26. člen ZOPNI

Upoštevanje točno določenega premoženja pri izračunu nesorazmerja v končnem poročilu finančne preiskave po presoji pritožbenega sodišča ni nujno ključni element za upoštevanje točno istega premoženja tudi kasneje v pravdnem postopku, ki sledi (zakonska ureditev ne zahteva popolne identitete tožbenega zahtevka s končnim poročilom finančne preiskave). Omejitev, da se finančna preiskava pred vložitvijo tožbe vodi v zvezi s premoženjem, za katerega bo kasneje s tožbo zahtevano, naj se odvzame, pomeni to, da se lahko s tožbo zahteva odvzem le tistega premoženja, na katerega se/bi se lahko (časovno) nanašala finančna preiskava, to pa je premoženje, ki je bilo pridobljeno v petih letih pred storitvijo očitanega kataloškega kaznivega dejanja in ne tudi na drugo premoženje izven tega obdobja. ZOPNI-B je v 26. členu le izrecno določil tisto, kar je sicer izhajalo že sedaj iz zgoraj povzetega namena celotne ureditve po ZOPNI, da lahko država s tožbo zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, tudi v primeru, če zaradi okoliščin, ki so nastale pred vložitvijo

V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZOPNI sodišče na predlog državnega tožilca odredi začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora, če so podani zakonski pogoji. V skladu s 6. členom ZOPNI se domneva, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če je bilo preneseno na ožje povezane osebe ali ožje družinske člane. Ožji družinski člani so zakonec oziroma oseba, s katero osumljenec, obdolženec, obsojenec, zapustnik ali pravni naslednik živi v zunajzakonski skupnosti, ali s katero je v sorodstvenem razmerju v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena ali v svaštvu do vštetega drugega kolena ali je njen skrbnik ali varovanec ali druga oseba, s katero živi v skupnem gospodinjstvu. Stranka mora svoj dokazni predlog substancirati in ga opremiti z vsemi potrebnimi podatki. Z zavrnitvijo pomanjkljivih dokaznih predlogov toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave oziroma sodnega varstva.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da sta tako sodišče kot tožnica šteli, da obrnjeno dokazno breme o nezakonitosti izvora premoženja velja za celotno premoženje druge toženke, in to še preden bi bilo izkazano, ali in koliko premoženja je nanjo prešlo s strani prvega toženca, tožnica pa bi lahko zahtevala le odvzem tistega premoženja, ki je bilo neodplačno preneseno s strani prvega toženca. V postopkih po ZOPNI je glede povezanih oseb bistveno, ali uspejo dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora, pri presoji pa je treba izhajati iz domneve, po kateri se šteje, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima v družinskem pravu svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza, le da zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali. Bistvo postopka po ZOPNI pa ni v ugotavljanju obstoja zunajzakonske zveze za zaščito položaja enega od partnerjev. Kot že povedano, je v primeru povezanih oseb bistveno, ali uspe oseba, za katero na podlag

Zaradi ugotovitvenega dela zahtevka je pravilno, da je s tožbo zajeta tudi oseba, ki je primarni pridobitelj premoženja, tudi če je premoženje pred tem že odsvojila na ožje povezano osebo. Prvi toženec je namreč imel status osumljenca v predkazenskem postopku in zoper njega se je začela finančna preiskava. Kot tak je oseba, najtesneje povezana z vprašanjem nezakonitosti izvora premoženja in je pasivno legitimirana zaradi tega, ker mora sodba vsebovati tudi ugotovitveni del, da je premoženje nezakonitega izvora. V skladu s sodno prakso pristojnost sodišča Republike Slovenije ni izključena samo zaradi tega, ker se stvar nahaja na ozemlju druge države. V postopku po ZOPNI ne gre za klasičen civilnopravni spor glede lastninske pravice na stvari, ampak po vsebini za oblastveni akt, s katerim se odvzame premoženje nezakonitega izvora. Zaradi podane pasivne legitimacije prvega toženca, ki je slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je pristojnost slovenskega sodišča podana. Tožeča stranka je toženo konkretno opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago. Zato je treba šteti, da sta bila na pomanjkljivost trditev toženca opozorjena že na podlagi teh n

ZOPNI zasleduje dopusten namen varovanja javne koristi: doseči, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo. Odvzem premoženja nezakonitega izvora je nujen in edini primeren ukrep, s katerim se uresničuje ustavno dopusten cilj: preprečiti posameznikom, da bi se s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti, okoriščali na račun vseh članov skupnosti; s tem se posredno tudi preprečuje ali vsaj omejuje nadaljnje opravljanje in širjenje tovrstnih nezakonitih in družbeno škodljivih dejavnosti. Pred ustavnim sodiščem se presoja skladnost zakonov ali podzakonskih aktov z ustavo, ne pa vprašanje kršitve zakonov, saj je to stvar pravnih sredstev pred rednimi sodišči.

Začasno zavarovanje je odrejeno zoper drugo toženko kot ožje povezano osebo s prvim tožencem, ker so podani razlogi za sum, da je bilo finančno premoženje nezakonitega izvora (ki je spremenilo obliko iz denarja v plovilo) preneseno na to osebo brez ustreznega nadomestila. Stališče, da ZOPNI ureja le primer prenosa, če bi prvi toženec vložil plovilo kot osnovni vložek v družbo, ne pa če ga plača brez prejema ustreznega nadomestila od družbe, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je obravnavani spor pravilno obravnavalo kot spor z mednarodnim elementom, pritožbeno sodišče pa v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki jih pritožnica s pritožbo ni uspela izpodbiti, da v primeru tožbe in začasne odredbe na podlagi določb ZOPNI, Uredba Bruselj I ne nadomešča slovenskih nacionalnih pravil mednarodnega zasebnega prava, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pristojno za odločanje (prvi odstavek 49. člena ZMZPP).

Domneva o nezakonitem izvoru premoženja iz 5. člena ZOPNI temelji oz. je pogojena z ugotovitvami (temeljite) finančne preiskave zoper preiskovanca, glede katerega je podan (utemeljen) razlog za sum, da se ukvarja s specifično kriminalno dejavnostjo, katere specifika je prav v tem, da praviloma prinaša znatne dobičke. Domneva torej učinkuje le pod pogojem, da posameznik, ki se ga sumi ukvarjanja z lukrativno kriminalno dejavnostjo, ne zmore pojasniti izvora svojega premoženja, katerega obseg, vire, način pridobitve in razpolaganja, ipd. se je predhodno ugotavljal v finančni preiskavi. Navedena pogoja sta tako sestavni del domnevne baze domneve iz 5. člena ZOPNI. V primeru, ko oseba, katere izvor premoženja je sicer zatrjevan kot nezakonit, tega premoženja nima več, ker ga je v celoti prenesla na povezane osebe, ni stranka v postopku za njegov odvzem (zavarovanje). Ni torej pogojev za nujno (enotno) sosporništvo osebe, katere izvor premoženja se zatrjuje kot nezakonit, z osebami, na katero je bilo to premoženje v celoti prenešeno.

V primeru, da so bili pridobljeni osebni podatki določene fizične osebe, je na davčnem organu dokazno breme, da razumno utemelji potrebo po pridobitvi teh podatkov za namen iz 39. člena ZDavP-2, torej da dokaže, da je bila pridobitev teh podatkov potrebna za opravljanje njegovih nalog, med katere sodi tudi davčni inšpekcijski nadzor, v razmerju do določenega davčnega zavezanca (za odmero določenega davka, v določenem obdobju, nadzor nad izpolnjevanjem davčnih obveznosti itd.). Ker ZOPNI vzpostavlja domnevo, da gre za nezakonito pridobljeno premoženje ob obstoju okoliščin iz drugega odstavka 5. člena, jo bo tožena stranka izpodbijala s svojimi trditvami in dokazi. V okviru tega pa bo lahko uveljavljala tudi ugovor, da so bili dokazi tožeče stranke pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in da zato v pravdnem postopku ne smejo biti uporabljeni. O tem ugovoru bo moralo sodišče razpravljati in se do njega opredeliti. Zaradi tega je po oceni sodišča tožnici zoper Poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi z dne 30. 4. 2014 zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku.

Obsodba za kataloško kaznivo dejanje ni eden od zakonskih pogojev za uvedbo finančne preiskave ali za odvzem premoženja po pravilih ZOPNI. Očitek na stopnji verjetnosti razlogov za sum, da je bilo storjeno kataloško kaznivo dejanje, je le sprožilec postopka finančne preiskave. Če ta očitek kasneje odpade oziroma se izkaže za neutemeljenega, to ni ovira, da se postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora po pravilih ZOPNI ne bi mogel nadaljevati in dokončati. Zavrženje kazenske ovadbe, pravnomočna ustavitev kazenskega postopka ali izdaja oprostilne sodbe torej na izid postopka po pravilih ZOPNI nimajo nobenega vpliva. Zakonska ureditev, ki kot edini pogoj za odvzem premoženja, določa njegovo očitno nesorazmerje glede na neto prihodke njegovega imetnika, bi lahko bila ustavno sporna, vendar se Vrhovnemu sodišču s tem vprašanjem v obravnavani zadevi ni bilo treba ukvarjati.

Tudi če se noben del zahtevka izrecno ne glasi na osebo, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, je toženec nujno tudi oseba, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje. Pomembno pa je predvsem to, da prvi toženec niti ni dokazal, da je vse to počel s premoženjem zakonitega izvora. Iz določil ZOPNI ne izhaja, da bi bilo dopustno tožbo vložiti le zoper osebe, ki so bile določene kot preiskovanci v odredbi o finančni preiskavi, temveč se tožba vloži zoper lastnika. Toženka je dokazala, da je za nakup nepremičnin najela kredit pri banki, prav tako ga je najela za opremo lokalov. To premoženje samo po sebi torej ne more biti premoženje nezakonitega izvora. Obroke po kreditnih pogodbah pa je lahko plačala iz premoženja nezakonitega izvora.

Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu, so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v pre

Uredba Bruselj I se na podlagi 1. točke prvega člena uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa dejanj pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Spori iz ZOPNI niso civilni ali gospodarski spori, kot jih opredeljuje Uredba Bruselj I, ker je njihov temelj v izvajanju državne oblasti, ko država zaradi javnopravnega varstva preko civilnih sankcij izreka ukrepe, s katerimi posega v lastninsko pravico toženca, ki je pridobil premoženje na nezakonit način. Tožba iz ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za reipersekutorni oziroma vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo, kar dodatno potrjuje, da pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebnopravni predpisi. Glede na opisano naravo spora je uporaba Uredbe Bruselj I v sporih iz ZOPNI izključena.

V skladu z drugim odstavkom 26. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora sta bila tožbi priložena tudi zapisnik iz drugega odstavka 17.a člena tega zakona in pisno poročilo o finančni preiskavi. Tožnica se je v svojih tožbenih navedbah smela sklicevati na vsebino navedenega poročila, ki je bilo skupaj z ostalimi prilogami tožencu vročeno hkrati s tožbo.

Ker je bilo obravnavano začasno zavarovanje predlagano (šele) v sami tožbi, je bilo dolžno sodišče prve stopnje pogoje za ugoditev takšnemu predlogu presojati zgolj v skladu z 28. členom ZOPNI, ki se v drugem odstavku jasno sklicuje na uporabo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. ZOPNI ne določa roka za vložitev tožbe tožbe za odvzem premoženja nezakonitega izvora. Če bi zakonodajalec tak rok v omenjenem zakonu nameraval določiti, bi to nedvomno storil jasno (izrecno). Ker tega ni storil in ker gre pri tem za ukrep civilno-pravne narave, je potrebno upoštevati splošne določbe civilnega (obligacijskega) prava o rokih, v katerih je moč zahtevke uveljavljati. Predložitev sodne odločbe o začasnem zavarovanju oziroma zapisnika iz drugega odstavka 17.a člena ZOPNI ne predstavlja (procesne) predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

Določba drugega odstavka 278. člena ZIZ se nanaša na primere, ko se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, spremenijo po izdaji le-te. Sprememba pa mora biti takšna, da začasna odredba ni več potrebna. Okoliščine, ki sta jih toženca navedla v utemeljitev svojih predlogov za ustavitev postopka zavarovanja, so obstajale že ob izdaji sklepa o podaljšanju oziroma odreditvi začasnega zavarovanja v pravdnem postopku, le toženca sta zanje izvedela, kot to trdita, šele po izdaji le-tega. Namen začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora je v zavarovanju zahtevka za odvzem tega premoženja vse do pravnomočne odločitve o takšnem zahtevku.

Ker se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do razlogov za zavrženje tožbe v delu glede zahtevka za ugotovitev kršitve ustavnih pravic pritožnice v konkretnem primeru dejanja tožene stranke (FURS), ki naj bi v letu 2012 nezakonito in s kršitvijo ustavnih pravic pridobivala podatke tožnice od banke ..., in ker tudi iz njegovega stališča, da ima pritožnica za varstvo svojih ustavnih pravic v zvezi z izpodbijanimi akti in dejanji, nastalimi v okviru izvedbe finančne preiskave, zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI (točki 13. in 14 obrazložitve), ni mogoče sklepati, da se navedeno nanaša tudi na to tožbeno zahtevo, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep deloma razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). Po oceni pritožbenega sodišča pa je tožnici zoper izpodbijane odredbo o finančni preiskavi in odredbi o njenem podaljšanju, ki so bile podlaga za izvajanje dejanj v finančni preiskavi, ter za izpodbijano zaključno poročilo za

Prehodne določbe novele ne urejajo uporabe določb o stroških zastopanja tudi za zadeve, ki so se začele pred uveljavitvijo ZOPNI-A. Določba drugega odstavka 151. člena ZPP je jasna, upravičenje drugih oseb do nagrade mora izhajati iz zakona, česar pa ZOPNI pred novelo ni določal.

Iz tožbe ter spremembe tožbe in prilog izhaja, kot navaja tožnica, da ne izkazuje več pravovarstvenega interesa za izpodbojno tožbo, ker posamična akta, ki ju s tožbo izpodbija, očitno ne posegata (več) v njen pravni položaj (kajti sporne listine prej tožilskega spisa so bile priložene tožbi, ki jo je SDT vložilo zoper tožnico na podlagi ZOPNI ter se je z njimi tožnica že lahko seznanila). Vložitev tožbe zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 oziroma iz drugega odstavka 33. člena tega zakona), ne more predstavljati spremembe (prej vložene) izpodbojne tožbe (v tem smislu, da gre za isto tožbo z modificiranim tožbenim zahtevkom), saj ne gre za isti predmet upravnega spora. Tožnica ugovor kršitve pravice do izjave iz 17.a člena ZOPNI lahko uveljavlja (najmanj) v pritožbi zoper sodbo (v pravdnem postopku se smiselno uporabljajo določbe ZPP - drugi odstavek 9. člena ZOPNI). Tako ima tožnica zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo ter njena tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin z ravnanjem ODT - prepovedjo vpogleda v tožilski spis in neizročitvijo preslikav listin iz tega spisa - ni dopustna