180. člen ZPP

V primerih, ko plačilo stroškov stečajnega postopka poteka na zakonsko določen način v okviru razpoložljivih sredstev, tak stroškovni upravičenec nima pravne koristi za dajatveno tožbo v pravdnem postopku. Načelo enakega obravnavanja upnikov v postopku zaradi insolventnosti zapoveduje enako obravnavo vseh upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju (46. člen ZFPPIPP), pri čemer so v enakem položaju vsi upniki občasnih stroškov stečajnega postopka (drugi odstavek 289. člena v zvezi s tretjim odstavkom 355. člena ZFPPIPP). Priznavanje pravnega interesa posameznemu upniku za dajatveno tožbo za tovrstno terjatev, s katero bi upnik zasledoval cilj, da bo do poplačila hitreje prišel v ločenem izvršilnem postopku, bi samo po sebi ustvarilo ugodnejši položaj takega upnika v primerjavi s položajem preostalih upnikov, ki so enako obravnavani z uvrstitvijo v predračun stroškov stečajnega postopka. S tem pa bi bilo porušeno temeljno načelo enakega obravnavanja iz 46. člena ZFPPIPP, ki predstavlja izhodišče, na katerem gradi celotna zakonska ureditev stečaja kot generalne izvršbe.

Sodna praksa je enotna, da stranka iz razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more vložiti tudi tožbe za ugotovitev ničnosti sodne poravnave pred sodiščem prve stopnje. Sodišči prve in druge stopnje sta spregledali, da tožnika - za razliko od drugih pred Vrhovnim sodiščem obravnavnih primerov – zatrjujeta okoliščine, ki bi, če bi se izkazale za resnične – narekovale odločitev, da do sklenitve sodne poravnave ni prišlo, ne pa okoliščin zaradi katerih bi bilo mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje sodne poravnave ali zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodna poravnava, ki ne izpolnjuje obličnostnih in drugih zakonskih pogojev iz 307. člena ZPP, zlasti glede katere ni izkazan podpis nobene izmed pravdnih strank na zapisniku o sklenitvi dogovora o sodni poravnavi, sploh veljavno ne nastane. To ugotovitev pa je mogoče zahtevati od sodišča prve stopnje ob izkazanem pravnem interesu (drugi odstavek 180. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta tako z napačnim zavrženjem tožbe tožnikoma onemogočili obravnavanje pred sodiščem in posegli v njuno pravico do sodnega varstva, ki jima je zagotovljena v

Povzetek instantno zbranih vaških govoric v spornem članku, ki prikazujejo popačeno sliko o "slabem jabolku" v vasi, ni ničesar prispeval k razpravi o motivih, povodu ali ozadju dejanja in s tem k razumevanju dogodka. Cilj takega navidezno informativnega novinarskega diskurza je s "pikantnimi" podrobnostmi pritegniti bralca oziroma kupca časopisa, zato ne more biti v javnem interesu. Pri presoji prepoznavnosti osebe se ne uporablja merilo povprečnega razumnega bralca, temveč je odločilno, ali je bila oseba vsaj za del bralstva oziroma naslovnikov prepoznavna. Zadošča, če osebo prepozna določena skupina ljudi, ki je zaradi svojega posebnega védenja o osebi, o kateri se poroča, v položaju, ki ji omogoča prepoznavo. Zahtevo po oblikovanju konkretnega prepovednega zahtevka je treba razlagati tako, da se ta nanaša na vsebino dejanja, ki ga je treba opustiti, in ne na konkretno formulacijo v posamičnem primeru. Zahtevek je lahko do določene mere pomensko odprt, saj bi sicer toženka svojo obveznost zlahka zaobšla tako, da bi isto sporočilo javnosti posredovala z uporabo drugih izrazov.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog. To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije.

V primeru navedbe vrednosti spornega predmeta je odprava formalnih pomanjkljivosti mogoča omejeno - le do določene faze postopka, in sicer končanega predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče opravo procesnega dejanja zamudi (t.j. poziv k dopolnitvi), mora tožbo vsebinsko obravnavati. Upoštevajoč načelo a maiori ad minus, to še toliko bolj velja v primeru, da je vrednost spornega predmeta sicer navedena, a ne diferencirana po posameznih zahtevkih. Če je sodišče prekludirano v preverjanju navedene vrednosti spornega predmeta in njene pravilnosti, mora enaka prekluzija veljati tudi za toženko; tudi toženka mora v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta jasno ugovarjati oz. zahtevati, da tožnik določi vrednost spornega predmeta za posamezne zahtevke, le do začetka obravnavanja glavne stvari. Položaj nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta je enak položaju, ko ta sploh ni določena. Posledično se za vrednost storitve za odmero odvetniške nagrade upošteva najnižja vrednost po tarifni številki 18 OT.

Sodno varstvo posesti ne daje upravičenja zahtevati nečesa, česar posestnik pred motenjem oziroma odvzemom posesti ni imel, četudi vrnitev iz posesti odvzetega objektivno ni več mogoča (denimo zato, ker je premet razpadel in ga ni več mogoče vzpostaviti).

Tožbo za objavo popravka je treba vložiti proti izdajatelju.

K sklepu priložena fotografija je dokazno sredstvo, ki omogoča nazornejšo predstavo o zatrjevanem motilnem ravnanju. Zahtevek je bil oblikovan jasno, določno in v skladu s sodno prakso. Opisan je bil način motenja in zahtevana vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, vključno s prepovedjo bodočega motenja.

Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami. Na tožniku je trditveno breme, da navede vsa tista dejstva, ki vsebinsko utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek. S sklicevanjem na toženčevo ravnanje v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, ga tožnik ni zmogel.

Tožnikove navedbe v tožbi so skope, vendar zadostujejo za identifikacijo spornega predmeta, prav tako je postavil določen zahtevek. Iz tožbe jasno izhaja, da tožnik uveljavlja, da je bil pri toženki zaposlen od 18. 9. 2023 do 4. 10. 2023 in da je v tem času opravil 126 ur, za kar ni prejel dogovorjenega plačila. Kot dokaz je predlagal zaslišanje strank.

Sodbo C-287/22 je možno in potrebno uporabiti v vseh primerih, ko potrošnik uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in v okviru takega postopka zahteva zavarovanje z začasno odredbo. V citirani zadevi je SEU pojasnilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava narediti vse, da se zagotovi polni učinek Direktive v skladu z njenimi cilji (56. točka obrazložitve navedene sodbe), med katerimi sta tudi načelo učinkovitega varstva potrošnikov in načelo odvračanja ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (37. do 39. točka obrazložitve navedene sodbe).

Zavrženje tožbe, ker tožnik ne predloži zadostnega števila prilog v primeru, ko sicer vloži zadostno število tožbe (brez prilog), pomeni prekomeren poseg in je v neskladju z načelom pravne države (2. URS). Ustavno skladna razlaga narekuje takšno razlago določbe petega odstavka 108. člena ZPP, da se priloga, ki tudi po pozivu sodišča ni priložena v zadostnem številu izvodov, šteje za umaknjeno, medtem ko sodišče vloge, h kateri je ta priloga priložena, zgolj zaradi te pomanjkljivosti (to je nezadostnega števila izvodov prilog) ne zavrže.

Tudi če je logistična podpora praktično pomembna za izvedbo aktivnosti, to še ne pomeni, da je vsaka logistična naloga po svoji naravi usposabljanje ali operativno urjenje niti da so izpolnjeni drugi pogoji za izvzetje iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izluščilo, da je bila tožniku pripravljenost odrejena predvsem zaradi transportnih časovnic in nepredvidljivosti prevozov, ne pa zaradi izvajanja vaj oziroma operativnega urjenja, v katerega se sploh ni vključeval. Zgolj trditev o "neločljivi povezanosti" logistike in vaj v konkretnem primeru ne zadošča za izključitev uporabe Direktive. Izjeme je treba razlagati ozko in presojati konkretno delo ter konkretne okoliščine. Tudi če je logistika funkcionalno povezana z vajami, to samo po sebi še ne pomeni, da je tožnik v okviru le-te opravljal delo, ki bi po svoji naravi neizogibno nasprotovalo pravilom o organizaciji delovnega časa. Tožnik v času pripravljenosti ni mogel prosto razpolagati s svojim časom, saj je moral biti stalno dosegljiv, se po potrebi takoj odzvati in ni smel zapuščati odrejenega kraja (slednje pritožbeno ni sporno). Te dejanske ugotovitve neposredno utemeljujejo pravni sklep

Že iz samega izreka ni jasno, kaj tožnik sploh želi: ali vrnitev odvzete posesti ali le, da se mu omogoči dostop na nepremičnino. Na vse nejasnosti, ki se odražajo v ugotovljeni nesklepčnosti tožbe, je bil tožnik pred sodiščem prve stopnje opozorjen tako s strani tožencev, kot tudi s strani pritožbenega sodišča. Ne glede na to je tožba ostala pomanjkljiva, posledično pa nesklepčna. V primeru nesklepčnosti tožbenega zahtevka dokazov ni treba izvajati.

Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiscontestacije, na podlagi katere se vzpostavlja absolutna domneva, da tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katere opira zahtevek.

Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z zgoraj citiranim 272. členom ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot.

Ker tožnica tožbe ni popravila v danem roku, pač pa šele po poteku tega roka, je sodišče prve stopnje tožbo z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo (skladno s četrtim in petim odstavkom 108. člena ZPP). Sklicevanje na pomoto pri izračunu roka za popravo tožbe in nepoznavanje pravil o štetju rokov ni odločilno ter ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Nepoznavanje predpisov ne more biti opravičljiv razlog za prepozno vloženo vlogo.