24. člen URS

Z začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica seznanjena že 20. 10. 2021, ko ji je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela. V slednjem ji je toženec predočil, da ji je 11. 10. 2021 priporočeno s povratnico po pošti poslal pisno seznanitev z očitano kršitvijo iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo. Očitano ravnanje je bilo v sklepu o prepovedi opravljanja dela opisano podobno kot nato v odpovedi. Upoštevaje te okoliščine, s katerimi je bila tožnica seznanjena že pred 29. 10. 2021, je pravilno prvostopenjsko razlogovanje, da dejanski prejem vabila na zagovor za tožnico ni mogel predstavljati presenečenja (že od 20. 10. 2021 dalje ga je morala pričakovati). Glede na vse ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi in upoštevaje stališče, da nespoštovanje roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi. Tožnica je imela na voljo razumen čas za pripravo na zagovor.

Predlagateljica v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni bila opozorjena, da v pritožbi ne bo več smela neomejeno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vendar v zgoraj opisani procesni situaciji prepozne podaje navedb in predložitve dokazov ni pripisati njeni nevednosti in pravni neukosti. Nenazadnje je pritožnica oseba javnega prava, ves čas postopka jo zastopa kvalificirani pooblaščenec.

Glavna obravnava se po določbi prvega odstavka 287. člena ZKP res praviloma opravi na sedežu sodišča, kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Narok za glavno obravnavo pa se na podlagi 304.a člena ZKP lahko opravi tudi preko videokonference, kar predstavlja izjemo od pravila, določenega v 287. in 288. členu ZKP. Sodišče narok za glavno obravnavo preko videokonferenčne povezave lahko opravi le, če se s tem stranki strinjata ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je predsednik senata oziroma senat sprejel sklep v nasprotju z drugim odstavkom 304. člena ZKP, ker sklepa ni vročal strankam pred samim narokom. S tem, da sodišče prve stopnje sklepa o opravi naroka preko videokonference strankam ni vročalo skupaj z vabilom na narok ter da je bil razglašen na samem naroku, je podana kršitev drugega odstavka 304.a člena ZKP. Ker pa je ta procesna kršitev relativno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, bi morala zagovornica v pritožbi izkazati vpliv na pravilnost

Domnevna dediča tožbe nista vložila, s tem pa v skladu s 175. členom ZD nista več stranki zapuščinskega postopka. Okoliščina, da sta pritožnika predlagala izvedbo zapuščinskega postopka in da jima je bil vročen sklep o dedovanju, za presojo vprašanja, ali imata položaj stranke zapuščinskega postopka, ni odločilno. ZPP ureja pregledovanje in prepisovanje spisov ter spremljanje poteka postopka v določbi 150. člena, ki se uporablja v predmetnem postopku v zvezi s 163. členom ZD. Stranka ima pravico pogledati in prepisovati spise postopka katerega se udeležuje. Drugim osebam, ki imajo upravičeno korist, se lahko dovolita pregled in prepis posameznih delov spisa. Pravica drugih oseb do pregleda in prepisa spisov je izraz načela javnosti sojenja, ki je ustavno zajamčena kategorija (24. člen Ustave RS).

Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 2. 2. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča A. A., ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP sama krije stroške priče za pristop na narok, saj jih je povzročila s svojim ravnanjem. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom št. Su 58/2023 - 3 z dne 20. 2. 2023 zavrgla tožničin predlog, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 733/2021 z dne 5. 1. 2023 te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, naj sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče A. A. predlagala.

Po določbi 152. člena ZPP vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Tožnica je na naroku 5. 1. 2023 predlagala izločitev sodnega senata, zato priča, ki je bila vabljena na navedeni narok, ni mogla biti zaslišana. Glede na to, da je situacijo, da priča ni mogla biti zaslišana, povzročila tožnica, je podan pravni položaj, da tožnica v skladu s 152. členom ZPP krije stroške priče za pristop na narok. Za presojo o tem, da so stroški nastali zaradi ravnanja tožnice, je bistveno tudi, da je predsednica sodišča prve stopnje s sklepom tožničin predlog zavrnila, tožnica pa v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje te odločitve ni izpodbijala. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno zavzema za to, da naj sodišče druge stopnje sklep spremeni in plačilo stroškov priče naloži v plačilo toženki, ki je zaslišanje priče predlagala.

Po presoji pritožbenega sodišča je predlagatelj s trditvami v zaprosilu izkazal, da bodo podatki in dokumentacija, ki jo bo pridobil z vpogledom v spis, lahko pripomogli k uveljavitvi njegovega odškodninskega zahtevka do delodajalca, pri katerem je prišlo do delovne nesreče, zaradi posledic katere je zavarovanka uveljavljala pravice iz invalidskega zavarovanja pri predlagatelju.

Četudi se je sodišče prve stopnje zmotno postavilo na stališče, da je za odklonitev sprejema v članstvo v lovski družini potrebna pravnomočna kazenska obsodilna sodba za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, je presojalo konkretno sporno dejanje tožnika ne glede na neobstoj pravnomočne obsodilne sodbe. V obravnavanem primeru pa po oceni sodišča druge stopnje tudi ni pomembno zgolj to, da je podan izključitveni razlog zaradi okrnitve časti in ugleda lovske družine, ampak je pomembno tudi, da je takšno dejanje storjeno v javnosti. Samo dejanje okrnitve ugleda in časti lovske družine oziroma njenih članov v javnosti namreč ustreza določilu drugega odstavka 8. člena citiranih Pravil.

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na dan zadnjega naroka (3. 11. 2021) ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bil lahko pooblaščencu tožnice, ki ni izpolnjeval pogoja PCT, zakonito zavrnjen vstop v prostore sodišča in s tem onemogočen pristop na narok. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Udeleženci sodnih postopkov tudi sicer ne spadajo v krog oseb iz 1. alineje drugega odstavka 5. člena Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2, saj jih ni mogoče šteti za uporabnike storitev ali udeležence pri izvajanju dejavnosti. Sodišča namreč v skladu z ustavnim načelom delitve oblasti (3. člen Ustave RS) izvršujejo sodno oblast in ne izvajajo storitev oziroma dejavnosti.

Pritožnik graja razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanjem, da je imel pravico do javne objave sklepa, s tem, da je večino osebnih podatkov upnikov anonimiziral, pri čemer pa je pustil imena in priimka obeh upnikov razkrita. Pritožbene trditve so materialnopravno napačne, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno pravilna. Pritožnik poskuša s svoje materialnopravno stališče obrazložiti tudi s sklicevanjem na izjavo za javnost Vrhovnega sodišča RS v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 4/2020, s katero se je Vrhovno sodišče RS opredelilo do pravice do vpogleda v sodne spise in s tem posredno do javnosti sojenja. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča je pravilno, vendar je potrebno vedno upoštevati, da je dolžnost tudi novinarjev, ko dostopajo do odločitev sodišč, spoštovanje novinarskega etike in varovanje zasebnosti strank in udeležencev, hkrati pa tudi kot v tem konkretnem primeru, sledenju dolžnosti, ki izhajajo iz sodnih odločb v vsakem konkretnem primeru, torej opustitvenih ravnanj, določenih v sklepu o izdaji začasne odredbe v tem postopku. Posledično je tudi pravno neupoštevna trditev pritožnika, da sta upnika s tem, ko sta v svoji vlogi navaja

Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu o zavrnitvi ugovora tožnika zoper plačilni nalog pravilno sklicuje na 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1, ki določa, da taksna obveznost nastane za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva.

Zakon o upravnem sporu pritožbe zoper odločitve Vrhovnega sodišča ne predvideva. Že iz tega razloga je treba vlagateljevo pritožbo zavreči kot nedovoljeno.

Storilec kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, ki je sicer umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, je lahko kdorkoli (delictum commune). Ker gre za splošno kaznivo dejanje glede možnega storilca, je tudi v primeru zadrževanja mladoletne osebe možno sostorilstvo med osebo, ki je do skrbi za otroka sicer upravičena, ter osebo, ki teh lastnosti nima, je pa njeno ravnanje tako, da ustreza definiciji sostorilstva. Vrhovno sodišče je že presodilo, da pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilcev (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, konkretizacija posameznih prispevkov sostorilcev ni nujna. V obravnavani zadevi gre ravno za tak primer, zato identični opisi dejanj vseh sostorilcev ne pomenijo manka konkretizacije prispevka obsojenke h kaznivemu dejanju. Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi že večkrat opredelilo do vpliva sprejema priznanj krivde soobdolžencev na predobravnavnem naroku na nepristranskost sodnika, ki sodi v poznejšem postopku drugim soobdolženim v isti kazenski zadevi. Presodilo je, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne pre

Nepravilna uporaba določb v ZKP, podobno kot nepravilna uporaba kazenskega zakona, vedno predpostavlja, da so bila popolno in pravilno ugotovljena vsa procesno pravna ali materialno pravna odločilna dejstva, da pa je bila napaka storjena v naslednjem koraku, ko je bilo treba ta dejstva pravno pravilno oceniti (subsumirati).

Predlog zagovornika za izločitev predsednika senata predstavlja očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev predsednika senata, saj je bila vložena iz istega razloga kot zahteva, o kateri je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani že odločil. Vsak poseg v obtoženčeve pravice do varstva osebnega življenja še ni utemeljen razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave, temveč samo, če gre za najbolj občutljive osebne podatke. S tem, ko se je glavna obravnava opravila s pomočjo videokonference, na način, da se je obtoženi nahajal v ZPKZ, ostali navzoči pa so bili v obravnavi dvorani Okrožnega sodišča Ljubljani, ni podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi je sicer razvidno, da je prišlo do tehničnih težav, a je bila obravnava vsakič prekinjena. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave ni razvidno, da bi obtoženi ali njegov zagovornik dala pripombo, da obtoženi ni mogel postavljati vprašanj oškodovancu in njegovi mami. Sicer pa je bil oškodovanec ponovno zaslišan na glavni obravnavi dne 27. 9. 2018, na kateri mu je vprašanja postavljal tudi obtoženi. Postopanje sodišča prve stopnje je imelo podlago v določbi prvega i

Po 150. členu ZPP imajo stranke pravico pregledovati in prepisovati spise pravde, v kateri so udeležene, drugim osebam pa se to dovoli le, če imajo za pregled in prepis spisa opravičeno korist. Sodišče prve stopnje se je pred izdajo izpodbijanega sklepa zanesljivo prepričalo, da je ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen, ker prosilka potrebuje podatke iz spisa zaradi uveljavljanja svoje preživninske terjatve do tožnice. Ob tehtanju koristi prosilke in udeležencev pravde je ustrezno upoštevalo načelo sorazmernosti in dostop do zaprošenih podatkov pravilno omejilo na razumno mero.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. ZPIZ-2 v 194. členu izrecno določa, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na temelju, ki je naknadno odpadel, kot v predmetni zadevi s pravnomočnostjo odločbe, kar je ključnega pomena za zakonitost izpodbijanih upravnih aktov.

Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti zatrjevane kršitve v zvezi z nezakonitostjo postopanja predsednice senata pri zavrženju zahteve za njeno izločitev, saj o tem, zakaj je bila zahteva zavržena, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti preizkus zakonitosti odločitve. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljevanju svojih dokaznih zaključkov na več mestih v obrazložitvi sodbe sklicevalo na sodbe, izdane zoper soobsojence, ki so krivdo na predobravnavnem naroku priznali oziroma so sklenili sporazum o priznanju krivde (na primer 11., 17., 29. točka obrazložitve sodbe), kar je v luči ustavne pravice do nepristranskega sojenja ter upoštevajoč ustavnoskladno razlago določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP pri Vrhovnemu sodišču vzbudilo dvom v nepristranskost odločanja predsednice senata prvostopenjskega sodišča. Ločevati je treba situacije, ko se pri izvrševanju kaznivega dejanja oseba, zoper katero prikriti preiskovalni ukrepi niso odrejeni, slučajno in nenadejano ujame v izvajanje ukrepov, odrejenih zoper drugo osebo, od situacij, ko se prikriti ukrepi z uporabo odredb, izdanih zoper druge osebe, osredotočeno izvajajo tudi