272. člen ZIZ

Odgovor na vprašanje, ali je ukrep po izdani začasni odredbi, v skladu s katerim pogodba in notarski zapis (začasno) ne učinkujeta, zadosti učinkovit, je pritrdilen. Tudi zato štejemo, da je sodno varstvo z izdajo sodbe, ki ugotavlja ničnost pogodbe in notarskega zapisa, učinkovita. Ker v takšnem primeru sodne odločbe ne podkrepimo s prepovedjo vlaganja predlogov za izvršbo in s pretnjo denarne kazni, ni nobenega razloga, da bi v primeru izdane začasne odredbe ravnali drugače.

V skladu z načelom evropskoskladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, kar vključuje tudi spremembo ustaljene sodne prakse. Polni učinek Direktive 13/93 je dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, pogojene s plačilom sodnih stroškov. Zmotno je stališče izpodbijanega sklepa, da mora za izkaz težko nadomestljive škode v predlogu za izdajo začasnih ukrepov v pravdi zaradi ugotovitve ničnosti potrošniške kreditne pogodbe tožnik (upniku) podati navedbe o tem, da bi se mu z nadaljnjim plačevanjem kreditnih obrokov znatno poslabšal premoženjski položaj in ne bi več zmogel plačila stroškov, povezanih z vložitvijo novih tožb.

Povedano drugače: Skladno z razlago SEU je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22). Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno (in že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot nepremoženjskem področju), pa ob lojalni (evroskladni) razlagi ustreza standardu težko nadomestljive škode.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je določbe ZIZ o težko nadomestljivi škodi iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in tudi slovensko sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z "običajnimi" (nepotrošniškimi) zadevami zavarovanja, v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF nujno razlagati lojalno tako, da ta interpretacija ne bo nasprotovala 6(1) in 7(1) členu Direktive 92/13 niti načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je pojasnilo SEU v zadevi C-287/22. Ob lojalni (evroskladni) razlagi slovenskega pravnega reda, upoštevaje razloge sodbe C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Skladno z razlago SEU je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj

V postopku zavarovanja se kontradiktornost nujno ne zagotavlja pred izdajo začasne odredbe, ampak šele naknadno z vložitvijo ugovora zoper prvostopenjsko odločitev, kar je skladno z določbami ZIZ in stališči Ustavnega sodišča. Je pa zato še toliko bolj potrebno oziroma nujno, da se sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim odloča o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, do ugovornih navedb tudi opredeli. V nasprotnem primeru, če sklep o ugovoru predstavlja le prepis navedb strank in nato v delu, ki naj bi predstavljal obrazložitev odločitve o ugovoru le prepis sklepa o začasni odredbi, je načelo kontradiktornosti dejansko izvotljeno. Ugovorne navedbe so dopustne in za odločitev pomembne, v izpodbijanem sklepu pa o njih ni najti razlogov. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vpis zadeve v posamezen vpisnik sodišča sam po sebi ne vpliva niti na pristojnost niti na pravila postopka. Zato morebiten napačen vpis zadeve v posamezen vpisnik sodišča še ne predstavlja kršitve pravice do zakonitega (naravnega) sodnika. Pritožba pa ne zatrjuje, da sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, ne bi bila določena skladno z vnaprejšnj

Zaradi narave nepravdnih postopkov že po naravi stvari niso primerne zavarovalne začasne odredbe. V upoštev pridejo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, ki začasno urejajo določeno pravno razmerje v primerih, ko bi zaradi ravnanj strank lahko sodno varstvo ostalo brez pomena in, ki jih urejajo določila ZIZ o začasnih odredbah v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97. Za zaznambo postopka za delitev nepremičnin, ki se na podlagi tretjega odstavka 156. člena ZNP-1 v zvezi z 164. členom ZNP-1 opravi v zemljiški knjigi pri nepremičnini, ki je predmet delitve, se po navedeni zakonski določbi smiselno uporabljajo določbe ZZK-1 o zaznambi spora. Ker ima zaznamba postopka lastnosti zaznambe spora, to skladno z 80. in 81. členom ZZK-1 pomeni, da sodna odločba, izdana v nepravdnem postopku v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora. Vsi vpisi, ki začnejo učinkovati po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba postopka učinkujejo pod razveznim pogojem, ki nastopi, če je dovoljena vknjižba pridobitve lastn

V korist otroka je, da ima stabilen in predvidljiv režim stikov, ki ni podvržen nepotrebnim spremembam. Na strani staršev je, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da ohranjajo način stikov, za katerega je bilo v predhodnih postopkih ugotovljeno, da je v korist otroka. Oba od staršev sta dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka pred ostalimi finančnimi obveznostmi. V luči tega institut začasne odredbe o znižanju preživnine ni namenjen temu, da sodišče reagira na vsako, časovno omejeno spremembo okoliščin na strani udeležencev postopka in s tem poseže v pravnomočno odločbo o preživnini. Takojšnje ukrepanje je potrebno le v primerih ogroženosti otroka oziroma le izjemoma, upoštevaje tudi druge okoliščine, ob celovito in trajnejše poslabšanih materialnih zmožnostih katerega od staršev.

Poškodovanje oziroma pogin živali predstavlja težko nadomestljivo škodo. Živali v skladu s prvim odstavkom 15.a člena SPZ namreč niso stvari, temveč čuteča živa bitja, zato jih s položajem stvari ni mogoče enačiti. V skladu z istim določilom so posledično deležne posebne zakonske zaščite, pri čemer 3. člen ZZZiv ne dovoljuje, da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje, bolezen ali smrt ali da bi se živalim povzročalo trpljenje, ki se mu je mogoče brez večjih tehničnih težav in nesorazmernih stroškov izogniti. Škode, ki bi pri tem nastala (ravno zaradi posebnega pravnega statusa živali), se ne da nadomestiti materialno, ne glede na vrsto in pasmo živali.

Haaška konvencija pristojnost za odločanje o vrnitvi otroka daje sodiščem v državi, v kateri se otrok zaradi protipravnega odvzema nahaja. Res daje ta vlogo tudi organom v državi izvora - prizadeta oseba lahko v skladu z 8. členom Haaške konvencije izbira, ali bo vlogo naslovila na centralni izvršilni organ v državi izvora ali katerikoli drugi pogodbenici. To, kam se sme nasloviti vloga, pa ne daje odgovora na vprašanje, kdo o njej odloča. Centralni izvršilni organ v državi izvora prošnjo posreduje centralnemu izvršilnemu organu pogodbenice, v kateri je otrok (9. člen Haaške konvencije) in o zahtevi vselej odloča organ v zaprošeni državi, v državi v katero je bil otrok odpeljan.

Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da izpodbijani sklep temelji na stališču, ki je v sodni praksi osamljeno in v kasnejših sodnih odločbah ni bilo sprejeto. Izpostaviti je treba, da je bila zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS ob obravnavanju predmetne pritožbe že odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 in presodilo, da je utemeljena. Neutemeljeno sklicevanje toženke na dokazno stisko na njeni strani in potrebo po (še dodatnem) znižanju dokaznega standarda (pod prag verjetnosti), ker se je pojasnilna dolžnost ob sklepanju sporne kreditne pogodbe zagotavljala ustno, brez evidentiranja le-te, njena bančna uslužbenka A. A., ki je bila zraven tožnikov edina prisotna, pa zaradi časovne oddaljenosti o podanih pojasnilih več ne more precizno izpovedati. Sodišče druge stopnje v zvezi z izpostavljenimi navedbami ugotavlja, da se toženka v predmetnem postopku ne more sklicevati na dokazno stisko, saj je v skladu z Direktivo 93/13 dokazno breme v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na njej. Izjava kreditojemalca o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja v 20. č

Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.

V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba, za kar gre v obravnavani zadevi, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

Oddaja nepremičnine v najem predstavlja izvrševanje razpolagalnega upravičenja, ki je vsebovano v lastninski pravici lastnika nepremičnine. Enako velja tudi za odpoved najemnega razmerja in zahtevo za izselitev najemnikov. V okviru tožbenega zahtevka, s katerim tožnice zasledujejo vzpostavitev prvotnega lastninskega stanja na spornih nepremičninah, je dopustno z regulacijsko začasno odredbo začasno urediti sporno pravno razmerje na način, da se toženi stranki do dokončne rešitve spora v sodnem postopku prepoveduje izvrševanje posameznih upravičenj, ki so vsebovana v lastninski pravici. Vsebina in učinek začasne odredbe ostajata v mejah tožbenega zahtevka. Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati, če je izpolnjena ena izmed predpostavk, določenih v drugi ali tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Sodno varstvo ne more doseči svojega cilja, če bi po izdaji regulacijske začasne odredbe zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa se stanje ne bi moglo povrniti v tisto pred izdajo začasne odredbe. Tudi dodatno navedene okoliščine socialne problematike ne izkazujejo izjemnega pogoja, da bi lahko sodišče izdalo začasno odredbo z enako vsebino, kot glasi tožbeni zahtevek.

Tožnica v tej fazi postopka ni verjetno izkazala obstoja terjatve. V sporu o zakonitosti odpovedi to pomeni, da mora biti z vidika uspeha tožbe verjetno izkazano, da je odpoved nezakonita oziroma očitno neutemeljena. Dejanska utemeljenost poslovnega razloga se bo praviloma presojala šele po izvedbi dokazov v kontradiktornem postopku. Obstoj terjatve je v tej fazi verjetno izkazan zlasti tedaj, ko iz navedb in predloženih listin izhaja, da je bila odpoved podana iz očitno neutemeljenega razloga, da delodajalec postopka odpovedi ni izpeljal skladno z določbami ZDR-1 oziroma da razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku prevladujejo nad razlogi za njegovo zavrnitev.

Posplošeno navajanje posledic in povzemanje zakonske dikcije ne zadošča za izkaz pogoja za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker je vsak poseg v ustavno zavarovano lastninsko pravico za lastnika škodljiv, bi morala tožnica neobstoj hujših neugodnih posledic za toženca konkretno zatrjevati in dokazati. Ustaljeno stališče sodne prakse in teorije je, da ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičninami le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.

Sodišče prve stopnje se je namreč napačno zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo objektivne nevarnosti, medtem ko je obstoj konkretne nevarnosti ugotavljalo zgolj na pavšalni ravni, na kar pravilno smiselno opozarjata tudi pritožbi. Upoštevanje strogih pogojev sodišču narekuje ugotavljanje konkretnih okoliščin in konkretne nevarnosti v predmetni zadevi. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi splošno znana.