270. člen ZIZ

V tem trenutku je sporna veljavnost oporoke, zato je seveda sporno tudi, kdo so dediči, posledično pa tudi kje je oz. kdo ima predmete, ki spadajo v zapuščino. Oporočna dediča nista zanikala, da bi bilo, s strani zakonitih dedičev navedeno, premoženje pri njima, kje točno bi bilo, pa nista povedala. Vse to po presoji pritožbenega sodišča kaže na verjetnost, da skrivata te podatke o zapustnikovem premoženju, kar pa pomeni verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zakonitih dedičev na vrnitev teh predmetov v zapuščino vsaj otežena. Če ni znano, kje so predmeti, katerih vrnitev v zapuščino se zahteva, bo namreč bistveno otežena izvršba, če oporočna dediča ob morebitnem uspehu zakonitih dedičev v pravdi ne bi prostovoljno vrnila predmetov v zapuščino.

Upnik mora že v sami zahtevi za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnega računa konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nujnost ukrepa in obstoj dejanskega tveganja za izvršitev zahtevka, pri čemer je tako kot pri začasni odredbi za zavarovanje denarne terjatve zahtevan izkaz konkretne subjektivne nevarnosti, torej nevarnosti, ki se nanaša na dolžnikovo konkretno ravnanje v smeri oviranja oziroma oteževanja izpolnitve (npr. izredni neobičajni izdatki, poraba, prikrivanje ali uničevanje sredstev, prodaja pod ceno ali v neobičajnem obsegu oziroma na neobičajen način, ravnanje dolžnika v zvezi z zahtevki v drugih sporih ali v zvezi z obveznostmi po kreditih ipd.). Zgolj obstoj računa v tuji državi ob izostanku trditev in dokazov o tem, da dolžnik večkrat odpira in zapira račune v tujini oziroma da je račun v večkratni blokadi, še ne daje podlage za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov, saj dejansko tveganje ni podano.

V primeru posredne in neposredne posesti na isti stvari je v razmerju posestnikov navzven (do tretjih) inštitut posesti enoten. Posest je ena sama in daje varstvo obema v enakem obsegu, tako se lahko tudi posredni posestnik sklicuje na škodo, ki nastaja ali grozi neposrednemu posestniku. Namen rabe in uživanja stanovanja je z odklopom vode kot osnovne življenjske dobrine izničen za oba - da gre za težko nadomestljivo škodo pa govori stvar sama zase.

Upnik ima odprt račun v Evropski uniji in na ta račun bodo nakazana sredstva, na katera se bo opravila izvršba. Seveda je hipotetično možno, da nekdo sredstva takoj nakaže na drug svoj račun, kot je tudi možno, da jih takoj dvigne z računa, ali pa nakaže na račun izven EU tretji osebi itd. Vendar pa bi to potem pomenilo, da je vedno podana nevarnost, da bo morebiten vrnitveni zahtevek za z izvršbo pridobljena sredstva otežen, posledično pa predlog za odlog izvršbe vedno utemeljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče izhajati zgolj iz takšnih hipotetičnih možnosti, saj te kot take ne pomenijo neke realne nevarnosti, ki bi grozila. Dolžnik je obdržal celotno obveznost do nekdanjih varčevalcev z deviznimi računi in deviznimi hranilnimi knjižicami, med katere spada tudi upnik. Kaj po njegovi razlagi pomeni upravljanje s preostankom premoženja, dolžnik ne pojasni, po prepričanju pritožbenega sodišča pa glede na ureditev po UZITUL to pomeni med drugim tudi poplačilo nekdanjih varčevalcev.

V okoliščinah, ko je bila že izdana sodba, s katero je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju razvezana, čeprav odločitev še ni bila pravnomočna, je ravnanje prve toženke moč oceniti kot nepošteno. Tožniku je uspelo z verjetnostjo izkazati namen tožencev, da sporno nepremičnino prodata. V nasprotju s predpostavko iz drugega odstavka 270. člena ZIZ upniku nedenarne terjatve ni treba izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje (prodaja/obremenitev) onemogočilo oziroma otežilo uveljavitev terjatve. Nevarnost iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni opredeljena kot subjektivna, temveč kot objektivna. Zato se ne zahteva izkaz delovanja.

Pritožbeno sodišče prvega tožnika opozarja, da gre v tej pravdi za zahtevno pravno problematiko, kateri tožnika očitno nista kos. Opozarja ju, da lahko zaradi tega zanju nastopijo škodljive posledice (drugi odstavek 87. člena in 12. člen ZPP), zato naj razmislita o pomoči pravnega strokovnjaka - odvetnika.

Tudi v posestnih sporih je odločitev o regulacijski začasni odredbi odvisna od vsakokratnih okoliščin posameznega primera.

Tožnik tudi v ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe ni zadostno podal svojih trditev glede obstoja terjatve in ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve do toženca. Gre zgolj za pavšalno navajanje, da v postopku ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, da so vse izdane upravne in sodne odločbe zgolj formalno, ne pa materialno pravnomočne. Ni podanih relevantnih trditev glede odškodninske terjatve.

Izdaja regulacijske začasne odredbe je pridržana izjemnim in nujnim primerom, toliko bolj, kadar jo stranka predlaga v sporu o motenju posesti, pri katerem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

V skladu s sodno prakso se za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve zahteva subjektivna in konkretna nevarnost in zgolj slabo premoženjsko stanje dolžnika ne zadošča, okoliščina, da dolžnik ni prostovoljno plačal terjatve, sama po sebi še ne pomeni konkretne nevarnosti. Vendar pritožnica pri tem prezre, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo več okoliščin: celovito je presojalo poslovno strukturo tožene stranke in njene materinske družbe pri projektu ter njeno celotno poslovanje.

Mednarodna litispendenca ni procesna ovira za začetek nove pravde pred slovenskim sodiščem. Ob pogojih iz 88. člena ZMZPP sodišče Republike Slovenije na zahtevo stranke prekine postopek, kadar teče pred tujim sodiščem postopek v isti zadevi in med istima strankama. To seveda pomeni, da ni nobene ovire, da tečeta oba postopka hkrati.

Tožnikovega védenja o toženkinih obveznostih ali njegovega bančnega pooblastila ni mogoče enačiti z njegovim soglasjem, da toženka svoje dolgove poravnava s sredstvi njegovega posebnega premoženja. Tudi na podlagi prenakazil sredstev z varčevalnega na tekoči (nemški) račun ni mogoče domnevati, da je tožnik soglašal s porabo za toženkine osebne potrebe.

Pritožba pravilno navaja, da je v sodni praksi in pravni teoriji prevladujoče stališče, da vpis prepovedi razpolaganja s stvarjo za lastnika pomeni določeno prikrajšanje, ki mu povzroči škodo, za katero ni mogoče avtomatsko sklepati, da je zgolj neznatna. Pravica razpolaganja je namreč eden od elementov lastninske pravice, ki pa je ustavna kategorija. Seveda to ne izključuje možnosti, da bi ob obstoju določenih specifičnih okoliščin tudi tak poseg predstavljal zgolj neznatno škodo, a mora takšne okoliščine utemeljiti upnik. Iz tega razloga je sprejeta odločitev, da bo izdana začasna odredba, ki dolžniku prepoveduje odtujitev in obremenitev vozila, za dolžnika pomenila zgolj neznatno škodo, materialno pravno zmotna.

Sodišče je s tem, ko je pri odločitvi o predlogu upoštevalo odgovor toženca, ne da bi tožnici omogočilo, da se do njega opredeli, zagrešilo kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave. Odločilno dejstvo pri presoji utemeljenosti predlagane začasne odredbe je, ali so izpolnjeni pogoji za zadrževanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja in posledično ni izkazan obstoj terjatve, ki je predmet spora, tj. pravica do nadomestila v času začasne nezmožnosti za delo. Na podlagi drugega odstavka 36. člena Zakona o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin (ZIUZDS) zadržanje pravic nastopi, ko znesek neporavnanih obveznosti plačevanja prispevkov preseže znesek 8 % povprečne mesečne bruto plače v Republiki Sloveniji za preteklo leto, vendar ne prej kot 30 dni po pisnem obvestilu zavoda o neporavnanih obveznostih in posledicah nepravočasnega plačila. V primeru obvestila o zadržanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja gre za oblastno enostransko odločitev toženca, ki s svojim učinkovanjem spreminja pravni položaj zavarovanca.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da delovni stroj ni last tožene stranke, slednjega ima zgolj v posesti, posest kot taka pa ne more v ničemer vplivati na morebitno kasnejšo upnikovo uveljavljanje denarne terjatve zoper njo.

Sodišče zavrne predlog za ureditveno začasno odredbo z izročitvijo ključev stanovanja, če tožnik težko nadomestljivo škodo utemeljuje zgolj z nezmožnostjo dostopa do nekonkretiziranih "predmetov", "dokumentacije", "predmetov zapuščine" in dejstvom, da toženka omogoča uporabo nepremičnine neznanim tretjim osebam.

Glede védenja o novih dejstvih je namreč že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s predlogom za obnovo postopka na podlagi 10. točke 394. člena ZPP zavzelo jasno in enotno stališče (ki je uporabljivo tudi glede obnovitvenega razloga iz 11. točke citiranega člena ZPP), da rok ni vezan na trenutek, ko je stranka pridobila možnost navesti nova dejstva, temveč ko je imela možnost, da to stori. V obravnavanem primeru to pomeni, da je potrebna presoja ustrezne procesne skrbnosti tožnice kot predlagateljice obnove postopka in ugotovitev, ali bi tožnica ob zahtevani skrbnosti že pred 14. 1. 2025, ko je prejela pravnomočno kazensko sodbo v delu premoženjskopravnega zahtevka, lahko zvedela za pravnomočnost sodbe v delu glede krivde in kazenske sankcije, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastopila dne 17. 9. 2024. Glede na ugotovljeno dejstvo, da se je tožnica kot oškodovanka zoper kazensko sodbo pritožila (le) v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, pritožbeno sodišče meni, da bi tožnica to lahko zvedela. Po prejemu kazenske sodbe bi se morala prepričati o njeni pravnomočnosti glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca. Zavedati bi s

Kolikor je nasprotnica zavarovanja do A. in B. A. imela terjatev, je bila prisilna uveljavitev te terjatve - za razliko od zgolj zastave, ki je bila po skupnem namenu pogodbenikov v funkciji prodaje deležev - objektivno v nasprotju s ciljem Pogodbe, da se deleža A. in B. A. prodata večinskemu družbeniku. To pa se lahko prilega ravnanju pogodbenika, po katerem je v smislu 107. člena OZ očitno, da ne bo izpolnil svoje obveznosti iz pogodbe.