149. člen ZKP

Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.

Ne samo, da obdolženi pred zaslišanjem zanj obremenilnih prič B. B. in C. C. ni bil seznanjen kateri priči bo preiskovalni sodnik zasliševal tekom nujnih preiskovalnih dejanj in tudi ne, da gre za obremenilni priči, ni bil seznanjen, da obstaja možnost, da prič kasneje, na glavni obravnavi ne bo mogoče več zaslišati, niti ni bil pred njunim zaslišanjem seznanjen, da ima pravico do zagovornika, ki je lahko navzoč na zaslišanjih prič, ob tem pa je ostalo nejasno kdaj oziroma ali pravočasno je sploh bil seznanjen z zaslišanjem teh njemu tedaj neznanih prič, tudi na glavni obravnavi sodišče ni spoštovalo njegove pravice do obrambe. Kot izhaja iz odgovora GPU z dne 18. 2. 2025 je namreč sodišče razpolagalo s podatkom o bivališču vsaj ene od omenjenih prič (glede druge pa bi morebiti lahko pridobilo podatke od INTERPOLA Budimpešte), pa kljub vztrajni zahtevi obrambe, niti te ni zaslišalo. V takih okoliščinah ni mogoče zaključiti, da se je obdolženi zavestno odrekel navzočnosti na zaslišanju obremenilnih prič in možnosti njunega zaslišanja niti da obstajajo objektivne ovire za neposredno zaslišanje prič ter je mogoče prebrati njihove predhodno dane izpovedbe na podlagi 1. točke prvega

Pritožbeno sodišče pripominja, da je v sodni praksi že zavzeto stališče, da prostovoljna izročitev predmetov in odvzem brisa ustne sluznice v zvezi z dolžnostjo pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma privilegijem zoper samoobtožbo nimata enake pravne vsebine. Za odvzem brisa ustne sluznice ni potrebna privolitev osebe, ki se ji vzorec jemlje. Policija sme vzeti bris ne samo tistemu, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, temveč tudi osebam, ki niso osumljenci in za katere je verjetno, da so utegnile priti v stik s predmeti, na katerih so bile sledi odkrite. Ker pri odvzemu brisa sluznice ne gre za prostovoljno dejanje ali ravnanje osumljenca v smislu podajanja izjav oziroma izročitve predmetov, ki bi bilo podvrženo varstvu osumljenčevih pravic v okviru privilegija zoper samoobtožbo, policija pred odvzemom brisa osumljenca ni dolžna poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Ker torej privilegij zoper samoobtožbo v obravnavanem primeru obtoženca pri odvzemu brisa ustne sluznice ni varoval, do njegove kršitve, ki jo pritožnik zatrjuje, pojmovno ni moglo priti. Ker je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na zakonito pridobljene dokaze, izpodbijana sodba

Skladno s prakso Vrhovnega sodišča RS je v primerih, ko je dokaz pridobljen po zasebniku (in ne s s strani državnega organa, npr. policije), potrebno ločiti med posegom v pravico in kršitvijo te pravice, saj poseg v to pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. V primerih, ko so dokazi, ki so predmet izločanja, pridobljeni po zasebniku, je po praksi Vrhovnega sodišča RS ob uporabi načela sorazmernosti najprej potrebno ugotoviti, ali je kršitev zasebnosti sploh podana. Če do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločitvijo ni in do drugega koraka odločanja o izločitvi dokaza, to je tehtanja o tem, ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride. Snemanje glasu tretje osebe, udeležene v pogovoru o kaznivem dejanju in storilcih, je z vidika dokazovanja in sredstva zaščite pravic oškodovancev, v katere je bilo poseženo, primeren in glede na dotedanji neuspeh policijske preiskave kaznivega dejanja vloma tudi nujen ukrep. Do kršitve pravice do zasebnosti (konkretneje pravice do glasu) tretje osebe (E. E.) v konkretnem primeru glede na sorazmer

Policija je izvajala zakonito odrejene ukrepe zoper obtoženega B. B. in je tako 20. 10. 2022 tajno opazovala obtoženega B. B. ter ob tem opazila tudi obtoženega A. A. in da je ta bil zaznan (pravilneje opazovan) zgolj v trenutkih, ko je bil v stiku z obtoženim B. B. Pridobivanje predhodne ustne odredbe tožilca v skladu s devetim odstavkom 149. a člena ZKP oz. naknadno pisno obveščanje državnega tožilca bi bilo potrebno le v primeru, če bi se tajno opazovanje v nadaljevanju izvajalo tudi samostojno zoper obtoženega A. A.

Namen odvzema brisa ustne sluznice je identifikacija sledi na določenih predmetih, na katerih so take biološke sledi najdene. Določbe tretjega odstavka 149. člena ZKP ni mogoče razlagati drugače, kot da predvideva tudi kasnejšo analizo sledi, saj zgolj z odvzemom oziroma zavarovanjem bioloških sledi na predmetih, s katerimi je utegnila oseba, kateri se bris jemlje, priti v stik, ni mogoče ugotoviti, čigave so biološke sledi. Poseg je dopusten, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, podana pa mora biti tudi neogibna potrebnost, to je, da je bil odvzem ustne sluznice neogibno potreben za uresničitev namenov, navedenih v prvem odstavku 148. člena ZKP. Pri oceni neogibne potrebnosti je potrebno izhajati iz dolžnosti, ki jih ZKP nalaga policiji v prvem odstavku 148. člena ZKP, to je, da mora, med drugim, ukreniti vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz. Ker je policija na kraju kaznivega dejanja zavarovala biološke sledi, je v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP morala ukreniti vse potrebno, da se ugotovi čigave so, saj njihovo siceršnje zavarovanje ne bi imelo nobenega smisla, zara

Iz ugotovitev izpodbijane sodbe niso razvidne okoliščine, ki bi kazale na to, da se je obtoženec kot komunicirajoči posameznik na spletu odpovedal svoji komunikacijski zasebnosti, zato ravnanje policije, ko je brez sodne odredbe pridobila podatke o statičnem naslovu IP in njegovem uporabniku, ki je bil kasneje povezan z obtožencem, predstavlja nedopusten poseg v obtoženčevo komunikacijsko zasebnost iz 8. člena EKČP oz. 37. člena Ustave RS, saj je obtoženec kot komunicirajoči posameznik na svoji identiteti upravičeno pričakoval zasebnost.

Od vsake posamezne zadeve je odvisno, kaj bo policija ukrenila za izsleditev storilca kaznivega dejanja, kako bo zavarovala sledove in predmete kaznivega dejanja, in zato zgolj umanjkanje bioloških sledi v tej drugi zadevi in zavrženje kazenske ovadbe ne more utemeljevati zaključka o nezakonitosti odvzema brisa ustne sluznice. Ocena, kateri dokazi naj se zavarujejo in s tem povezano vprašanje o potrebnosti odvzema brisa ustne sluznice, je namreč v pristojnosti policije, ki je pri preiskovanju kaznivih dejanj in odkrivanju njihovih storilcev vezana na določila 148. člena ZKP in mora storiti vse potrebno, da se odkrije storilec kaznivega dejanja.

Toženca sta ravnala po navodilih nadrejenih, za odvzem prstnih odtisov in fotografiranje sta prejela ustno odredbo in sta bila to navodilo dolžna upoštevati. Tožnik ni izkazal niti konkretizirano zatrjeval, da sta ravnala nedopustno in protipravno iz osebnih razlogov, oziroma da naj bi šlo za dejanja, ki sta jih skrila pod plašč avtoritete svoje službe.

Čeprav se sodišče druge stopnje v splošnem strinja s pritožnikom, da je bilo z brisom z obdolženčevega penisa poseženo v njegovo telesno celovitost in da je poseg povezan z obdolženčevo pravico do zasebnosti, ki je v 35. členu Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) posebej zagotovljena, mu v nadaljevanju v smislu zatrjevanja neposredne kršitve te pravice ne pritrjuje. Poseg temelji na odkrivanju in dokazovanju kaznivih s ciljem uveljavljanja posameznikove kazenske odgovornosti iz 1. člena KZ-1. To je dopustni cilj, sam poseg z izvedbo pa je v nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo, predpisan v drugem odstavku 149. člena in drugem odstavku 266. člena ZKP. Pomembno je, da smejo bris ustne sluznice vzeti policisti sami, medtem ko je bris s penisa zaradi razlike v načinu in usposobljenosti izvajalca predmet zdravniškega dejanja. Enako kot zgoraj za odredbo velja za obdolženčevo privolitev v odvzem brisa, ko ta v drugem odstavku 149. člena ZKP ni zapovedana, v drugem odstavku 266. člena pa je izrecno določeno da smejo biti (druga) zdravniška dejanja opravljena brez preiskovančeve privolitve. Pritožnik zatrjevane zakonske protipravnosti zgornjega poročila NFL ni obrazlo

Zgolj preveritev sedeža družbe in naslova bivanja osumljene osebe ter v tej zvezi opravljeno opazovanje še ne pomeni izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja.

Pritožnik upravičeno izpostavlja možnost, da sta bila obdolženca v trenutku podaje izjave v svojstvu prič, v očeh policije že osebi, na kateri se je usmeril sum, da lažnivo prikazujeta voznika predmetnega vozila, zaradi česar bi jima moral biti, preden sta podala izjavi, dan ustrezen pravni pouk za osumljenca (kaznivega dejanja oz. prekrška). Policista C. C. in D. D. o razlogih za to, da sta po opravi ogleda osebnega vozila kljub obstoju okoliščin, ki so nakazovale na sum poskusa obdolženih, da na sami lokaciji lažnivo prikažeta identiteto voznika, obdolžena A. A. in B. B. obravnavala kot priči ter v tem svojstvu tudi zapisala njuni izjavi (list. št. 20 in 21), pojasnil nista podala, ker v zvezi s tem niso bila postavljena nikakršna vprašanja. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ponovno zaslišati policista C. C. in D. D. ter na podlagi njunega zaslišanja ugotoviti, ali izostanek ustreznega pravnega pouka v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP oz. drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1) terja izločitev izjav na list. št. 20 in 21 spisa.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi obstoja odpovednega razloga za izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko delodajalec poda izredno odpoved, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede te kršitve je torej treba ugotoviti, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, kot so opredeljeni v KZ-1. Če niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja, ki naj bi jih očitana kršitev imela, ni podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kljub temu pa lahko gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in s tem za odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je le na splošno zaključilo, da je tožnik z ravnanjem, opisanim v izredni odpovedi, izpolnil elemente kaznivega dejanja sprejema koristi za nezakonito posredovanje iz 263. člena KZ-1. Pri tem pa ni upoštevalo, da konkretni člen inkriminira dve različni ravnanji, vsako z drugačnimi zakonskimi znaki, zato je v tem delu posledično tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V podobnem primeru je Vrhovno sod

Sodišče prve stopnje je na podlagi odgovora policije utemeljeno zaključilo, da je bil bris ustne sluznice obtožencu odvzet resda na dan, ko se je pri njem opravljala hišna preiskava, vendar pa odvzem biološkega materiala ni bil nezakonit. Policija je namreč v odgovoru navedla, da je bil razlog za kriminalistično-tehnično obdelavo obtoženca zaseg prepovedane droge iz aprila 2017, kar pomeni, da se je bris ustne sluznice obtožencu odvzel zaradi tega, ker je bila C. C. tako dne 7. 4. 2017, kot tudi dne 21. 4. 2017 zasežena droga, za katero se je kasneje na podlagi ustreznih analiz izkazalo, da gre za heroin. Sama okoliščina, da je sodišče prve stopnje hišno preiskavo prepoznalo kot nezakonito (priči, ki sta bili navzoči pri izvedbi hišne preiskave, nista bili navzoči tudi v majhni vrtni uti, kjer se je hišna preiskava opravljala in v njej gibanje obeh policistov in obeh prič ni bilo mogoče), pa nima nikakršnega vpliva na zakonitost postopka odvzema biološkega primerjalnega materiala od obtoženca. Obstajali so namreč razlogi za sum, da je obtoženec storilec kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, zaradi česar je bila dana tudi podlaga za odvzem teh vz

Ker je bil odvzem prstnih odtisov obtožencu zaradi razlogov za sum, da naj bi izvršil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1B, zakonit (policisti so namreč postopali po določbah 148. in 149. člena ZKP), je bila zakonita tudi hramba oz. takojšnja primerjava obtožencu odvzetih prstnih odtisov z zbirko neidentificiranih sledi papilarnih linij, ki je obtoženca povezala z očitanim kaznivim dejanjem ropa po prvem odstavku 213. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Pridobljeni prstni odtisi so dejansko zgolj en del zbranega dokaznega gradiva v predkazenskem postopku (policijski preiskavi), ki pa v času navedene primerjave še ni bila končana.

V obravnavani zadevi ni prišlo do nedopustnega posega v obdolženčevo ustavno pravico do informacijske zasebnosti (38. člen Ustave). Obdolženi je bil po tistem, ko je bil postopek, iz katerega izvira s strani obrambe problematiziran biološki material, končan z zavrženjem zahteve za preiskavo, v letu 2012 ponovno obravnavan za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in je bil zanj v letu 2014 tudi pravnomočno obsojen. To pa pomeni, da se je z navedeno (kasnejšo) kriminalistično tehnično obdelavo obdolženega čas hrambe obdolženčevega DNK vzorca bistveno podaljšal.

Ker v spisu ni nobenega uradnega oziroma objektivnega podatka o tem, ali so 1. 3. 2001 obstajali (vsaj) razlogi za sum, da je obtoženec storil neko uradno pregonljivo kaznivo dejanje, zaradi česar bi mu bilo dopustno vzeti bris ustne sluznice (drugi odstavek 149. člena ZKP), ni mogoč drugačen procesni sklep, kot da sta bila tako prvotni odvzem (brez izkazane pravne podlage) obtoženčevega vzorca DNK kot njegova nadaljnja hramba nezakonita. Ni sprejemljivo naziranje, da je bil primerjalni vzorec DNK v letu 2014 „še vedno“ zakonito hranjen, tj. kljub temu, da razloga kriminalističnotehnične obdelave obtoženca ni bilo moč ugotoviti oziroma dokazati. Pred opravo problematizirane analize NFL policija ni razpolagala s prav nobenim indicem, kaj šele dokazom, ki bi izkazoval vsaj minimalno stopnjo suma oziroma razlogov za sum, da je obtoženi storilec očitanih kaznivih dejanj, zato policisti niso imeli podlage, da bi mu (potencialno) odvzeli bris ustne sluznice, kar bi pomenilo izjemo od pravila dokazne ekskluzije, tj. v skladu s t. i. doktrino neodvisnega vira.

Situacijo, ko policija določeno osebo sprva obravnava kot osumljenca kaznivega dejanja, nato pa vloži kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, je v kontekstu druge alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol potrebno obravnavati smiselno enako kot ustavitev policijske preiskave oziroma zavrženje kazenske ovadbe zoper specifičnega osumljenca. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZKP in drugega odstavka 149. člena ZKP bi smela policija obdolžencu upravičeno odvzeti prstne odtise tako v predkazenskem postopku glede drugega kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno obsojen, kot v predkazenskem postopku v predmetni zadevi, kjer so razlogi za sum, da je storilec kaznivega dejanja, obstajali že na podlagi drugih neodvisnih dejstev. Hramba že pred tem pridobljenih odtisov papilarnih linij zato ni nezakonita.

Sodbi sodišč prve in druge stopnje, izdani v obnovljenem kazenskem postopu, s katerima je bilo odločeno, da ostane pravnomočna sodba v veljavi, nista odločbi, s katerima se je pravnomočno končal kazenski postopek v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP. Izdaja takšne prvostopenjske sodbe in njena potrditev v pritožbenem postopku ne predstavljata na novo pravnomočno končanega kazenskega postopka, saj se usoda pravnomočne sodbe v prvotnem kazenskem postopku z obnovo kazenskega postopka v konkretnem primeru ni spremenila. Kazenski postopek v tej zadevi je bil pravnomočno zaključen z dnem, ko je v prvotnem kazenskem postopku sodišče prve stopnje prejelo sodbo sodišča druge stopnje, s katero je slednje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženec je bil pred uveljavitvijo ZKP-L štirikrat pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja. Do uveljavitve ZKP-L je na podlagi drugega odstavka 149. člena ZKP policija lahko zoper tistega, za katerega so obstajali razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, vzela bris ustne sluznice. Tega policija ob obravnavi obtoženca ni storila iz razloga, ker je DNK profil že hranila v bazi podatkov. Policija bi obtožencu v postopkih, v katerih je bil pravnomočno obsojen, vsakokrat lahko odvzela slino in izdelala DNK profil, vendar bi bilo to nesmiselno, saj se je obtoženčev profil že nahajal v bazi podatkov.