236.a člen ZPP

Subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je tedaj, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zbiranje podatkov o morebitni kršitvi in odločitev o ukrepu, kakršen je izredna odpoved, zahteva od delodajalca določen čas, saj ne bi bilo razumno, če bi bil standard ugotovitve kršitve - še toliko bolj pri kršitvi z vsemi znaki kaznivega dejanja - prenizek in bi silil delodajalca k sprejemanju prenagljenih odločitev. Razumljivo je, da mora delodajalec delavcu, ki ima dostop do podatkov, v katere je vpogled omejen in so potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti, zaupati, da vestno opravlja svoje obveznosti in da ne zlorablja pooblastil. Tožnik kot policist pa je zlorabil pravico do dostopov, ki jih je imel kot uradna oseba. Gre za kršitve z znaki kaznivih dejanj, teh kršitev pa je bilo zelo veliko. Toženka od svojih zaposlenih, katerih glavna naloga je preprečevanje in odkrivanje kazniv

Ključno za odločitev je tožnikovo zdravstveno stanje v času po koncu zdravljenja v UKC E. in s tem v zvezi tudi, kakšna napotila je tožnik dobil v zvezi z nadaljnjim zdravljenjem. Glede omenjenega vprašanja je tožnik za razjasnitev dejanskega stanja predlagal, da se kot pričo zasliši doc. dr. A. A., dr. med. iz KO za nevrologijo pri UKC E. Sodišče je pridobilo zgolj pisno izjavo navedene priče. Kljub temu, da je tožnik vztrajal pri zaslišanju priče, sodišče tega dokaza ni izvedlo. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z ustnim zaslišanjem predlagane priče, je kršilo postopkovno določbo, ki se nanaša na ustno zaslišanje priče. Tako postopanje sodišča pa pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave in tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

Stranka se sama lahko odreče lastnemu zaslišanju tako, da brez opravičljivega razloga na zaslišanje ne pride.

Prvi odstavek 236.a člena ZPP določa, da lahko stranka na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. To po nasprotnem razlogovanju pomeni, da stranka ne more predložiti izjav oseb, ki niso predlagane za priče.

Ker je na nesklepčnost tožbe in pomanjkanje konkretnih navedb o dejstvih, ki so podlaga tožbenega zahtevka, opozorila že tožena stranka, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, temveč bi tožeča stranka, ki jo je zastopal kvalificiran pooblaščenec (odvetnik), morala po splošnem opozorilu tožene stranke na nesklepčnost tožbe spoznati, da mora podati trditve, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po vseh vtoževanih računih. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni bila pavšalna in neobrazložena, temveč vestna, skrbna in analitično sintetična, zato očitek, da je dokazna ocena opravljena v nasprotju z določbami ZPP in logiko stvari, ni utemeljen.

Upoštevanje točno določenega premoženja pri izračunu nesorazmerja v končnem poročilu finančne preiskave po presoji pritožbenega sodišča ni nujno ključni element za upoštevanje točno istega premoženja tudi kasneje v pravdnem postopku, ki sledi (zakonska ureditev ne zahteva popolne identitete tožbenega zahtevka s končnim poročilom finančne preiskave). Omejitev, da se finančna preiskava pred vložitvijo tožbe vodi v zvezi s premoženjem, za katerega bo kasneje s tožbo zahtevano, naj se odvzame, pomeni to, da se lahko s tožbo zahteva odvzem le tistega premoženja, na katerega se/bi se lahko (časovno) nanašala finančna preiskava, to pa je premoženje, ki je bilo pridobljeno v petih letih pred storitvijo očitanega kataloškega kaznivega dejanja in ne tudi na drugo premoženje izven tega obdobja. ZOPNI-B je v 26. členu le izrecno določil tisto, kar je sicer izhajalo že sedaj iz zgoraj povzetega namena celotne ureditve po ZOPNI, da lahko država s tožbo zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, tudi v primeru, če zaradi okoliščin, ki so nastale pred vložitvijo

Ugovor mora biti obrazložen. Dolžnik mora navesti relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, ter predložiti dokaze, s katerimi jih dokazuje. V ugovornem postopku, v katerem je že vzpostavljena kontradiktornost (obravnavajo se navedbe in dokazi obeh strank), se ponovno preverja zgolj utemeljenost ugovornih razlogov, izpolnjenosti materialnopravnih pogojev, ugotovljenih ob izdaji začasne odredbe, ki jih dolžnik v ugovoru ne izpodbija, pa ne (več). Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga ZIZ ne definira. Glede na vse okoliščine primera ga v vsakem primeru posebej napolnjuje sodna praksa. Pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe je narava spora, v katerem je odredba predlagana, in njegov namen. Navedba ID znaka v izreku sodne odločbe glede na jasen opis prostora za identifikacijo spornega poslovnega prostora ni potrebna, očitno pomoto v zapisu ID številke pa lahko kadarkoli odpravi tožeča stranka (v predlogu) in sodišče (v sklepu).

Za izpodbitje zakonske domneve je treba trditve izkazati s stopnjo prepričanja, ki je dosežena v primeru, ko je izključen vsak razumen dvom oziroma ko o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Država kot tožeča stranka je lahko v pravdnem postopku popolnoma pasivna, če se v finančni preiskavi ugotovi očitno nesorazmerje med premoženjem in neto prihodki tožene stranke. Zadošča zgolj njeno sklicevanje na domnevo iz 5. člena ZOPNI, izid pravde pa je v tem primeru odvisen od aktivnosti tožene stranke.

Ob dejstvu, da je bil pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo prvič razpisan 28. 9. 2023 (torej skoraj devet mesecev pred spornim pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024), bi morala tožnica glede na predhodna opravičila, ob ustrezni skrbnosti poskrbeti, da bi bile njene pravice na naroku zastopane po drugem kvalificiranem pooblaščencu. Ne glede na zatrjevanja tožnice, da ni pristala na zastopanje po drugem pooblaščencu, je treba poudariti, da so pričakovanja glede skrbnega ravnanja, da se zagotovi ustrezna substitucija, v primeru bolezni odvetnika strožja. Ob dejstvu, da je pooblaščenka tožnice pred tem sodišče štirikrat zaprosila za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo, je treba ob tehtanju pravic pravdnih strank ugotoviti, da bi ponovna preložitev pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024, pri čemer pooblaščenka tožnice ni niti zatrjevala nenadnosti in nepredvidljivosti bolezenskega stanja, pomenila resen zastoj v postopku, zaradi katerega bi bila kršena pravica toženke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

Zakon ne predpisuje, da bi moral imeti podjetnik poleg sebe oziroma enoosebna družba poleg direktorja še kakšne druge organe ali zaposlene. Zato je potrebno upravičenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje presojati manj strogo, kot v primeru večjih družb, ki imajo poleg direktorja tudi delavce, zaposlene v administraciji družbe. Sklep o začasni odredbi je bil prvo pisanje v obravnavani zadevi. Dokler stranka ni seznanjena s tem, da zoper njo teče sodni postopek, ji je priznan privilegij, da lahko s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje prepreči zamudo roka za ugovor zoper začasno odredbo.

Toženka utemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Skladno z novejšo sodno prakso delavec v sporih o prenehanju delovnega razmerja po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti odpovedi, ampak le, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oziroma ne preneha), kar je predmet odločitve v II. točki izreka. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo ter zavrglo tožbo v tem delu zahtevka (prvi odstavek 351. člena ZPP).

V pritožbenem postopku ni več spora o tem, da je prva toženka pri zastopanju tožnika v navedeni pravdni zadevi storila naslednji strokovni napaki: 1) glede odškodnine je namesto direktne revizije vložila predlog za dopustitev revizije, ki je bil zaradi nedopustnosti zavržen in 2) glede zavarovalnine je pri spremembi tožbe ta del zahtevka pomotoma izpustila iz tožbenega predloga (petita), zato sodišče o njem ni odločalo. Objektivno odgovornost utemeljujejo le stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti, previdnosti in upoštevanju varnostnih navodil ni mogoče nadzorovati in ne odvrniti škode, ki iz njih izvira, pri čemer mora biti verjetnost nastanka (relativno velike) škode neobičajno povečana. Merilo za presojo nevarnosti je tako abstrakten primer, pri katerem je vse opravljeno tako, kot je treba, pa iz takšne, sicer koristne dejavnosti ali stvari vseeno izvira povečana nevarnost za nastanek škodne posledice. V primerih, ko stvar postane nevarna zaradi določenih okoliščin, ki jih gre pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil imetnika, se za podlago vzame (zgolj) krivdna odgovornost.

V skladu z določbo prvega odstavka 236.a člena ZPP lahko stranka sodišču predloži pisno izjavo priče le na poziv ali s soglasjem sodišča. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče tožnika pozvalo k predložitvi izjave priče ali podalo soglasje k njeni predložitvi. Če bi sodišče izjavo upoštevalo brez da bi bile izpolnjene zakonske predpostavke, bi s tem kršilo načelo neposrednosti. Po umiku dokaznega predloga za zaslišanje te priče sodišče ne more več podati soglasja (ali pozvati) k predložitvi izjave te priče po 236.a členu ZPP. Ni vsaka sprememba dejanskega stanja oziroma vsako neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti že motenje ali odvzem posesti. Poškodbe poti in rastlinja bi pomenile motenje posesti, če bi (pravno upoštevno) ovirale njeno izvrševanje (na primer oteževale hojo ali vožnjo), česar pa tožnik ni zatrjeval. Poškodovanje tuje stvari lahko vodi v kazensko ali odškodninsko odgovornost, samo po sebi pa ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za varstvo posesti. DDV od priznane kilometrine tožencem ne pripada, ker ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV.

V sodni praksi in pravni teoriji je bilo že pojasnjeno, da sodišče stranke ni dolžno obvestiti, da njenemu predlogu za preložitev naroka ne bo ugodilo; velja namreč, da bo narok opravljen, če stranka obvestila o preložitvi naroka ne prejme. To pomeni, da bi bila toženka tista, ki bi morala preveriti, ali bo glavna obravnava opravljena ali zaradi njenega opravičila preložena.

Sodišče prve stopnje pritožnika ni prikrajšalo za možnost obravnavanja pred sodiščem, ko naj bi bilo upoštevalo dodatna dokazila, ki naj bi jih bila toženka predložila šele na glavni obravnavi (že tudi zato, ker ni preciziral, katera, očitek ni utemeljen). Za možnost, da se o teh dokazilih izreče, pritožnika ni prikrajšalo sodišče, pač pa jo je zapravil sam, ko se kljub pravilnemu vabilu ni udeležil obravnave.

Lastno presojo brez podlage v izvedenem dokaznem postopku in določbah materialnega prava predstavljajo v pritožbi ponovljene trditve, da reje perutnine in s tem soposesti tožnik ni opustil prostovoljno. Sodišče prve stopnje je prepričljive dokazne zaključke o zaradi prostovoljne opustitve reje piščancev opuščeni soposesti stavbe s farmo piščancev sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v prvi vrsti po tožniku podpisane Izjave z dne 23. 3. 2021 o prostovoljni izročitvi članstva in članskega deleža A. z. o. o. na drugotoženca, iz katere izhaja, da bo slednji nadaljeval s perutninarsko proizvodnjo, in za katero je tožnik izpovedno potrdil, da jo je podpisal prostovoljno.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je očitek v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, utemeljen; gre za očitek, kot je povzelo sodišče prve stopnje, da je tožnik 3. 8. 2020 zaradi prehitre vožnje in sunkovitega obračanja z zadnjim delom viličarja udaril v skladiščeno paleto, ki je bila polna jeklenk UNP, pri čemer je podrsal zadnji bok viličarja in razbil zadnjo luč, kar je povzročilo škodo najmanj v višini 144,72 EUR, lahko pa bi povzročilo bistveno večjo škodo in telesne poškodbe navzočih oseb, če bi jeklenke eksplodirale in povzročile požar. V izpodbijani sodbi ni (nejasno) ugotovilo, kot mu očita tožnik v pritožbi, da je po spornem dogodku drug delavec toženke naložil jeklenke na tovornjak, ampak je v tem delu povzelo vsebino odpovedi (točka 8 obrazložitve). Tožnik uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ki bi bila podana, če dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi bila v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej ne bi bila vestna, skrbna ter narejena na podlagi presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Tega v pritožbi ne zatrjuj

Za pritožbo ni sporno, da ima tožnik prednostno pravico do nakupa spornega solastniškega deleža kot lastnik sosednjih gozdnih zemljišč in da je za ta nakup zainteresiran. S prikrito prodajo (navidezno darilno pogodbo) je bila kršena njegova predkupna pravica v zvezi s to nepremičnino. Izbrisna tožba je namenjena odpravi materialno pravno neveljavne vknjižbe, uveljavlja pa jo lahko, poleg ostalih upravičencev, tudi tisti, čigar obligacijska pravica v zvezi z nepremičnino je bila zaradi te vknjižbe kršena. Tožnik kot predkupni upravičenec je aktivno legitimiran za vložite izbrisne tožbe. Prav tako je podan njegov interes, kot splošna predpostavka vsake tožbe. V zvezi s tem je bistveno, da bo z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja preprečil prenos nepremičnine mimo prisilnih zakonskih določb, ob morebitni novi prodaji po določbah ZG in ZKZ pa bo lahko uveljavljal svojo predkupno pravico.