39. člen ZST-1

Postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe vrnjenega premoženja, katerega pravna podlaga je v 72. členu ZDen, ni denacionalizacijski postopek, ampak gre za posebno odškodninsko razmerje, za katerega ne velja določba prvega odstavka 71. člena ZDen. Pritožbeno stališče, da pritožnika sodne takse nista dolžna plačati, torej ni pravilno. Pritožnika pa utemeljeno izpostavljata, da se je postopek v tej zadevi (kot nepravdni) začel pred 1. 10. 2008, torej v času veljavnosti ZST. V postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, se v skladu s prehodno določbo 39. člena ZST-1 takse do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dotedanjih predpisih in po dotedanji tarifi, torej po ZST. Drugače pa velja glede podrednega zahtevka. Postopek s podrednim zahtevkom pritožnikov je začel teči 24. 6. 2021, torej v času veljavnosti ZST-1. Pritožnika dolgujeta takso za podredni zahtevek, saj gre pri zahtevku, naj se odškodnina plača nekomu drugemu kot je zahtevano s primarnim zahtevkom, za zahtevek na drugi dejanski in pravni podlagi.

Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh. Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino post

Sodna praksa je zavzela stališče, da je treba sodno takso za pritožbo plačati tedaj, ko nastane taksna obveznost, v primeru pravnih sredstev je to takrat, ko je pravno sredstvo vloženo, zato mora pritožnik pritožbene stroške zahtevati v pritožbi.

ZST-1 glede organa, ki je pristojen odločati o vrnitvi že plačane sodne takse, v prehodnih določbah nič ne določa. V takšnem primeru, in ker gre za vprašanje procesne narave, velja, da sodišče uporabi procesne določbe tistega zakona, ki je veljaven v času izdaje odločbe sodišča, v konkretni zadevi je to ZST-1. Iz njega pa izhaja, da o vrnitvi takse odloča sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji (prim. prvi odstavek 37. člena ZST-1). To je tudi najbolj logično, saj so potrebni podatki za odločanje znani sodišču.

Iz prvega odstavka tar. št. 3 ZST izhaja, da se za pritožbo zoper sodbo plača dvojna taksa iz prvega odstavka tar. št. 1, slednja pa določa, da se za tožbo in nasprotno tožbo plača taksa po vrednosti zahtevka. Že jezikovna razlaga torej pokaže, da ZST zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi obravnava ločeno, torej da se taksa za pritožbo zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o posameznem zahtevku, plača za vsakega posebej. Če k temu dodamo še sistematično razlago (pojasnilo č) k tar. št. 2, po katerem se taksa za sodbo, s katero je odločeno o zahtevku po nasprotni tožbi, plača, kot da je sodišče nasprotno tožbo obravnavalo posebej), pritožnikovo stališče, da je treba plačati le eno sodno takso (t. j. le za pritožbo zoper sodbo o zahtevku po tožbi), očitno ne drži. Z združitvijo dveh pravd v enotno obravnavanje (najsi bosta to dve tožbi ali pa tožba in nasprotna tožba) ne pride do zlitja tožbenih zahtevkov v enega, temveč pravdi obdržita vsaka svojo samostojnost. Vse pojasnjeno pomeni, da je potrebno plačati sodno takso posebej za pritožbo zoper sodbo o zahtevku po tožbi ter posebej za pritožbo zoper sodbo o zahtevku po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje, ki je seštelo v

Tožnici prostosti ni odvzela pooblaščena oseba oziroma presoje pogojev za prisilno hospitalizacijo, ki je medicinsko vprašanje, ni opravil zdravnik, ampak zdravniški specializant, ki sme opravljati zdravniško službo, za katero specializira, le pod vodstvom in z odgovornostjo mentorja. Vmesna sodba ima prekluziven učinek, v postopku odločanja o višini je sodišče vezano na pravnomočno vmesno sodbo, zato načeloma ne more več obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, tudi če jih tožena stranka pred izdajo vmesne sodbe ni podala. Pravica do prostovoljnega zdravljenje obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Neupoštevanje odklonitve zdravljenja je utemeljeno samo, če bolnik nima več sposobnosti oblikovanja pravno relevantne volje glede zdravljenja. Zdravljenje proti volji bolnika je v takem primeru, tudi če pride do ogrožanja zdravja in življenja ali povzročanja velike škode sebi ali drugim, nedopustno in posledično protipravno.

Določba prvega odstavka 71. člena ZDen, po katerem stranke v postopku denacionalizacije ne plačujejo taks, se nanaša zgolj na postopke denacionalizacije. Postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe, katerega pravna podlaga je podana v 72. členu ZDen, ne predstavlja denacionalizacijskega postopka oziroma denacionalizacijskega razmerja, marveč posebno odškodninsko razmerje.

Tožba je bila vložena v času veljavnosti ZST, nasprotna tožba pa v času, ko je že veljal ZST-1. Ker z združitvijo dveh pravd v enotno obravnavanje ne pride do zlitja tožbenih zahtevkov v enega, temveč pravdi obdržita (vsaka svojo) samostojnost, je treba za plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo uporabiti ZST v delu, ki se nanaša na zahtevek po tožbi, v preostalem pa sodne takse za odgovor na pritožbo (tj. glede zahtevka po nasprotni tožbi) ni, ker te sodne takse ZST-1 ne predvideva več.

Prehodne in končne določbe ZST-1C v 26. členu določajo, da če je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks vložen pred začetkom uporabe tega zakona, se za postopek odločanja do pravnomočne odločitve o tem predlogu uporabljajo določbe Zakona o sodnih taksah in Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju. Acontrario se v primeru, ko je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks vložen po začetku uporabe ZST-1C, uporabljajo določbe slednjega.

Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da je zastaranje taksne obveznosti pričelo teči z njenim nastankom za toženca, tj. s pravnomočnostjo sodbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ravnanje sodnika v predhodnem postopku pravilno oziroma v skladu s potrebno profesionalno skrbnostjo, odločitve jasne in norme razlagane skladno s sodno prakso. Zato ker tožnik ni vložil ugovora proti plačilnemu nalogu za odmero sodne takse za sodbo, je postal sklep pravnomočen in sledila je izvršba. Tako je pretrgana vzročna zveza med zatrjevanimi ravnanji tožene stranke, ki odgovarja za ravnanje sodnika, in zatrjevano posledico. Protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih naj bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v predhodnemu postopku z rednimi pravnimi sredstvi.

Za odmero sodne takse je potrebno uporabiti tarifo, ki velja v času, ko taksna obveznost nastane. Če se spremeni vrednost predmeta postopka zaradi razširitve tožbenega zahtevka, se kot vrednost za plačilo sodne takse vzame povečana vrednost, taksa, plačana za prvotno vrednost, pa se všteje v takso za povečano vrednost. Sodišče na podlagi istih trditev in istih dokazov ne sme ponovno odločati o taksnem predlogu, saj bi šlo za kršitev načela pravnomočnosti. Lahko in mora pa upoštevati nove trditve in dokaze, tako tiste, ki so obstajali že v času prvega odločanja (in jih stranka, ki predlaga oprostitev, ni zatrdila ali predlagala, čeprav bi jih dejansko morala) kot tiste, ki kažejo na spremembo premoženjskega, likvidnostnega ali finančnega stanja. Na podlagi ugotovljene ničnosti prodajne pogodbe se je z izbrisno tožbo vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Po eni strani to pomeni, da se v zemljiški knjigi vzpostavi stanje vpisov, kakršno je bilo pred izvedbo izpodbite vknjižbe, tako da se izbrišejo neveljavni in morebitni vpisi, dovoljeni glede na izpodbijani vpis. Po drugi strani pa to pomeni tudi, da je o vračilu prejetega zemljišča že pravnomočno odločen

Taksna obveznost je nastala po uveljavitvi novele ZST-1B, zato se za odmero takse uporabi ZST-1.

Predlog za oprostitev plačila sodne takse vsebuje tudi podredni zahtevek za delno oprostitev, obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse.

ZST-1 v 39. členu določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, pa vse do pravnomočnega zaključka postopka, plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Pred uveljavitvijo ZST-1 je veljal ZST. Za pravilno uporabo prava je ključna ugotovitev, kdaj je postopek v tej zadevi začel teči in ali je že pravnomočno zaključen.

Postopek se je začel leta 2007, zato je treba upoštevati ZST.

Glede taksne obveznosti za razširitev tožbe je potrebno uporabiti prehodno določbo 26. člena ZST-1B. Ta določa, da se za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, takse plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Taksna obveznost za razširitev tožbe je nastala ob njeni vložitvi 30. 1. 2015, torej po uveljavitvi ZST-1B, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku naložilo, da plača sodno takso od zneska, za katerega je povišal tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog, saj je ta bil izdan v skladu z določbami ZST-1B.

Za pravilno uporabo prava (ZST ali ZST-1) je ključna ugotovitev, kdaj je postopek v tej zadevi začel teči in ali je že pravnomočno zaključen. Ker toženec v pritožbi zoper sodbo trdi, da mu ta ni bila vročena, višje sodišče ob tokratnem odločanju ne more prejudicirati odločitve o utemeljenosti take pritožbe, zato šteje, da postopek ni pravnomočno zaključen. Čim je tako, je odločitev sodišča pod 1. točko izreka napačna zato, ker je sodna taksa nepravilno odmerjena, pod 2. točko izreka pa zato, ker je bil pozivni postopek v primeru predloga za taksno oprostitev drugačen od sedaj veljavnega oziroma je bilo treba predlog utemeljiti z drugimi dokazili kot sedaj.

Prehodna določba 39. člena ZST ne podaljšuje veljavnosti prejšnjih predpisov glede poteka postopka. Takšno stališče pa ne velja glede materialnopravnih določb, med katere sodijo tudi določbe o zastaranju taksne obveznosti. Po določilu 1. odstavka 9. člena ZST zastara pravica zahtevati plačilo sodne takse v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, po določilu 2. odstavka 9. člena pa nastane zastaranje v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse.

ZST-1, ki je pričel veljati 1. 10. 2008, določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Tožba v tej zadevi je bila vložena novembra leta 2006, zato je potrebno skladno z navedeno prehodno določbo uporabiti prej veljavni ZST.