239. člen ZIZ

V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba, za kar gre v obravnavani zadevi, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

V tem trenutku je sporna veljavnost oporoke, zato je seveda sporno tudi, kdo so dediči, posledično pa tudi kje je oz. kdo ima predmete, ki spadajo v zapuščino. Oporočna dediča nista zanikala, da bi bilo, s strani zakonitih dedičev navedeno, premoženje pri njima, kje točno bi bilo, pa nista povedala. Vse to po presoji pritožbenega sodišča kaže na verjetnost, da skrivata te podatke o zapustnikovem premoženju, kar pa pomeni verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zakonitih dedičev na vrnitev teh predmetov v zapuščino vsaj otežena. Če ni znano, kje so predmeti, katerih vrnitev v zapuščino se zahteva, bo namreč bistveno otežena izvršba, če oporočna dediča ob morebitnem uspehu zakonitih dedičev v pravdi ne bi prostovoljno vrnila predmetov v zapuščino.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo milejšo razlago nacionalnih zakonskih pogojev po ZIZ s sklicevanjem na zadevo SEU C-287/22 in s tem ni zašlo v razlago contra legem, kot meni pritožba. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse za izdajo začasne odredbe predpisane zakonske pogoje (razen v zvezi s pogojem reverzibilnosti, o čemer v nadaljevanju) in tudi pogoje uveljavljene v sodni praksi, le da z omiljenim (prilagojenim) pristopom, ki ga utemeljuje javni interes varstva šibkejšega v asimetričnem potrošniškem razmerju.

Opozorilo na tveganje ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi.

Namen denarnega kaznovanja pri začasnih odredbah za varstvo koristi otrok je v zagotovitvi, da se začasna odredba dejansko izvaja ter da se otrok na tak način takoj zaščiti.

Prvi odstavek 53. člena ZIZ določa, da lahko sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških. O ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, če ZIZ ne določa drugače (54. člen ZIZ). To pomeni, da je za odločanje o pravnem sredstvu toženca zoper I., III. in IV. točko izreka sklepa, s katerim je bilo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno, pristojno odločati sodišče prve stopnje. Odločitev o pritožbi tožnice se pridrži do odločitve o ugovoru toženca.

ZIZ v 168. členu določa dokazno pravilo - lastništvo nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo in se ne more dokazovati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le s podatki o lastništvu iz zemljiške knjige, v primeru, če pa je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na nekoga drugega, pa mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Če upnik te listine nima, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Glede nepremičnin, ki pa niso vpisane v zemljiški knjigi, pa 168. člen ZIZ napotuje na uporabo 211. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti vse potrebne podatke za identifikacijo nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, vendar to ne izključuje obveznosti sodišča, da sodišče ne bi preizkusilo lastništva nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi glede na uporabo prvega odstavka 32. člena ZIZ, po katerem je lahko predmet izvršbe le dolžnikova stvar. Uradni preizkus lastništva, ki ga je zakonodajalec naložil izvršilnemu sodišču za nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane, mora zato toliko bolj veljati za nevpisane nepremičnine, saj pri teh obstaja večja nevarnost, da se

Polni učinek Direktive je tako dosežen (še)le, če potrošniku ni treba na podlagi domnevno nične pogodbe med (lahko dolgotrajnim) postopkom plačevati mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (C-287/22, tč. 42 in 59), ter razširjati oziroma razširiti tožbe ali celo vložiti nove, da bi prejel povrnjene zneske, ki jih je neupravičeno plačal na podlagi nične pogodbe (C-287/22, tč. 50 do 52).

Izrek denarne kazni je za primer neizpolnitve dolžnikove obveznosti določen le za primer, ko mora dolžnik po izvršilnem naslovu storiti nekaj, kar ne more namesto njega storiti nihče drug (226. člen ZIZ). Odstranitev vozila, ki je parkirano pred vhodom v sporni prostor, pa ni dejanje, ki ga ne bi mogel opraviti kdo drug. Vozilo, tudi če je zaklenjeno, je tako mogoče odstraniti z uporabo drugega ustreznega vozila, pri sami odstranitvi pa tudi ne gre za opravilo, ki bi bilo tako tesno vezano na tožene stranke, da za tožnico kot upnico njegova oprava s strani druge osebe ne bi imela pomena. Sredstev izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve upnik ne more poljubno izbirati. Če upnik predlaga izvršilno sredstvo oziroma sredstvo zavarovanja, ki z zakonom ni predvideno (ali če ni povezave med sredstvom in začasno odredbo), sodišče predlog za začasno odredbo zavrne.

V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepošten

Sodišče izpolnjenosti materialnopravnih pogojev, ugotovljenih ob izdaji začasne odredbe, ki jih dolžnik v ugovoru ne spodbija, ne preverja ponovno. Ni namen ugovornega postopka še enkrat v celoti preizkusiti pogojev za začasno zavarovanje, ampak na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega po dopolnitvi z dolžnikovimi dejstvi, preizkusiti zgolj tista, katerih obstoj dolžnik zanika.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni navajala ustreznih pogojev za izdajo začasne odredbe, preuranjena. Sodišče se je opredelilo le do tožničine navedbe, da jo bosta otroka začela klicati po imenu, saj je skorajda ne vidita več, ni pa se opredelilo do drugih navedb tožnice o nastajanju škode, npr. dolgotrajni vožnji na in z dela - 2,5 ure v eno smer, njeni neprespanosti, utrujenosti, stresu in bolniški odsotnosti zaradi tega. O izdaji začasne odredbe pritožbeno sodišče ne more prvič odločati, saj bi bil s tem onemogočen ugovorni postopek (239. člen ZIZ v zvezi z 9. in 54. členom ZIZ).

Pa tudi, če bi tožnika zahtevala konverzijo kredita v EUR kredita, bi v tem primeru sicer prišlo do novacije kreditne pogodbe, pri čemer pa ta možnost potrošniku ne bi dala varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če bi tožnik izrecno izrazil voljo, da svojih pravic ne uveljavlja potem, ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen, česar pa v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano. Bistveno je bilo, da je bila valutna klavzula bistvena glavna sestavina pogodbe in je bila kot taka že ob sklenitvi pogodbe vključena vanjo, toženka pa ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti ter je tako že ob sami sklenitvi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Prevzetega valutnega tveganja ob sami sklenitvi pogodbe pa ne morejo ublažiti pozitivni učinki nižje obrestne mere, ki se je morebiti pojavila med obdobjem odplačevanja kredita. Pri tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da tožnika še nista preplačala glavnice, ker je treba upoštevati 87. člen OZ. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ni mogoče uporabiti drugega dela navedene določbe, ki se nanaša na plačilo ustreznega denarnega nadomestila. <p

Upoštevaje splošno načelo sorazmernosti se v pravico ene stranke ne sme poseči v večji meri, kot je to potrebno za varstvo pravice druge stranke. Sodišče tako ne izda začasne odredbe, ki presega namen zavarovanja. Že potencialno nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov, predstavlja oviro za dosego polnega učinka Direktive, za potrošnika pa težko nadomestljivo škodo. Za izdajo ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniške pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem ni odločilno tehtanje neugodnih posledic za upnika in dolžnika niti vprašanje reverzibilnosti.

Nacionalna sodišča so zato dolžna upoštevati razlago SEU (erga omnes učinki), torej tudi odločbo C-287/225 kot zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir; s slednjo je podana razlaga Direktive 93/13, na podlagi katere je prišlo tudi do spremembe nacionalne sodne prakse v tovrstnih zadevah - tudi pri odločanju o ukrepih zavarovanja so nacionalna sodišča dolžna razlagati lastne nacionalne določbe na način, da so te v skladu s pravom in cilji prava EU, upoštevaje evroskladno razlago.

Pritrditi pa gre pritožbeni graji, da so tožniki, ki so predlog za izdajo začasne odredbe vložili skupaj s tožbo,6 to je v isti vlogi, upoštevaje navedena izhodišča, trditvenemu (in z njim povezanim dokaznemu) bremenu glede obstoja verjetnosti terjatve, ki je prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe po 272. členu ZIZ, na katerega so se v predlogu tudi sklicevali in ga je kot pravno podlago izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, zadostili, ko so zapisali, da se glede izkaza verjetnosti terjatve v celoti sklicujejo na navedbe, podane v tožbi.

V obravnavanem sporu, ki je potrošniški spor, je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo začasne odredbe po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ presojalo v duhu nacionalne zakonodaje, ne da bi pri tem vsebinsko (čeprav se je nanje sklicevalo) upoštevalo pravo EU, zavezujočo odločbo SEU in načelo lojalne razlage.

V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/138, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem