9. člen ZOPNI

Postopek finančne preiskave je sui generis postopek, urejen v ZOPNI, torej ne gre za kazenski postopek. Izpodbijanih sklepov o začasnem zavarovanju odvzema premoženja nezakonitega izvora ni mogoče šteti med odločbe izdane v kazenskem postopku v smislu določbe prvega odstavka 420. člena ZKP. Izrednih pravnih sredstev zoper sklepe o začasnem zavarovanju ne predvidevajo niti določbe ZOPNI.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o odvzemu premoženja oprlo (tudi) na kasneje razveljavljeno določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI. Glede na to, da so bila kazniva dejanja izvršena pred uveljavitvijo ZOPNI, določba prvega odstavka 57. člena zakona pa razveljavljena, po tem zakonu ni (več) nobene pravne podlage za odvzem premoženja prvemu tožencu in z njim povezanim osebam. Do premika premoženja v premoženjsko pravno sfero prvega toženca je prišlo, še preden je 29. 11. 2011 začel veljati ZOPNI, nakar je svojo obliko le spreminjalo. Da spremenjeno premoženje deli usodo premoženja iz katerega izvira, izhaja tudi iz opredelitve pojavnih oblik premoženja v drugem delu 1. točke 4. člena ZOPNI, po kateri premoženje niso le stvari in pravice, ki iz njega neposredno izvirajo, ampak tudi premoženje, ki iz njega neposredno ali posredno izhaja, premoženje, v katero je spremenjeno, in premoženje, s katerim je pomešano. Res je, da tožeči stranki (novi) drugi odstavek 34. člena ZOPNI omogoča privilegirano spremembo tožbe, tako da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali plačilo tej vrednosti ustrezajočega zneska. A le v primeru,

Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Po ZOPNI je postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora razdeljen v dva dela. Predhodna faza je finančna preiskava, tej pa sledi pravdni postopek. Nobenega dvoma zato ne more biti, da so stroški, ki stranki nastanejo v fazi finančne preiskave, stroški, ki so nastali zaradi (kasneje) uvedenega pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zato o teh stroških utemeljeno odločilo kot o delu pravdnih stroškov. Nobenega dvoma tudi ni, da gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, saj so nastali zaradi uresničitve pravice do izjave, ki jo tožencema daje ZOPNI v 17.a členu.

Tudi če se noben del zahtevka izrecno ne glasi na osebo, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, je toženec nujno tudi oseba, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje. Pomembno pa je predvsem to, da prvi toženec niti ni dokazal, da je vse to počel s premoženjem zakonitega izvora. Iz določil ZOPNI ne izhaja, da bi bilo dopustno tožbo vložiti le zoper osebe, ki so bile določene kot preiskovanci v odredbi o finančni preiskavi, temveč se tožba vloži zoper lastnika. Toženka je dokazala, da je za nakup nepremičnin najela kredit pri banki, prav tako ga je najela za opremo lokalov. To premoženje samo po sebi torej ne more biti premoženje nezakonitega izvora. Obroke po kreditnih pogodbah pa je lahko plačala iz premoženja nezakonitega izvora.

Uredba Bruselj I se na podlagi 1. točke prvega člena uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa dejanj pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Spori iz ZOPNI niso civilni ali gospodarski spori, kot jih opredeljuje Uredba Bruselj I, ker je njihov temelj v izvajanju državne oblasti, ko država zaradi javnopravnega varstva preko civilnih sankcij izreka ukrepe, s katerimi posega v lastninsko pravico toženca, ki je pridobil premoženje na nezakonit način. Tožba iz ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za reipersekutorni oziroma vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo, kar dodatno potrjuje, da pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebnopravni predpisi. Glede na opisano naravo spora je uporaba Uredbe Bruselj I v sporih iz ZOPNI izključena.

V postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema se smiselno uporabljajo (vsebinske) določbe III. poglavja ZOPNI ter procesne določbe ZIZ. Tudi v tem postopku velja prepoved pritožbenih novot, ki skuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in zagotoviti koncentracijo dokazov, pri čemer je hitrost postopkov po ZOPNI eno njegovih bistvenih vodil. Ob odsotnosti slehernega razloga v pritožbi, zakaj so nova dejstva zatrjevana in novi dokazi ponujeni sodišču prvič šele v pritožbenem postopku, jih ni mogoče upoštevati. Meja preizkusa izpodbijanega sklepa je torej zožena in omejena. V primeru povezanih oseb je bistveno, ali uspe oseba, za katero na podlagi navedb tožeče stranke izhaja, da je „povezana“, dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora. Pri ocenjevanju nesorazmernosti med premoženjem in dohodki te osebe sodišče ni vezano na opravljeno finančno preiskavo, temveč se upošteva vrednost vsega premoženja. Z drugačnim tolmačenjem bi bilo nesorazmerno poseženo v ustavne pravice te osebe.

Ker je bilo obravnavano začasno zavarovanje predlagano (šele) v sami tožbi, je bilo dolžno sodišče prve stopnje pogoje za ugoditev takšnemu predlogu presojati zgolj v skladu z 28. členom ZOPNI, ki se v drugem odstavku jasno sklicuje na uporabo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. ZOPNI ne določa roka za vložitev tožbe tožbe za odvzem premoženja nezakonitega izvora. Če bi zakonodajalec tak rok v omenjenem zakonu nameraval določiti, bi to nedvomno storil jasno (izrecno). Ker tega ni storil in ker gre pri tem za ukrep civilno-pravne narave, je potrebno upoštevati splošne določbe civilnega (obligacijskega) prava o rokih, v katerih je moč zahtevke uveljavljati. Predložitev sodne odločbe o začasnem zavarovanju oziroma zapisnika iz drugega odstavka 17.a člena ZOPNI ne predstavlja (procesne) predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

Napačno je stališče, da so odredbe o finančni preiskavi in zaključno poročilo, izdanih po določbah ZOPNI, problematični zaradi svojega neposrednega učinka, torej sami po sebi. To postanejo zaradi posrednih učinkov, to je posledic, nastalih na njihovi podlagi (začetek pravdnega postopka in uporaba v finančni preiskavi dobljenih dokazov). Tožnici je zoper izpodbijane odredbo o finančni preiskavi in odredbi o njenem podaljšanju, ki so bile podlaga za izvajanje dejanj v finančni preiskavi, ter za izpodbijano zaključno poročilo zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku - najprej z ugovorom o protipravno pridobljenih dokazih in s tem o nedopustnosti izvedbe v okviru dokaznega postopka, nato pa v pritožbi zoper sodbo, če bo ta temeljila na nezakonitem dokazu oz. na z njim povezanim stališčem, s katerim se toženka (tožnica v tem upravnem sporu) ne bo strinjala. Če bo menila, da ji taka ureditev po ZOPNI (v povezavi z Zakonom o pravdnem postopku) ne nudi zadostnega varstva, jo bo morala izpodbijati v tem (pravdnem) postopku, v katerem se je to vprašanje izpostavilo.

Za pravilno uporabo materialnega prava, kar je v tem primeru ZST-1, je treba ugotoviti poleg plačilne zmožnosti pritožnice tudi višino sodne takse. Le ko sodišče pozna taksno obveznost zavezanca, lahko presoja tudi njegove plačilne zmožnosti. Sklepa ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, zakaj je sodišče vzelo tako visoke vrednosti spornega predmeta in še trem toženim strankam naložilo solidarno plačilo, drugotoženki pa samostojno delno plačilo sodne takse. V 1. členu ZST-1 in tudi v taksni tarifi ni posebej predpisan postopek po ZOPNI.