237. člen ZKP

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna. Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga. Vložniki na

Pritožbena kritika, da že sama nenavzočnost obdolženca in njegovih zagovornikov na narokih za zaslišanje prič predstavlja kršitev njegovih procesnih kavtel, je v nasprotju z določbo člena 178 ZKP. Zagovornik ni izkazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo človekovo pravico, kot tudi ne, kako naj bi domnevna kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče vplivala na oblikovanje predmetnega dokaznega gradiva. Glede na določbo prvega odstavka člena 43 ZKP in naravo sprejete odločitve se ne izkazuje kot ključno, če je bila nova zahteva za izločitev preiskovalne sodnice zavržena po izvedenih narokih za zaslišanje prič.

Če sodišče mladoletno osebo, ki ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, po tretjem odstavku 236. člena ZKP zasliši, ker je to v njeno največjo korist, je pravni pouk po drugem odstavku 236. člena ZKP pred zaslišanjem nesmiseln in ga procesni zakon ne zahteva.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

ZKP ne določa, da bi bilo vprašanje veljavnosti pravnega pouka in odgovora priče iz drugega odstavka 236. člena ZKP pogojeno z lastnoročnim podpisom priče, neposredno ob oziroma pod takšnim pravnim poukom. Pravna dobrota privilegiranih prič iz 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, da odklonijo pričanje v kazenskem postopku, odraža pomen tesnih družinskih vezi, ki bi mogle biti porušene oziroma ogrožene v primeru, ko bi morale izpovedovati (po resnici) zoper obdolženega družinskega člana. Pravna dobrota je torej uzakonjena v korist priče, ne v korist obdolženca.

Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dat

Čeprav se sodišče druge stopnje v splošnem strinja s pritožnikom, da je bilo z brisom z obdolženčevega penisa poseženo v njegovo telesno celovitost in da je poseg povezan z obdolženčevo pravico do zasebnosti, ki je v 35. členu Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) posebej zagotovljena, mu v nadaljevanju v smislu zatrjevanja neposredne kršitve te pravice ne pritrjuje. Poseg temelji na odkrivanju in dokazovanju kaznivih s ciljem uveljavljanja posameznikove kazenske odgovornosti iz 1. člena KZ-1. To je dopustni cilj, sam poseg z izvedbo pa je v nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo, predpisan v drugem odstavku 149. člena in drugem odstavku 266. člena ZKP. Pomembno je, da smejo bris ustne sluznice vzeti policisti sami, medtem ko je bris s penisa zaradi razlike v načinu in usposobljenosti izvajalca predmet zdravniškega dejanja. Enako kot zgoraj za odredbo velja za obdolženčevo privolitev v odvzem brisa, ko ta v drugem odstavku 149. člena ZKP ni zapovedana, v drugem odstavku 266. člena pa je izrecno določeno da smejo biti (druga) zdravniška dejanja opravljena brez preiskovančeve privolitve. Pritožnik zatrjevane zakonske protipravnosti zgornjega poročila NFL ni obrazlo

Sposobnost mladoletne osebe razumeti pomen pravice, da ni dolžna pričati, je vprašanje dejanske narave, o katerem sodišče sklepa na podlagi danih okoliščin, kot so starost, zrelost in drugi obstoječi podatki o priči. Dvom v sposobnost razumevanja mladoletne priče se lahko pojavi tudi zgolj na podlagi ene izmed okoliščin, ki jo sodišče zazna v posamezni zadevi, zato ni nujno, da ga bo vedno moralo utemeljiti z več različnimi podatki. Dejstvo, da je imela mladoletna oseba v času zaslišanja devet let, resda še ne pomeni, da ni bila sposobna razumeti pomena pravne dobrote, kot opozarja tožilec, vendar pa tudi ne pomeni, da je bila pravni pouk (zagotovo) sposobna razumeti. Kot navaja že tožilec sam, gre za dejansko vprašanje, ki ga mora v posameznem primeru razrešiti sodišče. Glede na to, da niti v zapisniku o njenem zaslišanju niti v spisu ni navedenih drugih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti presojo oziroma sklepati na njeno zrelost in duševno razvitost, tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja dvom, ali je bila kot devetletna deklica sposobna razumeti podani pravni pouk in svoje pravice.

Zoper obdolženega je bil izvajan ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP. Pridobljen je bil posnetek pogovora, v katerem osumljeni, sedaj obdolženi, v pogovoru z odvetnico, sedaj zagovornico, govori o prekrškovnem postopku, v nadaljevanju pa tudi o drugih zadevah, o katerih ga zanima odvetničino mnenje. Nedvomno posnetek posega v komunikacijsko zasebnost obdolženega, a je bil ta poseg zakonit, saj je policija za svoje delovanje imela podlago v odredbi preiskovalne sodnice. Bistveno pa je še, da posnetek posega tudi v komunikacijsko zasebnost odvetnice. Posledično velja dolžnost, da odvetnica ta dejstva ohrani kot tajnost, saj jo k temu zavezuje prvi odstavek 6. člena ZOdv. Odvetnica je privilegirana priča, kajti posnetki, pridobljeni z uporabo navedenega prikritega preiskovalnega ukrepa, v določenih okoliščinah ne morejo biti temelj za sodbo, ker je potrebno preprečiti, da bi sodba temeljila na izjavah, ki so jih med izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov dale privilegirane priče, ki so v kazenskem postopku ta privilegij iz 236. člena ZKP tudi uporabile. Posegi v to zaupno sfero so sicer v določen

Res je tudi to, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na izpovedbo priče D. D., ki ji je na glavni obravnavi predočalo vsebino uradnega zaznamka, ki so ga po razgovoru s pričo opravili policisti. To je smelo storiti, kajti uradni zaznamek ni bil sestavljen protipravno, temveč po zbranem obvestilu iz prvega odstavka 148. člena ZKP. Ker je posredi obvestilo, ki ni predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP, ovir za njegovo uporabo v dokazne namene na glavni obravnavi ni bilo. Ključno je, da je bilo uporabljeno kot pomoč pri nastajanju pričine izpovedbe in ne na način, da bi njeno izpovedbo kakorkoli obšlo ali jo celo nadomestilo. Ker obseg dokazovanja ni sestavni del izreka sodbe, v katerem so odločilna dejstva opisana, manjkajoča navedba v razlogih sodbe o zaslišanju priče, za procesno pravilnost sodbe ni pomembna. Sploh tedaj, na kar v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja oškodovančev pooblaščenec, ker v zakonu niti kot sestavina obrazložitve sodbe iz sedmega odstavka 364. člena ZKP ni zahtevana. Pravilno ugotovljena odločilna dejstva in pravilno uporabljeno materialno pravo niso v razmerju vzroka in posledice temveč sta samostojna pogoja, ki vsak zase določata prav

ZKP v 237. členu izrecno prepoveduje izsiljevanje izpovedbe priče s silo, grožnjo ali kakšnim drugim podobnim prepovedanim sredstvom. Odločilno procesno dejstvo v zvezi z ugotavljanjem zatrjevane kršitve je torej izsiljenost izpovedbe, ki pa mora biti v postopku dokazana. Opis dejanja, ki obdolženemu A. A. uvodoma očita, "da je iz koristoljubnosti in zato, da bi storil kakšno drugo kaznivo dejanje, naklepoma napeljal B. B., da je trem osebam vzel življenje", je ustrezno konkretiziran. Iz opisa dejanja je tako jasno razvidno, da sta B. B. (kot storilec) in obdolženi A. A. (kot napeljevalec), torej vsak v okviru svoje vloge, vendar oba motivirana s pridobitvijo materialne oziroma gmotne koristi v obliki protipravne prilastitve tujih premičnih stvari, usmrtila vse tri oškodovance zaradi izvršitve tatvine, pri čemer je po naravi stvari hkrati šlo tudi za smrtonosno obliko ropa. Način zasliševanja preko videokonference ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Da obdolžencu ni mogoče verjeti in da ne drži njegov zagovor, da ga v času obravnavanega kaznivega dejanja ni bilo v X, temveč da se je že nahajal v Y, so izpovedale številne priče. Ob t

Bistvena razlika med statusom relativno nesposobne priče iz 2. točke 235. člena ZKP in statusom privilegirane priče iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP je varstveni namen določbe: - prva predstavlja pravico v korist obdolženca, saj mu v nasprotnem primeru - brez prepovedi zaslišanja njegovega zagovornika, očitno ne bi bila zagotovljena pravica do učinkovite obrambe. Če pa obdolženec sam zahteva njegovo zaslišanje, pa tudi za zagovornika veljajo splošne določbe o dolžnosti pričanja - dolžnost odzvati se vabilu, pričati in govoriti resnico; - druga predstavlja pravno dobroto v korist priče same, saj se z njo varuje predvsem zaupnost poslovnega ali kakšnega drugega razmerja med pričo in drugo osebo. Obdolženec od privilegirane priče, ki ne želi pričati, ne more zahtevati, naj priča. V drugem odstavku 236. člena ZKP določa obveznost sodišča poučiti priče o njihovi pravni dobroti oprostitve dolžnosti pričevanja, vsakokrat preden jih zasliši, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja. Pouk in odgovor morata biti v zapisnik zapisana izrecno z besedami, kakor sta bila izrečena, zgolj navajanje predmetne norme ne zadošča. Ni m

Pri (kvazi) zunajzakonski skupnosti, ki ne izpolnjuje vseh pogojev po DZ, ker je eden od partnerjev v zakonski zvezi s tretjo osebo, gre za položaj, ki je enak dvojni zakonski zvezi. Tudi pri slednji je lahko podana enakost vseh ostalih vidikov skupnosti, vendar taka skupnost v razmerju med partnerjema nima enakih pravnih posledic kot zakonska zveza ne po DZ, ne na drugih pravnih področjih. Nasprotno, dvojna zakonska zveza je po 188. členu KZ-1 celo kaznivo dejanje. Razlaga določb 236. člena ZKP, da v primeru (kvazi) zunajzakonske skupnosti, ki ne izpolnjuje vseh pogojev za njeno veljavnost, oseba, ki živi v taki skupnosti, ne uživa pravne dobrote oprostitve dolžnosti pričanja, je po presoji pritožbenega sodišča ustavnopravno skladna, saj temelji na razumnem in stvarnem razlogu, ki ta položaj razlikuje od primera zunajzakonske skupnosti, ki izpolnjuje vse pogoje za njeno veljavnost. Institut priviligiranih prič v kazenskem procesnem pravu predstavlja izjemo od siceršnje dolžnosti prič, da v postopku pričajo, izjeme pa je treba razlagati ozko. Slovenska kazenskopravna teorija in sodna praksa sta že zavzeli stališče, da kroga oseb iz 1. do 3. točke prvega odstavka 236.

Seznanitev priče z vsebino izpovedbe že zaslišanih prič ni razlog za izločitev njene izpovedbe, prav tako okoliščina, da je bila priča pred zaslišanjem seznanjena z vsebino kakšnega dokaza, sama po sebi ne izključuje zaslišanja te priče in zato njena izpovedba ni nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zaključki sodišča prve stopnje se pokažejo za posplošene tudi z vidika varstva poklicne tajnosti. Čeprav obdolženi v času prestreženega pogovora odvetnice kot zagovornice (še) ni potreboval, ker mu tedaj še ni moglo biti znano, da se bo znašel v kazenskem postopku, pa je očitno pri njej iskal pravni nasvet v zvezi z ravnanjem, ki naj bi bilo (na ravni utemeljenega suma) predmet obravnavanega kazenskega postopka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi, ali se je z dejstvi, ki so bila predmet prestreženega pogovora, odvetnica (četudi ne kot zagovornica) seznanila pri opravljanju poklica, zaradi česar velja dolžnost ta dejstva ohraniti kot tajnost (5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP).

Zahtevi obeh zagovornikov pri utemeljevanju zatrjevane procesne kršitve pravilno opozarjata na citirana drugi odstavek 236. člena ZKP in 237. člen ZKP, ki predvideva procesno sankcijo v primeru kršitve določb zakona v postopku pridobivanja izpovedbe prič. Dosledno spoštovanje določb drugega odstavka 236. člena ZKP je v obravnavani procesni situaciji narekovalo, da bi morala preiskovalna sodnica po tem, ko je izvedela za razmerje med pričama in obdolžencema, priči ponovno zaslišati oziroma opravo tega procesnega dejanja vrniti na začetek. Brž, ko se je seznanila z razmerjem prič do obdolžencev, bi morala priči ponovno povabiti na zaslišanje in ju pred zaslišanjem poučiti o tem, da jima ni treba pričati, ter v primeru, da bi izjavili, da se tej pravici odpovedujeta in da želita pričati, priči opozoriti tudi, da se bo na njuno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bosta na glavni obravnavi pričevanju odpovedali. Nato pa, kar je bistveno za obravnavano zadevo, priči ponovno zaslišati skladno z določbami 241. člena ZKP. Po tem členu se od priče po splošnih vprašanjih zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi; nakar se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo,

Če se zaupni podatki o zdravstvenem stanju pacienta, s katerimi razpolaga njegov osebni zdravnik, ki pred sodiščem ni dolžan pričati, vendar o tem ni bil poučen in se ni izrecno odpovedal tej pravici, prelijejo v spisovno gradivo prek dopisa ter izpovedbe drugega zdravnika, ne gre za zakonito pridobljeno dokazno gradivo. V Kodeksu zdravniške etike ni temelja za odstop od načela tajnosti zdravstvenih podatkov, saj ZKP v tem kontekstu zahteva podanost pogojev, določenih v zakonu, kar pa etični kodeks ni. Kadar zaupne zdravstvene podatke policiji oziroma sodišču prostovoljno razkrijeta sam obtoženec oziroma njegov zagovornik, za varstvo zaupnosti teh podatkov načeloma ni (več) razlogov.

S sklicevanjem na nepravilne procesne odločitve sodišča, ki same po sebi ne zadoščajo za utemeljen dvom o nepristranskosti sodnika oziroma senata, s katerimi utemeljuje zahtevo za izločitev sodnika oziroma senata, ne da bi zgolj subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika oziroma senata podprla s konkretno okoliščino, obramba ne more uspeti. Sodišče bi moralo pred zaslišanjem odvetniku dati pravni pouk po določbah 236. člena ZKP. Za zaslišanje odvetnika se je sicer odločilo zato, da razčisti dejstva, ki se nanašajo na zakonitost izvora denarja, ki ga je na njegov fiduciarni račun nakazal oškodovanec ter da se tako nakazan denar ni nanašal na posel, glede katerega sta obtoženec in odvetnik imela sklenjeno pooblastilno razmerje. Vendar je pri tem zmotno ocenilo, da odvetnik v zvezi s tem ni izpovedal o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica in za katera bi, v skladu s 6. členom Zakona o odvetništvu in 51. členom Kodeksa odvetniške poklicne etike veljala dolžnost, da jih ohrani kot tajne. Pri pojasnjevanju izvora denarja, nakazanega na njegov fiduciarni račun ter glede na vprašanja zastavljena mu s strani sodišča, se namreč ni mogel izogniti izpovedovanju

Odvetnik je po 236. členu ZKP oproščen dolžnosti pričanja o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica. Prvi odstavek 6. člena ZOdv pa nadalje določa, da mora odvetnik varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka. Upoštevaje navedeni zakonski določbi je torej pomembno le to, ali je odvetnik določen podatek izvedel od svoje stranke med opravljanjem odvetniškega poklica, in ne tudi okoliščina ali ima (oziroma nima) s svojo stranko sklenjeno pooblastilno razmerje.