20. člen ZOPNI

Upoštevanje točno določenega premoženja pri izračunu nesorazmerja v končnem poročilu finančne preiskave po presoji pritožbenega sodišča ni nujno ključni element za upoštevanje točno istega premoženja tudi kasneje v pravdnem postopku, ki sledi (zakonska ureditev ne zahteva popolne identitete tožbenega zahtevka s končnim poročilom finančne preiskave). Omejitev, da se finančna preiskava pred vložitvijo tožbe vodi v zvezi s premoženjem, za katerega bo kasneje s tožbo zahtevano, naj se odvzame, pomeni to, da se lahko s tožbo zahteva odvzem le tistega premoženja, na katerega se/bi se lahko (časovno) nanašala finančna preiskava, to pa je premoženje, ki je bilo pridobljeno v petih letih pred storitvijo očitanega kataloškega kaznivega dejanja in ne tudi na drugo premoženje izven tega obdobja. ZOPNI-B je v 26. členu le izrecno določil tisto, kar je sicer izhajalo že sedaj iz zgoraj povzetega namena celotne ureditve po ZOPNI, da lahko država s tožbo zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, tudi v primeru, če zaradi okoliščin, ki so nastale pred vložitvijo

Pri odrejanju zavarovanja sodišče ne presoja izvora premoženja, temveč samo preverja, ali je obseg zavarovanja sorazmeren z verjetnim obsegom nezakonito pridobljenega premoženja.

V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZOPNI sodišče na predlog državnega tožilca odredi začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora, če so podani zakonski pogoji. V skladu s 6. členom ZOPNI se domneva, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če je bilo preneseno na ožje povezane osebe ali ožje družinske člane. Ožji družinski člani so zakonec oziroma oseba, s katero osumljenec, obdolženec, obsojenec, zapustnik ali pravni naslednik živi v zunajzakonski skupnosti, ali s katero je v sorodstvenem razmerju v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena ali v svaštvu do vštetega drugega kolena ali je njen skrbnik ali varovanec ali druga oseba, s katero živi v skupnem gospodinjstvu. Stranka mora svoj dokazni predlog substancirati in ga opremiti z vsemi potrebnimi podatki. Z zavrnitvijo pomanjkljivih dokaznih predlogov toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave oziroma sodnega varstva.

Tožencu je bila zasežena tudi gotovina tretjih oseb. Kljub skupnemu zasegu je ohranila samostojen položaj. Ker jo je mogoče ločiti od premoženja (denarnih sredstev), za katera toženec ni uspel dokazati zakonitega izvora, je odločitev, da se (zaseženo) premoženje tretjih oseb ne odvzame, sprejeta ob pravilni uporabi prvega in drugega odstavka 4. člena ZOPNI.

V postopku začasnega zavarovanja premoženja nezakonitega izvora (v teku pravde) se za odreditev začasnega zavarovanja ali za njegovo podaljšanje smiselno uporabljajo določbe 3. poglavja ZOPNI (začasno zavarovanje odvzema in začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora) ter ZIZ (glej drugi odstavek 28. člena ZOPNI). Materialnopravni pogoji za začasno zavarovanje se presojajo po 20. členu ZOPNI, saj gre za specialni predpis, glede teka postopka pa se smiselno uporabljajo določbe ZIZ. Začasno zavarovanje se odredi zoper osumljenca, obdolženca, obsojenca ali zapustnika, za katerega so podani utemeljeni razlogi za sum, da razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora ali zoper pravnega naslednika ali povezano osebo, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno na to osebo (prvi odstavek 21. člena ZOPNI). Sodišče se pri odrejanju zavarovanja ne spušča v presojo zakonitosti podlag za pridobitev premoženja, temveč se omeji na oceno sorazmernosti na podlagi predloženih podatkov (del tretji odstavek 21. člena ZOPNI). Postopek odvzema nezakonito pridobljenega premoženja temelji na obrnjenem dokaznem bremenu in mora tožnica, kot to d

Predmet začasnega zavarovanja in začasnega odvzema ne presega obsega premoženja, za katerega tožnica s tožbo zahteva odvzem. Zato že iz tega razloga ni začasno zaseženo oziroma začasno odvzeto več, kot je potrebno.

Dokazni standard za odločanje v postopku zavarovanja je nižji kot pri izdaji sodbe. Zadošča standard verjetnosti. Ker mora sodišče postopek zavarovanja izvesti hitro, odloči o izpolnjenosti zakonskih pogojev z izdajo začasne odredbe na podlagi tistih dokazov, katerih izvedba je čim hitrejša. To so praviloma listinski dokazi. Izvajanje ustnih dokazov je praviloma pridržano za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi. Po prvi alineji prvega odstavka 20. člena ZOPNI je za začasno zavarovanje pravno relevantno zgolj dejstvo, da je bil dokazni standard utemeljenih razlogov za sum storitve kataloškega kaznivega dejanja podan (vsaj) v času predkazenskega postopka. Pravilna je ocena in ugotovitev sodišča, da je bilo temu pogoju zadoščeno z izdajo odredbe o hišni preiskavi v predkazenskem postopku z dne 13. 3. 2020, ki je bila izdana pred sklepom o uvedbi preiskave zaradi sume storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja, na katerega se opira pritožnik. Za začasno zavarovanje zadošča, da so ob izdaji odredbe za hišno in osebno preiskavo bili ugotovljeni utemeljeni razlogi za sum storitve kataloškega dejanja in ni treba, da bi bili potrjeni tudi v nadaljnji preiskavi ali v kazenske

Za izpodbitje zakonske domneve je treba trditve izkazati s stopnjo prepričanja, ki je dosežena v primeru, ko je izključen vsak razumen dvom oziroma ko o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Zgolj z verjetnostjo izkazan zakoniti vir sredstev drugo tožene stranke, ob neizpodbitih zaključkih prvostopenjskega sodišča, iz katerih izhaja, da je druga toženka verjetno razpolagala tudi z nezakonitimi sredstvi prvega toženca, ne izkazuje z zadostno stopnjo verjetnosti nakupa in obnove nepremičnine izključno z zakonitimi sredstvi, da bi bila odločitev o ugoditvi ugovoru materialnopravno pravilna.

Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča pravilen pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki (poraba), ki jih je imel preiskovanec v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v preiskovanem obdobju razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, temveč je skladno tudi z njegovim namenom, ki je v ugotovitvi razkoraka med dohodki prvotoženca in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju. V postopku začasnega zavarovanja po ZOPNI se smiselno uporabljajo določbe ZIZ. Tožnica je v odgovoru na ugovor obema ugovoroma nasprotovala, vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve v bistvenem ni oprlo na navedbe tožnice iz odgovora na ugovor. Iz drugega odstavka 58. člena ZIZ izhaja, da če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. Glede na že pojasnjene okoliščine konkretnega primera sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo naroka za obravnavanje ugovora, saj za kaj takega ni bilo nobene potrebe. Ni kršena kontrad

Domneva o nezakonitem izvoru premoženja iz 5. člena ZOPNI temelji oz. je pogojena z ugotovitvami (temeljite) finančne preiskave zoper preiskovanca, glede katerega je podan (utemeljen) razlog za sum, da se ukvarja s specifično kriminalno dejavnostjo, katere specifika je prav v tem, da praviloma prinaša znatne dobičke. Domneva torej učinkuje le pod pogojem, da posameznik, ki se ga sumi ukvarjanja z lukrativno kriminalno dejavnostjo, ne zmore pojasniti izvora svojega premoženja, katerega obseg, vire, način pridobitve in razpolaganja, ipd. se je predhodno ugotavljal v finančni preiskavi. Navedena pogoja sta tako sestavni del domnevne baze domneve iz 5. člena ZOPNI. V primeru, ko oseba, katere izvor premoženja je sicer zatrjevan kot nezakonit, tega premoženja nima več, ker ga je v celoti prenesla na povezane osebe, ni stranka v postopku za njegov odvzem (zavarovanje). Ni torej pogojev za nujno (enotno) sosporništvo osebe, katere izvor premoženja se zatrjuje kot nezakonit, z osebami, na katero je bilo to premoženje v celoti prenešeno.

Izpodbijana sklepa temeljita na zmotnem stališču glede dopustnosti retroaktivne uporabe ZOPNI; sodišče prve stopnje posledično ni ugotavljajo odločilnih dejstev, in sicer kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno oziroma premoženje (v obravnavanem primeru nepremičnine) pridobljeno. Po razveljavitvi prvega odstavka 57. člena ZOPNI se ta zakon tudi glede ukrepov za začasno zavarovanje premoženja ne more uporabljati za pravne položaje, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno oziroma premoženje pridobljeno pred uveljavitvijo ZOPNI.

V postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora, ki je v fazi začasnega zavarovanja, zadostuje z verjetnostjo izkazana ocena, da premoženje, s katerim naj bi toženec razpolagal v preiskovanem obdobju, izvira iz nezakonitega ravnanja.

Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu, so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v pre

Višje sodišče se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da je namen ZOPNI (prvi in drugi odstavek 2. člena) v praksi mogoče učinkovito zagotoviti samo z dopustitvijo možnosti (subsidiarnega) odvzema bodisi nadomestnega premoženja bodisi z naložitvijo denarnega zneska v plačilo. Drži, da je takšna možnost uveljavljena pri odvzemu protipravne premoženjske koristi v kazenskem postopku (75. člen KZ-1), vendar to nikakor ne pomeni, da je tako tudi v ZOPNI. Kot je to izčrpno in prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, česa takega ZOPNI ne določa, ZOPNI-A (ki za obravnavani primer ne velja) pa v drugem odstavku 34. člena dopušča, da lahko država do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke spremeni tožbo tako, da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč. Šele navedena novela je prinesla ureditev, po kateri se lahko odvzame premoženje, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, vendar še to le pod pogoji iz navedenega člena. Višje sod

Ker je bilo obravnavano začasno zavarovanje predlagano (šele) v sami tožbi, je bilo dolžno sodišče prve stopnje pogoje za ugoditev takšnemu predlogu presojati zgolj v skladu z 28. členom ZOPNI, ki se v drugem odstavku jasno sklicuje na uporabo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. ZOPNI ne določa roka za vložitev tožbe tožbe za odvzem premoženja nezakonitega izvora. Če bi zakonodajalec tak rok v omenjenem zakonu nameraval določiti, bi to nedvomno storil jasno (izrecno). Ker tega ni storil in ker gre pri tem za ukrep civilno-pravne narave, je potrebno upoštevati splošne določbe civilnega (obligacijskega) prava o rokih, v katerih je moč zahtevke uveljavljati. Predložitev sodne odločbe o začasnem zavarovanju oziroma zapisnika iz drugega odstavka 17.a člena ZOPNI ne predstavlja (procesne) predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

Nobenega razumnega razloga ni, da državni tožilec ne bi smel odrediti finančne preiskave na lastno pobudo, če v okviru svojega dela ugotovi, da so izpolnjeni pogoji zanjo iz prvega odstavka 10. člena ZOPNI. Določba drugega odstavka 10. člena, po kateri lahko predlog za finančno preiskavo z obrazloženimi razlogi za sum poda policija, Davčna uprava RS, Carinska uprava RS (sedaj Finančna uprava RS), Komisija za preprečevanje korupcije ali Urad RS za preprečevanje pranja denarja pove le, kdo so lahko upravičeni predlagatelji finančne preiskave. Za presojo (ne)sorazmerja med višino oziroma vrednostjo premoženja, ki ga ima preiskovana oseba in višino dohodkov (zmanjšanih za plačane davke in prispevke) torej ni relevantno, kdaj je preiskovana oseba navedeno premoženje pridobila, ampak zgolj dejstvo, da ga v času finančne preiskave ima ali ga je imela in ali je iz dohodkov v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno, plačala ustrezne davke in prispevke. Zato je za uspešno izpodbijanje zakonske domneve nezakonitosti izvora premoženja prvotožene stranke po tretjem odstavku 27. člena ZOPNI potreben dokaz, da premoženje ni nezakonitega izvora oziroma dokaz, da je za premoženje

Določbe ZOPNI dajejo dovolj prostora za razlago, da je začasno zavarovanje pogojeno ne le z obstojem izrecno navedenih predpostavk v 20. členu, ampak tudi z verjetno izkazanostjo dejstva, da premoženje, s katerim naj bi toženec po ugotovitvah finančne preiskave razpolagal v preiskovanem obdobju, izvira iz nezakonitega ravnanja. Glede na to, da KZ-1 kot prag kaznivosti določa pridobitev velike premoženjske koristi, tj. več kot 50.000 EUR, in da ZOPNI dovoljuje izvedbo finančne preiskave šele, ko vrednost domnevno nezakonito pridobljenega premoženja presega 50.000 EUR, je razumno domnevati, da se neplačilo davka nanaša na premoženje, ki izvira iz nezakonite dejavnosti. Pravilen je pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki, ki jih je imela oseba v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v tem obdobju sploh razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, ampak je skladno tudi z njegovim namenom, tj. ugotoviti razkorak med toženčevimi dohodki in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju. Upoštev

Namen začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora je v odpravi nevarnosti, da tega premoženja po končanem pravdnem postopku ne bo mogoče več odvzeti. Ker gre za poseg v pravico do zasebne lastnine, mora sodišče opraviti strogi test sorazmernosti in dovoliti začasno zavarovanje le v tisti meri, da se zagotovi učinkovit odvzem premoženja nezakonitega izvora in prepreči nepravično obogatitev na protipraven način. Pri tem mora upoštevati, da stvarni obseg začasnega zavarovanja zajema le tolikšno premoženje, ki je ekvivalentno zatrjevani vrednosti premoženja nezakonitega izvora. V nadaljnji fazi ugovornega postopka mora sodišče upoštevati tudi težak položaj tožene stranke, ki lahko domnevo iz 5. člena ZOPNI glede na dokazno breme, kot ga ureja 27. člen citiranega zakona, izpodbijal le, če izkaže, da premoženje ni nezakonitega izvora. Gre za težak procesni položaj toženca, ki mora v kratkem času podati trditve in predložiti dokaze za premoženje, ki je bilo pridobljeno za več let nazaj. Način zavarovanja je primeren in nujen, če je z njim mogoče doseči odpravo dejansko obstoječe nevarnosti za kasnejšo izvršitev odvzema premoženja nezakonitega izvora, ukrep

V postopku po ZOPNI se (kazenskopravna) krivda ne ugotavlja. Postopek po ZOPNI, za razliko od kazenskega postopka, ne teče zoper osebo, ampak poteka zoper premoženje. Gre za civilno zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. ZOPNI uveljavlja ukrepe, ki se izrekajo (tudi) brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilnopravne narave, v pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalih, kakršno vzpostavlja domneva nedolžnosti. Pravdni postopek teče neodvisno od ugotavljanja krivde posameznika v kazenskem postopku in zato ne more biti v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Finančna preiskava s svojimi izsledki, zajetimi v zaključnem poročilu, predstavlja javno listino, ki jo je v predpisani obliki, v mejah svoje pristojnosti, izdal državni organ pri izvrševanju javnega pooblastila, ki mu je bilo poverjeno z zakonom in ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 224. člena ZPP).

Namen ZOPNI je preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi. Ta namen se zagotavlja z odvzemom premoženja tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti. Toženka uveljavlja poseg v njeno pravico do zasebne lastnine, vendar pa gre za lastnino, ki je bila pridobljena na nepošten način. Varstvo tako pridobljene pravice pa ne more biti absolutno. Instituta odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem oziroma odvzema predmetov, kadar je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razloge morale, po svoji naravi ne moreta doseči cilja in namena ZOPNI, kot ga določa 2. člen tega zakona, zaradi česar je njegova uvedba nujna. Določba o razširjenem odvzemu premoženja nezakonitega izvora z uporabo obrnjenega dokaznega bremena je tudi določba mednarodnih konvencij.