njeni nevednosti. Tožnica je namreč nepismena.

Revizijo, vloženo po odvetniku, po preteku 30-dnevnega roka pri nepristojnem sodišču je šteti za prepozno, saj njene vložitve na vrhovno sodišče, ni mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti pooblaščenca, ki je prava vešč. Zato zanj ugodnosti iz 7. odst. 113. čl. ZPP ni mogoče uporabiti. Tako tudi ni podan opravičljiv razlog za zamudo tridesetdnevnega roka.

Zamude roka za vložitev revizije ni mogoče pripisati očitni pomoti, če je odvetnik revizijo naslovil in poslal na ustavno sodišče, ta pa je na prvostopno sodišče prispela po roku za vložitev revizije.

Revizijsko sodišče je zavrglo revizijo kot prepozno, ker je bila naslovljena in poslana na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, s sodišča prve stopnje pa je bila vrnjena po izteku roka. Revizijo je vložil odvetnik, zato ni mogoče uporabiti določila sedmega odstavka 113. člena ZPP.