299. člen ZKP

Del dokaznega predloga ni samo navedba dejstev, ki naj bodo s predlaganim dokazom ugotovljena, pač pa tudi dokazi s podatki, ki sodišču omogočajo identifikacijo, kontakt, pridobitev ali zagotovitev navzočnosti ter nazadnje še izvedbo predlaganega dokaza. Če teh podatkov dokazni predlog ne vsebuje, niti jih ni mogoče kako drugače ugotoviti, nastopi položaj, ko je predlagani dokaz dejansko neizvedljiv.

Postopanje vložnika, ko sodišču predlaga, naj obrambi postavi strokovnega pomočnika, nima zakonske podlage, kvečjemu bi takšen dokazni predlog predstavljal nadaljnji dokazni predlog, da sodišče odredi novo izvedenstvo, kar pa je sodišče utemeljeno zavrnilo. Strokovni pomočnik stranke namreč predstavlja pomoč stranki pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, ne pa strokovno pomoč sodišču, zato je logično, da le-tega lahko angažira zgolj stranka sama. Obsojenčeva kasnejša navzočnost in dejanska možnost postavljanja vprašanj mladoletni oškodovanki na zaslišanju v Hiši za otroke je sanirala obsojenčevo predhodno, objektivno in sicer nezakrivljeno nenavzočnost na pripravljalnem sestanku v Hiši za otroke. Možnost postavljanja vprašanj namreč ne predstavlja situacije, ki je zaobsežena s fizično navzočnostjo obsojenca na pripravljalnem sestanku, saj je imel obsojenec možnost poslati pisna vprašanja, o čemer je bil predhodno tudi večkrat obveščen, dodatna vprašanja pa je imel možnost postaviti tudi na samem zaslišanju oškodovanke.

Ena od zahtev poštenega postopka v kazenskih zadevah je tudi kontradiktornost, kar pomeni, da imata tako tožilstvo kot obramba možnost izvedeti za dejstva in dokaze v spisu, kot tudi dejstva, izhajajoč iz spisovnega gradiva, ter se o njih izjaviti. Sodišče prve stopnje strank v času vse do zaključka glavne obravnave ni seznanilo o neuspeli poizvedbi, nato pa v razlogih sodbe neprejem odgovora tolmačilo obsojencu v škodo, s čimer je obrambi odvzelo možnost izjaviti se glede navedene okoliščine. Z upoštevanjem te okoliščine pa je kršilo tudi domnevo nedolžnosti, saj je prejudiciralo izsledke poizvedbe.

Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.

Strinjati se je s pritožnikom, da je prvo sodišče potem, ko na dne 3. 2. 2023 poslano zaprosilo trgovine ..., Nemčija, za posnetke videonadzornih kamer z dne 20. 4. 2018, v naslednjih devetih mesecih ni prejelo nobenega odgovora, v sodbi sklepalo, da trgovina s posnetki nadzornih kamer ne razpolaga več. Res je, da za takšno sklepanje sodišče ni imelo podlage v spisu, vendar pa ne gre prezreti dejstva, da je bila uspešnost tega dokaza že tedaj, ko je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu, izjemno vprašljiva. Kot je bilo že navedeno, je prvo sodišče posnetke nadzornih kamer zahtevalo pet let po storitvi kaznivega dejanja, zaradi česar je bilo glede na, v kazenskih postopkih znano dejstvo o zelo kratkem času hrambe posnetkov nadzornih kamer v trgovinah, že od vsega začetka pričakovati, da zaprošena trgovina zahtevanih posnetkov več nima. Iz tega razloga ni moč odreči utemeljenosti sklepanju sodišča prve stopnje, da trgovina s posnetki nadzornih kamer več ne razpolaga. Ker pa sodišče glede tega dokaznega predloga ni opravilo ponovnih poizvedb ali pa dokazni predlog zavrnilo, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik, pa je kvečjemu storilo tako imenovano relativno bistveno kršitev določ

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Upoštevaje obstoječo procesno ureditev, ki omogoča presojo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja na dveh stopnjah oziroma v nekaterih primerih celo na treh, so predmet postopka obnove lahko torej zgolj novi dokazi in nove okoliščine, ki jih sodišča niso poznala in še niso presojala, nikakor pa v okviru obnove ne gre za ponovno presojo že znanih dejstev, dokazov in okoliščin. Tudi zgolj drugačna interpretacija že ugotovljenih dejstev ter morebitni lastni zaključki, vpogledi, sklepi ali pravna naziranja o zadevi ne zadostujejo kriteriju novote, kot jo predvideva zakon. Glede na to, da je obnova postopka izrecno usmerjena zgolj v presojo dejanskega stanja, ne more biti predmet tega postopka uveljavljanje kršitev materialnega in procesnega prava. V zvezi s tem predvsem ne more biti predmet postopka obnove ponovna presoja odločitev sodišč o izsledkih dokazov, ki so bili izvedeni v okviru postopka dokazovanja na prvi stopnji sojenja, kar jasno že pojmovno ne predstavlja novote. Vsi, pred sodiščem prve stopnje izvedeni personalni in listinski dokazi, so namreč že bili ustrezno materialno ovrednoteni ter tudi predmet presoje pred pritožbenim sodiščem in kot res iudic

Posameznih navedb iz opisa kaznivih dejanj pri presojanju zadostnosti opisa ni mogoče obravnavati in razumeti izolirano, temveč v njihovi medsebojni povezavi in takšno celovito presojanje trditev v opisu pokaže, da zajamejo vse zahtevane zakonske znake očitanih kaznivih dejanj. Povsem določno so opisana izvršitvena ravnanja, s katerimi so abstraktni zakonski znaki v zadostni meri konkretizirani, saj je jasno in konkretno izraženo ter napolnjeno z okoliščinami obravnavanega primera, v čem se kaže očitana zloraba položaja oziroma pomoč k temu kaznivemu dejanju. Tako opisani očitki so obdolžencem omogočili učinkovito obrambo, hkrati pa dali sodišču jasen okvir predmeta obravnavanja, pri čemer je sodišče prve stopnje posamezne navedbe iz opisa dejanj tudi argumentirano in podrobno analiziralo v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je s strani državnega tožilstva dve kaznivi dejanji (glede na očitano zlorabo položaja v dveh družbah) opredelilo kot eno samo kaznivo dejanje, pri tem pa uporabilo pravno konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Upoštevalo je namreč sočasnost očitanih kaznivih dejanj, identičen način storitve in premoženjsko nar

Zgolj logično sklepanje, da obdolženi po predhodnem dogovoru z neidentificiranimi storilci prevoz desetih tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, ni opravil brezplačno, ne more vzdržati kot zadostna podlaga za obsodilno sodbo, ki je na tej točki ostala brez razlogov o odločilnih dejstvih. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem prezrlo v izreku inkriminirano sostorilstvo obdolženega s predhodno dogovorjenimi neidentificiranimi storilci (na podlagi drugega odstavka 20. člena KZ-1), torej odločilno dejstvo, ki se nanaša na predmet obtožbe in mora biti skladno določbi šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP navedeno v obrazložitvi pisno izdelane sodbe, je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. O predlogu obrambe po izločitvi dokazov, podanem v sklopu predobravnavnega naroka, bi moral predsednik senata odločiti s posebnim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba, o kateri bi (še pred začetkom glavne obravnave) odločalo pritožbeno sodišče. Z izkazano ignoranco do obrambnega izločitvenega predloga je torej prvostopenjsko sodišče obdolženega prikrajšalo za (vmesno

Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni (ne na zapisnik o glavni obravnavi ne v izpodbijani sodbi) odločilo o dokaznem predlogu o postavitvi izvedenca psihologa, podanem po obrambi obdolženca. Vendar je treba pri obravnavanih kršitvah obrazložiti tudi njihov (potencialni) vpliv na pravilnost ali/in zakonitost izpodbijane sodbe, čemur pa zagovorniki niso z ničemer zadostili.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ni pomembno, če je obdolženec drevesa posekal sam, ali pa je to storil kdo drug oziroma če je sploh prišlo do preprodaje lesa, kot je zatrjeval obdolženec in kot naj bi izhajalo iz pogodbe med obdolžencem in družbo X. To je sicer bilo predmet dokazovanja, vendar v situaciji, ko so bila obdolžencu očitana kazniva dejanja po prvotnem obtožnem predlogu z dne 9. 7. 2020, ki pa je bil po izvedenem dokaznem postopku s strani tožilstva spremenjen. Pravna pomembnost dejstev, o katerih naj bi izpovedovala priča B. B. je zato izpuhtela in ugotavljanje okoliščin v zvezi z obdolženčevim nadaljnjim poslovanjem po izvršitvi v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj, ne vpliva na ugotavljanje odločilnih dejstev kaznivih dejanj, ki so mu bila očitana in za katera je bil spoznan za krivega. Navedba pritožnika, da o dokaznih predlogih na obravnavi ni bilo odločeno, ne drži, ker je iz list. št. 348 (glavna obravnava 26. 11. 2021) razvidno, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni, res pa v zvezi s tem ni podane obrazložitve, prav tako navedeno ne izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Vendar v izostanku razlogov glede zavrnitve dokaznih predlog

Le če sodišče prve stopnje ustrezno obrazloži svojo odločitev o izključitvi javnosti z (dela) glavne obravnave, je mogoče ugotoviti oziroma preveriti, ali je bila javnost izključena zaradi posebej utemeljenih okoliščin konkretnega primera, ali pa je bila izključena v nasprotju z zakonom (in je zato podana kršitev iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Dejstvo, da se preberejo vse listine v spisu, je bilo v zapisnik vpisano avtomatično, pro forma, dejansko pa dokazi na glavni obravnavi niso bili pretreseni. Sodišče prve stopnje je tako kršilo določbe 355. člena ZKP, s tem pa poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe. Sodišče prve stopnje je izvedenko postavilo zaradi „ugotovitve verodostojnosti oškodovanke na sodišču“, čeprav izvedencu takšne naloge ni dopustno naložiti, ker verodostojnost presoja le sodišče samo. Obdolženec je podal pisne pripombe na izvedensko mnenje, ki pa jih kljub njegovi izrecni zahtevi sodišče prve stopnje izvedenki ni posredovalo v odgovor. Obdolženec je tekom predmetnega kazenskega postopka podal vrsto vlog in tri pisne zagovore, na katere se je vseskozi skliceval tudi na narokih pred sodiščem. Vendar se izpodbijana sodba ni

Čeprav sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi formalno ni odločilo, da se že končani dokazni postopek dopolni (peti odstavek 299. člena ZKP), je s tem, ko je dokaznemu predlogu zagovornika ugodilo in v dokazne namene prebralo predložena sms sporočila, kazenski postopek de facto vrnilo v fazo dokazovanja in ga dopolnilo.

Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.

V 299. členu ZKP ni nikjer določeno, da je sodišče dolžno vsakemu dokaznemu predlogu ugoditi. V drugem odstavku tega člena je predpisana le splošna dolžnost predsednika senata, da se zadeva vsestransko razišče in hkrati odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo k razjasnitvi stvari.

Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ugotavlja krivdo v obliki direktnega naklepa glede obdolženčevega ravnanja, s katerim je zakril izvor prejetega denarja na način, da je po ustnem medsebojnem dogovoru z B. B. po prejemu vsakega posameznega nakazila denarja, opravil gotovinske dvige in s tem zakril sledljivost nadaljnjega toka denarja. Pri tem navedeno obliko krivde obrazloži zgolj z zavedanjem obdolženca, da je bilo njegovo ravnanje namenjeno temu, da se zakrije izvor nezakonito pridobljenega premoženja (točki 13 in 18 obrazložitve), ne navaja pa razlogov o obdolženčevem hotenju ali privolitvi, da prikrije izvor denarja in sledljivost njegovega nadaljnjega toka, pri čemer je šlo za denar, ki ga je B. B. pridobival s kaznivim dejanjem na račun Občine C. Prvostopna sodba ima razloge le o zavestni sestavini naklepa, ne pa tudi o njegovi voljni sestavini. Zato so razlogi prvostopne sodbe glede tega pomanjkljivi in nerazumljivi.

Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Na glavni obravnavi mora predsednik senata oziroma sodnik odločiti o dokaznih predlogih oziroma o predlogih strank (tretji odstavek 299. člena ZKP) in razloge za zavrnitev predloga oziroma dokaznega predloga s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP). Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Če sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu, ali če ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ni pojasnilo v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Gospodarska družba je pridobila ugodnost, to je sredstva s (lažnim) prikazovanjem, da izpolnjuje pogoje po Zakonu o delnem povračilu nadomestila plače, ki so bila namenjena za gospodarsko poslovanje družbe. Sredstva po zakonu niso bila namenjena le za ohranjanje delovnih mest v korist delavcem in drž

Predlog zagovornika za izločitev predsednika senata predstavlja očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev predsednika senata, saj je bila vložena iz istega razloga kot zahteva, o kateri je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani že odločil. Vsak poseg v obtoženčeve pravice do varstva osebnega življenja še ni utemeljen razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave, temveč samo, če gre za najbolj občutljive osebne podatke. S tem, ko se je glavna obravnava opravila s pomočjo videokonference, na način, da se je obtoženi nahajal v ZPKZ, ostali navzoči pa so bili v obravnavi dvorani Okrožnega sodišča Ljubljani, ni podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi je sicer razvidno, da je prišlo do tehničnih težav, a je bila obravnava vsakič prekinjena. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave ni razvidno, da bi obtoženi ali njegov zagovornik dala pripombo, da obtoženi ni mogel postavljati vprašanj oškodovancu in njegovi mami. Sicer pa je bil oškodovanec ponovno zaslišan na glavni obravnavi dne 27. 9. 2018, na kateri mu je vprašanja postavljal tudi obtoženi. Postopanje sodišča prve stopnje je imelo podlago v določbi prvega i

Pritožba zato nima prav, ko trdi, da je bila zasebni tožilki kršena pravica do pravičnega sojenja. Na glavni obravnavi jo je zastopala pooblaščenka, ki po vrnitvi zasebne tožilke v razpravno dvorano ni predlagala, da se jo ponovno zasliši ali da se ji predstavita izpovedbi navedenih prič, zato sedaj neutemeljeno navaja, da bi sodišče to moralo storiti. ZKP v četrtem odstavku 302. člena namreč določa, da če sodišče odstrani iz sodne dvorane oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, ki nimata pooblaščenca ali če odstrani njunega zakonitega zastopnika, ki nima pooblaščenca, se glavna obravnava prekine oziroma preloži, dokler si ne vzamejo pooblaščenca. Ker ni šlo za takšen primer, saj je imela zasebna tožilka pooblaščenko, ki jo je na glavni obravnavi zastopala in zanjo opravljala procesna dejanja, pritožba neutemeljeno trdi, da je bila zasebna tožilka prikrajšana in da so bile kršene določbe kazenskega postopka.