2. člen ZOPNI

Za izpodbitje zakonske domneve je treba trditve izkazati s stopnjo prepričanja, ki je dosežena v primeru, ko je izključen vsak razumen dvom oziroma ko o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Država kot tožeča stranka je lahko v pravdnem postopku popolnoma pasivna, če se v finančni preiskavi ugotovi očitno nesorazmerje med premoženjem in neto prihodki tožene stranke. Zadošča zgolj njeno sklicevanje na domnevo iz 5. člena ZOPNI, izid pravde pa je v tem primeru odvisen od aktivnosti tožene stranke.

Nadomestni odvzem v obliki odvzema premoženja, ki ustreza vrednosti nezakonitega izvora, ali denarnega zneska, ki ustreza tej vrednosti, ni mogoč v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe. Nikjer ni določeno, da bi imeli pri dokazovanju prednost listinski dokazi, zato je dolžnost sodišče, da se opredeli do vseh izvedenih dokazov. Ravno dejstvo, da nek dokaz nasprotuje drugemu, terja natančnejšo obrazložitev zakaj sodišče verjame ravno določenemu dokazu, ne pa drugemu, ki mu nasprotuje. Razlogi, zakaj je sodišče nepremičnino v k. o. H. štelo za premoženje nezakonitega izvora, niso jasni, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Dokazni standard za odločanje v postopku zavarovanja je nižji kot pri izdaji sodbe. Zadošča standard verjetnosti. Ker mora sodišče postopek zavarovanja izvesti hitro, odloči o izpolnjenosti zakonskih pogojev z izdajo začasne odredbe na podlagi tistih dokazov, katerih izvedba je čim hitrejša. To so praviloma listinski dokazi. Izvajanje ustnih dokazov je praviloma pridržano za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi. Po prvi alineji prvega odstavka 20. člena ZOPNI je za začasno zavarovanje pravno relevantno zgolj dejstvo, da je bil dokazni standard utemeljenih razlogov za sum storitve kataloškega kaznivega dejanja podan (vsaj) v času predkazenskega postopka. Pravilna je ocena in ugotovitev sodišča, da je bilo temu pogoju zadoščeno z izdajo odredbe o hišni preiskavi v predkazenskem postopku z dne 13. 3. 2020, ki je bila izdana pred sklepom o uvedbi preiskave zaradi sume storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja, na katerega se opira pritožnik. Za začasno zavarovanje zadošča, da so ob izdaji odredbe za hišno in osebno preiskavo bili ugotovljeni utemeljeni razlogi za sum storitve kataloškega dejanja in ni treba, da bi bili potrjeni tudi v nadaljnji preiskavi ali v kazenske

ZOPNI zasleduje dopusten namen varovanja javne koristi: doseči, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo. Odvzem premoženja nezakonitega izvora je nujen in edini primeren ukrep, s katerim se uresničuje ustavno dopusten cilj: preprečiti posameznikom, da bi se s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti, okoriščali na račun vseh članov skupnosti; s tem se posredno tudi preprečuje ali vsaj omejuje nadaljnje opravljanje in širjenje tovrstnih nezakonitih in družbeno škodljivih dejavnosti. Pred ustavnim sodiščem se presoja skladnost zakonov ali podzakonskih aktov z ustavo, ne pa vprašanje kršitve zakonov, saj je to stvar pravnih sredstev pred rednimi sodišči.

Obsodba za kataloško kaznivo dejanje ni eden od zakonskih pogojev za uvedbo finančne preiskave ali za odvzem premoženja po pravilih ZOPNI. Očitek na stopnji verjetnosti razlogov za sum, da je bilo storjeno kataloško kaznivo dejanje, je le sprožilec postopka finančne preiskave. Če ta očitek kasneje odpade oziroma se izkaže za neutemeljenega, to ni ovira, da se postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora po pravilih ZOPNI ne bi mogel nadaljevati in dokončati. Zavrženje kazenske ovadbe, pravnomočna ustavitev kazenskega postopka ali izdaja oprostilne sodbe torej na izid postopka po pravilih ZOPNI nimajo nobenega vpliva. Zakonska ureditev, ki kot edini pogoj za odvzem premoženja, določa njegovo očitno nesorazmerje glede na neto prihodke njegovega imetnika, bi lahko bila ustavno sporna, vendar se Vrhovnemu sodišču s tem vprašanjem v obravnavani zadevi ni bilo treba ukvarjati.

V postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora se skladno z drugim odstavkom 34. člena ZOPNI toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, le takrat, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni (več) mogoč. Nadomestni odvzem v obliki odvzema premoženja, ki ustreza vrednosti nezakonitega izvora, ali denarnega zneska, ki ustreza tej vrednosti, torej ni mogoč v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe (na primer odsvojitev premoženja). Če je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno na ožje družinske člane (med katere sodijo tudi zakonci oziroma izvenzakonski partnerji obsojencev kataloških kaznivih dejanj in njihovi starši - 8. točka 4. člena ZOPNI), velja domneva o brezplačnem prenosu takega premoženja nanje oziroma za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (6. člen ZOPNI). Gre za izpodbojno domnevo. Tožena stranka jo lahko izpodbije, če izkaže, da je za premoženje plačala dejansko vrednost. Na tožeči stranki kljub temu ostaja breme navajanja dejstev in dokazov, iz katerih izhaja dom

Izpodbijana sklepa temeljita na zmotnem stališču glede dopustnosti retroaktivne uporabe ZOPNI; sodišče prve stopnje posledično ni ugotavljajo odločilnih dejstev, in sicer kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno oziroma premoženje (v obravnavanem primeru nepremičnine) pridobljeno. Po razveljavitvi prvega odstavka 57. člena ZOPNI se ta zakon tudi glede ukrepov za začasno zavarovanje premoženja ne more uporabljati za pravne položaje, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno oziroma premoženje pridobljeno pred uveljavitvijo ZOPNI.

V postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora, ki je v fazi začasnega zavarovanja, zadostuje z verjetnostjo izkazana ocena, da premoženje, s katerim naj bi toženec razpolagal v preiskovanem obdobju, izvira iz nezakonitega ravnanja.

Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu, so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v pre

Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI je ukrep, ki se lahko izreče tudi brez obsodilne kazenske sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema.

Višje sodišče se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da je namen ZOPNI (prvi in drugi odstavek 2. člena) v praksi mogoče učinkovito zagotoviti samo z dopustitvijo možnosti (subsidiarnega) odvzema bodisi nadomestnega premoženja bodisi z naložitvijo denarnega zneska v plačilo. Drži, da je takšna možnost uveljavljena pri odvzemu protipravne premoženjske koristi v kazenskem postopku (75. člen KZ-1), vendar to nikakor ne pomeni, da je tako tudi v ZOPNI. Kot je to izčrpno in prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, česa takega ZOPNI ne določa, ZOPNI-A (ki za obravnavani primer ne velja) pa v drugem odstavku 34. člena dopušča, da lahko država do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke spremeni tožbo tako, da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč. Šele navedena novela je prinesla ureditev, po kateri se lahko odvzame premoženje, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, vendar še to le pod pogoji iz navedenega člena. Višje sod

Uredba Bruselj I se na podlagi 1. točke prvega člena uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa dejanj pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Spori iz ZOPNI niso civilni ali gospodarski spori, kot jih opredeljuje Uredba Bruselj I, ker je njihov temelj v izvajanju državne oblasti, ko država zaradi javnopravnega varstva preko civilnih sankcij izreka ukrepe, s katerimi posega v lastninsko pravico toženca, ki je pridobil premoženje na nezakonit način. Tožba iz ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za reipersekutorni oziroma vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo, kar dodatno potrjuje, da pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebnopravni predpisi. Glede na opisano naravo spora je uporaba Uredbe Bruselj I v sporih iz ZOPNI izključena.

Ker je bilo obravnavano začasno zavarovanje predlagano (šele) v sami tožbi, je bilo dolžno sodišče prve stopnje pogoje za ugoditev takšnemu predlogu presojati zgolj v skladu z 28. členom ZOPNI, ki se v drugem odstavku jasno sklicuje na uporabo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. ZOPNI ne določa roka za vložitev tožbe tožbe za odvzem premoženja nezakonitega izvora. Če bi zakonodajalec tak rok v omenjenem zakonu nameraval določiti, bi to nedvomno storil jasno (izrecno). Ker tega ni storil in ker gre pri tem za ukrep civilno-pravne narave, je potrebno upoštevati splošne določbe civilnega (obligacijskega) prava o rokih, v katerih je moč zahtevke uveljavljati. Predložitev sodne odločbe o začasnem zavarovanju oziroma zapisnika iz drugega odstavka 17.a člena ZOPNI ne predstavlja (procesne) predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

Namen začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora je v odpravi nevarnosti, da tega premoženja po končanem pravdnem postopku ne bo mogoče več odvzeti. Ker gre za poseg v pravico do zasebne lastnine, mora sodišče opraviti strogi test sorazmernosti in dovoliti začasno zavarovanje le v tisti meri, da se zagotovi učinkovit odvzem premoženja nezakonitega izvora in prepreči nepravično obogatitev na protipraven način. Pri tem mora upoštevati, da stvarni obseg začasnega zavarovanja zajema le tolikšno premoženje, ki je ekvivalentno zatrjevani vrednosti premoženja nezakonitega izvora. V nadaljnji fazi ugovornega postopka mora sodišče upoštevati tudi težak položaj tožene stranke, ki lahko domnevo iz 5. člena ZOPNI glede na dokazno breme, kot ga ureja 27. člen citiranega zakona, izpodbijal le, če izkaže, da premoženje ni nezakonitega izvora. Gre za težak procesni položaj toženca, ki mora v kratkem času podati trditve in predložiti dokaze za premoženje, ki je bilo pridobljeno za več let nazaj. Način zavarovanja je primeren in nujen, če je z njim mogoče doseči odpravo dejansko obstoječe nevarnosti za kasnejšo izvršitev odvzema premoženja nezakonitega izvora, ukrep

V postopku po ZOPNI se (kazenskopravna) krivda ne ugotavlja. Postopek po ZOPNI, za razliko od kazenskega postopka, ne teče zoper osebo, ampak poteka zoper premoženje. Gre za civilno zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. ZOPNI uveljavlja ukrepe, ki se izrekajo (tudi) brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilnopravne narave, v pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalih, kakršno vzpostavlja domneva nedolžnosti. Pravdni postopek teče neodvisno od ugotavljanja krivde posameznika v kazenskem postopku in zato ne more biti v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Finančna preiskava s svojimi izsledki, zajetimi v zaključnem poročilu, predstavlja javno listino, ki jo je v predpisani obliki, v mejah svoje pristojnosti, izdal državni organ pri izvrševanju javnega pooblastila, ki mu je bilo poverjeno z zakonom in ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 224. člena ZPP).

Namen ZOPNI je preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi. Ta namen se zagotavlja z odvzemom premoženja tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti. Toženka uveljavlja poseg v njeno pravico do zasebne lastnine, vendar pa gre za lastnino, ki je bila pridobljena na nepošten način. Varstvo tako pridobljene pravice pa ne more biti absolutno. Instituta odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem oziroma odvzema predmetov, kadar je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razloge morale, po svoji naravi ne moreta doseči cilja in namena ZOPNI, kot ga določa 2. člen tega zakona, zaradi česar je njegova uvedba nujna. Določba o razširjenem odvzemu premoženja nezakonitega izvora z uporabo obrnjenega dokaznega bremena je tudi določba mednarodnih konvencij.

Postopek po ZOPNI za razliko od kazenskega postopka, ki teče in personam, torej proti konkretni osebi, poteka zoper premoženje. Gre za civilno ali in rem zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI tako spada med ukrepe, ki se izrekajo tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilno pravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku. V pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalkah, kakršno vzpostavlja tudi domneva nedolžnosti. Zakonodajalec se nedvomno zaveda retroaktivne veljave, saj je navedel, da se zakon uporablja tudi za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oziroma po 1. 1. 1990. Iz 2. člena ZOPNI izhaja namen zakona. Ta je v preprečevanju pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi. Tudi iz tega določila jasno izhaja, da ustavnega jamstva lastn