319. člen ZPP

Ker je odločitev iz plačilnega naloga o odmeri sodne takse pravnomočna, se ugovorna razloga, da taksna obveznost ni nastala oziroma, da je sodišče takso napačno odmerilo, ne moreta uspešno uveljavljati.

Izrek ukrepov je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev, in to za tak čas, da lahko določena žrtev nasilja v konkretnih okoliščinah primera poišče trajno rešitev sama oziroma ob ustrezni podpori.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da med predmetnim postopkom in zadevo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 398/2014 z dne 7. 6. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 208/2016 z dne 6. 10. 2016, ni podane niti subjektivne niti objektivne identitete (319. člen ZPP). Sedanji predlagatelj namreč ni bil stranka gospodarskega spora, kot pravilno opozarja v pritožbi.

Bistvo pritožbene graje je, da je tožničin uspeh v pravdi napačno izračunan, saj ni zgolj 7 %, kot je štelo sodišče prve stopnje, temveč je višji. Tožnica s takšnimi pritožbenimi navedbami v tej fazi postopka ne more uspeti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo o temelju povrnitve stroškov (kdo nosi stroške in v kakšnem deležu) že pravnomočno odločeno, zato je sodišče na takšno odločitev vezano in vanjo ne more več posegati. Ponovno odločanje o tem vprašanju, za kar si prizadeva pritožba, je torej nedopustno (drugi odstavek 319. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

Glede prepovedi nepoštenih pogojev iz 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) pritožbeno sodišče odgovarja, da uporaba tega predpisa za osebnega dolžnika ni uporabljiva, saj je kreditne pogodbe, katerih terjatve so zavarovane z nepremičninami, ki se prodajajo v za dolžnika sporni prodaji, sklenila gospodarska družba C. d. o. o. z banko in zato zanj ne veljajo pravila ZVPot.

Sodišče prve stopnje je ugovor po izteku roka dolžnikov B. B. in C. C. z dne 22. 10. 2025 pravilno zavrglo, saj je le-ta nedovoljen. Dolžnika namreč v njem nista zatrjevala nobenega novega dejstva v zvezi s samo terjatvijo, ki v času vložitve prejšnjih ugovorov še ne bi obstajalo. Tudi v tem ugovoru po roku sta dolžnika prerekala pravilnost upnikovega obračuna terjatve, in zatrjevala, da je bila terjatev že v celoti poplačana oziroma celo preplačana, kar pa ni razlog, ki bi ga bilo dopustno uveljavljati v ugovoru po roku. Poleg tega je o takšnem ugovoru po roku dolžnikov že bilo pravnomočno odločeno, in sicer s sklepom z dne 14. 7. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1270/2022 z dne 22. 11. 2022. Podana je torej tudi procesna ovira res iudicata.

Skladno s sodno prakso ponovno odločanje o predlogu za taksno oprostitev za isto procesno dejanje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, ni dovoljeno, razen če ponovni predlog vsebuje nove, spremenjene okoliščine, ki predlagatelju onemogočajo plačilo sodne takse. Stranka mora po že pravnomočni odločitvi o predlogu v novem kasnejšem tovrstnem predlogu substancirano pojasniti in izkazati tiste spremenjene okoliščine (torej okoliščine, ki so bile drugačne/slabše od tistih, ki so bile že ugotovljene), ki bi opravičevale taksno oprostitev oziroma dodaten odlog plačila sodne takse. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, na podlagi primerjave trditev v novem predlogu in okoliščin, ki so bile v postopku že ugotovljene, tožnica ni zatrjevala in dokazovala nobene spremenjene nove okoliščine, ki bi upravičevala ponovno vsebinsko odločanje oziroma oprostitev ali dodatni odlog plačila sodne takse.

Tožbeni predlog je v drugem sporu drugačen (razlika med 18 % in 30 % cene bencina) in temelji na drugi pravni podlagi kot v prvem sporu. Objektivna identiteta zahtevkov zato ni podana, sodišče prve stopnje pa pravilno tožbe ni zavrglo na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP. Pri tem ni odločilno, da je dejanska podlaga obeh zahtevkov enaka. Pri prvem zahtevku je šlo za zahtevek za vračilo stroškov prevoza v obliki kilometrine v višini razlike do 18 % cene bencina na kilometer, pri drugem pa za vračilo razlike med že prisojeno kilometrino v višini 18 % cene bencina in 30 % cene bencina na kilometer.

Delno plačilo dolga sicer povzroči delno neutemeljenost tožbenega zahtevka, ki se nanaša na celotni dolg, saj obveznost z izpolnitvijo preneha. Vendar sodišče v pravdnem postopku odloča na podlagi razpravnega načela, ki strankam nalaga, da same priskrbijo procesno gradivo za svoje zahtevke oziroma ugovore. Stranka lahko načeloma to stori zgolj do prvega naroka za glavno obravnavo, kasneje (tudi še v pritožbi) pa le, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti prej, in če se gradivo nanaša na dejstva, ki so nastala do zaključka glavne obravnave (saj se na ta trenutek navezujejo časovne meje pravnomočnosti).

Obračunska vrednost zapuščine se ugotavlja le na zahtevo nujnega dediča zaradi izračuna vrednosti njegovega nujnega deleža. Tožnica kot zapustnikova upnica tega ne more zahtevati. Poleg tega s povišanjem obračunske vrednosti zapuščine ni višja tudi vrednost, do katere dedič odgovarja za zapustnikove dolgove. Ta odgovornost dediča je namreč omejena z višino vrednosti podedovanega premoženja. Tožnica je le zapustnikova upnica, zapustnikovi upniki pa niso upravičenci zahteve za vračunanje daril. Poleg tega velja, da kar je dedič prejel kot darilo, ni njegova dediščina, čeprav se mu vračuna v dedni delež. Z vračunanjem darila se vrednost podedovanega premoženja in s tem odgovornost dediča za zapustnikove dolgove torej ne poveča. Dedič je za zapustnikove dolgove odgovoren le glede na vrednost tistega, kar je dejansko podedoval, torej brez upoštevanja vrednosti prejetih daril.

Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima glede na ustaljeno in enotno sodno prakso enak učinek kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdi, o terjatvi je na ta način odločeno z učinkom pravnomočnosti. Dejstvo, da je v stečaju terjatev priznal stečajni upravitelj in ne osebno tožnica, ne pomeni odločilnega razlikovalnega elementa, saj je bil stečajni upravitelj zakoniti zastopnik tožnice kot stečajne dolžnice in je vsa dejanja opravljal v njenem imenu in za njen račun, kot da bi jih opravila sama (prvi in drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP). Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnica v stečajnem postopku ni imela vpliva na priznanje spornih terjatev, da o svojih možnostih ni bila poučena in da je bila zavedena, da je to v pristojnosti stečajnega upravitelja. Tožnica je bila namreč kot stečajna dolžnica stranka stečajnega postopka (1. točka prvega odstavka 385. člena ZFPPIPP) in je v tej vlogi imela na voljo ustrezne mehanizme in pravna sredstva, predvsem možnost prerekanja prijavljene sporne terjatve, kot to določa prvi odstavek 64. člena ZFPPIPP, in možnost vložitve pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev. V tem oziru njena procesna sposobnost v stečajnem

Ker odločitev o tem, da se varstvo in vzgoja zaupa le enemu od obeh staršev, ne pomeni posega (ali celo omejitve) starševske skrbi drugega starša, pač pa le, da ta odloča o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja (kdo in kdaj pelje otroka v šolo, na obšolske dejavnosti, k zdravniku, kaj in kdaj se bo oblekel, kdaj bo šel k počitku, ...), je mogoče začasno odločiti o varstvu in vzgoji le takrat, ko zaradi varstva koristi otroka brez tega ne bi bilo mogoče odločati o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja v okviru izvajanja starševske skrbi. Dokazna ocena mnenja CSD mora biti primerljiva dokazni oceni izvedenskega mnenja, kriterije za to pa (z analogno uporabo) uokvirjajo določbe 254. člena ZPP. Dolžnica torej razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, da sta ji bili obe hčeri zaupani v varstvo in vzgojo, zato lahko na podlagi določb od 238a. člena do 238.g člena ZIZ v postopku sodne izvršbe izposluje sklep o izvršbi, s katerim bo izvršilno sodišče upniku naložilo vrnitev obeh otrok (določbe 238.b člena ZIZ). Po vložitvi predloga za ureditev določenega pravnega razmerja med starši in otroki (npr. glede drugačne ureditve stikov) nov postopek za ureditev istega

Ker tožnik navaja enake razloge, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo, četudi v drugem pritožbenem postopku, a v isti pravdni zadevi, o tem ni mogoče odločati znova.

Ker navaja toženec v novem predlogu za prenos krajevne pristojnosti enake razloge, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo, o tem ni mogoče znova odločati. Takšno, nekritično vlaganje istovrstnih predlogov, neposredno pred izvedbo razpisanega naroka, zavlačuje in otežuje postopek. Sodišče je dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku, a najbolj učinkovito sredstvo je v rokah sodišča prve stopnje. To lahko predlog zavrže tudi sámo.

Toženca sta že dvakrat predlagala prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Vrhovno sodišče je s sklepoma I R 8/2022 z dne 9. 2. 2022 in I R 166/2024 z dne 16. 10. 2024 predloga zavrnilo. Obravnavani predlog je skoraj dobeseden prepis predlogov iz navedenih preteklih zadev. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (drugi odstavek 319. člena ZPP). Kadar je odgovor pritrdilen, o vlogi ni mogoče ponovno odločati. Tak je tudi obravnavani primer, zato je Vrhovno sodišče predlog za določitev pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča zavrglo (smiselna uporaba drugega odstavka 319. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče opozarja, da se na podlagi drugega odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

S tem, ko je sodišče druge stopnje v sklepu I Cp 399/2025 z dne 20. 5. 2025 sodišče prve stopnje opozorilo, da je tožeča stranka vložila podredni zahtevek zgolj iz previdnosti in je glede slednjega stroškovni riziko na njej, je zgolj pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pri določitvi sporne vrednoti (ki je v prvotnem sklepu ni ugotavljalo) dolžno razmejiti zahtevek tožeče stranke na primarni (o katerem je odločalo) in podredni, o katerem sodišče prve stopnje ni odločalo oz. je bil umaknjen, in ga zato sodišče prve stopnje, pri določitvi sporne vrednosti ne sme upoštevati, nikakor pa slednje ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo odločati po uspehu.