149.b člen ZKP

Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa. Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.

Iz navedenih podatkov, glede katerih je izkazana zadostna stopnja zanesljivosti, izhaja dalj časa trajajoča konkretna aktivnost določljive osebe, identificirane z IP naslovom, ki jo dodatno identificira GUID številka, v smeri kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ponavljajoče zaznave, ki so potrjene z več medsebojno povezanimi istimi identifikatorji, predstavljajo ustrezno podlago, ki je utemeljevala izdajo odredbe, saj izkazujejo konkretno povezavo med kaznivim dejanjem in individualiziranim komunikacijskim sredstvom, in zadoščajo za utemeljevanje dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum.

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

Z novelo ZKP-P se je dokazni standard za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149.b členu ZKP zvišal na raven utemeljenih razlogov za sum, v vseh odprtih sodnih postopkih, v katerih so bili dokazi na podlagi določil 149.b člena ZKP pridobljeni še pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, pa je treba in concreto presoditi, ali je bila dejstvena podlaga v času odreditve ukrepa vendarle tolikšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V dostopni sodni praksi je namreč že bilo judicirano, da mora predlagatelj prikritih preiskovalnih ukrepov odredbodajalca (naj gre za preiskovalno sodnico ali za državnega tožilca) seznaniti ne le s svojimi dejanskimi ugotovitvami, pač pa mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev. S tem se preprečuje možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki bi bile pridobljene na nedovoljen način. Nadalje je že bilo poudarjeno tudi,4 da je učinkovito naknadno sodno varstvo pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v tajnem stadiju predkazenskega postopka, moč zagotoviti zgolj ob predpos

Če ekskluzija dokazov predstavlja procesno sredstvo za doseganje enakosti orožja strank, to je obdolženca in države (državnega tožilstva) v postopku, dokaz oziroma dokazni vir, pridobljen od kasnejšega osumljenca oziroma obdolženca, pa zaradi sistemske narave tako posredovane vsebine ni v neposredni vzročni zvezi s poslabšanjem položaja obdolženca v perspektivi dokazovanja kriminalnega očitka, procesna sankcija po določbi člena 83 ZKP ne pride v poštev. Če namreč prvostopenjsko sodišče na podlagi naknadno izvedene sodne presoje ugotovi, da prej izdane in izvršene odredbe o prometnih podatkih vsebinsko izpolnjujejo kasneje zahtevani standard obstoja utemeljenih razlogov za sum, taka ugotovitev ex-post legitimizira veljavnost odredb o prometnih podatkih, ki so bile odrejene in izvršene na podlagi naknadno razveljavljene zakonske podlage.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 ugotovilo, da je ureditev po 149.b členu ZKP nesorazmerna v ožjem pomenu zaradi prenizkega dokaznega standarda ter preširoko zastavljenega kataloga kaznivih dejanj. Ukrep iz tretjega odstavka 156. člena ZKP prav tako ni prestal preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu zaradi odsotnosti vnaprejšnje obrazložitve sodne odločbe v primeru pridobivanja zaupnih podatkov fizičnih oseb, ki niso javno dostopni. Takšna odločitev Ustavnega sodišča v odprtih sodnih postopkih v katerih so bili dokazi na podlagi navedenih določb pridobljeni šele pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, sama po sebi še ne pomeni, da so bili vsi odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi nezakoniti oziroma neustavni. Presoditi je treba, ali je bila dokazna podlaga v času njihove odreditve takšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V primeru ukrepa po določbi 156. člena ZKP pa je potrebna presoja, ali je šlo za pridobivanje podatkov, ki so bili javno objavljeni oziroma dostopni. Za odločitev o zakonitosti odrejenih ukrepov bo tako treba opraviti presojo dokaznega standarda v odredbah, s katerimi je bil odrejen ukrep po

Ker v luči odločbe US RS U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 v odredbah preiskovalne sodnice za prikrite preiskovalne ukrepe po prvem odstavku 149b. člena in prvem odstavku 156. člena ZKP ni bil obrazložen ustavnoskladen dokazni standard (najmanj) utemeljenih razlogov za sum in so osumljenci storili očitano jim kaznivo dejanje, so izsledki prikritih ukrepov podvrženi ekskluzijski sankciji. sankciji.

Uporaba odločbe o ugotovitvi protiustavnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP bi v primerih v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel pred 5. 1. 2019, pomenila poseg v zaključena pravna razmerja. Odločilno je, da so se do objave navedenega sklepa USRS o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijane ureditve posamezniki lahko zanesli na to, da bo pridobljeno gradivo po preteku dveh let od konca izvajanja PPU uničeno.

Sodišču prve stopnje se do predloga za izločitev dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku in o katerem sta prvo in drugostopenjsko sodišče odločili s posebnim sklepom, v sodbi ni treba ponovno opredeljevati. Višje sodišče lahko o nezakonitosti dokazov odloča dvakrat: v primeru pritožbe zoper sklep predsednika senata v fazi predobravnavnega naroka in pri preizkusu pritožbe zoper sodbo. Obseg presoje pri preizkusu sodbe se od preizkusa v fazi predobravnavnega naroka razlikuje, saj je lahko višje sodišče soočeno z drugačnim dejanskim stanjem, ugotovljenim na glavni obravnavi, poleg tega mora na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti. Na navedbe v pritožbi zoper sodbo, ki so identične navedbam iz pritožbe zoper sklep iz faze predobravnavnega naroka, je v predmetni zadevi višje sodišče odgovorilo s sklicevanjem na razloge prejšnjega sklepa. Navedeno ne pomeni, da je senat višjega sodišča preizkušal sklep, izdan v fazi predobravnavnega naroka. Izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zato ni podan. Obseg obrazložitve, ki jo mora sodišče podati v odgovor, je odvisen od navedb, ki jih je v predlogu za izloč

Priloge poročila v dopolnitev kazenske odvadbe, vložene v spis po končani preiskavi in vložitvi obtožnice, niso nedovoljeni dokazi. Sodišče je dolžno odgovoriti na resno in argumentirano pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona, vendar ne nujno v sklepu o predlogih za izločitev dokazov. Dokazni standard za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP je neustaven.

IMEI številka sama po sebi ne predstavlja tveganja za komunikacijsko zasebnost, saj ni neizogibno neposredno povezana z vsebino komunikacije ali prometom v telekomunikacijskem omrežju. Vendar pa bo po oceni Vrhovnega sodišča takšen položaj nastopil, če bo operater ali policija podatek o IMEI številki pridobila z vpogledom ali drugačno obdelavo razpoložljivih prometnih podatkov (torej podatkov, ki se že nanašajo na določeno komunikacijo).

Kot je bilo že predhodno navedeno iz spisovne dokumentacije izhaja, da je Center sporne podatke - IP naslov, telefonsko številko, e-mail naslov in uporabniško ime uporabnika, ki je naložil predmetno otroško pornografijo preko omrežja Discord, ki jih je nato posredoval Europolu, le ta pa Sektorju kriminalistične policije, Policijska uprava C., pridobil od omrežja Discord, torej brez odredbe sodišča, vendar to še ne pomeni, da so bili ti podatki pridobljeni nezakonito, kot nazira pritožnik. Obramba namreč spregleda Uredbo Evropskega parlamenta in sveta EU z dne 6. 7. 2021 - začasna pravila za odkrivanje spolnih zlorab otrok na spletu, ki določa začasno odstopanje od določenih členov Direktive, ki varuje zaupnost sporočil in podatkov o prometu. Začasna uredba, ki je zavezujoč zakonodajni akt in jo je treba v celoti uporabljati po vsej Evropski uniji, spletnim ponudnikom storitev omogoča, da se še naprej na prostovoljni osnovi bojujejo proti spletnim vsebinam, ki vsebujejo spolno zlorabo otrok. Ker se v konkretnem primeru mladoletniku očita storitev kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do dveh let, je relevanten

Namen obrazložitve odredb je v naknadni sodni kontroli odrejenih ukrepov - preverjanju vsebinskih predpostavk za njihovo odreditev, njihove primernosti, nujnosti in sorazmernosti.

Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da bi v obravnavanem primeru izpodbijana odredba bila izdana v vsakem primeru, torej tudi, če bi spremenjen člen veljal že ob izdaji izpodbijane odredbe, pri čemer je ključno, da se obt. A. A. očita storitev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 175 KZ-1, to kaznivo dejanje pa se mu je očitalo tudi v času izdaje izpodbijane odredbe, za to kaznivo dejanje pa je predpisana zaporna kazen od enega do dvanajstih let zapora, kar pomeni, da očitano kaznivo dejanje spada med huda kazniva dejanja, zaradi česar je podlaga za izdajo te odredbe vsekakor bila zakonita že v času njene izdaje, to je 16. 1. 2019.

Iz ugotovitev izpodbijane sodbe niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na to, da se je obtoženec kot komunicirajoči posameznik na spletu odpovedal svoji komunikacijski zasebnosti, zato ravnanje policije, ko je brez sodne odredbe pridobila podatke o statičnem naslovu IP in njegovem uporabniku, ki je bil kasneje povezan z obtožencem, predstavlja nedopusten poseg v obtoženčevo komunikacijsko zasebnost iz 8. člena EKČP oz. 37. člena Ustave RS, saj je obtoženec kot komunicirajoči posameznik na svoji identiteti upravičeno pričakoval zasebnost.

Obveščevalno-varnostna služba je bila pristojna za vodenje predkazenskega postopka, saj se je obsojenki očitalo preslepitveno ravnanje v zvezi z uveljavljanjem povračila stroškov, ki so izhajali iz njene zaposlitve na MORS, kar predstavlja kaznivo dejanje, izvršeno v ministrstvu, pristojnem za obrambo, in torej spada med dejanja, za katera 158. člen ZKP ureja posebna pravila glede pristojnosti za vodenje predkazenskega postopka. Ukrep, ki je bil zakonito odrejen na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP, ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov. Zgolj zato, ker je operater posredoval tudi podatke, ki jih sodišče ni zahtevalo in ki niso bili v ničemer zlorabljeni, pridobljeni dokazi še niso nezakoniti.

Podrobno navajanje prostorov v smislu specificiranih enot, ki jih za prebivanje izključno uporablja oseba, pri kateri se opravlja preiskava stanovanja in drugih prostorov ter določanje prostorov kot tarč, v katerih bodo najdeni predmeti, pomembni za kazenski postopek, predpostavlja natančen uvid v zasebnost te osebe. Uvid brez t.i. informacij iz prve roke ali uporabljenih ukrepov iz 149.a, 149.b člena ZKP in naslednjih, ni možen, veljavni ZKP pa ga kot dejanske podlage ali standarda za izdajo odredbe za preiskavo stanovanja in drugih prostorov ne zahteva. Ključna oseba, pri kateri se po prvem odstavku 214. člena ZKP opravi preiskava je po prvem odstavku 216. člena ZKP tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo. Pogoj zato ni lastninska pravica na stanovanju ali prostorih, temveč njihova uporaba, kar je smiselno iz ustavno pravnih razlogov kot z vidika cilja preiskave stanovanja in drugih prostorov. Posameznikova zasebnost iz 35. člena Ustave ter izpeljana nedotakljivost stanovanja iz 36. člena Ustave sta od lastninsko pravnih razmerij neodvisni ustavno pravni dobrini, medtem ko je pri preiskovanem stanovanju ali drugih prostorov bolj pomembno kdo to stanovanje oziroma p

Gre za splošno veljavno načelo "res iudicata", ki govori o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, torej onemogoča ponovno vsebinsko presojo enake zahteve, saj je pravica do vložitve take zahteve, s pravnomočno odločitvijo sodišča že izčrpana.

1. Izvajanje ukrepa (tudi) z odkupom spolne storitve od žrtev tovrstnega kaznivega dejanja po oceni pritožbenega sodišča nedvomno pomeni nedopusten poseg v ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine žrtve, najmanj poseg v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Dopustitev tajnega delovanja na način, da tajni delavec uporabi (kupi) spolno storitev od žrtve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, je v nasprotju z 11. členom Direktive 211/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5.4.2011, ki določa ukrepe pomoči in podpore žrtvi. Drugi odstavek 11. člena Direktive določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe s katerimi zagotovijo, da sta osebi zagotovljeni pomoč in podpora takoj, ko pristojni organi utemeljeno sumijo, da je bilo zoper njo storjeno katerokoli izmed kaznivih dejanj v zvezi s trgovino z ljudmi. Odkup spolne storitve ni pomenil zakonit pravni promet, ampak je šlo za pogodbo o odkupu spolne storitve, ki je bila za državo (ki jo je predstavljal tajni delavec oz. policija) prepovedana in zato nična (prvi in drugi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Glede na navedeno ni dvoma, da je bilo z ukrepom tajnega delova