54. člen ZIZ

Prvi odstavek 53. člena ZIZ določa, da lahko sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških. O ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, če ZIZ ne določa drugače (54. člen ZIZ). To pomeni, da je za odločanje o pravnem sredstvu toženca zoper I., III. in IV. točko izreka sklepa, s katerim je bilo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno, pristojno odločati sodišče prve stopnje. Odločitev o pritožbi tožnice se pridrži do odločitve o ugovoru toženca.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni navajala ustreznih pogojev za izdajo začasne odredbe, preuranjena. Sodišče se je opredelilo le do tožničine navedbe, da jo bosta otroka začela klicati po imenu, saj je skorajda ne vidita več, ni pa se opredelilo do drugih navedb tožnice o nastajanju škode, npr. dolgotrajni vožnji na in z dela - 2,5 ure v eno smer, njeni neprespanosti, utrujenosti, stresu in bolniški odsotnosti zaradi tega. O izdaji začasne odredbe pritožbeno sodišče ne more prvič odločati, saj bi bil s tem onemogočen ugovorni postopek (239. člen ZIZ v zvezi z 9. in 54. členom ZIZ).

Preživninska obveznost do mladoletnih otrok predstavlja naravno in strogo obveznost, ki od staršev terja, da poiščejo in izkoristijo vse možnosti za pridobitev finančnih sredstev, ki bodo omogočila zadovoljevanje potreb otrok in njihov zdrav razvoj. To pa pomeni, da se pri oceni pridobitne zmožnosti ne upoštevajo le zagotovljeni prihodki, temveč vsi prihodki, ki jih je preživninski zavezanec glede na izobrazbo, poklic, starost, zdravstveno stanje in delovno zmožnost sposoben doseči, pa tudi vsi drugi možni finančni viri.

Pritožnik s pritožbenimi navedbami ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da obveznosti, ki mu je bila naložena s sklepom o izvršbi z dne 5. 7. 2022, ni izpolnil. Zato mu je sodišče prve stopnje v skladu z 226. členom ZIZ utemeljeno določilo nov rok 8 dni za izpolnitev denarne obveznosti, izreklo poostreno denarno kazen in odmerilo nadaljnje izvršilne stroške.

Drži, da na podlagi te določbe predmet zavarovanja ne morejo biti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, kolikor jih potrebuje za lastno preživljanje in za preživljanje članov svoje ožje družine ter drugih oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Vendar pa trditveno in dokazno breme, da so v zvezi s konkretnimi nepremičninami, ki so predmet zavarovanja, ti pogoji izpolnjeni, nosi dolžnik, ki mora navedbe in dokaze o tem podati najpozneje v ugovoru zoper sklep o zavarovanju (drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

V izvršilnem postopku oziroma postopku zavarovanja, tako kot v civilnem pravdnem postopku, poznamo le dve redni stopnji sojenja (zakon ureja le dvostopenjsko odločanje). Odločba o pritožbi, torej odločitev sodišča druge stopnje o začasni odredbi, je po sedmem odstavku 9. člena ZIZ postala pravnomočna, kar pomeni, da takega sklepa ni več mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom - pritožbo.

Ker je bil tožnik, kot izhaja iz pravnomočne sodbe upravnega sodišča nezakonito razrešen kot direktor in je bila ta odločba odpravljena, pred delovnim sodiščem pa tožnik uveljavlja nezakonitost premestitve na drugo delovno mesto v posledici nezakonite razrešitve, lahko, glede na to, da se mu mandat kot direktorju še ni iztekel in ni pravne podlage za njegovo premestitev, predlaga vsako primerno začasno odredbo za zavarovanje njegove terjatve po reintegraciji na delovno mesto, s katerega je bil nezakonito razrešen. Tako gre za terjatev iz delovnega razmerja, ki je v pristojnosti delovnega sodišča. Sodišče je vezano na pravnomočno sodbo upravnega sodišča, s katero je bila odločba o tožnikovi razrešitvi odpravljena. Ker je s tem odpadla pravna podlaga za tožnikovo premestitev, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izkazan pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, saj je tožnik izkazal, da verjetnost njegove terjatve za reintegracijo na delovno mesto, s katerega je bil nezakonito razrešen, obstoji. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi aktivnosti tožene stranke, ki je po izdaji sodbe upravnega sodišča objavila posebni javni

V obravnavani zadevi je bila na predlog upnika zoper dolžnika izdana t. i. regulacijska začasna odredba, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe je osnovna zakonska predpostavka, da obstoji terjatev upnika do dolžnika oziroma da bo terjatev nastala, pri čemer zadošča, da upnik to izkaže s stopnjo verjetnosti. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Upnik je zatrjeval obstoj svoje nedenarne terjatve do dolžnikov za prepoved nadaljnjega poseganja v njegove osebnostne pravice oziroma v pravico do časti in dobrega imena. Pravica do osebnega dostojanstva je človekova pravica, ki jo zagotavlja tako Ustava (34. člen) kot tudi EKČP (8. člen). Z Ustavo in EKČP pa je vsakomur zagotovljena tudi človekova pravica do svobode izražanja (139. člen Ustave in 10. člen EKČP). Pri presoji osnovne zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavar

Ob predhodnih toženčevih nasilnih ravnanjih zoper tožnico in njegovi nepripravljenosti za zdravljenje odvisnosti od alkohola je fizičen obračun toženca s tožnico ob predaji otroka na toženčevem domu predstavljal zadosten razlog, da je sodišče določilo drugačen način izvrševanja stikov.

Otrok lahko mnenje izrazi v okoliščinah in na način, ki najbolj ustreza njegovi starosti, in sicer tudi s posredovanjem centra za socialno delo oz. izvedenca. Taka razlaga je v skladu s 6. členom Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MEKOUP).

Dolžnik trdi, da dela predvidena po tem računu niso bila v celoti izvedena, zaradi česar je omenjeni račun poravnal le delno, plačilo preostalega dela pa je dolžnik zavrnil, ker ta dela niso bila dokončana. Tak ugovor je prvo sodišče pravilno štelo kot obrazložen. Dolžnik namreč s svojo trditvijo, da dela niso bila končana, smiselno ugovarja temelju in zapadlosti terjatve. Očitno je pri spornem pravnem razmerju šlo za podjemno pogodbo, pri takih pravnih razmerjih pa velja določilo, da naročnik ni dolžan izplačati plačila preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi. S trditvijo, da dela niso dokončana, je dolžnik zatrjeval negativno dejstvo, s tem pa je trditveno in dokazno breme o dokončanju del preložil na upnika, ki bo moral navedeno izkazati v nadaljnjem pravdnem postopku. Že iz tega razloga je torej ugovor dolžnika v tej fazi postopka obrazložen, saj bi v primeru, da se njegove trditve izkažejo za resnične, ta trditev v nadaljnjem pravdnem postopku lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka.

V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi pa je za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku na prvi stopnji krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe. To sodišče je pristojno tudi za odločanje v postopku nasprotne izvršbe, v postopku obnove postopka, v postopku za vrnitev v prejšnje stanje in ne glede na drugi odstavek 42.c člena ZIZ tudi v postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi (tretji odstavek 40.c člena ZIZ). Pri tem je za razmejitev pristojnosti v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine med Okrajnim sodiščem v Ljubljani (COVL) in sodiščem, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe, ključna prva ugotovitev pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ne glede na to, ali je bilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi izdano utemeljeno ali ne.

Za razmejitev pristojnosti v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine med Okrajnim sodiščem v Ljubljani (COVL) in sodiščem, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe, je ključna prva ugotovitev pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ne glede na to, ali je bilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi izdano utemeljeno ali ne.

Ker je bilo obravnavano začasno zavarovanje predlagano (šele) v sami tožbi, je bilo dolžno sodišče prve stopnje pogoje za ugoditev takšnemu predlogu presojati zgolj v skladu z 28. členom ZOPNI, ki se v drugem odstavku jasno sklicuje na uporabo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. ZOPNI ne določa roka za vložitev tožbe tožbe za odvzem premoženja nezakonitega izvora. Če bi zakonodajalec tak rok v omenjenem zakonu nameraval določiti, bi to nedvomno storil jasno (izrecno). Ker tega ni storil in ker gre pri tem za ukrep civilno-pravne narave, je potrebno upoštevati splošne določbe civilnega (obligacijskega) prava o rokih, v katerih je moč zahtevke uveljavljati. Predložitev sodne odločbe o začasnem zavarovanju oziroma zapisnika iz drugega odstavka 17.a člena ZOPNI ne predstavlja (procesne) predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

Čeprav podlage za izterjavo zamudnih obresti ne predstavlja le sklep o izvršbi, temveč tudi zakon, to ne pomeni, da lahko organizacija za plačilni promet na podlagi zakonskih določb (oziroma učinka, ki je posledica razveljavitve zakona ob intervenciji Ustavnega sodišča) posega ali omejuje izvršbo ob upoštevanju take ureditve. Obveznost organizacije za plačilni promet je (fiksno) določena v 138. členu ZIZ in naslednjih členih. Prvi odstavek 138. člena ZIZ določa, da s sklepom o izvršbi na denarna sredstva sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži sodišče organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva na vseh računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku.

Zato je specialno določbo 40. c člena ZIZ v razmerju do splošne določbe 54. člena ZIZ, da o ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, treba razlagati skladno z namenom novejše določbe, da po izdaji sklepa o izvršbi o vseh nadaljnjih vprašanjih znotraj izvršilnega postopka odloča sodišče, ki je krajevno pristojno glede na sredstvo izvršbe.

Po prvem odstavku 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških. Citirana zakonska določba je jasna. Le v primeru, če dolžnik izpodbija samo stroškovno odločitev, torej zgolj stroškovno odločitev sklepa o izvršbi, je vloženo pravno sredstvo pritožba in o njej kot pristojno odloča višje sodišče (četrti odstavek 6. člena ZIZ). V kolikor pa dolžnik sklepa, s katerim je dovoljena izvršba, ne izpodbija le v odločitvi o stroških, temveč tudi v delu dovoljene izvršbe, vloženo pravno sredstvo predstavlja ugovor. Za odločanje o njem je pristojno sodišče prve stopnje (54. člen ZIZ).

Pravnomočnost sklepa o ugovoru iz drugega odstavka 62. člena ZIZ je tista pravno relevantna okoliščina, ki je odločilnega pomena tudi za razmejitev pristojnosti odločanja o ugovoru zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo.

V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine je za odločanje o dolžnikovi vlogi, ki se obravnava bodisi kot nov ugovor bodisi kot predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno glede na dovoljena sredstva izvršbe.