VSL sodba in sklep I Cpg 358/2016

I. Pritožba zoper sklep VIII Pg 3035/2011-74 z dne 4. 5. 2015 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep VIII Pg 3035/2011-77 z dne 25. 5. 2015 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka potrdi.

IV. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

K pritožbam tožeče stranke zoper sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 3035/2011-74 z dne 4. 5. 2015 in VIII Pg 3035/2011-77 z dne 25. 5. 2015:

1Z izpodbijanim sklepom VIII Pg 3035/2011-74 z dne 4. 5. 2015 je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožeče stranke zoper nalog za plačilo sodne takse Okrožnega sodišča v Ljubljani, VIII Pg 3035/2011 z dne 2. 4. 2015 in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da pravilni znesek sodne takse znaša 40.110,00 EUR. Sklenilo je še, da bo tožeči stranki poslalo nov plačilni nalog, ki je sestavni del sklepa o ugovoru in nadomešča prejšnji plačilni nalog (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Predloge tožeče stranke za delno oprostitev, za odlog plačila do izdaje pravnomočnega izvršilnega naslova in za obročno plačilo sodne takse, vse z dne 2. 4. 2015, je sodišče prve stopnje zavrglo (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2Z izpodbijanim sklepom VIII Pg 3035/2011-77 z dne 25. 5. 2015 je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor tožeče stranke z dne 20. 5. 2015 (I. točka izreka sklepa) in zavrglo tudi predloge tožeče stranke za delno oprostitev, za odlog plačila do izdaje pravnomočnega izvršilnega naslova in za obročno plačilo sodnih taks, vse z dne 20. 5. 2015 (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

3Zoper oba sklepa se je pritožila tožeča stranka.

K pritožbi zoper sklep VIII Pg 3035/2011-74 z dne 4. 5. 2015:

4Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da višje sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da sodno takso za razširjeni del tožbenega zahtevka izračuna z uporabo nenoveliranega Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) in nadalje ugodi predlogu tožeče stranke za delno oprostitev plačila sodnih taks, podredno pa plačilo sodne takse odloži do izdaje pravnomočnega izvršilnega naslova oziroma odobri obročno plačilo v času 12 mesecev.

5V tej zadevi se je postopek pričel dne 22. 7. 2011 z vložitvijo tožbe na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, tožeča stranka pa je od tožene stranke zahtevala tudi vračilo kupnine v višini 1.071.200,00 EUR ter povračilo škode v višini 200.000,00 EUR. Vrednost spora je ocenila na 500.000,00 EUR. Dne 5. 5. 2014 je tožeča stranka tožbeni zahtevek zvišala in skupno za plačilo zahtevala 6.621.151,06 EUR. S sklepom z dne 24. 11. 2014 (red. št. 44, list. št. 126 spisa) je sodišče prve stopnje vrednost spornega predmeta določilo na 6.621.151,06 EUR, plačilo sodne takse za redni pravdni postopek pa je tožeči stranki odložilo do izdaje končne odločbe v pravdnem postopku. Po izdaji sodbe je sodišče prve stopnje 2. 4. 2015 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za redni postopek, in sicer za razširitev zahtevka po tarifni številki 1111 ZST-1. O ugovoru zoper ta plačilni nalog in predlogu za taksno oprostitev tožeče stranke je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka vložila tožbo dne 22. 7. 2011 (pred uveljavitvijo novele ZST-1B(1)), v tožbi pa je vrednost spornega predmeta ocenila prenizko, samo na 500.000,00 EUR.(2) Ker je od te prenizke vrednosti tožeča stranka že plačala sodno takso po tedaj veljavnem ZST-1 v višini 5.925,00 EUR, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžna plačati še 4.800,00 EUR, kar je razlika med sodno takso za postopek pri pravi vrednosti spora in dejansko plačano sodno takso. Za razširjeni del tožbe(3) je sodišče prve stopnje uporabilo določbe sedaj veljavnega ZST-1 in ugotovilo, da mora tožeča stranka doplačati sodno takso v višini 35.310,00 EUR. Doplačilo sodne takse za tožečo stranko skupaj znaša 40.110,00 EUR.

7Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je sodišče napačno uporabilo novelirani ZST-1, torej ZST-1B, saj bi moralo odločati po ZST-1, kot je veljal pred spremembo ZST-1B. Sklicuje se na 39. člen ZST-1, po katerem se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi, zaradi objektivne kumulacije zahtevkov pa ni prišlo do nove pravde oziroma novega postopka in se vodi en in isti postopek, za katerega noveliran ZST-1 ne velja.

8Odločitev sodišča prve stopnje, da se za odmero sodne takse za razširitev tožbenega zahtevka uporabljajo določbe sedaj veljavnega ZST-1, ne pa določbe, ki so veljale do 5. 4. 2013, je pravilna. Da je za odmero sodne takse potrebno uporabiti tarifo, ki velja v času, ko taksna obveznost nastane, namreč jasno izhaja iz določbe prvega odstavka 26. člena novele ZST-1B,(4) ki določa, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po prej veljavnih predpisih in tarifi. Če je taksna obveznost nastala po uveljavitvi citirane novele, je torej potrebno uporabiti določbe in tarifo, ki veljajo v času njenega nastanka.(5) Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da se je pravdni postopek glede naknadne objektivne kumulacije zahtevkov začel šele po tem, ko je tožena stranka prejela vlogo tožeče stranke z dne 5. 5. 2014, kar je tudi datum nastanka taksne obveznosti, odločilen za uporabo noveliranih določb ZST-1.(6)

9Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi razliko med takso, plačano na podlagi vrednosti, ki jo je v tožbi določila tožeča stranka, in takso, ki bi jo pri pravi vrednosti spora tožeča stranka morala plačati že ob vložitvi tožbe. Vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v uvodu tožbe, na višino taksne obveznosti ne more vplivati, saj ima zaradi zakonite in pravilne odmere sodne takse za tožbeni zahtevek oziroma za postopek na prvi stopnji sodišče zakonsko pooblastilo preveriti, ali je ocenjena vrednost prava vrednost spora.(7) Zato se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče razliko zaradi razširitve tožbenega zahtevka taksirati samo nad 500.000,00 EUR, ki jih je kot vrednost spora navedla tožeča stranka. Glede na navedeno tako velja, da je bila vrednost spora že ob vložitvi tožbe 1.295.202,70 EUR. Skladno s tretjim odstavkom 32. člena ZST-1 pa se, če se spremeni vrednost predmeta postopka zaradi razširitve tožbenega zahtevka, kot vrednost za plačilo sodne takse vzame povečana vrednost, taksa, plačana za prvotno vrednost, pa se všteje v takso za povečano vrednost. Tudi to določilo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, pri tem pa poleg takse za razširjeni del tožbe obveznosti prištelo še prvotno premalo plačano sodno takso. Na tem mestu višje sodišče še dodaja, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na možnost sodišča, da bi lahko že ob postavitvi prvotnega zahtevka na podlagi 31. člena ZST-1 samo določilo vrednost pravde. Tveganje lastne napačne ocene vrednosti spora nosi tožeča stranka sama.

10Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga tožeče stranke za delno oprostitev, odlog plačila in obročno plačilo sodne takse. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo namreč že 24. 11. 2014 odločeno, da se plačilo takse odloži do izdaje končne odločbe, ki v postopku na prvi stopnji predstavlja sodbo. Ta odločitev je pravnomočna in o njej ni mogoče več ponovno odločati, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje plačilni nalog za plačilo takse izdalo šele po izdaji sodbe, dne 2. 4. 2015. Gre namreč za ponovno odločitev o stvari, o kateri je že bilo odločeno (res iudicata) v 4. točki izreka sklepa z dne 24. 11. 2014, zato se tožeča stranka niti na možnost ugovora zoper dne 2. 4. 2015 izdani plačilni nalog niti na 13. člen ZST-1(8) ne more več uspešno sklicevati (prim. drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

11Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene trditve, da je tožeča stranka upravičena do delne oprostitve plačila sodne takse, ker se je njeno finančno stanje poslabšalo, sodišče prve stopnje pa takega predloga ne bi smelo zavreči. Sodišče na podlagi istih trditev in istih dokazov ne sme ponovno odločati, saj bi šlo za kršitev načela pravnomočnosti. Lahko in mora pa upoštevati nove trditve in dokaze, tako tiste, ki so obstajali že v času prvega odločanja (in jih stranka, ki predlaga oprostitev, ni zatrdila ali predlagala, čeprav bi jih dejansko morala) kot tiste, ki kažejo na spremembo premoženjskega, likvidnostnega ali finančnega stanja. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da takih bistvenih razlik ni, pa pritožnica ne izpodbija, saj se ponovno le sklicuje na bilančne podatke iz leta 2013, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje že odločalo. Prav tako v pritožbi tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka poslabšanja finančnega stanja v zadnjih štirih mesecih, ki so minili od odločitve o oprostitvi plačila sodne takse, ni dokazala. Tudi dejstvo, da je bilo plačilo prvotno odmerjene sodne takse tožeči stranki omogočeno v obrokih, zato pritožbe v tem delu ne more utemeljiti.

12Nazadnje višje sodišče še dodaja, da je bilo o predlogu tožeče stranke, da se plačilo sodne takse odloži do izdaje odločbe o predmetni zadevi, že odločeno v sklepu z dne 4. 5. 2015, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo pod redno št. 73, in sicer, da se plačilo sodne takse za pritožbo zoper izpodbijano sodbo odloži do izdaje odločbe sodišča II. stopnje.

K pritožbi zoper sklep VIII Pg 3035/2011-77 z dne 25. 5. 2015:

13Po prvem odstavku 34.a člena ZST-1 je mogoče vložiti ugovor zoper plačilni nalog le iz razlogov, da je taksa že plačana ali da jo je sodišče napačno odmerilo. O ugovoru tožeče stranke, da je bila sodna taksa napačno odmerjena, je bilo, upoštevaje zgornjo odločitev višjega sodišča o pritožbi zoper sklep z dne 4. 5. 2015, že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom z dne 4. 5. 2015 ugovoru v tem delu že ugodilo in plačilni nalog spremenilo tako, da sodna taksa znaša 40.110,00 EUR in je tožeča stranka zoper to odločitev pravna sredstva že izčrpala.

14V ugovoru zoper plačilni nalog z dne 7. 5. 2015, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo po izdaji sklepa z dne 4. 5. 2015, tožeča stranka izrecno uveljavlja, da ugovor vlaga iz razloga, da je taksa napačno odmerjena. Z odločitvijo pritožbenega sodišča o pritožbi zoper sklep z dne 4. 5. 2015 je posledično pravilna tudi odločitev tega izpodbijanega sklepa, da se ugovor (zoper plačilni nalog z dne 7. 5. 2015) zavrže. Tožeča stranka se namreč zoper to odločitev ne more več pritožiti.

15Da je nov plačilni nalog sestavni del sklepa z dne 4. 5. 2015, je sodišče prve stopnje navedlo v izreku sklepa z dne 4. 5. 2015, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da se plačilni nalog vodi povsem samostojno in mora imeti zoper tak nalog stranka možnost ugovora. Višje sodišče pojasnjuje, da je tak nalog izdan skladno s tretjim odstavkom 34. člena ZST-1, ki določa, da če sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo plačilni nalog, ugovoru ugodi, razveljavi izpodbijani plačilni nalog in ugotovi, da je taksa že plačana, ali pa izpodbijani plačilni nalog spremeni in določi novo višino takse. Zaradi plačila te takse pošlje sodišče taksnemu zavezancu nov plačilni nalog, ki je sestavni del sklepa o ugovoru. Poleg tega pa hkrati še vedno velja, da o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, ni mogoče ponovno odločiti. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da ob izdaji sklepa z dne 4. 5. 2015 izda tudi plačilni nalog, je zato neutemeljena, odločitev o zavrženju ugovora zoper plačilni nalog pa zakonita in pravilna.

16Zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse zavržejo, pritožnica pritožbenih razlogov ni navedla, in ker v postopku na prvi stopnji ni uveljavljenih niti drugih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, materialno pravo pa je uporabljeno pravilno, je sodišče druge stopnje pritožbo zoper ta sklep, kot tudi pritožbo zoper sklep z dne 4. 5. 2015 zavrnilo in oba izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.a člena istega zakona).

K pritožbama obeh pravdnih strank zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 3035/2011-68 z dne 10. 3. 2015 (v zvezi z dopolnilnim sklepom VIII Pg 3035/2011-85 z dne 22. 2. 2015):

17Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo razsodilo:

I. Tožba se v delu, v katerem tožeča stranka predlaga, da bo tožbeni stranki izstavila ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožena stranka vknjižila kot lastnica nepremičnin parc. št.: 111/24, 111/25 in 111/26 (prej 111/3), vse k. o. X in kot lastnica nepremičnin parc. št.: 111/22 in 111/23 (prej 111/6) k. o. X, v kolikor ta vknjižba ne bo izvedena že na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 265/2013 z dne 21. 1. 2014, vse v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pod izvršbo, zavrže.

II. Na podlagi pravnomočne ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe, ki sta jo dne 4. 3. 2009 v obliki notarskega zapisa opr. št.: SV 431/09 z dne 4. 3. 2009 sklenili Občina Y kot prodajalec in družba C. d.o.o. kot kupec, kot to izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 265/2013 z dne 21. 1. 2014, je dolžna tožeča stranka Občina Y toženi stranki C. d.o.o. vrniti kupnino v višini 1.071.200,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2011 dalje do plačila.

III. Tožbeni zahtevek se v delu, v katerem zahteva tožeča stranka od tožene stranke:

- plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 214.240,00 EUR za čas od 23. 2. 2009 do 20. 7. 2011 in od zneska 856.960,00 EUR za čas od 6. 3. 2009 do 20. 7. 2011,

- vračilo zneska plačanega davka na promet nepremičnin v višini 21.424,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 15. 3. 2009 do plačila,

- vračilo zneska notarskih stroškov za sestavo pogodbe v notarski obliki v višini 2.099,10 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 9. 3. 2009 do plačila,

- vračilo sodne takse, plačane za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi v višini 479,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 3. 2009 do plačila,

- plačilo premoženjske škode v višini 636.824,46 EUR z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi kot sledi:

. škodo v višini 3.235,15 EUR iz naslova stroškov pridobitve kredita v višini 878.384,00 EUR pri banki Z. na podlagi pogodbe o kratkoročnem eurskem posojilu št.: 240-52-504911 dne 2. 3. 2009, pri čemer tožeča stranka zahteva vračilo tega zneska vključno s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 3.235,15 EUR tečejo od 13. 3. 2009 dalje do plačila,

. škodo v višini 53.734,65 EUR iz naslova obresti za kredit na podlagi pogodbe o kratkoročnem eurskem posojilu št.: 240-52-504911 dne 2. 3. 2009, pri čemer tožeča stranka zahteva vračilo tega zneska vključno s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska obresti za leto 2009 v višini 27.948,30 EUR za čas od 1. 1. 2010 dalje do plačila in od zneska obresti za leto 2010 v višini 25.786,35 EUR za čas od 1. 1. 2011 dalje do plačila,

. škodo v višini 125.208,87 EUR iz naslova obresti po kreditni pogodbi št.: 133027 z dne 5. 8. 2010, sklenjeni z banko A., za čas od 1. 1. 2011 do 21. 2. 2014, pri čemer tožeča stranka zahteva vračilo tega zneska s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 22. 2. 2014 dalje do plačila,

. škodo iz naslova plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v času od 4. 3. 2009 do 31. 12. 2013 v skupnem znesku 7.444,60 EUR, pri čemer tožeča stranka zahteva vračilo tega zneska s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska nadomestila za leto 2009 v višini 1.369,79 EUR za čas od 1. 1. 2010 dalje do plačila, od zneska nadomestila za leto 2010 v višini 1.574,32 EUR za čas od 1. 1. 2011 dalje do plačila, od zneska nadomestila za leto 2011 v višini 1.605,80 EUR za čas od 1. 1. 2012 dalje do plačila, od zneska nadomestila za leto 2012 v višini 1.637,29 EUR za čas od 1. 1. 2013 dalje do plačila, od zneska nadomestila za leto 2013 v višini 1.257,40 EUR za čas od 1. 1. 2014 dalje do plačila,

. škodo iz naslova stroškov parcelacije kupljenih nepremičnin v višini 1.226,60 EUR, pri čemer tožeča stranka zahteva vračilo tega zneska s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 8. 2009 dalje do plačila,

. škodo iz naslova stroškov pridobitve projektne dokumentacije v višini 202.800,00 EUR, pri čemer tožeča stranka zahteva vračilo tega zneska s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska v višini 10.800,00 EUR za čas od 15. 7. 2010 dalje do plačila, od zneska v višini 19.200,00 EUR za čas od 1. 2. 2011 dalje do plačila, od zneska 172.000,00 EUR za čas od 15. 2. 2011 dalje do plačila,

. škodo iz naslova vračila plačane akontacije za parkirna mesta na podlagi nične pogodbe, ki jo je na podlagi sodne poravnave opr. št. IV P 854/2009 z dne 10. 12. 2009 tožeči stranki plačevala družba P. d.o.o. v višini 64.972,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 30. 1. 2014 dalje do plačila,

. škodo iz naslova vračila kupnin za parkirišče v skupni višini 143.640,00 EUR z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska v višini 7.192,00 EUR za čas od 5. 1. 2011 dalje do plačila, od zneska v višini 5.000,00 EUR za čas od 8. 2. 2011 dalje do plačila, od zneska v višini 3.768,00 EUR za čas od 8. 3. 2011 dalje do plačila, od zneska v višini 47.880,00 EUR za čas od 10. 1. 2011 dalje do plačila, od zneska v višini 7.980,00 EUR za čas od 5. 1. 2011 dalje do plačila in od zneska v višini 71.820,00 EUR za čas od 18. 1. 2011 dalje do plačila,

. škodo iz naslova pravdnih stroškov v postopkih, ki so se glede spornih nepremičnin vodili oziroma se še vodijo pod opr. št. IV P 2859/2009, opr. št. IV P 854/2009, opr. št. VI Pg 1803/2009, opr. št. gM 822/2011, opr. št. P 648/2012 – II, opr. št. II P 764/2011 in opr. št. IV P 1504/2011 in trenutno znašajo 34.563,79 EUR, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodne odločbe do plačila,

. plačilo škode iz naslova izgubljenega dobička v višini, ki po izračunu in na podlagi predloženih podatkov tožeče stranke znaša 4.089.121,90 EUR, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodne odločbe do plačila,

. ter plačilo nepremoženjske škode zaradi izgube ugleda oziroma dejstva, da zaradi težav z likvidnostjo tožeča stranka ne more opravljati svoje dejavnosti, pri čemer ta škoda po oceni tožeče stranke znaša 800.000,00 EUR, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodne odločbe do plačila,

vse v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pod izvršbo,

zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 28.379,99 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

18Z dopolnilnim sklepom VIII Pg 3035/2011-85 z dne 22. 2. 2016 je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 6. 234,96 EUR pravdnih stroškov, roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

19Tožena stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa hkrati naloži v plačilo stroške pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

20Tožeča stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper III. in IV. točko izreka sodbe. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi ter v lastni pristojnosti odloči o tožbenem zahtevku in sicer tako, da toženi stranki poleg vračila kupnine v višini 1.071.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 21. 7. 2011 dalje do plačila, v plačilo naloži tudi zneske, naštete v pritožbenem predlogu,(9) glede zahtevka za plačilo škode iz naslova izgubljenega dobička, nepremoženjske škode in glede odmere pravdnih stroškov pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

21Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in priglasili stroške odgovora na pritožbo.

22Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe:

23Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora (na podlagi pravnomočne ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe z dne 4. 3. 2009, sestavljene v obliki notarskega zapisa opr. št.: SV 431/09 z dne 4. 3. 2009, v nadaljevanju: prodajna pogodba) tožeči stranki vrniti kupnino v višini 1.071.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2011 dalje (to je datum vložitve tožbe v tej zadevi) do plačila.

24Uvodoma pritožnica kot med strankama sporni izpostavlja vprašanji, ali zemljišči, ki sta bili predmet nične prodajne pogodbe, predstavljata funkcionalno zemljišče in je posledično prodajna pogodba res nična, ter, ali tožeča stranka toženi lahko sploh vrne tisto, kar je na podlagi prodajne pogodbe od nje prejela.

25Toženka trdi, da je zoper odločitev o ničnosti prodajne pogodbe vložila izredna pravna sredstva, v pritožbi pa opisuje nova dejstva in dokaze, na podlagi katerih se bo izkazalo, da je sodišče prve stopnje in posledično višje sodišče napačno razsodilo, da je šlo v konkretnem primeru za funkcionalno zemljišče. Od rešitve predhodnega vprašanja, ali je šlo za funkcionalno zemljišče ali ne, pa je bila po stališču pritožnice odvisna odločitev o samem tožbenem zahtevku. Uveljavlja, da se do teh navedb sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

26Po stališču višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bila v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 648/2012 z dne 4. 9. 2013, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 466/2014 z dne 16. 7. 2014, prodajna pogodba med pravdnima strankama ugotovljena za nično, vknjižba lastninske pravice na spornih zemljiščih (s parc. št. 513/3 in 513/6, obe k. o. X) pa za neveljavno. Enako odločitev vsebuje sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 265/2013 z dne 21. 1. 2014, izdana v postopku VI Pg 1803/2009.(10) Nadalje je sodišče pravilno navedlo, da je bila sodba v prvi zadevi izdana proti toženima strankama, ki sta v tem sporu pravdni stranki.(11) Funkcija pravnomočnosti pa je v tem, da je treba to, kar je pravnomočno razsojeno, šteti za resnično. Predhodno vprašanje v tej zadevi, ki je po trditvah pritožnice pomembno za odločitev o kondikcijskem zahtevku tožeče stranke, je zato že pravnomočno rešeno. Povedano drugače, vprašanje, ali je prodajna pogodba nična, ni več predstavljalo predhodnega vprašanja, ki bi bilo predmet reševanja v okviru tega postopka, kot zmotno trdi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je na pravnomočno odločbo vezano, dokler ta ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena (319. člen ZPP). S pritožbeno trditvijo, da je zoper odločitev sodišč, da je pogodba z dne 4. 3. 2009 nična, vložila izredna pravna sredstva, zato tožena stranka ne more uspeti. Dejstva, ki jih med strankama izpostavlja kot sporna v tej pritožbi in s katerimi izkazuje, da zemljišča, ki so predmet prodajne pogodbe, niso funkcionalna zemljišča, bodo predmet presoje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Tekom tega postopka pa se sodišče prve stopnje ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti ugotovitve o ničnosti pogodbe, temveč mora odločitev iz navedenih sodb vzeti za podlago svoje odločitve. Pritožbeni očitek, da v zvezi z dejstvom, da ne gre za funkcionalna zemljišča, sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov, je zato neutemeljen. Kakršnokoli razpravljanje o tem, ali je pogodba nična, ni več dopustno. Zato se tudi višje sodišče do pritožbenih razlogov, zaradi katerih je pritožnica vložila izredna pravna sredstva zoper zgoraj navedeni pravnomočni sodbi, ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

27Po stališču pritožnice je sodišče prve stopnje nadalje napačno uporabilo prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju: OZ,(12) na podlagi katerega naj bi vsaka stranka vrnila drugi to, kar je na podlagi nične pogodbe prejela. Že tekom postopka je namreč pojasnila, da tožeča stranka ne more vrniti tistega, kar je na podlagi pogodbe prejela, saj so nepremičnine, ki so bile predmet prodajne pogodbe, sedaj obremenjene s hipotekami.

28To materialnopravno določilo je bilo pravilno uporabljeno. Na podlagi ugotovljene ničnosti prodajne pogodbe se je z izbrisno tožbo vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje (prvi odstavek 87. člena OZ v zvezi z 243. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)). Po eni strani to pomeni, da se v zemljiški knjigi vzpostavi stanje vpisov, kakršno je bilo pred izvedbo izpodbite vknjižbe, tako da se izbrišejo neveljavni in morebitni vpisi, dovoljeni glede na izpodbijani vpis, po drugi strani pa to pomeni tudi, da je o vračilu prejetega zemljišča že pravnomočno odločeno. Ugovor neizpolnitve nasprotne obveznosti je zato v tem sporu brezpredmeten. Sodišče prve stopnje pa se o trditvah toženke, ki za razsojo niso pravno odločilne, ni bilo dolžno posebej izrekati, dejstvo, da je šlo v zgoraj navedenih sodbah tudi za izbrisno tožbo, ki ima neposreden vpliv na stanje v zemljiški knjigi, pa je pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe v delu, ki se je nanašal na predlog tožeče stranke, da toženi stranki izstavi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo.(13) S tem povezan pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

29Ker je torej pritožba tožene stranke neutemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

30Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe:

31Tožeča stranka je vložila obsežno pritožbo, v kateri prepleta pritožbene razloge, zato se je višje sodišče opredelilo do tistih očitkov, ki so odločilnega pomena, in sicer ločeno po pritožbenih razlogih (prvi odstavek 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP). Uvodoma odgovarja na očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana le, ko sodbe zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sploh ni mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni in jo je višje sodišče lahko preizkusilo. Očitek, da je ta kršitev podana, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem Č. Č. oziroma je neutemeljeno spregledalo njegovo pisno izjavo, pa lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

Glede zmotne uporabe materialnega prava:

32Po stališču pritožnice je sodišče prve stopnje s tem, ko je v zvezi s sankcijami, vezanimi na ničnost pogodbe, uporabilo pravila o neupravičeni pridobitvi in s tem 193. člen OZ,(14) zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da so sankcije za neveljavne pogodbe oziroma neveljavne posle obravnavane povsem ločeno, v 4. odseku 1. oddelka II. poglavja OZ in se razlikujejo od pravil neupravičene pridobitve. Sklicuje se na 111. člen OZ, ki med učinki razdrte pogodbe določa, da mora (med drugim) stranka, ki vrača denar, plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (peti odstavek 111. člena OZ).

33Vendar pritožnica pri tem spregleda dvoje: prvič, določba 111. člena OZ je uvrščena med določbe, ki urejajo prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve in je torej specialna določba – za primere prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve,(15) kar v tej zadevi ni primer. Tožeča stranka je vračilo kupnine zahtevala z zakonskimi zamudnimi obrestmi, peti odstavek 111. člena OZ pa o zakonskih zamudnih obrestih ne govori, zato zanje v tej določbi ni podlage.(16) Le v pojasnilo pa gre še dodati, da ima tudi pri razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve reparacijska obveznost obogatitveno naravo, zato pride tudi v tem primeru v poštev smiselna uporaba pravil o neupravičeni pridobitvi.(17) Sodišče prve stopnje je zato pri presoji obsega vračila kupnine, dane na podlagi nične pogodbe, pravilno uporabilo 193. člen OZ.

34V zvezi z napačno uporabo materialnega prava je tožeča stranka v pritožbi navedla tudi, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje skupaj z ostalimi stroški priglasila tudi sodno takso za postopek na prvi stopnji v višini 38.535,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo zgolj že plačano takso v višini 5.926,00 EUR, ne pa tudi takse, ki jo bo tožeča stranka morala plačati zaradi zvišanja tožbenega zahtevka. Te trditve tožeče stranke je višje sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, zato je spis vrnilo sodišču prve stopnje. To je 22. 2. 2016 izdalo dopolnilni sklep (glej tudi 18. točko te obrazložitve), s katerim je toženi stranki naložilo, da je tožeči stranki dolžna plačati še 6.234,96 EUR, ki skladno z uspehom tožeče stranke v tem postopku (16,18%) predstavljajo del stroškov pravdnega postopka ne glede na to, da je bilo njihovo plačilo odloženo. Zoper dopolnilni sklep pa se tožeča stranka ni pritožila, zato s tem višje sodišče šteje, da je bil pravni interes tožeče stranke z izdajo dopolnilnega sklepa izpolnjen.

Glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja:

35Izpodbijana sodba je po stališču pritožnice v nasprotju z 8. členom ZPP, glede določenih sklepanj pa povsem neprepričljiva, zaradi česar sta izkazani tudi kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

36Višje sodišče ugotavlja, da pritožnica očitka, da je sodišče napačno presodilo verodostojnost ali vrednost kakšnega konkretnega dokaza, ni konkretizirala. Trdi, da je zaključek, da toženi stranki pri sklenitvi prodajne pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti, v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu. Zaključek, da tožena stranka v zvezi s prodajo spornih zemljišče ni ničesar skrivala pred tožečo stranko, pa nadalje izpodbija s trditvami, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, kateri dokumenti naj bi dejansko tvorili dokumentacijo v zvezi z javno dražbo ter da so bile listine tudi v resnici sestavni del dokumentacije v zvezi z javno dražbo. Trdi, da je ves čas postopka izkazovala, da listina z dne 10. 6. 2008 ni bila sestavni del dražbenih pogojev in dokumentacije.

37Višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka težišče pritožbe v zvezi z zaključkom, da toženi stranki pri sklenitvi prodajne pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti, usmerja v dejansko stanje v zvezi z dražbo, na kateri je bilo zemljišče prodano.(18) Kot bistveno pritožnica izpostavlja, da dopis tožene stranke (Občine Y) z dne 10. 6. 2008 (priloga A16 spisa(19)) ni bil sestavni del dražbenih pogojev in tudi ne dokumentacije, ki je bila v zvezi z dražbo dostopna. Sklicuje se na izpovedbi D. D., ki ne na komisiji ne na sami dražbi naj ne bi omenila, da je z zemljišči karkoli narobe, s čimer je kot predstavnica tožene stranke zamolčala bistvene podatke o nepremičninah, in župana, da je Občina Y potrebovala likvidna sredstva in se očitno zavestno odločila za prodajo nepremičnin, četudi ji je strokovna služba to odsvetovala.

38Po stališču višjega sodišča je v tej zadevi bistveno, da je bila tožeča stranka seznanjena z dejstvom, da je zemljišče, ki je predmet prodaje, funkcionalno zemljišče. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je bila s tem dejstvom tožeča stranka seznanjena že mnogo pred razpisom javne dražbe. To izhaja tako iz vrste dokumentov, ki so bili podlaga za prodajo spornih nepremičnin na javni dražbi (o tem več v nadaljevanju obrazložitve), pa tudi iz stikov, ki sta jih imeli pravdni stranki pred razpisom same dražbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v okviru presoje, kateri od pogodbenikov je zakrivil sklenitev nične pogodbe,(20) namreč izhaja, da je odvetnica E. E., ki je bila tudi pooblaščenka tožeče stranke, že v letu 2006 predlagala odkup spornih zemljišč, a jih tožena stranka ni želela prodati. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 4. 1. 2006 (priloga B118 spisa(21)), v kateri je tožena stranka tožeči stranki pojasnila, da gre za parkirišča, zato je bilo predhodno treba obstoječim objektom določiti funkcionalna zemljišča, zaradi česar prodaja ni možna. Tudi nadaljnja korespondenca tako tožeče stranke, kot družbe F. d.o.o. in E: E. s toženo stranko, ki jo je sodišče prve stopnje izčrpno opisalo v 28. točki obrazložitve izpodbijane odločitve, utemeljuje zaključek, da je bila tožeča stranka vseskozi seznanjena s problematiko v zvezi s spornimi zemljišči.

39Nadalje je tudi D. D., na katere izpovedbo se pritožnica sklicuje, jasno izpovedala, da so bila vsa mnenja, ki se jih pridobiva tekom postopka, vsa potrdila in tudi cenitev (gre za cenitveno poročilo G. G., priloga B4 spisa), v kateri je jasno navedeno, da zemljišče služi kot funkcionalno zemljišče, del dražbene dokumentacije, za katero ni sporno, da je bila, skladno s pravili dražbe, potencialnim kupcem na razpolago. Pritožbeno uveljavljanje, da naj bi iz pričanja H. H. v drugi pravdni zadevi izhajalo, da listina z dne 10. 6. 2008 ni bila sestavni del dražbenih pogojev in dokumentacije, zato pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ne more omajati. In če je bilo cenitveno poročilo v dokumentaciji dostopno, je nerelevantno tako sklicevanje na dejstvo, da je v njem navedeno, da je poročilo zaupne narave, kot na dejstvo, da ocenjevalec za vrednost ne prevzema nobene odgovornosti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu je prepričljiva in logična, predvsem pa upošteva tudi vse ostale okoliščine, ki so do sklenitve sporne prodajne pogodbe sploh pripeljale (kot navedeno zgoraj, to izhaja 28. točke obrazložitve izpodbijane odločitve). Neutemeljen je zato očitek toženi stranki, da ni upoštevala mnenja svojega oddelka za urbanizem, ki je takšno prodajo odsvetoval. Sodišče prve stopnje je, ko je presojalo odškodninsko odgovornost tožene stranke, tako ali tako zaključilo, da je bila tudi tožena stranka pri sklepanju prodajne pogodbe hudo malomarna. Slednje pa tožeče stranke ne odvezuje skrbnosti v svojih stvareh. Tudi pritožbeno sklicevanje, da ker je že imela v lasti sosednje zemljišče in je imela zaradi načrtovane gradnje interes po lastništvu na nepremičninah, ki so bile predmet javne dražbe, tožeča stranka ni potrebovala cenilnega poročila, zaradi česar ji preverjanje dodatnih podatkov od tistih, ki so bili javno objavljeni, ne bi prav v ničemer pomagalo, zato bolj kaže na neskrbnost tožeče stranke, kot na to, da je bila pri sklepanju očitno nepoštena tožena stranka, kar tožeča stranka uveljavlja.

40S pritožbenimi očitki o dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi z dražbeno dokumentacijo zato pritožnica ne more biti uspešna. Že zaradi dejstva, da je bila tožeča stranka vseskozi seznanjena s stanjem spornih parcel, ni mogoče govoriti o tem, da bi bila z izvedbo same dražbe kakorkoli zapeljana v nakup s strani tožene stranke. Povedano drugače: tudi če bi tožena stranka tekom same dražbe dejansko prikrila vse dokumente, iz katerih izhaja, da predmetne nepremičnine ne morejo biti v pravnem prometu (to bi lahko storila tudi iz drugih razlogov, ne le zaradi prikrivanja tožeči stranki), je pravilen tako zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki pri sklepanju prodajne pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti, kot očitek o hudi malomarnosti tožeče stranke. Zato tudi z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami o tem, da bi morala tožena stranka izkazati, kaj je bilo v dokumentaciji za javno dražbo, da je tožena stranka na javni dražbi prikrivala bistvene podatke o nepremičninah in da tudi iz vpogleda v cenitveno poročilo tožeča stranka ne bi mogla ugotoviti, da je z nepremičninami karkoli narobe, tožeča stranka ne more uspeti. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila problematika funkcionalnosti spornih parkirišč jasna obema pravdnima strankama, ki pa sta, vsaka zaradi svojih interesov pri tem, prodajno pogodbo vseeno sklenili, so prepričljive tudi višjemu sodišču. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o razlogih in ravnanju tožene stranke pri sklenitvi ničnega pravnega posla je temeljita in celovita, sodišče prve stopnje je verodostojno ocenilo posamezne dokaze in pri tem upoštevalo tudi navedbe in procesna dejanja strank. Ne gre namreč niti spregledati, da je prav v zvezi s tem dejanskim stanjem sodišče prve stopnje okoliščine ugotovilo ob izostanku izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke. Breme posledic neupoštevanja dejstva, da je sklepanje takega pravnega posla problematično (kot se je izkazalo v predhodnih pravdnih postopkih, predvsem s stališča interesov lastnikov sosednjih nepremičnin), je zato na obeh pravdnih strankah.

41Pritožnica nadalje še meni, da je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožečo stranko zastopala prava uka stranka (odvetnica E. E.) prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je tožeči stranki očitalo, da ta v okviru svoje dolžne skrbnosti ni ravnala tako, kot se od nje pričakuje oziroma ni ravnala dovolj skrbno, ter da je v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je bila tožeča stranka zaradi lastniških povezav F. d.o.o. in C. d.o.o. seznanjena z urbanističnim mnenjem z dne 10. 6. 2008.

42V izpodbijani sodbi ni nobenega nasprotja, saj golo dejstvo, da je tožeča stranka pri poslu angažirala pravno pomoč, samo po sebi ne izkazuje zadostne skrbnosti. Sodišče prve stopnje je izčrpno, življenjsko logično in prepričljivo pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je tožeča stranka že pred sklenitvijo prodajne pogodbe vedela, da je predmet pogodbe funkcionalno zemljišče, ki ne more biti v pravnem prometu oziroma zakaj je bila to dolžna vedeti, zaradi česar je bila tudi sama (ne glede na hudo malomarnost tožene stranke) pri svojih ravnanjih hudo malomarna. Zgolj pritožbeno vztrajanje, da tožeča stranka z mnenjem z dne 10. 6. 2008 ni bila seznanjena (po stališču pritožnice tega sama ne more dokazati, ker gre za negativno dejstvo), zato ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v tem delu: očitek, da je bila tudi tožeča stranka za ničnostni razlog dolžna vedeti, je utemeljen. Pritožnica namreč ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila E. E. v relevantnem obdobju tako odvetnica tožeče stranke(22) kot tudi lastnica družbe F. d.o.o.,(23) da je (poleg zakonitega zastopnika tožeče stranke I. I., ki je tudi zakoniti zastopnik družbe F. d.o.o.), prihajala k toženi stranki, da je že v letu 2006 predlagala nakup spornih zemljišč, kasneje predlagala pridobitev stavbne pravice na njih, ter da je od aprila 2008 s toženo stranko komunicirala družba F. d.o.o., ki je dopis z dne 17. 6. 2008, v katerem je urbanistično mnenje z dne 10. 6. 2008 povzeto, prejela. Zaključka sodišča prve stopnje, da je bila z dopisom z dne 17. 6. 2008 seznanjena tudi tožeča stranka, pa pritožnica ni omajala niti s sklicevanjem na sklep II Kpr 1561472014 z dne 12. 11. 2014(24) (priloga C14), iz obrazložitve katerega izhaja, da urbanistični mnenji I. I. nista bili poslani oziroma vročeni. Sklicevanje na določen stavek iz sklepa je iztrgano iz konteksta, v katerem je višje sodišče obširno pojasnilo (glej obrazložitev str. 12 -14) okoliščine za zaključek, da je bilo pred sklenitvijo prodajne pogodbe dejansko stanje na zemljiščih I. I. poznano.

43V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na dejstvo, da ji dokazne listine iz kazenskega spisa, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje, niso poznane, pa višje sodišče odgovarja dvoje: prvič, iz spisa izhaja, da so bile tožeči stranki neposredno, hkrati s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 15. 12. 2014, vročene vse listine, ki jih je tožena stranka vlogi priložila (priloge B 108 do B180), med drugim tako zahteva za preiskavo (B111) in uradni zaznamki o zbranih obvestilih J. J. (B120) ter E. E. (B122), kar v nadaljevanju pritožbe tožeča stranka tudi sama priznava. Ne drži torej pritožbena trditev, da je tožeči stranki poznan le uradni zaznamek o izjavi J. J. In drugič, sodišče prve stopnje na listine, ki jih je pridobilo iz kazenskega spisa II Kpr 1561472014, svoje odločitve niti ni oprlo. Res je dokaze z vpogledom v te listine izvedlo, a se v zvezi z ugotovljenimi dejstvi nikjer v obrazložitvi nanje ne sklicuje. Pritožnica pa v pritožbi niti ne pojasni konkretno, do katerih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki izhajajo iz teh listin, se v postopku ni imela možnosti opredeliti.

44V zvezi z izjavo E. E. ni jasno, kaj pritožnica sploh uveljavlja. Odločitve sodišča, ki skladno z določbo 231. člena ZPP dokaza z zaslišanjem E. E. ni izvedlo, ne napada, hkrati z očitkom, da njene izjave sodišče ni upoštevalo, oziroma jo je upoštevalo le delno, pa trdi, da je sodišče spregledalo del izjave, v kateri je E. E. pojasnila, da bi, v kolikor bi vedela, da je z nepremičninami karkoli narobe, tožeči stranki nakup odsvetovala. Tožeča stranka je prav preko odvetnice E. E. ves čas komunicirala s toženo stranko, kar je bilo že pojasnjeno in tega višje sodišče ne bo ponavljalo. Nelogično je, da se ob tem, ko tožeča stranka ves čas trdi, da je zemljišče kupovala z namenom gradnje poslovnega objekta s podzemno garažno hišo, hkrati sklicuje na dopis z dne 13. 3. 2008, iz katerega je razvidno, da je toženi stranki v zameno za prenos lastninske pravice na eni od spornih parcel ponujala 120 parkirnih mest, ker jih sicer na tem območju primanjkuje. Upoštevaje tako ugotovljeno dejansko stanje je bila zato odvetnica, ki je tudi sicer sodelovala s toženo stranko pri poslih v zvezi z nepremičninami na območju Občine Y, dolžna vedeti, da zemljišče, ki zajema del parkirišča petim poslovnim objektom, ki jim ne funkcionalno zemljišče, ne kasneje gradbene parcele, (še) niso bile odmerjene, ne more biti v samostojnem pravnem prometu. Pri tem pa je nerelevantno, kaj je o dobrovernosti tožeče stranke menila tožena stranka v drugih postopkih. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem pravilno pojasnilo (19. točka obrazložitve), da sta sodišči v predhodnih postopkih (tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na zadevo P 648/2012) le presodili, da predstavljata sporni nepremičnini funkcionalno zemljišče drugih objektov in tako za razpolaganje s premoženjem, ki ne more biti v pravnem prometu, zato je prodajna pogodba nična, medtem ko je okoliščine odškodninske odgovornosti tožene stranke presojalo šele v tem sporu. Trditve o dobri veri tožeče stranke pri sklepanju prodajne pogodbe, ki naj bi jih tožena stranka podala v zvezi s presojo ničnosti same prodajne pogodbe, zato zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati.

45Tožena stranka je tako tudi po stališču višjega sodišča uspela izkazati, da je tožeča stranka že od leta 2006 dalje vedela, kakšna je problematika spornih zemljišč. Zato tudi s pritožbenim vztrajanjem, da je šele v letu 2011, po prejemu urbanističnega mnenja z dne 10. 6. 2008 ugotovila, da nepremičnini nista več zazidljivi, tožeča stranka ne more uspeti niti v pritožbenem postopku.

Glede procesnih kršitev:

46Sodišče je po mnenju tožnice spregledalo, da je I. I. v dopisu pojasnil, da se zaradi bolniškega staleža zaslišanja na sodišču ne more udeležiti in zato prilaga svojo pisno izjavo. Trdi, da ne drži, da I. I. ni hotel pričati, sodišče prve stopnje pa je bilo dolžno upoštevati pisno izjavo, iz katere izhaja, da ni spodoben pričati na sodišču.

47Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje dokaznega predloga z zaslišanjem direktorja tožeče stranke ni zavrnilo,(25) le izvedlo ga ni, ker zakoniti zastopnik na narok za zaslišanje ni pristopil in dokaza ni bilo mogoče izvesti. Sodišče prve stopnje je I. I. dvakrat vabilo na zaslišanje (na narok 15. 1. 2015 in 19. 2. 2015), a se nobenemu vabilu ni odzval. Iz obvestila sodišču, ki ga je pooblaščenka tožeče stranke predložila na naroku dne 15. 1. 2015 (priloga A117 spisa), jasno izhaja, da I. I. obvešča sodišče, da ne želi več pričati, saj so dogodki, povezani s spornim nakupom, zanj preveč stresni, zato podaja pisno izjavo in nadalje, da je bilo v pripravljalnih vlogah tožeče stranke, listinskih dokazih in dveh pravnomočnih sodbah več kot dovolj pojasnjeno, da so bili s strani tožene stranke prevarani in gre le za zavlačevanje s strani tožene stranke, da dodatno pojasnjevanje sodišču s strani zakonitega zastopnika ni potrebno, ter, da je v bolniškem staležu. Pritožnica tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da I. I. preložitve naroka ni predlagal. Sodišče je zato pravilno štelo, da noče izpovedati in skladno z drugim odstavkom 258. člena ZPP zaslišalo samo nasprotno stranko. Tožeča stranka se nenazadnje sama odloča, ali bo možnost, ki ji jo je sodišče dalo, tudi izkoristila. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo, da je I. I. v dopisu pojasnil, da se zaradi bolniškega staleža zaslišanja na sodišču ne more udeležiti. Sodnik se mora namreč na podlagi predloženega potrdila in upoštevaje druge pomembne okoliščine prepričati, ali je izostanek dejansko opravičljiv, to pa le iz zgornje trditve in potrdila, ki ga je tožeča stranka pritožila, ni mogoče. Upoštevaje opisano in tudi dejstvo, da tožeča stranka preložitve naroka ni predlagala, je, ker I. I. tudi ni pojasnil, za kakšno bolezen gre, sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni jasno, s kakšnim namenom je predložil odločbo ZZZS. Pritožnica pa se neutemeljeno sklicuje na to, da I. I. svoje diagnoze sodišču ni bil dolžan pojasnjevati. Celo zdravniško potrdilo (ki pa ga tožeča stranka niti ni predložila – priloženo potrdilo ZZZS namreč to ni) skladno s sodno prakso ni absolutno opravičilo. Sodišče ima dolžnost in pravico oceniti, ali so navedbe v zdravniškem potrdilu takšne, da opravičujejo izostanek z glavne obravnave.(26) Kadar se stranka sklicuje na zdravniško potrdilo, se mora sodišče prepričati o opravičljivosti izostanka z naroka na podlagi relevantnih okoliščin in zdravniškega potrdila, v katerem mora biti navedeno, kdaj je bil pacient pregledan ter diagnoza ali opis zdravstvenega stanja.(27) Tega, da ni znano, kdaj bo zdravstveno stanje I. I. omogočalo prihod na sodišče oziroma sodelovanje na narokih, pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni omenjala.(28) S tem, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, zato sodišče prve stopnje ni kršilo nobene določbe ZPP.

48V zvezi z upoštevanjem priložene izjave I. I. pa višje sodišče pojasnjuje, da je mogoča le predložitev pisne izjave priče, ne pa tudi stranke (236.a člen ZPP),(29) neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na 263. člen ZPP,(30) ki govori o izvedbi dokazov z zaslišanjem prič oziroma strank. Pravila o dokazovanju s pričami se za zaslišanje strank uporabljajo le za položaje, ki so bistveno podobni izrecno urejenim položajem pri zaslišanju prič.(31) Kadar stranka pisno izjavo (priče) predloži na lastno pobudo, pa to lahko stori le s soglasjem sodišča oziroma le sodišče lahko odloči, da se namesto zaslišanja priče prebere njena pisna izjava.(32) Zato je neutemeljeno tudi sklicevanje na drugo pravdno zadevo, v kateri je kot dokaz z zaslišanjem stranke sodišče upoštevalo pisno izjavo. Tožeča stranka namreč sama pojasni, da ji je bila v postopku, na katerega se sklicuje, predložitev izjave naložena s strani sodišča. Na podlagi uveljavljene sodne prakse(33) izvajanje dokaza s pisno izjavo stranke namesto z njenim neposrednim zaslišanjem v pravdnem postopku ni mogoče.

49Glede na navedeno tudi pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker pa ni podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, se višje sodišče do nadaljnjih pritožbenih trditev o zavrnitvi zahtevka iz naslova izgubljenega dobička ni več opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

50Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Novela ZST-1B je stopila v veljavo 10. 8. 2013.

Op. št. (2): Prim. tožbo tožeče stranke na list. št. 1 spisa.

Op. št. (3): To je bilo 5. 5. 2014, po uveljavitvi novele ZST-1B.

Op. št. (4): Ta v primerjavi s splošno prehodno določbo 39. člena ZST-1 predstavlja tako lex specialis, kot lex posterior.

Op. št. (5): Podobno tudi VDSS sklep Pdp 589/2014, VSK sklep Cp 929/2013 in VSL sklep II Cpg 652/2015.

Op. št. (6): Tretji odstavek 32. člena ZST-1 namreč določa: Če se spremeni vrednost predmeta postopka zaradi razširitve tožbenega zahtevka, se vzame kot vrednost za plačilo takse povečana vrednost. Taksa, plačana za prvotno vrednost, se všteje v takso za povečano vrednost.

Op. št. (7): 31. člen ZST-1: (1) Če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri.

Op. št. (8): Prvi odstavek namreč določa, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje (razen za takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov in takse po tarifnih številkah 3005, 7401, 7402, 8401 in 8402).

Op. št. (9): Prim. pritožbo tožeče stranke z dne 20. 4. 2015, list. št. 284-286 spisa.

Op. št. (10): Prim. 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (11): V 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe; tako je bilo v obeh citiranih zadevah.

Op. št. (12): Ta določa:

(1) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.

Op. št. (13): Glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (14): 193. člen OZ (Obseg vrnitve): Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Op. št. (15): Prim. Prim. V. Kranjc v: N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.) idr., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 587, 588.

Op. št. (16): Več o tem glej M. Juhart v: N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.) idr., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 591, 592.

Op. št. (17): Tako M. Juhart v: N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.) idr., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 590 in Sodba III Ips 34/2012 z dne 17. 6. 2014.

Op. št. (18): Vprašanje poštenosti tožene stranke pri sklepanju prodajne pogodbe je pravno pomembno za uporabo 193. člena OZ, prim. opombo 14 k 31. točki te obrazložitve.

Op. št. (19): Urbanistično mnenje Oddelka za urejanje prostora Občine Y, naslovljeno na Oddelek za ravnanje z nepremičninami Občine Y, iz katerega izhaja, da so sporna zemljišča del funkcionalnega zemljišča, zaradi česar dodelitev zemljišč družbi F. d.o.o. ni utemeljena.

Op. št. (20): To vprašanje je pravno pomembno v okviru presoje odškodninske odgovornosti pogodbenikov nične pogodbe po 91. člen OZ.

Op. št. (21): Dopis Oddelka za gospodarjenje z zemljišči, naslovljen na tožnico, v katerem toženka tožnico obvešča, da je pridobila strokovno mnenje Oddelka za urbanizem, po katerem je na spornih zemljiščih potrebno najprej obstoječim objektom določiti gradbene parcele oziroma funkcionalna zemljišča, skupaj s prometno in parkirno ureditvijo celotnega območja, kar pomeni, da prodaja ni možna.

Op. št. (22): Splošno odvetniško pooblastilo z dne 5. 12. 2007 na list. št. 214 spisa, prim. 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (23): Od 7. 3. 2008 do 16. 5. 2011, prim. 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe na str. 18.

Op. št. (24): S sklepom je višje sodišče ugodilo pritožbam zagovornikov župana, D. D. in G. G. ter sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2014, da se zoper navedene opravi preiskava, spremenilo tako, da je zahtevo za preiskavo zavrnilo.

Op. št. (25): Glej dokazni sklep, sprejet na naroku dne 27. 11. 2014, list. št. 143.

Op. št. (26): Tako Sodba in sklep VS RS II Ips 746/2009 z dne 1. 12. 2011.

Op. št. (27): Tako tudi VS RS v odločbah II Ips 670/2007, II Ips 28/1999 in XI Ips 29851/2010.

Op. št. (28): Prvi odstavek 337. člena ZPP.

Op. št. (29): Tako N. Betetto v: Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2010, str.182 in sodba VS RS II Ips 239/2012 z dne 18. 12. 2014.

Op. št. (30): 263. člen ZPP: Določbe o dokazovanju s pričami veljajo tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank, če ni za zaslišanje strank drugače določeno.

Op. št. (31): J. Zobec v: Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 527.

Op. št. (32): ibidem.

Op. št. (33): II Cp 1929/2013 z dne 13. 11. 2013, I Cpg 1506/2014 z dne 3. 12. 2014, II Cp 1428/2012 z dne 13. 9. 2012.