VSRS Sodba I Ips 12161/2013-1254

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodnih taks.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo z dne 15. 4. 2014 je Okrožno sodišče v Kopru M. N. in K. A. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). N. je izreklo kazen trideset let zapora, A. pa kazen sedemindvajset let zapora. V izrečeni kazni je obsojencema vštelo čas pripora od 18. 7. 2013 dalje. Oba je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), M. N. pa tudi plačila stroškov nagrade in potrebnih izdatkov zagovornice, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 16. 10. 2014 pritožbama obsojenega A. in njegovega zagovornika delno ugodilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu A. izrečeno kazen znižalo na dvaindvajset let zapora, sicer pa je njuni pritožbi in neutemeljeni pritožbi obsojenega N. in njegove zagovornice zavrnilo. Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenega N. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti pravočasno vložili obsojeni M. N. dne 4. 3. 2015 in 9. 3. 2015, njegova zagovornica, odvetnica N. M., dne 5. 3. 2015 in zagovornik obsojenega A., odvetnik B. P., dne 6. 3. 2015. Vrhovnemu sodišču smiselno enako predlagajo, da zahtevam ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca v celoti oprosti oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, po predlogih obsojenega N. in odvetnika P., pred spremenjenim senatom. Zagovornica obsojenega N., odvetnica N. M., podrejeno predlaga tudi, da Vrhovno sodišče kazen, izrečeno obsojenemu M., zniža na dvajset let zapora.

3Vrhovni državni tožilec v odgovorih na zahteve, podane dne 21. 4. 2015 navaja, da kršitve, ki jih vložniki zatrjujejo v zahtevah, niso podane in predlaga zavrnitev zahtev.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili obsojenca in zagovornika seznanjeni, o njem sta se izjavila obsojenec M. N. z vlogo z dne 12. 5. 2015 in zagovornik B. P. z vlogo z dne 5. 5. 2015.

B-I.

5V zahtevi za varstvo zakonitosti se sme vlagatelj sklicevati le na tiste kršitve, ki jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le formalno, temveč tudi vsebinsko. Zahteva po vsebinski (materialni) izčrpanosti pomeni, da se vlagatelj zahteve v pritožbi ni le posplošeno skliceval na kršitve zakona, temveč je moral vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti(1). Vrhovno sodišče zato ni presojalo utemeljenosti naslednjih navedb zahteve za varstvo zakonitosti obsojenega N. v vlogi z dne 4. 3. 2015: da je bila hišna preiskava lesene hišice opravljena nezakonito, saj ni bil prisoten lastnik hišice; da ta nikoli ni bil zaslišan niti ni bil z njim opravljen informativni razgovor; da sodišče sodbe ne bi smelo opreti na podatke družbe Mobitel o opravljenih in neodgovorjenih klicih ter vsebini SMS sporočil, saj so bili pridobljeni na nezakonit način; da je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo predlog obrambe, da se imenuje izvedenec, ki bi potrdil, da je bila sposobnost govorjenja obsojenega N. zaradi možganske kapi, ki jo je utrpel tekom glavne obravnave, zmanjšana in, da obsojeni ni bil v stanju razumeti potek postopka in odgovarjati na vprašanja; da obsojenemu ni bil dan primeren čas za pripravo zaključne besede in navedbe N. v vlogi z dne 9. 3. 2015, da mu ni bil omogočen vpogled v kazenski spis.

B-II.

6Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče še poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik izkazati ne le kršitev zakona, temveč tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita);

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP)(2) in,

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), in je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obsoja pravno relevantnih dejstev.

B-III.

7Zagovornica obsojenega M. N., odvetnica N. M., v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, glede vprašanja, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno na zahrbten način. Navaja, da dokazni postopek ni potrdil, da je med obsojenim N. in oškodovancem obstajalo razmerje zaupanja, ki bi ga obsojeni lahko izkoristil, ampak je pokazal, da je oškodovanec svojim zaposlenim celo rekel, naj se ga izogibajo. Podobno tudi obsojeni N. v svoji zahtevi navaja, da dejstvo, da se je dan pred storitvijo kaznivega dejanja skregal z oškodovancem, še ne dokazuje, da je zlorabil njegovo zaupanje. Po njegovem mnenju za pravno opredelitev „na zahrbten način“ po 1. točki 116. člena KZ-1 ne zadostuje, da storilec žrtev udari od zadaj, kot ugotavljata nižji sodišči, ampak morajo biti izkazani posebni elementi, subjektivni in objektivni, ki kažejo na to, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na način, ki občutno odstopa od načinov storitve temeljne oblike kaznivega dejanja. Sodišči teh okoliščin nista ugotovili, zgolj dejstvo, da je oškodovanec prodajal vino in olje in zaradi tega v klet vabil možne kupce, pa po

njegovem mnenju, posebnega zaupanja še ne utemeljuje.

8Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi, da dejanje, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1.

Kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1 stori storilec, ki izrabi zaupanje žrtve in dejanje stori tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva

(3). V konkretnem primeru sta obsojenca oškodovančevo zaupanje

izrabila s tem, da sta ga zvabila v klet njegove stanovanjske hiše

na naslovu C.

Nato sta oškodovanca

v trenutku, ko jima je v kleti pred vrati obrnil hrbet,

od zadaj, torej tako, da oškodovanec njunega delovanja in sredstva ni mogel zaznati,

močno udarila v glavo, da je izgubil zavest, mu zavezala roke na hrbet in ga večkrat udarila s težkim topim predmetom po glavi, s čimer sta mu povzročila poškodbe glave in možganov, kar je imelo za posledico V. smrt. Po presoji Vrhovnega sodišča dejanje obsojencev, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1. Kolikor pa vložnika ne sprejemata dokaznih ugotovitev iz izpodbijane pravnomočne sodbe, predvsem v točkah 131 in 132 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točki 31 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča, pa s tem ne uveljavljata kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta obsojenca oškodovanca ubila iz koristoljubja, da bi si prilastila njegov denar in kaznivo dejanje opredelili (tudi) po 4. točki 116. člena KZ-1. Zagovornica obsojenega N. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da to ni izkazano, po njenem mnenju iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja celo, da je N. imel sredstva za preživljanje,

pričakoval pa je tudi dediščino. Nista pa sodišči ugotovili, da bi oškodovanec denar hranil doma. Zagovornik obsojenega A., odvetnik B. P., v zvezi s tem vprašanjem sicer uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in trdi, da izrek nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, saj je na eni strani v izreku navedeno, da sta obsojenca oškodovanca ubila iz koristoljubja, v nadaljevanju pa, da zato, da bi si prilastila denar, v obrazložitvi sodbe pa sodišče prve stopnje navaja, da sta si prilastila najmanj 500,00 EUR in bančne kartice. Pritožbeno sodišče navedb

vložnika v tej zvezi sploh ni presodilo, oziroma je v točki 31 obrazložitve sodbe celo navedlo, da sta se obdolženca uštela v pričakovanju najdbe gotovine pri oškodovancu.

10Senat Vrhovnega sodišča se s tem ne strinja. Kaznivo dejanje umora iz koristoljubnosti po 4. točki 116. člena KZ-1 stori storilec, ki mu gre za določeno materialno korist. Ni potrebno, da bi bila ta korist dejansko dosežena(4). Koristoljubnost, kot kvalifikatoren element kaznivega dejanja, je motiv kaznivega dejanja, obarvan naklep (

dolus coloratus

), ki je po presoji Vrhovnega sodišča v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisan z navedbo „dejanje pa sta storila zato, da bi si prilastila denar, ki naj bi ga V. hranil doma“, v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe pa tudi ustrezno pojasnjen (prim. točke 1-3, 7-8, 15, 16 ter 126, 128, 133 in 134 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točko 31 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Nasprotij v izreku oziroma med izrekom in obrazložitvijo ni. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je ugotovitev, k

akšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, je vprašanje dejanske narave(5) in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložniki, ki tega ne sprejemajo,

ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona oziroma procesne kršitve po prvem oziroma drugem odstavku 371. člena ZKP, ampak ponovno zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

11Zagovornica obsojenega N. in obsojeni N. sam v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev kazenskega zakona tudi v zvezi z obsojencu izrečeno kazensko sankcijo. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je kazensko sankcijo z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je podana, če sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP)(6), česar sodišče z določitvijo posameznih kazni in z izrekom enotne kazni v konkretnem primeru ni storilo in tega v zahtevah zagovornika niti ne trdita. Vložnika z navedbami, da je bila obsojencu, v primerjavi z ostalimi storilci istovrstnih kaznivih dejanj, izrečena nesorazmerno visoka zaporna kazen, po vsebini izpodbijata primernost izrečene kazenske sankcije (pritožbeni razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP). To pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 420. člena ZKP).

B-IV.

12Vrhovno sodišče je že v točki B-1. obrazložitve te sodbe pojasnilo, da večina navedb obsojenega N., s katerimi je v zahtevah utemeljeval kršitve določb kazenskega postopka, ne izpolnjuje pogoja materialnega izčrpanja po petem odstavku 420. člena ZKP. Sicer pa, tako kot že v pritožbi, obsojenec v vlogi z dne 4. 3. 2015 trdi, da se izpodbijana pravnomočna sodba ne bi smela opreti na dokaz - prazno škatlo čevljev, ki je bila dne 19. 7. 2013 zasežena ob hišni preiskavi njegovega domovanja, saj je evidentno, da je bil dokaz v času med 16. in 19. 7. 2013 podtaknjen s strani policistov in so bili čevlji, ki mu jih je podaril prijatelj P., drugačni. Vsi vložniki zahtev za varstvo zakonitosti so si enotni, da bi lahko bila sled obuvala, najdena na kraju storitve kaznivega dejanja, relevanten dokaz le, če bi jo izvedenec primerjal s sledjo obsojenčevih čevljev. Ti pa niso bili najdeni. Napačno pa je naredil primerjavo s podplatom naključno izbranih čevljev, ki naj bi bili shranjeni v zaseženi škatli. Takšen podplat lahko ima namreč še več deset športnih obuval, saj jih izdelujejo v kopijah.

13V zvezi s smiselno zatrjevano kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, da se pravnomočna izpodbijana sodba opira na dokaz, ki je bil podtaknjen, torej pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin obsojenca (drugi odstavek 18. člena ZKP), Vrhovno sodišče, na podlagi podatkov kazenskega spisa, ugotavlja, da je bila M. N. ob hišni preiskavi dne 31. 5. 2013 (in ne 19. 7. 2013 kot navaja obsojeni N.) zasežena prazna škatla čevljev znamke Memphis One, artikel št. 1322104, velikosti 44, cena 19,90 EUR. Po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, takšne čevlje prodajajo samo v trgovinah D., obsojencu pa je čevlje, ki jih je po storitvi kaznivega dejanja sicer odvrgel, v škatli, ki je bila zasežena, podaril prijatelj B. P. (obrazložitev v točkah 7 do 31 in 37 in 42 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točki 18 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Trditev vložnika, da je bila škatla očitno podtaknjena s strani policistov, nima podlage v podatkih kazenskega spisa in pravnomočnih dejanskih ugotovitvah (drugi odstavek 420. člena ZKP), izpoved priče P. pa obsojeni celo netočno povzema.

14Sodišče prve stopnje je sicer v dokaznem postopku, z namenom ugotovitve, ali se (krvava) sled obuvala, najdena na kraju storitve kaznivega dejanja, ujema s sledjo obuvala, ki je bilo spravljeno v škatli zaseženi pri obsojenem N., med drugim imenovalo tudi izvedenca za forenzično kriminalistično tehnične preiskave, daktiloskopske preiskave, preiskave odtisov obuval, mag. Sci. E. D. Izvedenec je v trgovini D. za ceno 19, 90 EUR kupil par obuval znamke Mamphis One, črne barve, številke 44, črtna koda 132004 (razliko v kodi je po ugotovitvah sodišča v točkah 40 do 42 sodbe sodišča prve stopnje pripisati le drugačni barvi obutve, ki pa ni relevantna). Ugotovil je, da se podplat primerjanega obuvala popolnoma ujema s sledmi čevljev, najdenimi na kraju kaznivega dejanja. Sodišči sta po načelu proste presoje (prvi odstavek 18. člena ZKP) izvedensko mnenje mag. D. ocenili kot popolno in jasno ter, tudi na podlagi drugih dokazov, zaključili, da je obsojeni N. na kraju storitve kaznivega dejanja pustil krvavo sled obuvala. To je vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa (ne)zakonitosti dokaza, na katerega se opira pravnomočna sodba.

15Obsojeni N. in zagovornik obsojenega A., odvetnik B. P., v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP tudi v zvezi z izpovedjo priče E. P., bivše izvenzakonske partnerke obsojenega N. Trdita, da je priča izjavo dne 18. 7. 2013, na katero se opira sodba, podala pod vplivom grožnje policista, da bo, v primeru, če ne pove vsega kar ve, izgubila sina oziroma bo sin izgubil njo oziroma, da naj, če ni kriva, pove vse kar ve o zadevi.

16Na podlagi podatkov kazenskega spisa, ki spremlja zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem E. P., v postopku zbiranja obvestil na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, prvič podala izjavo kot občanka, dne 13. 6. 2013. Dne 18. 7. 2013 je bila P. kot osumljenka kaznivega dejanja po 1. točki 116. člena KZ-1, zaslišana s strani policistov Policijske postaje Piran. Iz pravnomočnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je priča ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 17. 3. 2014 na izrecni vprašanji zagovornika P. in obsojenega N. povedala, da ji je policist dne 13. 6. 2013 rekel, da če se ne bo spomnila, bo ostala brez sina, ali on brez nje, kar je povedala tudi obsojenemu N. Iz zapisnika o zaslišanju priče v preiskavi pa je razvidno, da je priča na izrecno vprašanje zagovornika P., kako to, da se je odločila dne 18. 7. 2013 podati za obsojenega N. obremenilno izjavo, kljub temu, da se ga boji, izjavila, da so ji policisti pred zaslišanjem rekli, da če ni kriva, naj pove po resnici.

17Po oceni Vrhovnega sodišča je v zvezi s vprašanjem, ali je bil na pričo dne 13. 6. 2013 ali dne 18. 7. 2013 s strani policistov vršen nedovoljen pritisk oziroma, ali je njena izpoved v preiskavi in na glavni obravnavi, ki temelji na teh izjavah nedovoljen dokaz v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, bistvena le subjektivna zaznava priče. Kot izhaja iz pravnomočnih dejanskih ugotovitev, je P. na izrecno vprašanje predsednice senata povedala, da ji policisti niso grozili oziroma, da se z njihove strani ni počutila izsiljevane, je pa bila dne 18. 7. 2013 pod stresom, v šoku in prestrašena zato, ker ji je bila odvzeta prostost, sicer pa se obeh obsojencev, ki naj bi ji že grozila boji (prim. tudi točko 98 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Drugačno mnenje vložnikov zahtev za varstvo zakonitosti predstavlja nedovoljeno izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja.

18V tej zvezi obsojeni N. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi še, da je izpoved P. nezakonit dokaz tudi zato, ker dne 18. 7. 2013, ko je bila zaslišana kot osumljenka in je podala izjavo, na kateri je temeljila njena kasnejša izpoved v preiskavi in na glavni obravnavi, kot osumljenka ni bila pravilno poučena o pravici do zagovornika. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča po vsebini zatrjevana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj glede na vsebino zapisnika o zaslišanju osumljenke na list. št. 1886, trditve obsojenca v zahtevi niso točne.

19Zagovornik obsojenega A. v zahtevi za varstvo zakonitosti v tej zvezi uveljavlja tudi kršitev pravice obsojenca do obrambe po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Obramba je namreč prepričana, da P. na zaslišanjih v preiskavi in na glavni obravnavi ni bila „prisebna“, zato bi moralo sodišče postaviti izvedenca psihološke stroke, ki bi ugotovil, ali je sposobna pričati, pa tudi, ali je priča dovzetna za sugestivne vplive, ki so bili po mnenju obrambe gotovo izvajani s strani policistov.

20Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 149/2010 z dne 6. 1. 2011 in številnih drugih pojasnilo, da je priča lahko vsak, ki je sposoben zaznavati in se o zaznavah izjaviti. Drugo pa je vprašanje, kakšna je dokazna vrednost izpovedb prič. To oceno podaja sodišče potem, ko pričo zasliši in presodi vpliv njenega duševnega ali telesnega stanja na sposobnost zaznavanja ali reproduciranja pomembnih dejstev. Ocena sposobnosti biti priča je vprašanje dejanske narave. Sodišče ugotavlja, ali je priča zmožna dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo, praviloma le tako, da neposredno z zaslišanjem preveri njeno verodostojnost. Seveda je lahko sposobnost biti priča v določenih primerih tudi relativna. To bo tedaj, ko bo treba ugotoviti, kakšen vpliv ima psihično stanje priče na njeno sposobnost zaznav in reprodukcije. Z izvedencem psihologom ali psihiatrom si bo sodišče pomagalo v primerih duševno tako prizadete priče, da je za razumevanje in oceno njene izpovedbe potrebno posebno strokovno znanje, sicer pa dokazno oceno podaja sodišče, po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), in ne izvedenec.

21Sodišče prve stopnje je izpovedbo P. v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP pretehtalo posebej in v zvezi z drugimi dokazi. Glede na razloge sodbe, se sodišču prve stopnje ni vzbudil pomislek v sposobnost njenega zaznavanja in izpovedovanja, kar bi terjalo postavitev izvedenca ustrezne stroke. Ocenilo je, da sta izpovedbi priče (v preiskavi in na glavni obravnavi) vsebinsko jasni in smiselni ter kljub temu, da sta zaslišanji trajali več ur, tudi konsistentni in zato sposobni za preizkus zanesljivosti in verodostojnosti. P. je bila tako ob zaslišanju v preiskavi kot na glavni obravnavi izrecno in natančno poučena o privilegiju po 236. členu ZKP ter se odločila pričati. Odgovarjala je sicer upočasnjeno, vendar jasno, obakrat navajala tudi, da jo je strah obsojencev, ki sta ji že grozila s smrtjo. Zato je pred zaslišanjem vzela s strani zdravnika predpisano pomirjevalo. Ker je navedbe o grožnjah potrdila tudi policistka K., na katero se je P. obračala po pomoč, se je sodišče odločilo, da bo obsojenca na podlagi 327. člena ZKP med zaslišanjem priče začasno odstranilo iz sodne dvorane. Priči je sicer po tem, ko je v sodno dvorano vstopil obsojeni N., postalo slabo, vendar je odgovarjala na njegova vprašanja, obsojeni A. pa ji vprašanj ni želel postavljati. Sodišče je ugotovilo še, da priča redno opravlja svoje delo in vse od 30. 10. 2013 dalje ni bila v bolniškem staležu, čeprav opravlja delo natakarice, ki zahteva zbranost tako pri strežbi kot računanju. Ker sodišče prve stopnje po prepričljivi oceni vseh pravno relevantnih dejstev ni podvomilo v sposobnost E. P., da na glavni obravnavi razumno izpoveduje in je sposobna razumeti svoj položaj priče, je v 136. točki obrazložitve sodbe dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične oziroma psihološke stroke utemeljeno zavrnilo kot nepotreben (299. člen ZKP). Presoji sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (prim. točko 23 obrazložitve). Po stališču senata Vrhovnega sodišča uveljavljana kršitev pravice obsojencev do obrambe iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in 3. alinejo 29. člena ter 22. členom Ustave Republike Slovenije(7), ni utemeljena.

22Zagovornik P., ki se s takšno oceno nižjih sodišč ne strinja in v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja, da je priča tako v preiskavi kot na glavni obravnavi izpovedovala konfuzno, nepovezano in zmedeno, kar je mogoče pripisati jemanju tablet Helex in ne strahu pred obsojencema, kot ugotavlja sodišče, da njeni izpovedi ni mogoče pokloniti vere, saj je svojo izpoved nenehno spreminjala (točki 12 in 13 zahteve), da ne drži stališče sodišč, da so njene izjave potrjene tudi z drugimi dokazi, da bi se s tem, ko bi izvedenec psiholog podal mnenje o osebnosti in psihofizičnem stanju priče razjasnila tudi vloga policistke Knafelc, ki je pričo zasliševala že 13. 6. in ponovno 18. 7. 2013, tudi na glavni obravnavi pa je bila priča ves čas pod njenim vplivom in v njeni senci ipd., ponovno nedovoljeno izraža nestrinjanje z dejansko presojo nižjih sodišč. Ne da bi navedel, katero kršitev po prvem odstavku 420. člena ZKP s tem uveljavlja, zagovornik P. v tej zvezi trdi še, da očitno tudi samo pritožbeno sodišče ugotavlja, da priča ni verodostojna, saj so le določeni deli njeni izpovedi (ne pa vsi) podkrepljeni z drugimi dokazi. To pa je iz konteksta obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v točki 21 iztrgana navedba.

23Zagovornik obsojenega A. pod točko IV. zahteve „Preiskava DNK v zvezi z lepilnim trakom“ uveljavlja vrsto (tudi nedefiniranih) procesnih kršitev, pa tudi kršitev pravice obsojenca do obrambe in načela enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, v zvezi z zaključkom izpodbijane pravnomočne sobe, da je obsojeni K. A. med vezanjem rok oškodovanca na lepilnem traku pustil svojo biološko sled. Zagovornik meni, da ugotovitev Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju: NFL), ki po oceni nižjih sodišč predstavlja ključen obremenilni dokaz zoper A., ni podprta z nobenim dokazom in je docela nepreverljiva, saj obramba ni imela možnosti sodelovati pri postopku izoliranja biološke sledi, strokovnjak G. H., ki je opravljal analizo, pa postopka raztegovanja in ločevanja plasti lepilnega traku ni dokumentiral. Ob dejstvu, da G. H. ni sodni izvedenec, ampak uslužbenec NFL, ki je organ v sestavi notranjega ministrstva in zato dejansko priča ene od strank, tožilstva, je bila obramba v povsem neenakopravnem položaju, kar pa ni zanemarljivo, saj je bilo v postopku preiskave biološke sledi na lepilnem traku s strani preiskovalcev storjenih vrsto nepravilnosti. Kljub dejstvu, da je bila analiza biološke sledi na lepilnem traku zaključena že 15. 4. 2013 in bi moralo biti dokončno že poročilo z dne 18. 4. 2013, je NFL poročilo o preiskavi DNK sledi dopolnil še 11. in 17. 7. 2013, dvom v delo preiskovalcev pa vzbuja tudi dejstvo, da je bila obsojenemu A. prostost odvzeta dne 18. 7. 2013, ko je njegovo zaslišanje kot osumljenca ob 18. 30 uri končano, pa so mu policisti povedali, da je bil na kraju storitve kaznivega dejanja najden njegov DNK. To bi, glede na uradne podatke, po katerih je bil vzorec sline A. na NFL dostavljen šele okoli 16. ure, pomenilo, da je bila primerjalna analiza zaključena v dobrih dveh urah, kar je docela nemogoče. Po mnenju zagovornika bi izvedenec, podobno kot npr. izvedenec finančne, cestnoprometne stroke, lahko pregledal spisovno dokumentacijo in z namenom preveritve ugotovitev NFL po potrebi opravil tudi ponovno izoliranje biološke sledi na traku-2, pojasnil pa tudi, zakaj je iz poročila NFL z dne 19. 7. 2013 izpadla vrednost 9 iz alela CSF1PO, zato da so se vrednosti tega pravilno ujele v 12, 11, 10, ne pa več tudi 9, saj je to vrednost, ki je v svoji DNK v tem alelu nimata ne obsojeni A., ne oškodovanec. Ker je bil dokazni predlog obrambe zavrnjen kot nepotreben, so bile kršene pravice obsojenca do obrambe in načela enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

24Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da so bile ob obdukciji trupla oškodovanca na Inštitutu za sodno medicino dne 12. 3. 2013, med drugim zavarovane tudi sledi na lepilnem traku, s katerim je imel zvezane roke. NFL je v zvezi s karakteristikami lepilnega traku prvo poročilo o preiskavi z mnenjem izdelal dne 22. 4. 2013, ko je bilo ugotovljeno, da je bil za vezanje rok oškodovanca uporabljen prozoren samolepilni trak širine 48 mm in debeline 0,045 mm, takšnih karakteristik kot jih ima na primer embalažni samolepilni trak proizvajalca Aero Celje, izdelek Aero Pack 1501 (list. št. 2362). Z istega dne je tudi prvo poročilo NFL v zvezi s preiskavo bioloških sledi na predmetih, zaseženih ob ogledu kaznivega dejanja, iz katerega izhaja, da sta bili v zlepljenem žepku lepilnega traku, tj. edinem delu, ki ni bil prepojen s krvjo oškodovanca, izolirani dve biološki sledi. To poročilo je bilo dvakrat popravljeno zaradi očitnih pomot (dne 11. in 17. 7. 2013) in nazadnje dopolnjeno dne 19. 7. 2013 z rezultati primerjalne analize najdene biološke sledi z biološko sledjo obsojenega A., ki mu je bila dne 18. 7. 2013 ob 13. 35 uri odvzeta prostost in ob tem tudi vzorec sline (tretji odstavek 149. člena ZKP). Po ugotovitvah NFL je najdena mešana biološka sled z zelo visoko verjetnostjo pripadala oškodovancu in obsojenemu K. A., glede na mesto, na katerem je bila najdena, pa je lahko nastala le v času, ko so se z lepilnim trakom zavezovale roke oškodovanca (list. št. 1904 spisa). Iz poročila NFL o preiskavi z mnenjem z dne 19. 11. 2013 izhaja, da se samolepilni trak znamke Tesa, ki je bil ob hišni preiskavi dne 19. 7. 2013 najden v predalniku kuhinjskega elementa obsojenega A., po videzu, širini, debelini in kemijski sestavi, popolnoma ujema z lepilnim trakom, s katerim je imel oškodovanec zvezane roke. Sodišče prve stopnje je poročila z mnenji, ki jih je po presoji sodišča na glavni obravnavi dne 3. 3. 2014 prepričljivo zagovarjal kot priča zaslišan G. H., ocenilo po načelu proste presoje dokazov in kot izhaja iz razlogov sodbe, kot verodostojne v celoti sprejelo. Pritožbeno sodišče je temu pritrdilo.

25Po oceni Vrhovnega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje, da ne sledi predlogu obrambe in postavi izvedenca forenzične stroke povsem na mestu(8) in sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo ni nedovoljeno poseglo v pravico obsojenca do obrambe. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe v točki 149 in tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 4. 2014, je sodišče dokazni predlog obrambe zavrnilo, ker je menilo, da zgolj to, da je po zakonu v domeni policije postopek izvajanja ogleda kraja kaznivega dejanja, ugotavljanja in zavarovanja sledi ter pošiljanja le-teh v analizo v NFL (ki spada pod Generalno policijsko upravo oziroma Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, kjer je bil vzorec pregledan in analiziran), še a priori ne pomeni, da sta analiza bioloških sledi in mnenje NFL pristranski ali neverodostojni. Poleg tega pa tudi okoliščine, ki jih je v postopku navajala obramba (katere ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti), glede na obrazložitev v točkah 91 in 149 sodbe sodišča prve stopnje niso bile takšne, da bi sodišču vzbudile dvom v strokovnost in nepristranskost analize in mnenja, ki ga je v NFL izdelal G. H. Ugotovljeno je bilo namreč, da je obducent lepilni trak odstranil tako, da ga je na več mestih prerezal, vsak rez pa z namenom sledljivosti zaporedja rezanja, označil z rumenim listkom s črkovno oznako. Lepilni trak je bil nato položen v kartonasto škatlo, ki se je zalepila in zavarovala in bila po običajnem postopku prenesena na NFL (točki 91 in 92 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče je razumno pojasnilo, da G. H. rumeni listki s črkovnimi oznakami, niso zanimali oziroma je na delu lepilnega traku, ki ga je analiziral, lahko videl le dva listka, ki sta označevala konca analiziranega dela. Pravnomočno ugotovljeno dejstvo, da je H. za estrahiranje DNK vzorca iz biološke sledi iz vzorca sline obsojenega A., ki ga je prejel dne 18. 7. 2013 (potem, ko je bila A. odvzeta prostost) porabil pol ure in o rezultatu primerjalne analize takoj telefonično obvestil direktorja NFL, šefico urada in NPU, pa pojasni tudi, zakaj je obsojeni lahko že 18. 7. 2013 ob 18. 30 uri ob koncu zaslišanja izvedel za rezultat primerjalne analize. Namigovanja obrambe (tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti) o vnaprej pripravljenih rezultatih primerjalne analize, so po presoji sodišča s tem ovrženi. Vključno z navedbami o nepojasnjenem izpadu vrednosti 9 iz alela CSF1PO, s čimer zagovornik nasprotuje strokovnemu mnenju izvedenca in s tem dejanskim ugotovitvam pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo tudi, da je navsezadnje imela obramba tudi možnost, če se z izsledki NFL z dne 19. 7. 2013 ni strinjala, da sama že v postopku pred sodiščem prve stopnje angažira svojega strokovnjaka, kot pomočnika pri presoji opravljenih analiz NFL, saj je vsa analitska dokumentacija shranjena v NFL, pa tega ni storila, niti ni tega storila v pritožbenem postopku. Tako obramba v obravnavani zadevi že v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ni ravnala aktivno, kot se to zahteva pri dokazovanju.

26Zagovornik P. v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s tem dokazom obširno še navaja, da je mogoče, da je obsojeni biološko sled na lepilnem traku pustil med uporabo pri svojem delu v podjetju T., dopušča tudi možnost, da je bila biološka sled na lepilni trak podtaknjena s strani policistov, saj se je tujec A., ki se je v preteklosti družil z N., obiskoval igralnice in bil tudi kaznovan že zaradi kaznivega dejanja z elementi nasilja (posilstvo), kaj hitro znašel kot idealen storilec kaznivega dejanja. Da so policisti od obsojenca na vsak način želeli pridobiti biološke oz. druge sledi, bi sodišču vedela izpovedati policista B. in T., ki sta bila navzoča ob razgovorih A. s policisti policijske postaje v Izoli, kamor je bil ta vabljen v zvezi s postopki, glede katerih policisti te policijske postaje nimajo nobene zveze. Takrat so mu namreč dajali za piti iz plastičnega kozarca in pred vrata podstavili bel list papirja, na katerega bi stopil ob izhodu.

27Ne glede na to, da zagovornik tudi v tej zvezi zatrjuje procesno kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitev obsojenčeve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za ponovno zaslišanje policistov B. in T., po oceni Vrhovnega sodišča težišče zagovornikovih navedb predstavlja nestrinjanje z dejanskim zaključkom izpodbijane pravnomočne sodbe, ki se je oprlo na mnenje NFL, da je glede na mesto najdbe, biološka sled (obsojenca) na lepilnem traku lahko nastala le v času, ko so se z lepilnim trakom zavezovale roke oškodovanca. Torej ne med običajno, predhodno rabo lepilnega traku ali kasneje, ko bi lahko bila biološka sled obsojenca na lepilni trak podtaknjena s strani policistov, kot to trdi zahteva. Domneve sodišča prve stopnje v točki 95 obrazložitve sodbe, ki jih zagovornik v zahtevi izpostavlja kot „plod samovoljnega interpretiranja dejstev“ o tem, kako naj bi se biološka sled obsojenega, če je nosil rokavice, znašla na lepilnem traku, niso odločilne, trditev zahteve, da je sodišče napačno kot ključno štelo, da je obsojeni A. v mesecu marcu 2013 zadolžil en lepilni trak več kot običajno pa, glede na obrazložitev v točkah 35 in 36 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, povsem netočna.

28Zagovornik obsojenega A. utemeljuje kršitev pravice obsojenca do obrambe po drugem odstavku 371. člena v zvezi z 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP tudi z navedbami, da mu je bil dne 18. 7. 2013 kot zagovorniku s strani policistov, pred zaslišanjem A., onemogočen vpogled v gradivo, zbrano v predkazenskem postopku, vključno z analizo DNK. Navaja, da je bila A. dne 18. 7. 2013 ob 13. 35 uri odvzeta prostost, ob 17. 03 uri je bil seznanjen z dokazi, ki ga bremenijo (vključno z analizo bioloških sledi), zagovorniku, ki je pristopil ob 18. 15 uri pa ni bilo omogočeno, da se seznani z obremenilnim dokazom. Meni, da bi bilo to nujno zato, da bi lahko preveril, kdaj je policija že razpolagala s tem dokazom oziroma preprečil možnost manipulacij preiskovalcev z osumljencem, kateremu se lahko zatrjuje tudi obstoj dokaza, ki ga dejansko ni. Vrhovno sodišče se s tem ne strinja. Kot že ugotovljeno, je bila obsojenemu A. prostost odvzeta dne 18. 7. 2013 ob 13. 35, ko mu je bil odvzet vzorec sline. O rezultatih primerjalne analize so bili kriminalisti s strani NFL obveščeni telefonično in s tem kaj lahko seznanili tudi obsojenca. Tako zagovornik kot obsojenec pa sta se s pisnim poročilom NFL in mnenjem o rezultatih primerjalne analize z dne 19. 7. 2013 seznanila kasneje in njegovo verodostojnost (kot je razvidno tudi zgoraj) obširno izpodbijala, zato po oceni Vrhovnega sodišča o kršitvi pravice do obrambe ni mogoče govoriti.

29Zagovornik P. tezo, da so policisti v predkazenskem postopku prirejali dokaze zoper obsojenega A., v VI. delu zahteve za varstvo zakonitosti, z naslovom „Poštenost postopka“, utemeljuje tudi s stališčem, da naj bi se glede na podatke kazenskega spisa, obsojenima prisluškovalo že od 5. 4. 2013 dalje, kljub temu, da je bila odredba za izvedbo prikritega preiskovalnega ukrepa po 150. členu ZKP zoper N. izdana šele 17. 6. 2013. To naj bi izhajalo iz izpovedi priče K., predstavnika Telekoma, kateremu je predsednica senata sodišča prve stopnje na glavni obravnavi predočila dokaze v dokumentu A9, tj. izpis telefonskega prometa za M. N. z dne 5. 4. 2013, priča pa je pojasnila, da se ti podatki beležijo in hranijo le, če se osebi prisluškuje. Obramba je zato pred sodiščem prve stopnje od ODT zahtevala, da v spis predloži poročilo o izvedbi ukrepa (153. člen ZKP). Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da v spisu ni poročila o izvedbi prikritega preiskovalnega ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, kar dokazuje, da se ukrep po 150. členu ZKP očitno ni izvajal zakonito. Na podlagi rezultatov izvedbe tega ukrepa zoper N. so bili pridobljeni tudi ključni obremenilni dokazi zoper obsojenega A., ki je bil v tem času z N. v telefonskih kontaktih in se je zaradi svojih (že pojasnjenih) osebnostnih lastnosti takoj pojavil kot idealni sostorilec. Obramba je to izpostavila že v pritožbi, vendar pa je pritožbeno sodišče pomislek arbitrarno zavrnilo z navedbo, da je policija na podlagi sodne odredbe razpolagala le s podatki o opravljenem telefonskem prometu M. N. od 5. 4. 2013 dalje, za kar pa ni potrebno poročilo po 153. členu ZKP.

30Vrhovno sodišče se s stališčem zagovornika, ki sicer po vsebini zatrjuje kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ne strinja in glede na podatke kazenskega spisa pritrjuje stališču pritožbenega sodišča. Vložnik tega sicer ne pojasni, pa vendar iz obrazložitve v točkah 69 in 70 sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je sodišče na dokaz v prilogi A9 oprlo v zvezi z dejstvom, da je N. v telefonski aparat, ki mu je bil zasežen ob hišni preiskavi dne 31. 5. 2013, dne 5. 4. 2013 vstavil novo SIM kartico. Glede na to, da so policisti en dan prej, dne 4. 4. 2013 z njim opravljali prvi razgovor v zvezi z avtomobilom, opaženem v bližini kraja storitve kaznivega dejanja, je po prepričanju sodišča obsojeni N. s tem, ko je zamenjal SIM kartici želel eliminirati vse, kar bi ga lahko povezovalo s kaznivim dejanjem. Ne izhaja pa ne iz navedb vložnika in ne iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, katero za obsojenega A. obremenilno dejstvo izhaja iz „izpisa telefonskega prometa za M. N. z dne 5. 4. 2013“ oziroma kateri dokazi, obremenilni za A., naj bi bili pridobljeni na tej podlagi. Zagovornik namreč le pavšalno navaja, da je bil to prvi indic za policiste, ki so od tedaj dalje prirejali dokaze zoper obsojenca. Sploh pa, kot ugotavlja že pritožbeno sodišče, je bilo to, da je N. zamenjal SIM kartici, policistom znano šele po 31. 5. 2013, ko je bil N. ob hišni preiskavi zasežen mobilni aparat. Na podlagi informacije, da je N. v času storitve kaznivega dejanja (s stare številke) komuniciral s svojim sinom R. M., E. P. in telefonsko številko, ki jo je uporabljal A. in se pri tem gibal na območju baznih postaj, ki pokrivajo kraj storitve kaznivega dejanja, je bil zoper vse štiri dne 17. 6. 2013 odrejen ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, poročilo o izvedbi katerega se v spisu nahaja, z odredbo Pp 4/2013 pa dne 22. 6. 2013 tudi ukrep po 149. b členu ZKP za telefonsko številko, ki jo je uporabljal A. Po oceni Vrhovnega sodišča navedbe vložnika zahteve niso potrjene s podatki kazenskega spisa ali kako drugače izkazane.

31Vrhovno sodišče je v svojih odločbah

(9)

že presodilo, da mora obsojenec, kadar trdi, da mu je bilo zaradi neizvedbe dokaza kršeno procesno jamstvo iz tretje alineje 29. člena Ustave, v (vseh) pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala. Zato ne zadošča, da obsojeni N. in njegova zagovornica v zahtevah za varstvo zakonitosti zgolj ponavljata,

da bi moralo sodišče v kazenskem postopku, ki se vodi v zvezi s tako hudim kaznivim dejanjem kot je obravnavani, izvesti vse dokazne predloge obrambe(10) in da je sodišče prve stopnje, s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje in soočenje prič obrambe in postavitev izvedencev psihiatrične oziroma nevrološke stroke ter izvedenca, ki bi pregledal stopalke obsojenčevega vozila, poseglo v pravico obsojenca do obrambe (drugi odstavek 371. člena v zvezi z 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče uveljavljane procesne kršitve ne more preizkusiti. Obsojeni N. namreč ne navede niti imen prič, zaslišanje katerih naj bi bilo predlagano in ne pojasni, katero pravno relevantno dejstvo naj bi se dokazovalo z izvedencem psihiatrične oziroma nevrološke stroke. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje tudi ni razvidno, ali je bil sodišču prve stopnje dokaz s postavitvijo izvedenca, ki naj bi pregledal stopalke obsojenčevega vozila, sploh predlagan, saj sodišče morebitne zavrnitve predloga v sodbi ni pojasnilo(11). Zato utemeljenosti razlogov zavrnitve ni mogoče preizkusiti.

32Zagovornica obsojenega N. trditev, da obsojenemu s strani sodišča prve stopnje ni bilo zagotovljeno nepristransko sojenje, s čimer po vsebini zatrjuje kršitev 39. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, gradi na prepričanju, da to dokazuje že dejstvo, da je bila zahteva za izločitev predsednice senata zavrnjena. Kar seveda ne vzdrži razumne presoje. Obsojeni N. pa se v tej zvezi v zahtevi enostavno sklicuje na obrazložitev zahteve za izločitev predsednice senata. Ker svojega stališča, da je bila zahteva za izločitev predsednice senata nezakonito zavrnjena, v ničemer ne konkretizira, Vrhovno sodišče utemeljenosti tudi tega dela njegove zahteve ni moglo preizkusiti.(12)

Enako velja glede njegovih navedb, da je sodišče prve stopnje nedovoljeno poseglo v obtožbo in samo sestavljalo tok dogodkov ter opis

kaznivega dejanja prilagajalo dejanskim ugotovitvam (s čimer bi se sicer lahko potencialno utemeljila kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). Navedbe obsojenca v vlogi z dne 9. 3. 2015, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na strani 47, v nasprotju z njenim izrekom (smiselno zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP) zaključilo, da je bil obsojeni A. v času izvršitve kaznivega dejanja v Casinoju Belvedere, niso utemeljene. Glede na obrazložitev na strani 47 se je obsojeni A. na območju bazne postaje, ki pokriva območje igralnice, nahajal po storitvi kaznivega dejanja, ob 23. 55 uri, ne pa tudi v času, ko je nastopila smrt oškodovanca, tj. med 17. 59 in 20. 47 uro dne 10. 3. 2013.

33V zvezi z očitkom zagovornika obsojenega A., da pritožbeno sodišče ni presodilo njegovih navedb, da obsojeni A. nosi čevlje številka 41, najdena sled čevljev z rebrastim vzorcem pa naj bi po ugotovitvah izvedenca ustrezala velikost obuvala številka 42 ali 43, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodbe sodišča prve stopnje v točki 47 obrazložitve sodbe pojasnilo, da je razliko v številki obuval pripisati dejstvu, da je lahko imel čevelj sled katerega je bila najdena, odebeljen in podaljšan podplat, kupi pa se lahko tudi številko večji čevelj. Takšni presoji je ob zavrnitvi pritožb v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem v točki 17 obrazložitve svoje sodbe v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ker je

procesni standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 395. člena ZKP) drugačen oziroma nižji, ni potrebno, da bi sodišče druge stopnje ponavljalo argumente sodišča prve stopnje, če se je z njimi strinjalo, niti da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe(13). Glede na obrazložitev v točki 17 sodbe pritožbenega sodišča, po vsebini

uveljavljana procesna kršitev prvega odstavka 395. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, po oceni Vrhovnega sodišča ni podana.

34Kljub temu, da zagovornik obsojenega A. v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga oziroma pritožbenemu sodišču očita, da se ni obrazloženo opredelilo do v pritožbah zatrjevanih kršitev (kršitvi po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), pa težišče njegovih navedb, da bi sodišče moralo pokloniti vero izpovedi priče M. O. in ugotoviti, da je bil obsojeni A. v času ko naj bi izvršil obravnavano kaznivo dejanje pri njej in ji vrnil dolgovan denar ter v zvezi s tem zaslišati policista S. K. (točka II zahteve), da sta nižji sodišči napačno presodili izpoved priče I. J. v povezavi s podatki o času vstopa v igralni salon za dan 10. 3. 2013 (točka 35 zahteve) ter, da sodišči nista upoštevali dejstva, da dne 8. 3. 2013 v Čežarjih ni bilo zabeleženo delovanje telefona obsojenega A., pač pa se, glede na evidenco vstopov, skupaj z I. V. nahajal v igralnici Andor, predstavlja nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta je v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca, sprejeli sodišči prve in druge stopnje in poskus vzbuditi dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. To pa s tem izrednim sredstvom, kot že večkrat poudarjeno, ni dovoljeno.

35Obsojeni N. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti navaja še, da je bil pritožbenemu sodišču predložen nov dokaz, tj. izjava pripornika D. J., iz katere naj bi izhajalo, da je storilec kaznivega dejanja N. S. in ne on. Meni, da bi moralo pritožbeno sodišče samo preveriti resničnost njegovih navedb, ne pa se opreti na zaključek policije, da vsebina listine ni pravno relevantna. Vrhovno sodišče se s tem ne more strinjati. Iz obrazložitve v točki 33 sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je dne 28. 8. 2014, v obdobju med prejemom

pritožb in pritožbeno sejo, Višjemu sodišču v Kopru predloženo poročilo Policijske uprave Koper v dopolnitev kazenske ovadbe. Iz poročila izhaja, da je bila policiji predložena izjava pripornika v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper, D. J., iz katere izhaja, da je oseba po imenu N. S. vlamljal v prostore zavetišča za živali ter naj bi poznal oškodovanca. Pritožbenemu sodišču je bilo predložena tudi fotokopija lastnoročno napisane izjave pripornika J. in uradni zaznamki policije, zbrani v tej zvezi. Ker J. v izjavi ni navedel, da naj bi S. storil obravnavano kaznivo dejanje, ampak le, da je izvrševal tatvine v

zavetišču, v katerem je delal obsojeni N. in poznal oškodovanca, po presoji pritožbenega sodišča nov dokaz ni omajal dejstvenih zaključkov sodišča prve stopnje(14). Kolikor obsojenec v zahtevi meni drugače, nedovoljeno nasprotuje dejanskim zaključkom nižjih sodišč (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

36Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitve zakona, zahteve pa so bile v pretežnem delu vložene tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato je Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

37Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

----

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 45478/2010 z dne 11. 12. 2014.

(2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge.

(3)

Tako mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 25.

(4) Prav tam, str. 26.

(5) Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 53223/2010-129 z dne 1. 9. 2011 in druge.

(6) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča

I Ips 24279/2013-60 z dne 11. 9. 2014 in I Ips 10033/2012-200 z dne 28. 8. 2014.

(7) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 211/2006 z dne 15.2.2007 in druge

(8) Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 176/2009 z dne 17. 6. 2010.

(9)

Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 126/2010 z dne 6. 1. 2011.

(10) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 211/2006 z dne 15.2.2007 in druge

(11) Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007 z dne 24. 1. 2008.

(12) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 94/2001 z dne 24. 1. 2002 in številne druge.

(13) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007.

(14) Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 264/1197 z dne 22. 11. 2001.