153. člen ZKP

Pritožbeno sodišče poudarja, da je bil sklep preiskovalnega sodnika o izločitvi spornih dokazov z dne 30. 10. 2024 pravilno vročen SDT dne 4. 11. 2024, zoper katerega je imelo možnost podati pritožbo, ki pa nikoli ni bila vložena. Sklep je postal pravnomočen dne 4. 12. 2024, v izreku sklepa navedeni izločeni dokazi pa so že bili uničeni. Upoštevaje navedeno je grajanje sklepa z dne 30. 11. 2024 v konkretni pritožbi brezpredmetno. Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi SDT, in sicer, da so izsledki PPU, vsebovani v spisu Pp 1/2011, postali del spisa X K 13176/2011 in jih ni bilo dopustno uničiti. Ker je namreč v konkretnem primeru SDT pravočasno vložilo zahtevo za preiskavo v zadevi X K(pr) 13176/2011, torej vsaj v enem od postopkov, v katerem so bili uporabljeni PPU, pridobljeni v zadevi Pp 1/2011, je bila njihova hramba zakonita, četudi je bila v "izhodiščni" zadevi X Kpr 45306/2015 zahteva za preiskavo vložena šele v letu 2015, torej po poteku dveh let od konca izvajanja PPU. Ker sedaj obravnavani sklep glede (ne)zakonitosti dokazov v povezavi z zadevo Škoberne proti Sloveniji molči, to vprašanje ostaja odprto in se bo do te izpostavljene problematike sod

Sodišče prve stopnje je pravilno, ob upoštevanju prisluhov in izpovedi prič ter poročila o notranje varnostnem postopku zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba dogovoril z zdravnikom, da je slednji izdal skupaj najmanj 39 zdravniških spričeval, ne da bi bile športnice preventivno zdravstveno pregledane. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba moral zavedati, da morajo biti tekmovalke pred izdajo potrdila zdravniško pregledane in da ne zadošča zgolj potrditev obrazca, ki jih za nastopanje v prvi ligi NZS predpisuje pravilnik. Dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 2. odstavka 84. člena ZDR-1 je res na delodajalcu, vendar pa mora tudi delavec biti aktiven in po predložitvi dokazov tožene stranke konkretno navesti, v čem je neskladje med njegovimi telefonskimi pogovori in prepisi prisluhov. To ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.

Uporaba odločbe o ugotovitvi protiustavnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP bi v primerih v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel pred 5. 1. 2019, pomenila poseg v zaključena pravna razmerja. Odločilno je, da so se do objave navedenega sklepa USRS o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijane ureditve posamezniki lahko zanesli na to, da bo pridobljeno gradivo po preteku dveh let od konca izvajanja PPU uničeno.

Na podlagi navedenega gre torej pritrditi pritožnici, da je sodišče pritožbeno izpodbijani sklep izdalo na podlagi v času odločanja neveljavnih določil četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena, ki so bila s citirano ustavno odločbo spoznana za neskladna z Ustavo. Sodišče je o izločitvi dokazov s predmetnim pritožbeno izpodbijanim sklepom odločilo šele 2. 8. 2021, torej več kot dve leti po začetku uporabe novele ZKP-N, s katero so bile določbe citiranih zakonskih določil bistveno spremenjene.

Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017 opredelilo do vprašanja uporabe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, v točki 41 obrazložitve pa tudi natančno pojasnilo, v katerih primerih organi pregona dostopajo do gradiva, pridobljenega s PPU, četudi sta minili več kot dve leti od konca izvajanja ukrepov. Kot bistveno je iz nje povzeti, da se dveletni rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in iz drugega odstavka 154. člena ZKP, v katerem mora državni tožilec začeti kazenski pregon, sicer se izsledki PPU uničijo, nanaša le na tista kazniva dejanja, zaradi katerih so bili PPU odrejeni oziroma konkretni izsledki PPU zbrani. Ko je prvotni namen pridobitve izsledkov PPU potrjen oziroma "validiran" s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, se gradivo naprej hrani, dokler se hrani kazenski spis. V tem času pa se lahko pokaže potreba po uporabi izsledkov še za druga kazniva dejanja, za katera ZKP in sodna praksa dopuščata njihovo uporabo. Izsledke PPU je mogoče uporabiti tudi v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni b

Izrecno in jasno podlago za obdelavo osebnih podatkov, ki izhajajo iz nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ima tožnica le v ZKP. Sodišče je pri presoji upoštevalo, da (i) ZKP načeloma prepoveduje, da bi se občutljiva gradiva, pridobljena z ukrepi, ki na tajen in prikrit način posegajo v človekove pravice in svoboščine, hranila drugje kot pri sodišču in (ii) da morajo biti vsa zakonska določila v zvezi s PPU jasna, razumljiva, določna, nedvoumna in predvidljiva. Za obravnavano zadevo to pomeni, da bi tožnica imela pravno podlago za obdelavo iz PPU izvirajočih osebnih podatkov le v primeru jasne zakonske določbe, ki bi takšno obdelavo predvidevala kot izjemo od siceršnjega pravila ZKP o izključnem sodnem hranjenju takšnih podatkov. Določba prve točke 125. člena ZNPPol je splošna, velja za vse vrste postopkov in kaznivih dejanj. Jasne in nedvoumne podlage za to, da bi se v evidenci kaznivih dejanj obdelovali osebni podatki, pridobljeni s PPU, ZNPPol ne daje. Določbi 148. člena ZKP, ki ureja delovanje policije v predkazenskem postopku ter 112. člena ZPPol, ki ureja obdelavo osebnih podatkov s strani policije, sta generalni določbi, ki na

Prvostopno sodišče torej v ponovljenem postopku ni odpravilo kršitev, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem že citiranem sklepu z dne 30. 4. 2019. Soglašati je zato potrebno s pritožnikom, ki v svoji pritožbi prvostopnemu sodišču očita, da je (ponovno) zagrešilo bistveno kršitev določb ZKP, saj ne le, da ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča, temveč se do nekaterih odločilnih dejstev sploh ni opredelilo.

Pritožnik se namreč v pritožbeni obrazložitvi upravičeno sklicuje na sklep Ustavnega sodišča U-I-462/18 z dne 13. 12. 2018, s katerim je to v primerih odločanja po drugem odstavku 154. člena ZKP rednim sodiščem zapovedalo drugačno ravnanje od ravnanja, ki je predmet pritožbene graje. Še zlasti, ker se v tem primeru gradivo iz prvega odstavka 154. člena ZKP pod nadzorom preiskovalnega sodnika uniči oziroma sedaj po sklepu Ustavnega sodišča zapečati, iz spisa pa se izloči pod pogoji iz drugega odstavka 83. člena ZKP. Ker se ravnanji po predmetu in vsebini razlikujeta, določbi četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP niti zato nista bili pravilno uporabljeni.

Ker je v obravnavani zadevi državni tožilec že vložil zahtevo za preiskavo, s tem pa izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon, je torej zapovedana razlaga izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga, ki jo je sprejel Državni zbor 22. 11. 2017, iz nje pa izhaja, da je potrebno rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov razumeti kot instrukcijski, ne pa prekluzivni rok, ki bi narekoval izločitev dokazov in njihovo uničenje. Kot izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča, se v primeru, ko je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a člena, prvega odstavka 149.b člena ter 150., 151., 155., 155.a in 156. člena ZKP. Iz drugega odstavka 83. člena ZKP izhaja, da o zahtevi za izločitev dokazov na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloča preiskovalni sodnik. Po tem zakonskem določilu postopa preiskovalni sodnik, ki preiskavo opravlja. P

Začetek kazenskega pregona lahko predstavlja le akt državnega tožilca, v katerem oceni, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje. 20. člen ZKP določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. Začetek pregona lahko pomeni le formalna zahteva državnega tožilca, to pa je zahteva za preiskavo po 168. členu ZKP ali neposredni obtožni akt po 170. členu ZKP (neposredna obtožnica) oziroma 430. členu ZKP (obtožni predlog). Za začetek pregona ne zadostujejo dejanja, ki sodijo še v predkazenski postopek, pa četudi jih odredi sodišče, to je odreditev PPU, ki jih odreja preiskovalni sodnik ali odredba za hišno preiskavo, na katero se sklicuje državni tožilec. Dokazni standard za izvedbo teh ukrepov ni utemeljen sum, ampak utemeljeni razlogi za sum. Določbi 153. in 154. člena ZKP določata hrambo gradiva, pridobljenega na podlagi izvajanja PPU in ravnanje s takšnim gradivom. Hramba podatkov po preteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP pomeni tako imenovano neselektivno hram

Celotno obsojenčevo ravnanje je bilo ciljno naravnano v udejanjanje neprava, to je v objavo razpisa prostega delovnega mesta za vnaprej zbrano kandidatko. Za uradna dejanja se štejejo tudi druga ravnanja uradnih oseb, ki jih morajo opraviti na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pristojnosti oziroma nalog, praviloma po vnaprej predpisanem postopku. Avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča. Rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je prekluziven. Začetka kazenskega pregona ne moremo enačiti s posameznimi procesnimi dejanji državnega tožilstva ali policije, ki so usmerjena v pregon storilca. Za kazenski postopek je mogoče šteti samo sodni postopek. Brez zahteve upravičenega tožilca po kazenskem pregonu se kazenski postopek ne more začeti. Sodišče je z opravo vnaprejšnje dokazne ocene in zaključkom, da narava konflikta med obsojencem in preiskovalnim sodnikom ni takšna, da bi lahko vplivala na (vsaj) videz nepristranskosti sodišča pri odrejanju prikritih preiskovalnih ukrepov, kršilo pravico do obrambe.

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017. Ustavno sodišče je v točki 26 citirane odločbe zapisalo, da je ravnanje z izsledki, pridobljenimi s PPU, ki ga ureja četrti odstavek 153. člena ZKP, treba razlagati tako, da mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja teh PPU: (a) ali z ustreznim aktom začeti kazenski pregon, pri čemer izsledke PPU, ki so še v njegovi posesti, pošlje preiskovalnemu sodniku (ali senatu, ki preizkuša neposredno obtožnico, oziroma sodniku posamezniku, ki odloča o obtožnem predlogu) po določbah, ki urejajo vlaganje ustreznih aktov tožilca, ali (b) izjaviti, da ne bo začel kazenskega pregona, oziroma (c) dopustiti, da se dveletni rok izteče brez take izjave oziroma začetka kazenskega pregona. Navedlo je še, da iz določb ZKP ne izhaja razlaga, da za hrambo izsledkov PPU po izteku roka dveh let od konca njihovega izvajanja zadošča "gola izjava" državnega tožilca znotraj dveletnega roka, da bo začel pregon zoper osumljenca. Taka razlaga bi namreč osumljence dejansko spravljala v arbitrarno negotovost glede bodoče odločitve državnega tožilca o kazenskem pregonu. Avtentična r

Po pravilni razlagi sodišča prve stopnje se namreč lahko pridobljeno gradivo uporabi le, v kolikor je kazenski pregon pričet v okviru dveh let, pri čemer sama izjava tožilstva, da bo nadaljevalo kazenski pregon, ne zadostuje. Navedena razlaga je skladna z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/2014, po kateri gola izjava o nadaljevanju oz. začetku kazenskega pregona ne zadostuje, temveč mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja PPU začeti kazenski pregon zoper osumljenca. Iz komentarja ZKP mag. Štefana Horvata (stran 51) jasno izhaja, da državni tožilec začne kazenski pregon s tem, da poda sodišču zahtevo za preiskavo (prvi odstavek 168. člena ZKP) ali vloži neposredno obtožnico (šesti odstavek 170. člena ZKP) oz. obtožni predlog (prvi odstavek 430. člena ZKP). Takšna razlaga izhaja tudi iz točke 26. odločbe Ustavnega sodišča, zato je povsem pravilen zaključen preiskovalne sodnice, da državna tožilka v obravnavani zadevi kazenskega pregona ni začela znotraj dveletnega roka.

Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da so podatki, ki jih je policija zasegla v predkazenskem postopku na sedežu družbe P.W.C. d. o. o., v okviru svojih pristojnosti po drugem odstavku 148. člena ZKP, zakonito pridobljeni in da ni podlage za njihovo izločitev ter razloge napadenega sklepa v 8. točki povzema kot pravilne.

Določbe četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP so jasne. Kolikor državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov ne začne kazenskega pregona (vložitev zahteve za preiskavo, neposredne obtožnice ali obtožnega predloga), preiskovalni sodnik gradivo uniči.

Predmet uničenja po drugem odstavku 154. člena ZKP niso katerikoli podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, pridobljena z uporabo, v danem primeru ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP, ampak le tisti, ki zaradi vsebine ne omogočajo začetka oziroma nadaljevana kazenskega pregona. Vse ostale po prvem odstavku 154. člena ZKP hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis.

Posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, so veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče pri nas po prevzemu pregona, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku. S poudarjanjem kontradiktornosti in ostalih prvin poštenega postopka se spreminja tradicionalno gledanje na to, kdaj začne teči kazenski postopek.

Pritožnik namreč povsem zgrešeno interpretira določbo 159.čl. ZKP kot ukrep tožilstva, nad katerim bi morala obstajati sodna kontrola z ustreznimi sankcijami. Te določbe torej ni moč povezovati v smislu ukrepov iz 149.a čl. do 156.čl. ZKP, ki posegajo v ustavno varovane pravice posameznika in glede katerih je izrecno predpisana kontrolna funkcija sodišča (2.odst. 153.čl. ZKP), temveč z institutom odvzema prostosti s strani policije po 157.čl. ZKP, ko smejo policisti osebi, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja in je podan kateri od pripornih razlogov, odvzeti prostost.

S tem ko sodišče v zapisniku z glavne obravnave v krivdoreku ni navedlo celotnega opisa kaznivega dejanja, temveč se je sklicevalo na obtožbo državnega tožilca in spremembo obtožbe na glavni obravnavi ter na lastno spremembo pri opisu kaznivega dejanja, je storilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 360. člena ZKP. Ker je dejanje obdolženega A. v pravnomočni sodbi zoper M. v opisu kaznivega dejanja navedeno le v objektivnem pogledu brez morebitnega subjektivnega dela (krivde), to pomeni, da A. še ni obsojen.

Samo dejstvo, da je sodišče prebralo izpovedbi obeh oseb, zaslišanih v Italiji, ne pomeni, da je dokaz pridobljen nezakonito. Glede na dana opozorila obema obdolženkama (česa sta osumljeni, kateri dokazi ju bremenijo ter opozorila, da se nista dolžni zagovarjati oziroma da imata pravico ne odgovarjati), ter ob upoštevanju dejstva, da je zaslišanje potekalo v navzočnosti zagovornika in tolmača, takšno zaslišanje ne pomeni kršitve Ustave. Če opravi prepis prisluškovanih telefonskih pogovorov policija, bo preiskovalni sodnik opravil le kontrolo (2. odstavek 153. člena ZKP). V nasprotnem bi moral državni tožilec predlagati preiskovalnemu sodniku, kateri del posnetka telefonskih pogovorov naj se prepiše. To pravico pa imajo tudi obdolženec oziroma njegov zagovornik v fazi preiskave. Šele če se obdolženec z vsebino prepisa, ki ga je opravila policija, ne strinja, oziroma oporeka pravilnosti prepisa posnetih pogovorov, je dolžan preiskovalni sodnik narediti (ponovni) prepis neposredno na podlagi poslušanja gradiva. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče uveljavljati relativne kršitve določb kazenskega postopka (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), če se te na