26. člen ZST-1B

Po določilu 1. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva. V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila pritožbo 4. 6. 2018, takrat je nastala njena taksna obveznost za plačilo takse za pritožbo.

Če ZST-1 ali taksna tarifa ne določata drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tožnik je vložil pritožbo zaradi neizbire kandidata in ob vložitvi pritožbe je nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Ker tožnik skladno s 5. členom ZST-1 ob nastanku taksne obveznosti, to je ob vložitvi pritožbe, takse ni plačal, mu je sodišče prve stopnje na podlagi 34. člena ZST-1 pravilno izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse.

Za odmero sodne takse je potrebno uporabiti tarifo, ki velja v času, ko taksna obveznost nastane. Če se spremeni vrednost predmeta postopka zaradi razširitve tožbenega zahtevka, se kot vrednost za plačilo sodne takse vzame povečana vrednost, taksa, plačana za prvotno vrednost, pa se všteje v takso za povečano vrednost. Sodišče na podlagi istih trditev in istih dokazov ne sme ponovno odločati o taksnem predlogu, saj bi šlo za kršitev načela pravnomočnosti. Lahko in mora pa upoštevati nove trditve in dokaze, tako tiste, ki so obstajali že v času prvega odločanja (in jih stranka, ki predlaga oprostitev, ni zatrdila ali predlagala, čeprav bi jih dejansko morala) kot tiste, ki kažejo na spremembo premoženjskega, likvidnostnega ali finančnega stanja. Na podlagi ugotovljene ničnosti prodajne pogodbe se je z izbrisno tožbo vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Po eni strani to pomeni, da se v zemljiški knjigi vzpostavi stanje vpisov, kakršno je bilo pred izvedbo izpodbite vknjižbe, tako da se izbrišejo neveljavni in morebitni vpisi, dovoljeni glede na izpodbijani vpis. Po drugi strani pa to pomeni tudi, da je o vračilu prejetega zemljišča že pravnomočno odločen

Taksna obveznost je nastala po uveljavitvi novele ZST-1B, zato se za odmero takse uporabi ZST-1.

Postopek se je začel leta 2007, zato je treba upoštevati ZST.

Za odmero sodne takse je potrebno uporabiti tarifo, ki velja v času, ko taksna obveznost nastane.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožeča stranka takse za pritožbo ni dolžna plačati, ker je ni bila dolžna plačati za tožbo in da je bistvena okoliščina trenutek vložitve tožbe. Po prehodnih in končnih določbah (1. odstavek 26. člena ZST-1B) se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Ob vložitvi tožbe z dne 23. 2. 2010 ni obstajala taksna obveznost v individualnih delovnih sporih premoženjske narave, zato je tožeča stranka tudi ni bila dolžna plačati. Ta obveznost je nastala z novelo ZST-1B in velja za postopek ali dejanja, ki so opravljena po uveljavitvi tega zakona. Ker je tožeča stranka po uveljavitvi tega zakona vložila pritožbo, je tedaj (z dnem vložitve pritožbe) nastala taksna obveznost po ZST-1B za plačilo takse za postopek o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.

Tožeča stranka v predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek ni navedla, da so te terjatve neprodajljive oziroma da nimajo nobene tržne vrednosti, ker pa se običajno te terjatve prodajajo z določenim diskontom in glede na višino predpisane sodne takse v znesku 4.215,00 EUR, pa je po presoji pritožbenega sodišča na mestu delna oprostitev za 90 % taksne obveznosti tako, da je dolžna tožeča stranka plačati le 10 % sodne takse za pritožbeni postopek.

Prejšnji Zakon o sodnih taksah je bil sistemsko drugače naravnan.

Z ZST-1B, ki je začel veljati 13. 8. 2013, je bila določena taksa tudi za denarne zahtevke v individualnih delovnih sporih. Taksna obveznost za vložitev tožbe nastane z vložitvijo tožbe, medtem ko taksna obveznost za pritožbo zoper sodbo nastane z vložitvijo pritožbe. Ker je bila sodba v sporni zadevi izdana 24. 3. 2014, pritožba zoper sodbo pa je bila vložena 14. 4. 2014, je taksna obveznost za pritožbo nastala po 13. 8. 2013, zato je tožeča stranka za vloženo pritožbo dolžna plačati sodno takso.

Pritožbeno stališče, da tožnika terjanega zneska takse nista dolžna plačati, ker sta sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje plačala že pred vložitvijo tožbe je zmotno, saj pritožba spregleda prvi odstavek 29. člena ZST-1B. Taksna obveznost za pravdni postopek je nastala ob vložitvi tožbe, zato je ta dan odločilen za ugotovitev višine predpisane takse in ugotovitev ali je navedena taksa v celoti plačana. Ker v obravnavanem primeru taksna obveznost za tožbo do uveljavite ZST-1B ni nastala, uporaba 26. člena ZST-1B ne pride v poštev.

Pravna oseba ne more več zaprositi za oprostitev plačila sodne takse v celoti, ampak zgolj za delno oprostitev v primeru, če plačila sodne takse ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.

Oprostitev plačila sodne takse.

Za postopek v individualnih delovnih sporih premoženjske narave ZST-1 ni določal obveznosti plačila sodnih taks. Obravnavani individualni delovni spor je premoženjske narave, saj se nanaša na plačilo stroškov izobraževanja. Šele s spremenjenim ZST je bila določena obveznost plačila sodnih taks v postopku o individualnih delovnih sporih premoženjske narave (11. člen ZST-1B). V 26. členu ZST-1B (prehodna in končna določba) je določeno, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Tožena stranka torej v obravnavani zadevi, v kateri se je postopek začel v letu 2009, ni zavezanec za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo, zato tožena stranka tudi nima pravnega interesa za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks, saj takse za pritožbo ni dolžna plačati.