31. člen ZST-1

Predlog se zavrne.

Zoper sklep, s katerim sodišče ugotovi vrednost spornega predmeta, je dovoljena le nesamostojna pritožba. Ta je v konkretnem primeru pridružena pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog. Navedbe o vrednosti spornega predmeta, s katerimi pritožnik izpodbija odmero sodne takse, so torej dopustne (v primeru drugačnega stališča bi bila strankina pravica do pravnega sredstva zoper taksno odmero zgolj navidezna).

V okviru ugovornega postopka zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1 se ne preizkuša pravilnosti določitve vrednosti predmeta postopka, ki je bila določena s sklepom iz prvega odstavka 31. člena ZST-1. Zato tožeča stranka v pritožbi ne more uspešno uveljaviti očitkov zoper sodno določeno vrednost spornega predmeta. Te bo lahko uveljavila kasneje, ko bo pridobila pravico do pritožbe zoper odločbo o glavni stvari, kot to določa drugi odstavek 31. člena ZST-1.

Zoper sklep, s katerim sodišče ugotovi vrednost spornega predmeta, je dovoljena le nesamostojna pritožba. Ta je v konkretnem primeru pridružena pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog. Za odmero takse ni odločilna vrednost skupnega premoženja, temveč navedena vrednost spornega predmeta. Sodišče ima podlago za korekcijo vrednosti spornega predmeta za nedenarni zahtevek le v primeru, ko se postavi vprašanje stvarne pristojnosti. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen.

Zoper določitev vrednosti spornega predmeta, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo s sklepom dne 10. 2. 2023, ni bila dopustna pritožba (drugi odstavek 31. člena ZST-1), končni sklep, zoper katerega je možen ugovor tudi zoper določeno vrednost spornega predmeta, pa je, po stališču VSRS sklep o ustavitvi postopka kot končna odločba, v okviru katere je tovrstna pritožba dovoljena.

Sodna praksa je jasna, odmerjena višina sodne takse se presoja tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Po (specialnem) prvem odstavku 31. člena ZST-1 pa je korekturna dolžnost podana le, če se pojavi utemeljen sum, da je tožnica vrednost spornega predmeta ocenila prenizko in nastane vprašanje pravilne podlage za odmero sodne takse. Sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Pri ugotovitvenih (in nedenarnih) zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana (predvsem) na vrednost interesa, ki ga tožnica s posamezno tožbo zasleduje. Pravni interes ni vedno enak ekonomskemu interesu, ravno zato daje zakon tožnici pravico, da v tožbi sama navede vrednost spornega predmeta in s tem dobi možnost, da svoj interes tudi sama oceni. Medtem ko je pravilno stališče sodišča, da je tožničin interes v tem, da je njena terjatev v celoti poplačana, pa je vseeno pritrditi pritožbenim očitkom, da v tej pravdi tega (dejansko) ni pričakovati. Če bo uspešna, se bo tožnica lahko poplačala zgolj do vrednosti (spornih) nepremičnin, kar je ves č

V postopku izterjave neplačane takse je ugovor, da je sodišče takso napačno odmerilo, omejen na preizkus, ali je sodišče, ob upoštevanju v tožbi ali sklepu o določitvi vrednosti predmeta postopka navedene/ugotovljene vrednosti spornega predmeta, pravilno uporabilo določila taksne tarife in napravilo pravilen matematični izračun. Če oseba, ki je izdala plačilni nalog, ugotovi, da je ugovor zoper plačilni nalog iz navedenega razloga utemeljen, določi novo višino takse (drugi odstavek 34.a člena ZST-1). Tudi sodnik, ki odloča o ugovoru zoper plačilni nalog, v primeru utemeljenega ugovora o njem odloči tako, da določi novo višino takse (tretji odstavek 34.a člena ZST-1). Z odločitvijo o določitvi nove višine takse, na podlagi v plačilnem nalogu določene osnove za odmero takse, pa se ne posega v odločitev o določitvi vrednosti predmeta postopka. V primeru izdaje sklepa o vrednosti predmeta postopka po prvem odstavku 31. člena ZST-1 je o tem sodišče že odločilo s sklepom. Dopuščanje preizkusa vrednosti predmeta postopka po istem sodišču, ki je izdalo korekturni sklep, v ugovornem postopku izterjave sodne takse ni dopustno. Slednje je lahko le predmet odločanja sodišča v pritožbenem po

Ločiti je potrebno nastanek terjatve za povrnitev stroškov in nastanek stroškov - posameznih postavk. Slednji nastanejo v trenutku, ko je vložena vloga ali opravljeno procesno dejanje. Tožeča stranka ima prav, da je odvetnik delo (posamezno storitev ali nalogo) opravil takrat, ko je vložil oziroma opravil procesno dejanje, ko je vložil vlogo oziroma pristopil na narok. Res je sodišče prve stopnje izdalo sklep o spremembi vrednosti spornega predmeta iz prvotnih 25.000,00 EUR na 2.648.948,16 EUR, kar je bilo po odgovoru na tožbo drugotoženke in njeni prvi pripravljalni vlogi. Vendar sklepa ni izdalo zato, ker bi tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek temveč, ker je v tožbi navedla očitno prenizko vrednost spornega predmeta. Pomembno je, da lahko sodišče uporabi korekturno dolžnost tudi v primeru po prvem odstavku 31. člena ZST-1 in to je storilo. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, na takšno oceno pa se vežejo določene pravne posledice. Sklep o korekciji pravilne vrednosti spornega predmeta po ZST-1 zato učinkuje od vložitve tožbe dalje. Tožeča stranka bi morala že ob vložitvi tožbe realno oceniti vrednost

Pritožba utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča o nerelevantnosti navedb glede določitve vrednosti spornega predmeta ob odločanju o ugovoru zoper plačilni nalog napačno. Večinska novejša sodna praksa kot ustavno skladno razlago določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1 sprejema razlago, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke kršitve določb ZST-1 glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog. V predmetni pravdi zato vrednost spornega predmeta znaša197.420,98 EUR, kolikor je toženka na podlagi vknjiženih hipotek še prisilno izterjevala v izvršilnem postopku in kot je to v tožbi označil tožnik.

Ko se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. Sodišče namreč vedno najprej odloča o primarnem zahtevku, o podrejenem pa le, če je primarni zahtevek neutemeljen. Sodno takso za podredni zahtevek je potrebno plačati ob njegovi vložitvi, ko res še ni jasno, ali bo sodišče o njem sploh odločalo, zato se navedeno pravilo dopolnjuje z drugim odstavkom 36. člena ZST-1, ki vzpostavlja pravno podlago za vrnitev sodne takse za podrejeni tožbeni zahtevek, če sodišče o njem ne odloči.

Zoper plačilni nalog iz 34. člena ZST-1 je dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34.a člena ZST-1). Ustavno skladna razlaga te določbe dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožnik zasleduje s posamezno tožbo. Pri tožbi na ugotovitev obstoja prerekane terjatve je treba upoštevati obseg tožnikovega pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Tožničino poplačilo v stečajnem postopku nad prvo toženko je odvisno od višine razpoložljivih sredstev razdelitvene mase ter sorazmernega poplačila drugih prijavljenih in priznanih terjatev preostalih stečajnih upnikov. Zato vrednost ugotovitve terjatve ne more pomeniti realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je namreč v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora.

Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbo tožnika tudi glede uveljavljane zmotne določitve vrednosti spornega predmeta, čeprav je zoper odločitev o ugotovitvi prave vrednosti iz prvega odstavka 31. člena ZST-1 dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1). Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da je ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 34. a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke kršitve določb ZST-1 glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34. a členu ZST-1.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v tožbeno določeno vrednost spornega predmeta (3.500,00 EUR; tretji odstavek 30. člena ZST-1) poseglo na podlagi določila prvega odstavka 31. člena ZST-1 in pri preverjanju ocenjene vrednosti zahtevka glede na določilo drugega odstavka 19. člena ZST-1 in vsebino tožbenega zahtevka (ugotovitev neobstoja ločitvene pravice) pravilno (smiselno) uporabilo določilo 43. člena ZPP. Pri obravnavanem zahtevku gre namreč za primerljivo situacijo, kot jo ureja citirana določba, po kateri se v primeru, ko se s tožbo zahteva samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje, če pa ima zastavni predmet manjšo vrednost kot terjatev, ki naj se zavaruje, se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost zastavnega predmeta. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da je vrednost spornega predmeta po določilu 43. člena ZPP mogoče določiti tudi v primeru, ko ni znana vrednost zastavnega predmeta, ker je tožnica ni zatrjevala, je pa znana višina zavarovane terjatve.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je v primeru, ko je sodišče s sklepom določilo novo vrednost predmeta postopka in na podlagi tega izdalo nov plačilni nalog za plačilo sodne takse, pa tožeča stranka ni vložila ugovora zoper plačilni nalog iz razloga, ker je nova vrednost predmeta določena previsoko, dopustno uveljavljati ta razlog v pritožbi zoper odločbo, s katero je bil zaključen postopek na prvi stopnji (npr. sklep o ustavitvi postopka)? - Ali je pritožba zoper sklep o ustavitvi postopka učinkovito pravno sredstvo za izpodbijanje sklepa o določitvi prave vrednosti predmeta postopka?

Zoper sklep z dne 26. 4. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje po ugovoru nasprotnega udeleženca določilo pravo vrednost spornega predmeta, posebna pritožba ni dopustna, se pa stranka zoper to odločitev sme pritožiti v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1 v povezavi s tretjim odstavkom 363. člena ZPP). Korekturna dolžnost sodišča po ZST-1 (po uradni dolžnosti ali na ugovor stranke) je določena le z namenom pravilne odmere sodne takse, in pride v poštev le v primerih, ko je višina sodne takse odvisna od vrednosti spornega predmeta, za kar v obravnavanem primeru prav tako ne gre. Stališču, da je domneva praviloma neizpodbojna, da pa je sodni preizkus odpravnine možen v primerih zlorabe pravic (glavnega delničarja), kar bi bilo podano, če bi prevzemnik 90 % prag sprejema prevzemne ponudbe dosegel s prevaro, prisilo, zavajujočimi informacijami, zlorabo notranjih informacij, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, zaradi katerih bi bile porušene zakonitosti trga, pri čemer vseh primerov ni mogoče vnaprej izčrpno opredeliti, je enotno pritrdila novejša sodna praksa. Sistemska ureditev izključitve manjšinskih delničarjev p

Pri odmeri sodne takse za podrejene zahtevke se za te zahtevke ne plača polna sodna taksa, kot je glede na vrednost predmeta predpisano za zahtevek, ampak se plača le tretjina predpisane takse. Korekturna dolžnost sodišča iz 31. člena ZST-1 se torej lahko nanaša zgolj na primarni zahtevek. Podrednim zahtevkom pa se vrednost spora ne določi posebej, pač pa se pri odmeri takse upošteva določilo tretjega odstavka 18. člena ZST-1, ki ga je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi spregledalo.

Iz prvega odstavka 158. člena ZPP res izhaja pravilo, da je tožnik, ki umakne tožbo, upravičen do povračila stroškov postopka, če je tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Če namreč toženec med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato mora on plačati pravdne stroške. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da ima to pravilo izjemo. Toženec namreč v taki situaciji stroškov ni dolžan nositi, če ni dal povoda za tožbo (157. člen ZPP). O povodu za tožbo pa govorimo takrat, ko lahko tožnik na podlagi ravnanja toženca pred pravdo sklepa, da bo potrebna sodna intervencija za varstvo njenih pravnih interesov. Da je vrednost spornega predmeta previsoka, je toženka prvič navedla v odgovoru na tožničino zahtevo za povračilo stroškov, torej že po izdaji sklepa, s katerim je bil zaradi umika tožbe postopek ustavljen. V tej fazi postopka pa sodišče, ob upoštevanju 44. člena ZPP, vrednosti spora ne more več korigirati.

Ni sporno, da je bila med tožniki in toženko sklenjena pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti po 226. členu SPZ. Da gre za nepravo stvarno služnost, jasno izhaja iz vpisa v zemljiško knjigo, kjer je takšna služnost v toženkino korist tudi vpisana. Namen ustanovitve neprave stvarne služnosti je določen v zgoraj navedenem določilu SPZ, ni pa določena kakršnakoli dolžnost vzpostavitve v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da 3. člen Pogodbe o ustanovitvi služnosti predstavlja obligacijskopravni dogovor oziroma zavezo toženke po vzpostavitvi prejšnjega stanja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila OZ, je v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, ali so tožniki pravočasno grajali očitne napake. Ker je ugotovilo, da jih niso, in pritožba dokazne ocene v tem delu ne izpodbija, je pravilno zaključilo, da so skladno z določili OZ pravno varstvo izgubili. Zahtevki tožnikov so bili tako pravilno zavrnjeni.

Skladno z določilom tretjega odstavka 44. člena ZPP ima namreč sodišče korekturno dolžnost le, če je vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede očitno prenizka ali previsoka in zato nastane vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča. Po določilu prvega odstavka 31. člena ZST-1 pa je korekturna dolžnost podana le, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta ocenila prenizko. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da navedena sporna vrednost ne odstopa in da je primerna ter je začelo z vodenjem postopka, temu pa ni nasprotovala tudi nobena od pravdnih strank. Zato sodišče prve stopnje v tem primeru ni imelo pravne podlage za določitev vrednosti spornega predmeta, ki bi bila drugačna od vrednosti spornega predmeta, ki sta jo tožnici navedli v tožbi. V kolikor sta toženki bili mnenja, da postavljena sporna vrednost ni primerna, bi morali na to opozoriti v odgovoru na tožbo oziroma tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Tam sta imeli možnost, da ugovarjata temu, da vrednost spornega predmeta ni navedena diferencirano. Ustavno sodišče RS se je že izreklo, da tudi v primeru, ko zakonodajalec odgovornost za zavarovanje strankinih pravic v določ

Sodna praksa je že zavzela stališče, da je ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke kršitve določb ZST-1 glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1.