91. člen OZ

Pravdni stranki sta v obravnavani zadevi sklenili pisno prodajno pogodbo za nakup dveh nepremičnin, ki sodita v območje predkupne pravice Občine Piran. Nobenega dvoma ni, da pred sklenitvijo te pogodbe niso bile spoštovane določbe ZUreP-3 o predkupni pravici občine, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prodajna pogodba nična. To pa pomeni, da je brez učinka tudi akcesorni pogodbeni dogovor o ari, spričo česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova povračila dvojne are.

Z določbo petega odstavka 72. člena OZ je zavarovan položaj dobroverne (vestne in poštene) stranke, ki je prepričana, da je pogodbo sklenila z zastopnikom nasprotne stranke, ki ima pooblastilo zastopanega (ta pa ga je prekoračil). Legitimno pričakovanje dobroverne stranke, ki temelji na zaupanju, da je pogodba sklenjena, ima enak cilj in vsebino, kot če bi bila pogodba sklenjena. Posledice neizpolnjenega pričakovanja so s perspektive dobroverne stranke v primeru prekoračitve zastopanja po vsebini enake kot v primeru neizpolnitve pogodbe. Ni videti prepričljivega razloga, da škoda, ki jo je utrpela dobroverna (vestna in poštena) pogodbena stranka, ki ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil ter je upravičeno zaupala, da je pogodba sklenjena in bo izpolnjena, ne bi bila vzročno povezana s prekoračitvijo pooblastila. Dobroverna pogodbena stranka je upravičena do povrnitve vse oziroma celotne škode, ki jo je utrpela prav zaradi tega, ker je zaupala, da je pogodba sklenjena po zastopniku. Celotna materialna škoda pa po določilih prvega odstavka 168. člena in 169. člena OZ zajema navadno škodo in izgubljeni dobiček.

Poslovna volja, ki je vsebina izjave o sprejemu ponudbe, se lahko izjavi z besedami ali z drugačnim aktivnim ravnanjem, če ima v poslovnem prometu (pri sklepanju določenih vrst pogodb) običajno pomen izjave volje za sklenitev pogodbe (primerjaj prvi odstavek 18. člena OZ). Zato po drugem odstavku 28. člena OZ velja, da je ponudba sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali stori kaj drugega, kar ima na podlagi ponudbe, prakse med strankama (naslovnikom in ponudnikom) ali običaja v poslovnem prometu pomen (konkludentnega) ravnanja, s katerim se sprejema ponudba. Plačilo računa ima tako pomen konkludentnega ravnanja, s katerim je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke za sklenitev pogodbe o podaljšanem jamstvu. Ni torej bistveno, da tožeča stranka pogodbe o podaljšanem jamstvu ni podpisala, saj je s plačilom računa jasno izrazila svojo voljo, da sprejema ponudbo tožene stranke za sklenitev te pogodbe. Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ). Tožeči stranki so bili splošni pogoji ob sklenitvi pogodbe znani oziroma bi ji morali biti znani, saj se po

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Določba tretjega odstavka 286. člena ZPP omogoča, da sodišče upošteva tudi tiste navedbe, ki so podane po prvem naroku za glavno obravnavo, če takšna dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Pravilna je ugotovitev, da mora sodišče na ničnost poroštvene pogodbe paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka (92. člen OZ), zato navedb – četudi podanih po prvem naroku – ni moglo prezreti.

V konkretnem primeru se je toženka s prodajno pogodbo zavezala prenesti na tožnico solastninski delež na obravnavani nepremičnini, ki pa ne samo, da v trenutku sklenitve pogodbe ni bila v njeni solasti, nepremičnina je bila takrat že tožničina. To pa pomeni, da je toženkino pogodbeno obveznost, zaradi katere se je tožnica zavezala plačati toženki kupnino, nemogoče izvršiti. Prevzeta pogodbena obveznost tožnice za plačilo kupnine je zato brez kavze. Ker podlage za obveznost tožnice ni, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je prodajna pogodba na podlagi četrtega odstavka 39. člena OZ nična. Razlog za ničnost prodajne pogodbe ni v tem, da je toženka prodala tujo stvar, temveč v tem, da je bila tožnica v trenutku sklepanja prodajne pogodbe že lastnica predmetne nepremičnine. Kaj sta pravdni stranki glede obstoja kavze mislili oziroma kaj sta vedeli ali bi morali vedeti glede lastništva obravnavane nepremičnine, z vidika ničnosti pogodbe ni odločilno.

Odločitev, da je pogodba nična, je pravnomočna in ne more biti predmet vnovičnega postopka pred pritožbenim sodiščem. Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Gre za prvine kondikcijskega zahtevka. Pogodba je nična in toženec mora tožniku vrniti, kar je prejel na podlagi te pogodbe; ker pa to ni mogoče (nesporno dejstvo), mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba. Predmet novega sojenja je zgolj višina tega nadomestila. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo opredelilo kot preprečitev povečanja premoženja prodajalcev (med njimi tožnika) oziroma izgubljeni dobiček, ki predstavlja razliko med kupnino, ki so jo prejeli, in kupnino, ki bi jo mogli prejeti, če ne bi bil podan razlog za ničnost pogodbe, in se pri tem oprlo na 91. člen OZ. Škodo, ki je tožniku nastala, tudi po oceni pritožbenega sodišče predstavlja preprečitev povečanja njegovega premoženja,

Čeprav je javna dražba v sodnem postopku (po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)) urejena drugače kot javna dražba občinskega premoženja (po ZSPDSLS in uredbi), gre še vedno za javno dražbo, katere namen in cilj je z draženjem doseči čim višjo ceno (za dražitelja najugodnejšo prodajo ob danem in resnem povpraševanju). Pravno relevantno je bistvo javne dražbe, ki je v doseganju čim višje cene oziroma v draženju, in ne v tem, če javno dražbo izvaja sodišče ali občina. Pritožbeno sodišče v zvezi s slednjim ugotavlja, da je načelo gospodarnega ravnanja z omenjenim stvarnim premoženjem načelo, glede katerega je zagotovo sprejet splošni družbeni konsenz, saj varuje premoženje, ki služi zadovoljevanju splošnih družbenih interesov. Enako velja tudi glede javne dražbe, ki je neločljivo povezana z izpostavljenim načelom in glede katere je sprejet splošni družbeni konsenz, da je namenjena draženju s strani vseh zainteresiranih udeležencev in posledično doseganju čim višje prodajne cene za dražitelja (namenjena je gospodarnemu ravnanju s tem premoženjem). Pravdni stranki, ki sta obe imeli nesporno interes za nakup občinskega premoženja na javni dražbi, sta sklenili odplačen dogovor, da bo

Tožena stranka je glede na priporočila v zvezi s tožnikom in njegove takratne uspehe lahko realno pričakovala, da bo uspela s predlogom za njegovo registracijo pri KZS in bo tožnik za njo (uspešno) zaigral, zato je pričela s pogovori za njegov prestop. V teh pogovorih je takrat še mladoletnega tožnika zastopal kot zakoniti zastopnik njegov oče, pa tudi agent, ki je profesionalni zastopnik košarkarjev. Zato se tožnik neuspešno sklicuje na svojo neizkušenost in kršitev temeljnih načel obligacijskega prava. Določila 91. člena OZ pa v tem primeru ne pridejo v poštev, ker ni šlo za nično pogodbo zaradi nemogočega predmeta pogodbe (35. člen OZ). Predmet pogodbe namreč ni bil nemogoč, saj bi košarkarski igralec, ki bi bil registriran pri KZS, pogodbena določila lahko izpolnjeval. Da tožena stranka v kasnejših letih ni več podala vloge za registracijo tožnika, za razsojo ni relevantno, ker je pogodba prenehala po samem zakonu že, ko je KZS zavrgla vlogo tožene stranke za registracijo tožnika. Ker tožnik ni bil registriran pri KZS, ni mogel tekmovati za toženo stranko, kar pomeni, da ni mogel izpolniti svoje bistvene pogodbene zaveze. Poimenovanje v pogodbi dogovorjenega plačila kot štip

Tožeča stranka je tožbo vložila zoper družbo, ki je postala lastnica spornih nepremičnin že po vknjižbi maksimalne hipoteke. Sodišče prve stopnje bo moralo najprej presoditi, ali je tožeča stranka po nasprotni tožbi izkazala, da je bila zaradi vknjižbe maksimalne hipoteke kršena njena lastninska pravica in v primeru, če ugotovi, da je tožena stranka, tožeča po nasprotni tožbi, aktivno legitimirana, ponovno presojati trditve o ničnosti pravnega posla tudi v luči določb OZ o ničnosti pogodbe.

Organov vodenja in nadzora v družbi ni mogoče enačiti z družbo, saj so člani teh dveh organov v določenem razmerju z družbo. ZGD-1 vsebuje določbe o razmerjih med družbo in člani vodenja in nadzora, v 262. členu pa določa, da se pravice in obveznosti člana vodenja ali nadzora, ki niso določene s tem zakonom, določijo v pogodbi, ki jo član sklene z družbo. Če se družba v individualni pogodbi s članom uprave zaveže neutemeljeno odpoklicanemu članu uprave plačati odpravnino, predstavlja podlago za odškodninski zahtevek člana uprave proti družbi pogodbena zaveza družbe. Pritožbeno sodišče v določbah OZ ni našlo podlage, na kateri bi bilo mogoče članu uprave, ki ga je nadzorni svet neutemeljeno odpoklical, brez pogodbene podlage priznati pravico, da zahteva odškodnino od družbe. Pri tem meni, da smiselna uporaba določbe prvega odstavka 146. člena OZ ne bi mogla priti v poštev, ker po tej določbi pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, član uprave pa ne more biti v razmerju do nadzornega sveta, ki nadzira njeno delo, tretji. Besedna zveza "tretji osebi" pomeni povzročitev škode nekom

Pravnomočnost pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe.Sodišče o tem vprašanju ne more ponovno odločati, saj tisto, o čemer je bilo odločeno, šteje za resnico. Stranke zato zadane prekluzija glede vseh dejstev, ki so do takrat že obstajala. Teh dejstev, razen v okviru obnove postopka in pod pogoji, določenimi za ta postopek, stranke po pravnomočnosti ne morejo več uveljavljati. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaključka, da toženi stranki ni bilo mogoče očitati nepoštenosti pri sklepanju nične prodajne pogodbe odločilo, da tožeči stranki zamudne obresti pripadajo (šele) od vložitve zahtevka (in ne že od plačila kupnine), s čimer je dejansko odločilo v prid toženi stranki.

Tožencu je bila v spornem obdobju napačno določena in izplačana plača, in sicer je bilo plačno nesorazmerje napačno odpravljeno med 20. in 22. plačnim razredom, pravilno pa bi bilo med 18. in 22. plačnim razredom. Razlike za odpravo nesorazmerij osnovnih plač bi pravilno morale biti višje in posledično osnovna plača za obračun nižja, zato bi moral toženec v spornem obdobju prejemati nižjo plačo. Skladno z določbo 3. odstavka 3. člena ZSPJS je pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, nično in zato nima pravnega učinka. Tožena stranka je tako na podlagi ničnega pogodbenega določila, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna in ima zato pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. Zato določbe 191. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik kot javni uslužbenec lahko prejel plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe, zato mora višjo izplačano plačo, kot je določena z zakonom, vrniti.

V skladu s prvim odstavkom 56. člena OZ takrat, ko je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Ker je bila pogodba med strankama v pisni obliki, ta pa v tem postopku zatrjevane cene (tj. 12 EUR/m2 brez DDV) ni vsebovala, je neutemeljeno sklicevanje, da je obstajalo drugačno soglasje volj med pravdnima strankama. Predpostavke za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve so tako obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V konkretni zadevi sta imeli pravdni stranki sklenjeno najemno pogodbo, zato je pravni temelj za uporabo poslovnih prostorov s strani tožene stranke obstajal.

Za odmero sodne takse je potrebno uporabiti tarifo, ki velja v času, ko taksna obveznost nastane. Če se spremeni vrednost predmeta postopka zaradi razširitve tožbenega zahtevka, se kot vrednost za plačilo sodne takse vzame povečana vrednost, taksa, plačana za prvotno vrednost, pa se všteje v takso za povečano vrednost. Sodišče na podlagi istih trditev in istih dokazov ne sme ponovno odločati o taksnem predlogu, saj bi šlo za kršitev načela pravnomočnosti. Lahko in mora pa upoštevati nove trditve in dokaze, tako tiste, ki so obstajali že v času prvega odločanja (in jih stranka, ki predlaga oprostitev, ni zatrdila ali predlagala, čeprav bi jih dejansko morala) kot tiste, ki kažejo na spremembo premoženjskega, likvidnostnega ali finančnega stanja. Na podlagi ugotovljene ničnosti prodajne pogodbe se je z izbrisno tožbo vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Po eni strani to pomeni, da se v zemljiški knjigi vzpostavi stanje vpisov, kakršno je bilo pred izvedbo izpodbite vknjižbe, tako da se izbrišejo neveljavni in morebitni vpisi, dovoljeni glede na izpodbijani vpis. Po drugi strani pa to pomeni tudi, da je o vračilu prejetega zemljišča že pravnomočno odločen

Stavbna pravica je poseben institut stvarnega prava, za katerega je značilno, da ustanovitelj obdrži lastninsko pravico na nepremičnini, imetnik stavbne pravice pa ima lastninsko pravico na objektu, zgrajenem na tej nepremičnini. Lastninska pravica na objektu ni trajna, temveč je časovno omejena, po njenem prenehanju tudi objekt preide v last lastnika nepremičnine (proti plačilu ustreznega nadomestila). Stavbna pravica sama po sebi ne pomeni javno zasebnega partnerstva in tudi ne koncesije gradnje. Da bi lahko govorili o javno zasebnem partnerstvu (in v tem okviru o koncesiji gradenj) morajo biti izpolnjeni še drugi pogoji, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Neutemeljen je tudi procesni očitek o kršitvi razpravnega načela v zvezi z ničnostnimi razlogi. Procesno gradivo stranke običajno (večinoma) podajajo prek jezika. Jezik je komunikacijsko sredstvo (medij). To pomeni, da jezik naslovniku opisuje stvarne in pojmovne vidike dejanskosti. Neko besedilo torej vsebuje sporočilni pomen o dejanskosti (tako stvarni kot pojmovni). A vendar sporočilni pomen ni identičen (istoveten) z jezikovnimi znaki kot sredstvom tega sporočanja. Za kršitev razpravnega načela tako ne gre zgolj zato, ker se sodišče opira na jezikovne znake, ki jih stranka v svoji vlogi ni navedla. Za kršitev razpravnega načela gre tedaj, ko sodišče brez oziroma mimo slehernega sporočilnega pomena v procesnem gradivu samo ugotavlja pravno odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče zavrača tudi nadaljnjo pritožnikovo tezo, katere bistvo je, da v tržnem gospodarstvu preprodaja ni nedopustna. To drži, vendar ne brez omejitev. Okoliščine konkretnega primera utemeljujejo sklep, da je bila preprodaja v konkretnem primeru izrazito nemoralna. Bistvo nemoralnosti je bilo v zlorabi zaupanja ter v zvezi s tem toženčevi pridobitvi nesorazmerne (približno dvajsetkratne) premoženjske ko

Na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ tožnik ni upravičen zahtevati plačila vrednosti stanovanja, temveč le tisto, kar je toženki izročil na podlagi nične pogodbe. Predmet izpolnitvenega ravnanja tožnika kot kupca je bilo plačilo kupnine, zato lahko od toženke kondicira le plačano kupnino in zamudne obresti v skladu s 193. členom OZ. Toženka je pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe ravnala protipravno oziroma nepošteno, ker jo je sklenila ob zavedanju, da lahko za predmetno stanovanje velja določba 88. člena ZDen, ki je uzakonila absolutno ničnost pravnih poslov. Šteje se, da so denacionalizacijski upravičenci pridobili lastninsko pravico z dokončnostjo odločbe upravnega organa.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu ni uspel, zato mora skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni mogel vedeti za vzrok ničnostne pogodbe. Sklicevanje na določbo 91. člena OZ (odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe) je neutemeljeno, saj tožnik ni vtoževal plačila odškodnine, zato citirani člen ne more biti pravna podlaga za odločitev o stroških postopka. Tožena stranka tudi ni podala izjave, s katero bi se odpovedala plačilu stroškov, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da se je tožena stranka odpovedala plačilu stroškov.