258. člen ZPP

Dolgotrajna uporaba stanovanja na podlagi lastnikovega dovoljenja sama po sebi ne dokazuje obstoja najemne pogodbe. Če uporabnik ne izkaže soglasja volj o bistvenih sestavinah najemnega razmerja, gre za prekarno oziroma drugo odpovedljivo obligacijsko razmerje, ki ga lahko lastnik odpove. Stroga presoja sorazmernosti posega v pravico do doma je potrebna v razmerjih med javnopravnim subjektom in posameznikom, ne pa tudi v razmerjih med dvema subjektoma zasebnega prava. V takšnih primerih je treba upoštevati, da lahko pride do kolizije dveh enakovrednih človekovih pravic, ki ju njuna nosilca lahko uresničujeta le v obsegu, ki ne pomeni prekomernega posega v pravico drugega. Lastnik ni dolžan trajno dopuščati brezplačne uporabe svoje nepremičnine, če uporabnik kljub dolgotrajnemu bivanju ne izkaže prizadevanj za ureditev svojega stanovanjskega oziroma socialnega položaja.

Toženka je bila na narok povabljena z vabilom na zaslišanje in pravilno opozorjena, da bo sodišče lahko, če se sodnemu vabilu ne bo odzvala, odločilo, da bo zaslišana samo stranka, ki je prišla na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Toženka je torej imela pravico na naroku prisostvovati kot stranka, ne glede na to, ali je bila na naroku prisotna njena pooblaščenka, iz poteka postopka pa je razvidno, da je v postopku bila zaslišana, torej je imela interes in pravico izpovedati svoj pogled na sporno razmerje. Tudi iz tega razloga so bili stroški za njen prihod na narok potrebni stroški.

Iz spisa in iz zapisnika naroka z dne 2.12.2025 izhaja, da je bila toženka ustrezno vabljena na pripravljalni in prvi narok z vabilom za zaslišanje, da se vabilu ni odzvala, da na narok ni pristopila in da svojega izostanka ni opravičila. Iz predmetnih dejstev izhaja, da toženka utemeljeno ni bila zaslišana, saj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu (glej drugi odstavek 258. člena ZPP), medtem ko zoper pravdno stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, niso mogoči nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi (glej 262. člen ZPP).

Pritrditi je sicer pritožbeni graji, da podlaga za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja ne more biti obstoj kazenskega postopka zoper nasprotnega udeleženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je še v teku. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna, saj okoliščina teka kazenskega postopka sama po sebi ne kaže na nadaljnjo ogroženost žrtve. Nasprotni udeleženec je izrečene ukrepe kršil. Že ta okoliščina zadošča za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZPND, saj kaže na to, da prvotno izrečeni ukrepi niso zalegli in sta predlagateljica ter njena hči še zmeraj ogroženi.

Po presoji sodišča druge stopnje trditve oziroma navedbe iz izvedenskega mnenja, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne morejo predstavljati podlage za subjektivno oceno zatrjevane nepremoženjske škode. Presojo subjektivne ocene škode lahko sodišče opravi, če izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki edina lahko izpove o svojem subjektivnem doživljanju nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje.

Pritožnik v pritožbi navaja, da se naroka ni udeležil, ker ni uspel najti Upravnega sodišča. To po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja upravičenega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo. Tožnik se je dolžan pravočasno seznaniti z lokacijo sodišča in si prihod organizirati tako, da je - razen če nastopijo nenadne in nepredvidljive okoliščine - na naroku pravočasno. Poleg tega pritožnika zastopa svetovalka za begunce, ki mu je po prvem odstavku 9. člena ZMZ-1 dolžna nuditi tako podporo kot tudi pravno pomoč v postopkih po ZMZ-1 na Upravnem sodišču. Od strokovne pooblaščenke se zato pričakuje, da svoji stranki, ki si prizadeva pridobiti mednarodno zaščito, zagotovi vse potrebne informacije za učinkovito uveljavljanje njenih pravic.

Drugi odstavek 258. člena ZPP določa, da sodišče zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Na podlagi te določbe je razvidno, da se vselej zaslišita obe stranki, ena pa le ob zakonsko izpolnjenih zahtevah, med drugim, če se druga (nasprotna) stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje. V tem primeru sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov (prvi odstavek 262. člena ZPP), kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove. Da bi za postopke mednarodne zaščite veljalo drugače, ne izhaja ne iz ZMZ-1, ne iz Uredbe Dublin III.

Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih materialno pravnih določb, na podlagi katerih je odločalo, a vendar po drugi strani v sodbi govori o regresnem zahtevku (ki ga ima zavarovalnica po 7. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu), pri čemer pa temelj med pravdnima strankama niti ni bil sporen, kar pomeni, da ga ni treba dokazovati.

Tožnik je delal pretežno od doma (4 dni v tednu), en dan pa bi moral delo opravljati v prostorih toženke, kar je ustrezno organizirano delo, glede na zdravstveno dokumentacijo. Ker se tožnik teh sestankov ni udeležil, je kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnal je v nasprotju s petim odstavkom 2. člena Pogodbe o zaposlitvi, ker svojega dela ni vestno opravljal, saj ni upošteval delodajalčevih zahtev in navodil, s tem pa je oviral tudi potek dela pri toženki. Tožnik za odsotnost z dela ni imel podlage, saj dokumentacije, ki bi opravičevala njegovo odsotnost, ni predložil.

Sodišče na predlog stranke za izvedbo dokaza preko videokonference ni vezano. Lahko ga zavrne, če oceni, da je primerneje, da se stranka zasliši na sodišču. Breme izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke je izključno na stranki. Če stranka predlaga dokaz s svojim zaslišanjem in sodišče sklene, da ga bo izvedlo, je izključno v strankini dispoziciji, ali bo izkoristila možnost, da jo bo sodišče zaslišalo. Nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje. Prav tako je sodišče ne more prisiliti k izpovedbi (prvi odstavek 262. člena ZPP). Lahko pa odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedovati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek 258. člena ZPP), kot je po številnih neuspelih poskusih zaslišanja tožeče stranke odločilo sodišče tudi v obravnavanem primeru. Stranka, ki ne izkoristi možnosti sodelovanja v dokaznem postopku, se na kršitev načela kontradiktornosti ne more sklicevati. Dokaz z zaslišanjem tožeče stranke je pravilno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje pritožnika ni prikrajšalo za možnost obravnavanja pred sodiščem, ko naj bi bilo upoštevalo dodatna dokazila, ki naj bi jih bila toženka predložila šele na glavni obravnavi (že tudi zato, ker ni preciziral, katera, očitek ni utemeljen). Za možnost, da se o teh dokazilih izreče, pritožnika ni prikrajšalo sodišče, pač pa jo je zapravil sam, ko se kljub pravilnemu vabilu ni udeležil obravnave.

Vse navedene okoliščine dajejo trdno podlago za oceno, da nasprotni udeleženec razpolaga z višjimi prihodki, kot so uradno izkazani. Pritožbeno sodišče je tako prepričano, da je gmotni položaj nasprotnega udeleženca dovolj dober, da bo zmogel plačevati z izpodbijanim sklepom določeno preživnino, kot tudi stroške za svojega starejšega sina brez škode za lastno preživljanje.

Očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Tožnica je bila na narok dne 9. 4. 2024 pravilno vabljena, vendar na narok ni pristopila, svojega izostanka ni opravičila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaslišalo le zakonitega zastopnika toženke (drugi odstavek 258. člena ZPP), s čimer ni poseglo v tožničino pravico do izjave in pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene navedbe v zvezi z vsemi očitanimi kršitvami pravil postopka neutemeljene tudi iz razloga, ker bi tožnica očitane kršitve morala uveljavljati takoj, najkasneje na naroku dne 9. 4. 2024, na katerega ni pristopila ne tožnica ne njen pooblaščenec, in ne šele v pritožbi (286.b člen ZPP).

Tožnik je od toženke zahteval, da mu plača pripadajoči regres za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa obdobij zavarovanj iz ZZZS pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki od 19. 2. 2019 do 30. 9. 2020 in od 28. 5. 2021 do 4. 11. 2022, zato je bil za leto 2020 upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 9/12, za leto 2021 v višini 7/12 in za leto 2022 v višini 10/12 vsakokratne minimalne plače (prvi odstavek 131. člena v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1). Tožnik je sicer podal različne navedbe o obdobju zaposlitve pri toženki, kot tudi toženka, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpiska iz ZZZS pravilno ugotovilo, kdaj je bil tožnik dejansko zaposlen pri toženki, zato je neutemeljen očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Toženka ni zanikala, da tožniku ni nakazala celotnega pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2020, 2021 in 2022 na njegov TRR, ampak je trdila, da mu je nekaj regresa plačala v gotovini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so tovrstne navedbe pavšalne. Toženka ni navedla, kdaj naj bi tožniku izplačala del regresa za letni dopust v gotovini in

Bistvo razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je neobveščanje delodajalca o vzroku za petdnevno ali daljšo odsotnost. Delavec je namreč dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1).

Ob tem, ko pritožnik, ki se pripravljalnega naroka in naroka za prvo glavno obravnavo, kjer so se izvajali dokazi, ni udeležil, priznava, da je bil pravilno vabljen na narok dne 13. 12. 2023 in da je vabilo prejel, upoštevaje, da pritožbeno ne trdi, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, odločitev, da se toženca ne zasliši, kar omogoča drugi odstavek člena 258 ZPP, ne pomeni, da mu ni bilo pravilno omogočeno učinkovito varstvo pravic oz. sodelovanje v postopku. Toženec se sodnemu vabilu za zaslišanje ni odzval po svoji krivdi, zato se tudi ne more sklicevati na zatrjevano kršitev pravice do izjave in na smiselno zatrjevano kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS.

Za predlagano preložitev naroka ne zadošča, da ima stranka zdravstvene težave. Te morajo biti dovolj resne, da stranki onemogočajo prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, poleg tega morajo biti nenadne in nepredvidljive - samo tako nastale težave stranki preprečijo, da bi se na nastali položaj lahko ustrezno odzvala, npr. z angažiranjem pooblaščenca, ki jo zastopa na naroku. Če se stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje, sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov, kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki jo je treba upoštevati za pravilno razlago 164. člena ZDR-1, ki ureja neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Toženec pa v sodnem postopku ni zatrjeval, da je poskrbel, da je imela tožnica dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudil, da naj to stori, in jo poučil o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. SEU je zavzelo tudi stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo nado

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

V zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Če se pravilno vabljena tožena stranka (oziroma njena zakonita zastopnika) naroka, na katerem bi morala biti zaslišana, brez opravičila ni udeležila, je dolžna sama nositi posledice svojih dejanj oziroma opustitev.