118. člen ZKP

Izbira načina vročanja po prvem odstavku 117. člena ZKP je v diskreciji sodišča in ne drži, da so načini vročanja, ki ne potekajo po pošti, nujno subsidiarni načini v razmerju do pošte. Vabilo na predobravnavni narok se ne vroča po določbi 118., temveč 119. člena ZKP.

Prošnja za vrnitev v prejšnje stanje v delu, ki se nanaša na ponovni razpis naroka oziroma seje za preklic pogojne obsodbe, ni dovoljena. Vložnik mora namreč ob vložitvi prošnje za vrnitev nedvoumno izkazati, kdaj je izvedel za zamudo. Poleg tega pa morajo biti razlogi, s katerimi se utemeljuje opravičena zamuda, tehtni, pri čemer po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča zgolj obseg dela v tujini ni takšna okoliščina, ki bi narekovala vrnitev v prejšnje stanje.

Kadar se sodno pisanje na delovnem mestu naslovnika izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, je taka nadomestna vročitev procesno veljavna, ne glede na to, ali je oseba pisanje dejansko predala naslovniku ali ne.

Vse vročitve so bile opravljene zakonito, skladno s citirano zakonsko določbo 123. člena ZKP. V vsakem posameznem primeru je bila namreč odklonitev sprejema sodne pošiljke glede na vsebino poročil pooblaščenega vročevalca ugotovljena nedvoumno, to pa pomeni, da ni bilo potrebno predhodno obveščanje naslovnika po prvem odstavku 118. člena ZKP.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili postopkovna pravila iz prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je sodišče prve stopnje opustilo materialno procesno vodstvo, sodišče druge stopnje pa kljub toženkini pritožbi te nepravilnosti ni odpravilo? 2. Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve in druge stopnje, da vročitev pisanj ni bila pravilno opravljena zgolj iz razloga, ker je bilo na vročilnici označeno, da se je pisemska pošiljka vročala v skladu s 144. členom ZPP, pri tem pa se v vsebino poteka vročitve ni spustilo?

Določba točke b) drugega odstavka 5. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, na katero se sklicuje vložnik, se uporablja subsidiarno in le, kadar učinkov, primerljivih z vročanjem po predpisih, ki veljajo za domače postopke, ni mogoče doseči s pošiljanjem neposredno po pošti (kot to zapoveduje prvi odstavek 5. člena Konvencije). V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da so bila vabila, poslana priporočeno s povratnico, izročena osebno obdolžencu. To pomeni, da je bilo s pošiljanjem vabila na način, kot ga dopušča prvi odstavek 5. člena Konvencije, zagotovljena izročitev pisanja, kot ga zahteva 118. člen ZKP, ki osebno vročitev v prvi vrsti opredeljuje kot izročitev „neposredno naslovniku.“ Z določitvijo ukrepa za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti po ddrugem odstavku 307. člena ZKP je že zakonodajalec opravil test sorazmernosti med dolžnostjo države, da se izpelje zakonit kazenski postopek, in posegom v temeljne človekove pravice, ki ga predstavlja pripor.

Pasivni subjekt očitanega kaznivega dejanja je zunajzakonska partnerka obdolženca, zoper katero je obdolženi po očitku usmeril svoj fizični napad v obliki prijema za vrat, davljenja, močnega potiska na posteljo, večkratnih udarcev po glavi s pestjo in vrženjem mobilnega telefona proti njej. Ni tudi dvoma, kakšne posledice je obdolženi, na področju telesne in duševne celovitosti oškodovanke, zatrjevano povzročil z očitanim kaznivim dejanjem; glede na konkretni opis je B. B. utrpela bolečine in podplutbe na glavi ter občutek osebne ogroženosti, prestrašenosti in močne vznemirjenosti. Na zapisani način je konkretizirano izvršitveno ravnanje obdolženca zoper točno določeno oškodovanko s točno določenimi poškodbenimi posledicami, ta konkretni dejanski stan pa, upoštevaje naravo zatrjevanega obdolženčevega ravnanja, zajema tudi konkretizacijo posebnega abstraktno določenega namena ustrahovanja in vznemirjenja B. B.

Utrjeno stališče sodne prakse je, da ima disciplinski postopek naravo kaznovalnega postopka in ga je zato potrebno voditi po vnaprej določenih pravilih. Prvo sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka disciplinskega postopka ni izvedla v skladu z določbami Pravilnika o disciplinskem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik) ter osnovnimi oz. temeljnimi načeli ZKP. V izpodbijani sodbi je prvo sodišče pravilno upoštevalo tožnikovo pravico do materialne obrambe iz 5. člena ZKP ter 6. in 9. člen Pravilnika, ki urejata način vročanja vabil ter vsebino zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Slednja mora med drugim vsebovati tudi kratek in jedrnat opis dejanja, ki predstavlja kršitev. Pravilen je tudi zaključek prvega sodišča, da je bil postopek vročanja pisanja tožniku z dne 9. 9. 2021 nepravilen, saj je bila vročitev opravljena po določbah napačnega zakona. Ker se skladno s Pravilnikom v disciplinskem postopku uporabljajo temeljna načela ZKP, bi se morale njegove določbe uporabljati tudi pri postopku vročanja. Pisanje bi moralo biti tožniku vročeno po 118. členu ZKP, če pa je tožena stranka mnenja, da se za vročanje uporabi druga določba ali celo drug zakon, bi morala to

V točki 6 razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje jasno zapisalo, da je obdolžencu krivdno povzročene stroške postopka naložilo zaradi njegovega ignoriranja in neaktivnega ravnanja, s tem ko sodnih pisanj ni dvigoval in sodišču tudi ni sporočil morebitnega drugega naslova bivanja, zaradi česar je moralo sodišče odrejati vročanja po detektivih. S tem se je prvostopenjsko sodišče povsem nedvoumno opredelilo do krivde obdolženca za nastanek stroškov kazenskega postopka, ki zaradi njegovega ravnanja ne morejo bremeniti proračun kljub zavrnilni sodbi.

Za presojo pravočasnosti pritožbe zoper sodbo je odločilno, ali se je in če se je, kdaj se je obsojenec s sodbo, ki je bila vročena njegovi zunajzakonski partnerici oziroma ženi, dejansko seznanil, saj bi mu šele od tega dne začel teči 30-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo.

Pritožbeno sodišče primarno poudarja, da zakonski minimalni rok osmih dni za pripravo obrambe iz tretjega odstavka 288. člena ZKP, na katerega se sklicuje obdolženec, velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo, ne pa tudi potem, ko se je glavna obravnava že začela in posamezni naroki kontinuirano sledijo eden drugemu. Napačno pa je stališče obdolženca, da navedeni določbi 29. člena URS in 6. člena EKČP sodišču prve stopnje nalagata obvezo, da izvede vse predlagane dokaze. Po ustaljeni ustavnosodni praksi namreč razpravljajoče sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sámo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Pri tem pa nikakor ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Ob tem pa je breme na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Policist kot uradna oseba je v kazenskem postopku lahko zaslišan kot priča, četudi je v skladu z nalogami in pooblastili policije opravljal preiskovalna dejanja v drugi (ali celo isti) kazenski zadevi. Obdolženčevo izražanje pa ni bilo usmerjeno v grajo oz

Sodišče je o vročitvi prvostopenjske sodbe obsojencu opravilo poizvedbe in pridobilo dokazila o tem, da je bila sodba v prevodu obsojencu dvakrat osebno vročena na naslovu njegovega prebivališča v Italiji. Obsojencu je bila vročena pritožba državne tožilke zoper sodbo, na katero je odgovoril in navedel, da se je zoper sodbo pritožil tudi njegov zagovornik. Ob tem ni navedel, da sodbe sodišča prve stopnje ne bi prejel. Vložnika s svojimi navedbami tako izpodbijata dejanske ugotovitve in presojo sodišč ter verodostojnost pridobljenih pisnih dokazil o opravljeni vročitvi sodbe obsojencu, s tem pa uveljavljata razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Prav tako ni mogoče pritrditi očitkom zagovornika o pristranskosti sodišča zaradi zatrjevanega prepisovanje sodbe, s katero sta bila obsojena M. in B. Sam način ubeseditve razlogov sodišča v sodbi ni ključen, bistveno je, da so razlogi, ki jih je sodišče navedlo razumni, prepričljivi in koherentni, obrazložitev sodbe pa notranje konsistentna. Če so razlogi za zaključek o določenem dejstvu ali okoliščini isti ali enaki, ni potrebno, da so podani z drugimi besedami.

Pisanja, za katera je v zakonu določeno, da se vročajo osebno, je potrebno izročiti neposredno naslovniku, ob predhodnem obvestilu, naj bo naslovnik določenega dne ob določeni uri doma, pa je mogoča tudi nadomestna vročitev osebam, določenih v prvem odstavku 119. člena ZKP. Navedeno predhodno obvestilo je torej pogoj za zakonito nadomestno vročitev, ne predstavlja pa pogoja za zakonito in veljavno osebno vročitev naslovniku sodnega pisanja. Zato vročevalec ni kršil določb kazenskega postopka s tem, ko obsojencu ni pustil sporočila o tem, kdaj naj bo doma, da mu bo vročil sodno pisanje, temveč mu je naslednjega dne sodna pisanja ponovno vročal osebno. Dejstvo, ki ga ugotovili nižji sodišči, da je obsojenec zbežal v hišo, ko je zagledal pooblaščenega vročevalca, pomeni konkludentno odklonitev sprejema sodne pošiljke, kot je to pravilno presodilo že pritožbeno sodišče, istočasno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni pooblastilo za vročitev sodnega pisanja preko hišnega predalčnika, zato je bila vročitev sodbe obsojencu opravljena zakonito in ni podana kršitev določb kazenskega postopka, prav tako pa obsojencu ni bila kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. čle

Povzeto pritožbeno naziranje, da obsojenka ni bila dolžna prevzeti sodnega pisanja, in da ji je sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo strošek vročanja po detektivu, ki temelji na obdolženki lastnem dojemanju vsebine določb ZKP, na katere se sklicuje, ni pravilno. ZKP zaradi posebne narave kazenskega postopka posebej določa, katera pisanja se vročajo osebno. Če ima obdolženec zagovornika, kot je to v obravnavanem primeru, pa sodišče vroči pisanja iz drugega odstavka 120. člena ZKP zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje sodno pisanje (obtožnico z dne 16. 4. 2020) obdolženi K. P. poslalo na naslov stalnega prebivališča, vendar se je pisanje dvakrat vrnilo z oznako "obveščen, ni dvignil" (l. št. 253 in 273). Zato je sodišče odredilo vročitev po detektivu, ki je obtožnico obdolženi uspešno vročil dne 18. 6. 2020.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženega ugodilo, saj je ugotovilo, da obdolženi ni bil vabljen na naslove, ki so bili sodišču znani. Zato je bila vročitev preko vročevalca I. B., nepotrebna.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, s katerim ugotavlja, da je sodba Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 51294/2011 z dne 12. 7. 2018 postala pravnomočna dne 7. 9. 2018 in da je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper navedeno sodbo začel teči dne 8. 9. 2018 in se je iztekel dne 10. 12. 2018, ki predstavlja zadnji dan roka, ko bi sodišče prve stopnje vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti še lahko štelo za pravočasno.

Zagovornik po uradni dolžnosti se na podlagi tretjega odstavka 120. člena ZKP postavi le, če obdolžencu zaradi spremembe naslova ni mogoče vročiti sodbe, s katero mu je bila izrečena kazen zapora, ne pa tudi, ker obdolženec ni hotel prevzeti pošiljke. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da na uspešno vročitev sodnega pisanja ne morejo vplivati niti navedbe o nepismenosti in demenci obsojenčeve matere. Obsojenčeva mama vročevalke ni opozorila na morebitno nepismenost, temveč je vročilnico podpisala, medtem ko obsojenec ni predložil nobenih dokazil o njeni demenci.

V konkretnem primeru je bila opravljena pravilna nadomestna vročitev v skladu z določbo prvega odstavka 118. člena v zvezi z drugim odstavkom 119. člena ZKP, zaradi česar niso podani pogoji, ki bi opravičevali vrnitev v prejšnje stanje in s tem podaljšanje zakonsko določenega roka.

S taktiziranjem prevzema pisanja sicer znotraj dovoljenega roka je mogoče pravila vročanja zlorabiti za zavlačevanje postopka. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom zaradi zavlačevanja kazenskega postopka z zlorabo procesnih pravic kaznovalo tri odvetnike, vsakega z denarno kaznijo 1.500 EUR, ker niso pristopili na glavno obravnavo 9. 3. 2018, vabila, vročana po pošti, za ta dan in za 12. 3. 2018 niso bila izkazana. Odvetniki sodnih pisanj v kazenskem postopku niso dolžni prevzeti takoj, temveč v roku petnajst dni. Njihova dolžnost je, da prevzamejo sodna pisanja v navedenem roku, ki se do 9. 3. 2018 za nobenega izmed njih še ni iztekel. Znotraj tega roka imajo odvetniki pravico, da sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Toda bistveno je, da se odvetnikom v izpodbijanem sklepu ne očita, da so kršili dolžnost prevzeti pisanje, temveč, da so svojo pravico, da v roku petnajst dni prevzamejo pisanje, zlorabili tako, da so pisanja prevzeli šele takrat, ko je bilo z vidika izkazanosti vabil zanje za uspešno izvedbo naroka 9. 3. 2018 že prepozno. Na zlorabo pravice prevzeti pisanje v petnajstdnevnem roku pa naj bi kazalo selektivno prevzemanje sodnih pisanj v istem časovne

Sodišče mora nedvomno ugotoviti, ali je oškodovanec sporočilo prejel, saj je šele v primeru, ko se ob izkazani vročitvi nanj ni odzval, mogoče sklepati, da za nadaljevanje kazenskega pregona nima interesa, opravljena vročitev pa je tudi podlaga za presojo, ali je izjava o nadaljevanju kazenskega pregona podana v zahtevanem roku, torej ali je pravočasna.