111. člen OZ

V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.

Direktiva ureja odgovornost primarno proizvajalca za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, subsidiarno pa distributerja, če proizvajalca ni mogoče identificirati. Zmotno pa je v povezavi s tem sklepanje sodišča prve stopnje, da je ZVPot kot lex specialis v koliziji z določbami OZ in zato slednjega ni mogoče uporabiti za odškodninske in obogatitvene zahtevke zaradi razveze pogodbe zaradi stvarnih napak. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ. Ker ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ, je prav tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede v pobot uveljavljanega zahtevka kot specialni predpis uporabiti ZVPot. Potrošnikova uveljavitev jamčevalnega zahtevka po drugem odstavku 21. b člena ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari po splošnih pravilih OZ o vračanju po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ. Uporabnina kot korist, ki jo uveljavlja toženka, je dejansko primerljiva tudi z znižano vrednostjo vozila, po kateri je toženka tožniku ponujala od

Zavrženi podredni ugovori so vključeni v primarni pobotni ugovor, eventualna kumulacija je v prekrivajočem delu le navidezna. V tem delu gre za en sam v pobot uveljavljani zahtevek. Ker so vsi podredni ugovori nižji od primarnega, je sodišče vsebinsko obravnavalo le primarnega.

Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo dispozitivnosti, sodba, ki ne upošteva prostega razpolaganja strank, pa je nezakonita. Če sodišče pripoznave zahtevka ne dovoli, čeprav je ta dopustna, ter izda sodbo, s katero po materialnem pravu sicer pravilno zavrne tožbeni zahtevek, je ravnanje sodišča nezakonito.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 SEU, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od posameznih plačil, izvršenih v obdobju od 30. 11. 2018 do 27. 9. 2023. Kot je zavzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos prido

ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak. Uporabiti je treba OZ. Za kondikcijske zahtevke, ki so posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak stvari, veljajo splošna pravila o prenehanju pogodbe in zastaranju terjatev. To velja tudi za kondikcijske zahtevke, ki so posledica potrošnikovega jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe iz naslova garancije (drugi odstavek 21.b člena ZVPot). Potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika namreč ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari, po splošnih pravilih OZ o vračanju (po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ) ter po pravilih o zastaranju terjatev. Po razvezi prodajne pogodbe in ugotovitvi obstoja stvarne napake v sodnem postopku imata obe stranki medsebojni vrnitveni zahtevek. Vsaka stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ki je bila kasneje razvezana, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Vsaka stranka dolguje drugi tudi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti. <

Materialnopravno zmotno je pritožničino stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati določbo 83. člena OZ, ki se uporabi za nejasne določbe (tj. podvrsta sporne določbe), ko je vsebina določbe sporna, vendar pomena določbe ni mogoče opredeliti z razlagalno metodo skupnega namena. Ker je prvostopenjsko sodišče pomen sporne določbe opredelilo že z uporabo razlagalne metode po drugem odstavku 82. člena OZ glede na skupni namen pravdnih strank, določba 83. člena OZ ne pride v poštev. Temeljno načelo obligacijskega prava je spoštovanje prevzetih obveznosti. Toženka svojih pogodbenih obveznosti ni spoštovala. Tožnica utemeljeno ni mogla pričakovati toženkine prekinitve poslovnega sodelovanja, zaradi katere je tožnici nastala škoda. Pritožbeno stališče, da je zadržanje zastaranja v času prvega in drugega vala epidemije COVID-19 pogojeno z veljavnostjo sprejetih normativnih aktov, ki so urejali tek rokov, je materialnopravno zmotno. Za uporabo 360. člena OZ je odločilen dejanski nastop nepremagljivih ovir, ne pa datum kasnejše normativne ureditve. Skladno z določbo prvega odstavka 352. člena OZ je za presojo zastaranja relevantno, kdaj je oškodovanec zvedel

Toženka v svojem predlogu za dopustitev revizije postavlja vprašanje tudi v zvezi s pravilnostjo odločitve o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku (načina izračuna obveznosti plačila). Odločitev o dopustitvi revizije je tako odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo Sodišču EU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek.

V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. Skladno s tem načelom veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami in slednjim ni mogoče pripisati večje dokazne teže. Peti odstavek 111. člena OZ ne "govori" (več) o zamudnih obrestih, kar kaže, da ima zakon v mislih druge in ne zamudne obresti. Pravilo je treba razlagati tako, da je stranka, ki vrača prejeta plačila, za čas od prejema plačila do razveze pogodbe dolžna plačati obresti, ki so primerno nadomestilo za doseženo korist, ki je v uporabi tujega kapitala. Trditveno in dokazno breme glede obstoja takšne koristi je na strani tistega, ki njeno vrnitev uveljavlja.

"Če je prodajalec kupcu pred začetkom stečaja izročil posest nepremičnine, vendar mu ni izstavil zemljiškoknjižnega dovolila, je le delno izpolnil svojo obveznost. […] [P]oložaj, ko je insolventni dolžnik pred začetkom stečajnega postopka že izročil posest nepremičnine, obravnavati po pravilih o vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi, ne glede na to, ali je kupec pred začetkom stečaja plačal celotno kupnino ali le del kupnine. Zato lahko pri tem položaju kupec tudi po začetku stečajnega postopka uveljavlja zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj za terjatve, ki izvirajo iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, začetek stečajnega postopka ne povzroči nobenih pravnih posledic (prvi odstavek 265. člena ZFPPIPP)." Med zapisom in pravo pravno vsebino določbe neredko ni preprostega enačaja, včasih pa je rezultat jezikovne razlage treba celo predreti (z argumentom teleološke redukcije). V tem primeru je takšno predrtje utemeljeno. Nesmiselno bi bilo z vidika varovalnega režima ZVKSES, da bi bil potrošnik bolje varovan, če ne bi plačal vse kupnine, kot če jo plača v celoti.

Ni bistveno, da za predmetno najemno razmerje ZPSPP, ki je za odpoved najemne pogodbe za poslovni prostor v 26. členu izrecno predpisoval sodno intervencijo, ni več uporabljiv. Prav tako ni odločilno, da se konkretno najemno razmerje presoja OZ, skladno s katerim se zakupna oziroma najemna pogodba odpove že s strankino enostransko izjavo oziroma izvensodno. Ključno je, da je kondikcijska obveznost vrnitve nepremičnine nastala šele po sklenitvi najemne pogodbe. Zato kljub temu, da je bila slednja sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa, in kljub temu, da je obveznost vrnitve nepremičnine kot posledica odpovedi pogodbe v le-tej izrecno določena, upnik ne more že neposredno na podlagi pogodbe doseči izvršbe za uveljavitev izpraznitve in izročitve nepremičnine. Omogočena pa mu je pot pravde, v kateri bo na podlagi dajatvene tožbe lahko pridobil pravnomočno sodbo z nalogom dolžniku, da mora izprazniti in izročiti nepremičnino.

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.

Pravica do izjave in sodelovanja v postopku je temeljna pravica stranke v postopku, vendar le, če jo stranka izkoristi.

Toženka v svojem predlogu za dopustitev revizije postavlja vprašanja tudi v zvezi s pravilnostjo odločitve o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku (načina izračuna obveznosti plačila). Odločitev o dopustitvi revizije je tako odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo Sodišču EU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih prekinilo tudi ta postopek.

Toženka v svojem predlogu za dopustitev revizije postavlja vprašanja tudi v zvezi s pravilnostjo odločitve o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku (načina izračuna obveznosti plačila). Odločitev o dopustitvi revizije je tako odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je Vrhovno sodišče že zastavilo Sodišču EU v zadevi II Ips 14/2025. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih prekinilo tudi ta postopek.

Ne držijo pritožbene navedbe, da za tožnika med uporabo institutov odloga izvršbe ali začasne odredbe ni nobene razlike: podatki o izvršbah zoper fizično osebo se vpisujejo v centralni kreditni register (7. člen Zakona o centralnem kreditnem registru), kar lahko neugodno vpliva na potrošnikovo boniteto.

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.