234. člen ZKP

Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je med drugim podana, ko sodišče ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah iz drugega odstavka 29. člena, drugega odstavka 30. člena, drugega odstavka 31. člena (ko se storilec ni mogel ali moral seznaniti s pravnimi pravili) ali drugega odstavka 32. člena KZ-1, obsojenca spozna za krivega po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, namesto da bi ga oprostilo obtožbe po 2. točki 358. člena ZKP. Funkcija priče zaradi njene nenadomestljivosti v posameznem kazenskem postopku ni združljiva s funkcijami drugih procesnih udeležencev v tem-istem postopku. Zakonsko določene izjeme veljajo po drugem odstavku 234. člena ZKP le za oškodovanca, oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca ter po 2. točki 235. člena ZKP še za obdolženčevega zagovornika o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot njegovemu zagovorniku in ko je to obdolženec sam zahteval. V ostalih primerih mora biti konkurenca med navedenimi funkcijami odpravljena na način, da je dana prednost pričini funkciji, pred funkcijami drugih procesnih udeležencev, ki se morajo temu dejstvu v kateri koli fazi kazenskega postopka prilagoditi.

Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen, vse dokler postopek zoper njega ni zaključen, lahko pa se ga zasliši kot obtoženca. Predlagana priča bi tako morala biti zaslišana v svojstvu storilke, kar pomeni, da bi ji sodišče prve stopnje pred podajo izjave moralo dati pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in jo seznaniti, da se ni dolžna zagovarjati (pričati) in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se bo zagovarjala (pričala) pa ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek.

Četudi obtoženec ključev ne bi izročil, je zanesljivo in z gotovostjo mogoče zaključiti, da bi policija nadaljevala s preverjanjem in preiskovanjem v začrtani smeri na podlagi samoprijave obtoženca (da je v stanovanju ubil svojo ženo), torej z vstopom v stanovanje, saj je bilo potrebno preveriti okoliščine, ki so kazale na smrt določene osebe in bi policisti nedvomno (tudi z uporabo sile) nujno vstopili v stanovanje in preverili te okoliščine. To pa tudi pomeni, da bi do istih dokazov, vključno z najdbo trupla, policisti neizogibno in po neodvisni poti prišli tudi, če obtoženi ključev ne bi izročil, in torej vzročna zveza med postopanjem policistov in v nadaljevanju pridobljenimi podatki in dokazi ni bila odločilna. S tem, ko sodišče prve stopnje obrambi ni dopustilo, da bi s pomočjo strokovnjaka vnesla dvom v dokaz z izvedenstvom med samim izvajanjem dokaza, saj ji je bila na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 v celoti onemogočena pomoč strokovnjaka pri izvedbi dokaza z izvedencem, je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Ni dvoma, da je učinkovita pomoč strokovnjaka zagotovljena, ko se ta sprejme kot pomočnik obrambe in lahko "kot usta obrambe" sode

Število neuspešnih vročitev, ob dejstvu, da je A. A. vedel za svoj status v tekočem kazenskem postopku (potrdilo o vročitvi) , glede na protispisnost pritožbenega zaključka o nepravilnem ravnanju poštnega uslužbenca, tudi po presoji sodišča druge stopnje izkazuje, da so stroški pooblaščenega vročevalca, odrejenega zaradi pričinega ravnanja, nastali prav po krivdi A. A. Sicer pa sodišče druge stopnje pripominja, da dolžnost prevzemanja sodnih pisanj za pričo neposredno izhaja že iz določbe tretjega odstavka člena 234 ZKP, sodi pa tudi v domeno temeljne omikanosti posameznika.

Višje sodišče ugotavlja, da v situaciji enotno vodenega kazenskega postopka zoper več soobtožencev, obtoženec ne more biti zaslišan kot priča niti glede kaznivega dejanja, ki je očitano le soobtožencu, v drugačni vlogi kot vlogi obtoženca.

ZKP v 445. členu nalaga pritožbenemu sodišču, da stranke obvesti o seji senata, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka mora pritožnik, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Zakon tako nalaga pritožniku breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasni, s čim bo javna seja prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi pritožnika, bolj je sodišče zavezano, da obdolženca ali zagovornika obvesti o seji. Pritožniki ne morejo uspeti z zatrjevanjem, da je bila dolžnost C. C. preveriti stanje nepremičnine v zemljiški knjigi. Zagovornika obdolžencev se pri tem sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Celju Kp 113/2003 z dne 23. 4. 2003. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem v navedeni zadevi, vendar se obravnavana zadeva po dejanski podlagi razlikuje od zadeve Kp 113/2003. V obravnavani zadevi ni predmet prodaje nepremičnina, temveč terjatev. Obdolženca C. C. nista zamolčala pravnih lastnosti nepremičnine, ki so razvidne iz zemljiške knjige, temveč s

Odločilni dokaz predstavljajo ravno navedbe F. F., ki jih je o svojih neposrednih zaznavah navedenih dejstev glede obtoženca podal tajnim policijskim delavcem, saj tajni delavci v neposrednem stiku z obtožencem sicer niso bili. F. F. tako po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ključno obremenilno pričo, na izjavah katere v pretežni meri temelji obsodba obtoženca. V primeru obremenilnih izjav, ki jih sodišče dopusti kot dokaz, mora biti obrambi omogočeno zaslišanje avtorja teh obremenilnih izjav, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Kadar sodišče kriminaliste zasliši o tem, kar jim je med izvajanem prikritih preiskovalnih ukrepov povedala neka oseba, gre dejansko za zaslišanje posrednih prič in je v takih primerih treba praviloma zaslišati neposredno pričo, torej tisto osebo, ki je neko dejstvo dejansko sama neposredno zaznala in ne zadošča zgolj zaslišanje osebe, kateri je neposredna priča le povedala o svoji zaznavi.

Pritožba smiselno in utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določb prvega odstavka 234. člena in prvega odstavka 331. člena ZKP, saj K.K. kot pričo ni zaslišalo, temveč je iz njenih navedb, ki jih je sodišču posredoval policist, presodilo o krivdi obdolženca. V razlogih sodbe je navedlo, da je njeno izjavo uporabilo zgolj kot indic, in sicer kot podatek, ne pa kot dokaz, saj priča ni bila zaslišana, a je iz sodbe (stran 15) razvidno, da njene izjave policistu ni ocenjevalo drugače kot se presojajo dokazi. Iz podatkov, povzetih iz razgovora policista s K.K., je presojalo o tem, kaj ji je obdolženec povedal o očitanem kaznivem dejanju ter na podlagi tudi teh navedb zaključilo, da je kaznivo dejanje storil. Pritrditi je pritožbi, da bi moralo sodišče K.K. zaslišati kot pričo, če je nameravalo to, kar ve o storjenem kaznivem dejanju, uporabiti v dokaznem postopku in sodbe ni smelo opreti zgolj na podatke policista o tem, kar mu je povedala. Ker ni bilo upoštevano načelo neposredne izvedbe dokazov na glavni obravnavi, navedbe osebe, ki na glavni obravna

Glede na podatke kazenskega spisa gre v obravnavanem primeru za dokazni položaj, pri kateri si nasproti stojita beseda proti besedi. Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti (300. člen KZ-1) se od kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 loči po tem, da pri kaznivem dejanju po 300. členu KZ-1 napad ni usmerjen na preprečitev uradnega dejanja oziroma na prisilitev k uradnemu dejanju, temveč gre le za napad, ki je namenjen ogrozitvi uradne osebe oziroma njenega pomočnika.

Okoliščina, da kaznivo dejanje stori nekdo, ki je že bil obsojen, je lahko samo obteževalna, ne glede na to, zoper katero kazenskopravno zavarovano dobrino je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katerega je že bil obsojen.

Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin je dokončano, ko določena listina dobi obliko in vsebino poslovne listine, to pomeni, da je opremljena s podpisi, štampiljkami ali žigi, s čimer postane uporabna v pravnem prometu. Dobavnice in računi so v obravnavanih primerih bili ponarejeni, ko jih je obdolženka izdala in je torej v njih vpisala lažne podatke, ne glede na to, da pri sami izdaji blaga ni bila navzoča.

Predrzno vožnjo sicer lahko na splošno opredelimo kot tako, ki v odnosu do drugih udeležencev v prometu vzbuja pozornost zaradi svoje nenavadnosti. Predrzen voznik si kljub nevarnosti, ki jo njegova vožnja predstavlja v razmerju do drugih, upa (pre)več. Brezobzirno pa ravna, kdor se iz sebičnih nagibov ne ozira na to, kako (lahko) njegovo ravnanje vpliva na ostale udeležence cestnega prometa, in ravnodušno prezre opozorila ostalih udeležencev v prometu. Sodišče prve stopnje ima v svoji obširni obrazložitvi prav te razloge, ki jih pogreša pritožba, in sicer o tem, zakaj je bila obdolženčeva vožnja torej storjena s krivdno obliko eventuelnega naklepa ter zakaj obdolženčevo ravnanje glede na dane prometne razmere kaže na njegov brezbrižen odnos do varnosti udeležencev cestnega prometa.

Obsojenec se očitka, da je oškodovance preslepil, ne more razbremeniti z opozarjanjem na dejstvo, da so mu oškodovanci denar izročili z namenom posredovanja pri državnih organih. S sklicevanjem na morebitno nepravno ravnanje drugih ne more upravičiti lastnega nezakonitega ravnanja. Nameni oškodovancev, ki so jih imeli ob izročitvi denarja, ne vplivajo na dejstvo, da so bili s strani obsojenca preslepljeni, s preslepitvijo pa je obsojenec na njihov račun prišel do premoženjske koristi. Privilegij zoper samoobtožbo državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper samega sebe. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je ohraniti obdolženčevo procesno subjektiviteto in s tem pošten postopek. Privilegij zoper samoobtožbo pa obdolženca ne more varovati pred obremenilnimi izjavami tretjih oseb, čeprav je izjavitelj vsaj posredno obremenil še samega sebe. Za drugačno razlago v besedilu četrte alineje 29. člena Ustave ni podlage, saj bi to preseglo namen ustavno-procesne garancije, ki posamezniku omogoča, da ne postane vir obremenilnih dokazov zoper sebe.

Le zato in samo s tem, ker je sodišče glede na rezultate izvedenega dokaznega postopka v opisu dejanja, ki se nanaša na obsojenega U. S., zamenjalo osebo sostorilca, ni bilo z ničemer poseženo v pravni položaj obsojenega S., saj se vsebina očitanih izvršitvenih ravnanj in kazenskopravni očitek kot celota za obsojenega U. S. s tem nista prav nič spremenila. V času, ko je bil opravljen predobravnavni narok (22. 9. 2014), ne strankam ne sodišču priča še ni bila znana. Ob trditvah, da je bila priča očividec dogodka, je bilo sodišče v takem procesnem položaju skladno z načelom materialne resnice upravičeno in dolžno samo (po uradni dolžnosti) izvesti dokaz z zaslišanjem priče.

Za dokazanost t.i. subjektivne strani kaznivega dejanja pranja denarja po petem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1 izrecno zadostuje storilčeva možnost in zmožnost zavedanja o nezakonitosti pridobljenega denarja ali premoženja in ne šele dejanska zavest.

Prav ima pritožba, da pri obravnavanem kaznivem dejanju objekt varstva ni lastnina, temveč varovanje zasebnosti osebe, ki uporablja stanovanje za bivanje in kamor spusti osebe, ki jim to dovoli. Vendar pa pritožba spregleda, da je kazenskopravni pojem stanovanja nekoliko širši kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zajema namreč tudi druge podobne prostore, v katerih posameznik stalno ali začasno prebiva in v katerih pričakuje svojo zasebnost. Zato je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje v storitveni in opustitveni obliki, saj je najprej z aktivnim ravnanjem neupravičeno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovanca, za kar je že imel izrecno predhodno prepoved, nato pa neupravičeno vstopil še v stanovanje oškodovanke, nato pa se kljub zahtevam obeh oškodovancev, da hišo zapusti, iz hiše ni odstranil, ampak je to storil šele, ko se je za odhod sam odločil.

Okoliščine, da poškodbe oškodovanke niso bile opazne, pa tudi še ne pomeni, da obdolženec oškodovanke ni pretepal, jo lasal, brcal,..., kot mu je to očitala obtožba. Glede na izvedene dokaze pa tudi ne gre dvomiti, da je obdolženec poskrbel, da drugi oškodovankinih poškodb niso videli, oškodovanka pa je tudi sicer sama povedala, da jo je obdolženec pretepel vedno le takrat, ko sta bila sama ali v navzočnosti otrok.

Vsakdo, kdor je povabljen za pričo se je dolžan odzvati vabilu in, če ni v zakonu določeno drugače, tudi pričati (tretji odstavek 234. člena ZKP). Ni torej v domeni priče presoja smiselnosti njenega nastopa na sodišču, temveč mora po zapovedanem ravnati. Če ne, in če za to nima opravičila, je lahko denarno kaznovana (tretji odstavek 309. člena ZKP). V obravnavani zadevi je bil D.R. kot priča pravilno in pravočasno vabljen na narok za glavno obravnavo dne 13. 10. 2016, v vabilu je tudi bil opozorjen na posledice neopravičenega izostanka (da lahko sodišče v takem primeru zoper njega odredi, da se ga privede s silo, da ga lahko kaznuje z denarno kaznijo in da mu lahko naloži plačilo stroškov za privedbo, preložitev glavne obravnave in drugih stroškov postopka, ki jih povzroči po svoji krivdi, kot tudi sodno takso). Ker se D.R. naroka za glavno obravnavo ni udeležil in svojega izostanka tudi ni z ničemer opravičil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko mu je izreklo denarno kazen v višini 200,00 EUR. D.R. je šele v pritožbi zatrjeval, da je bil na dan pričanja na izobraževanju v tujini zaradi zaposlitve v Avstriji, vendar dokazov, ki bi utemeljevali njegove navedbe, torej, ki

Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le formalno, temveč tudi vsebinsko. Zahteva po vsebinski (materialni) izčrpanosti pomeni, da se vlagatelj zahteve v pritožbi ni le posplošeno skliceval na kršitve zakona, temveč je moral vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti. Kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1 stori storilec, ki izrabi zaupanje žrtve in dejanje stori tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva. Kaznivo dejanje umora iz koristoljubnosti po 4. točki 116. člena KZ-1 stori storilec, ki mu gre za določeno materialno korist. Ni potrebno, da bi bila ta korist dejansko dosežena. Koristoljubnost, kot kvalifikatoren element kaznivega dejanja, je motiv kaznivega dejanja, obarvan naklep ( dolus coloratus ), ki je po presoji Vrhovnega sodišča v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisan z navedbo „dejanje pa sta storila zato, da bi si prilastila denar, ki naj bi ga V. hranil doma“, v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe pa tudi ustrezno pojasnjen. Ugotovitev, k akšna je bila vsebina storilčeve zavesti in vol

Čeprav je bil sodni izvedenec zaslišan na naroku za glavno obravnavo kot priča, iz vsebine zapisnika o njegovem zaslišanju izhaja, da temu dejansko ni bilo tako, pač pa da je bil dejansko zaslišan v svojstvu izvedenca. Po najprej podani strnjeni predstavitvi zaključkov izdelanega mnenja v drugem sodnem postopku o sicer istem historičnem dogodku, kot se obravnava v predmetni kazenski zadevi, je v nadaljevanju odgovarjal na postavljena mu vprašanja, ki se nanašajo izključno na razjasnitev strokovnih vprašanj. Po zaslišanju izvedenca pa je bilo kot izhaja iz hrbtne strani list. št. 627 izvedenčevo mnenje izdelano v drugem sodnem postopku, ponovno prebrano z izrecnim soglasjem strank. Da je sodišče prve stopnje dejansko štelo v drugem sodnem postopku pritegnjenega izvedenca O. za izvedenca tudi v predmetnem kazenskem postopku in ne za pričo, pa je jasno razvidno tudi iz 35. točke obrazložitve, dne 4. 7. 2014 izrečene oprostilne sodbe obdolžencema. Ob takem stanju je sodišče prve stopnje zahtevek sodnega izvedenca za odmero mu nagrade v vloženem stroškovniku z dne 6. 7. 2014 neutemeljeno zavrnilo.